Režija: Jovan Todorović

Igrajo: Milutin Milošević, Radoslav Milenković, Marko Zivić, Miloš Vlalukin

Beograjski fantom je eden izmed peščice filmov svetovne kinematografije, ki uspešno združi igrani in dokumentarni film v celoto, ki deluje na obeh ravneh in ju skupaj preseže. Film prikaže dogajanje tedna dni v Beogradu v letu 1979, ko je po glavnih ulicah mesta z ukradenim belim porschejem divjal neznan voznik, t.i. Fantom, in o tem kako se ga je milica trudila ustaviti. A ga ni mogla, saj zastave 101 in lade pač ne morejo dohiteti porscheja, to pa je totalitarističnemu represivnemu organu predstavljalo preveliko žalitev, da bi jo lahko spregledali.

Film se začne z intervjuji očividcev in miličnikov, ki so pred tridesetimi leti skušali ujeti Fantoma ter celo lastnikom ukradenega porscheja, nakar uspe povsem naravno preklopiti v igrani film, ki prikaže Fantoma kako ukrade avto in prične prvič divjati po ulicah ter nagajati miličnikom. Podoben pristop uporabljajo na Discovery Channelu z rekonstrukcijami dogodkov, vendar tega pravzaprav ni mogoče primerjati s Fantomom. Razlika ni zgolj v dejstvu, da je Fantom odlično posnet, od igre do posebnih učinkov in neverjetno posnetih avtomobilskih dirkanj ter celo skoraj popolne odsotnosti anahronizmov, temveč v skoraj popolni združitvi dokumentarnega in igranega s ciljem predstavitve celovite, zanimive in čustvene zgodbe.

Videospot namesto napovednika:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu januarja 2010.

Z izjemo Kanadske slanine (Canadian Bacon, 1995) vsi filmi Michaela Moora nosijo oznako “dokumentarni film”, vendar so dejansko aktivistični filmski eseji o tematikah, ki so avtorju blizu in promovirajo njegov pogled na obravnavano tematiko. To ne pomeni, da niso dobri filmi, niso pa pravi dokumentarci, saj se ne trudijo prikazati uravnoteženega dogajanja, hkrati pa avtor zmeraj vključi preveč sebe v zgodbo. Ampak to ni pomembno, kar je pomembno, je, da film gledalca pritegne, da ni monoton ali dolgočasen in da mu po ogledu nekaj pusti – aktivistične tendence, bes, željo po spremembi sveta, žalost, veselje … In v tem pogledu Michael Moore nikoli ne razočara, s Kapitalizmom pa tudi pokaže, da je dosegel novo stopnjo obvladovanja filmskega jezika.

Filmski jezik

Film se odpre z odlomkom dokumentarca Enciklopedije Britannica o propadu antičnega Rima, preko katerega so na ključnih trenutkih prelepljeni posnetki Wall St., novice o propadu finančnega sistema in povezani dogodki. Daleč od tega, da bi tak pristop bil izviren, je pa zanimiva izbira, saj je primerjava propada Rima z Washingtonom praviloma v domeni (skrajnih) desničarjev, ki so mnenja, da je Rim propadel zaradi družbeno sprejetih istospolnih tendenc in hedonizma. Mesenega, ne finančnega.

Moore se tekom dobri dve uri dolgega filma tovrstnih prijemov posluži večkrat, najuspešnejše nedvomno, ko primerja kapitalizem s krščanstvom (na kratko: nista združljiva, op. a.) tako da uporabi posnetke miniserije Jezus iz Nazareta, pri čemer Jezusove nauke presname s kapitalističnimi dogmami (“Odrešenik, kaj naj storimo?” -”Deregulirajte bančništvo!“). A osnova filma so Moorovi pogovori z običajnimi ljudmi, prikaz njihovih (povečini strašljivih) zgodb o izgubi domov, služb in pravic. V kolaž so vključeni še intervjuji s strokovnjaki, ki Mooru razlagajo o kapitalizmu, korporacijah in določenih neprijetnih (grozljivih, nemoralnih, morilskih) praksah, ki so postale vsakdanje; četrti del pa so avtorjevi aktivistični projekti kot je recimo poskus aretacije vodstev finančnih institucij, ki so odgovorne za recesijo.

Kapitalizem: ljubezenska zgodba traja dobri dve uri, a dejansko mine kot bi švignil, saj Moore vrhunsko poveže vse posnetke v zgodbo, ki sicer nelinearno skače skozi čas in prostor, vendar se na koncu poveže v več kot zadovoljivo celoto. Hkrati, za razliko od Riefenstahlove, Moore predvsem izpostavi težavo in zgolj nakaže možno rešitev, ne da bi se trudil iz gledalcev ustvariti fanatike.

Kapitalizem

Osnovno sporočilo Kapitalizma je, da kapitalizem ne deluje in da ni v skladu z demokracijo in krščanstvom. Dejansko je v skladu s krščanstvom, samo s katolicizmom ne. Moralnost ustvarjanja zaslužka je bila namreč ena izmed ključnih sprememb za katere so se odločili protestanti po odcepitvi od Rima. Vzpon kapitalizma in z njim vzpostavitev srednjega sloja (buržoazije), je bil eden izmed ključnih dejavnikov propada fevdalizma, saj se na pridobivanje bogastva ni več gledalo kot na od boga dano poslanstvo. 500 let kasneje je zgodba nekoliko drugačna in že samo dejstvo, da kapitalizem ni v skladu s katoliškimi nauki, je nedvomno veliko presenečenje za večino bogaboječih Slovencev, vključno z duhovščino. Mooru glede tega pritrdi detroitski nadškof in prav zanimivo bi bilo izvedeti kakšno je mnenje našega novega nadškofa in koliko se mu to vprašanje zdi pomembno v primerjavi z zgodbami, s katerimi je slovenska RKC praviloma povezana v medijih: sprememba družinskega zakonika, dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej ter verouk v šolah. Kot laični katolik bi rekel, da so nedvomno manj pomembne kot dejstvo, da skoraj vsi živimo v grehu.

Osnovni problem kapitalizma, kot ga prikaže Moore (in s katerim se tudi osebno strinjam), je pehanje za dobičkom. S tem, ko morajo podjetja (in posamezniki) ustvarjati dobiček, so prisiljeni (ali pa vsaj spodbujeni) v zatiranje pravic drugih, posledično v uničevanje ljudi in planeta. Ta koncept je precej bolj razdelan v filmu Korporacija (The Corporation), kjer kot intervjuvanec sodeluje tudi Michael Moore. Kar Korporaciji manjka, in je v Kapitalizmu tudi bolj namignjeno kot razloženo, je rešitev. Moore se osredotoči na odsotnost demokracije znotraj tipičnega podjetja, kjer ukazi prihajajo od zgoraj, po zgledu diktature, in prikaže nekaj primerov demokratično organiziranih podjetij. Čeprav Moore temu pojavu ne določi imena, ga v slovenščini imamo – samoupravljanje.

Samoupravljanje

Moore izpostavi dva primera tovarn, kjer delavci družno odločajo o vseh poslovnih vprašanjih, poslovodja pa je samo eden izmed delavcev in isto plačan kot vsak drug. Več tovrstnih primerov je predstavljenih v filmu Zavzetje (The Take), ki ga je skupaj s svojim možem Avijem Lewisom posnela kontroverzna novinarka Naomi Klein (Doktrina šoka, No Logo). Če na Wikipedii pogledamo prispevek o samoupravljanju, lahko preberemo, da zgodovinska ideja izhaja iz prve polovice 19 stoletja, “najpomembnejši eksperiment” pa je izvedla Socialistična Federativna Republika Jugoslavija v skladu s teorijami Edvarda Kardelja (zanimivost: ti podatki so z angleške strani Wikipedie, na slovenski sploh ni gesla za samoupravljanje, pri geslu Edvard Kardelj pa piše prvenstveno, da je bil totalitaristični organizator predvojnega puča v Komunistični partiji Slovenije in povojnih pobojev, ki se je prvenstveno boril proti demokraciji in šele nato proti fašizmu). Drugi “eksperiment samoupravljanja” se dogaja v Južni Ameriki, predvsem v Argentini, kjer je po sesutju gospodarstva in zaprtju tovarn precej delavcev prevzelo tovarne in nadaljevalo proizvodnjo, brez podpore (in kljub upiranju) lastnikov. Tega Moore ne omeni v filmu, je pa glavna tema Zavzetja (zanimivost: par let nazaj je bil ta film v sklopu nekega projekta v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje RS predvajan brezposelnim, kar je na žalost povsem zgrešilo medijsko pozornost).

Na prvi pogled naše izkušnje kažejo, da se samoupravljanje na dolgi rok ne obnese. A vseeno, Moore (in pred njim Kleinova) izpostavi pomembno dejstvo – zakaj se pretvarjamo, da smo v demokraciji, če se 8 ur na dan povsem odpovemo vsem pravicam in vstopimo v diktaturo. To še posebej velja v času gospodarske krize, saj v mnogih podjetjih en delavec opravlja delo dveh ali treh in je ob tem še vesel, da sploh ima službo. Cilj vsakega podjetja je ustvarjanje dobička za lastnike, ne glede na to, ali je to karikatura kapitalista (oz. tajkuna), ali pa floridski upokojenec, vlagatelj v pokojninski sklad (ki prek razpršenega portfelija svojim nabira čim višje dividende za svoje vlagatelje). V skladu s samoupravljanjem je precej pomembnejši cilj podjetja skrb za zaposlene, k čemur Moore doda še skrb za dobrobit družbe. To je nedvomno boljša pot kot pehanje za dobičkom in izžemanje posameznika, in treba je priznati, da je tudi naše samoupravljanje izkazovalo te cilje, čeprav je na koncu propadlo. Težava je bila drugje. Medtem ko smo imeli delovna mesta organizirana demokratično, države nismo. In protekcionizem, nepotizem in klientelizem (ki so še vedno zelo prisotni v slovenskem gospodarstvu) se v državi, kjer se vodstva ne more zamenjati, vse prehitro razpasejo. In jo na koncu uničijo.

Rezultat

Ali je torej samoupravljanje cilj h kateremu bi se morali kot družba usmeriti, če hočemo živeti bolje? Morda je, morda ni. Vsekakor pa je jasno, da v vseh sferah življenja potrebujemo več svobode in manj manj pehanja za dobičkom. In da, Michaelu Mooru to uspe čudovito povedati v tem filmu, zato si ga pojdite ogledat.

Tukaj je še napovednik:

Prvič objavljeno januarja 2010 na Filmosferi. Članek za Vikend Magazin si lahko ogledate tukaj.

Sicer pa za slovenski kino prostor še naprej velja, da je komedija kralj, od letos pa imamo tudi kraljico v sinhroniziranih risankah. Ledena doba 3: Zora dinozavrov je namreč najbolj gledan film leta in tudi drugi najbolj gledan film v slovenskih kinematografih nasploh.

Pa si oglejmo kateri filmi so nam bili najbolj všeč. No, meni. Po žanrih. Upoštevani so samo tisti filmi, ki so prišli v slovenske kinematografe tekom tega leta.

Komedija
Prekrokana noč
Nepričakovano uspešna komedija o fantovščini, ki se je nihče ne spomni in pogrešanem ženinu, je nedvomno komedija leta, saj humor za odrasle naredi dejansko smešen in ne zgolj butast.

Snubitev
Klišejska zgodba o sodelavcih, ki se pretvarjata, da sta zaročena, nakar se zaljubita, bi lahko bila zgolj kliše, če je ne bi poživila odlična Sandra Bullock in Ryan Reynolds.

Grda resnica
In še en dobro izveden kliše, ta o nasprotjih, ki se privlačijo. Tudi v tem filmu gre vsa hvala glavnima igralcema, Gerardu Butlerju in Katherine Heigl.

Drama

Valček z Baširjem
Izraelska rotoskopirana drama o poboju civilistov v Libanonu je brez dvoma eden najboljših filmov lanskega leta in najbolj presenetljivo je, da ni dobil oskarja.

Milk
Portret prvega gejevskega politika v San Franciscu v šestdesetih je ganljiv, čustven in predvsem pristen film, ki je odnesel oskarja za scenarij in glavno moško vlogo.

Sneg
Bosanska drama o ženskah v zapuščeni vasi, odrezani od sveta in premagovanju težav v svetu brez moških je čista poezija, a hkrati tudi preprosto odlična zgodba.

Grozljivka

V žrelu pekla
Po treh Spider-manih se je režiser Sam Raimi vrnil k žanru, kjer je začel svojo pot in nam predstavil klasično izdelan, prepričljiv in zares strašljiv izdelek, ki se ga ne bi sramoval niti Alfred Hitchcock.

Znanstvena fantastika

Zvezdne steze
To je bilo zares leto znanstvene fantastike, a nov zagon Zvezdnih steza z zanimivo, napeto zgodbo, odlično akcijo in komedijo, je film, ki najbolj izstopa.

Akcija
Neslavne barabe
V letu, ko je ZF ugrabila vse akcijske spektakle (Avatar, Transformerji, G.I. Joe, Varuhi …) je Tarantinov vojaški film poskrbel za največjo adrenalinsko vožnjo leta. In neverjetno igro Christopha Waltza v vlogi polkovnika Lande.

Vrnitev leta: Mickey Rourke in Sandra Bullock
Mickey Rourke je dokazal, da ni zgolj za obskurne stranske vloge pijancev, si prislužil nominacijo za oskarja in celo vrsto odmevnih vlog v prihodnjih letih, začenši z Iron Manom 2.

Sandre Bullock nekaj let ni bilo v filmih, a njena vloga v Snubitvi je ni zgolj postavila nazaj med največje zvezde, temveč tudi na novo definirala žanr. Kmalu jo bomo videli tudi v drami The Blind Side.

Nova obraza: Sam Worthington in Zoe Saldana

33-letni Avstralec Sam Worthington nas je kar nenadoma navdušil z glavnima vlogama v Terminatorju 4 in Avatarju. Prihodnje leto ga lahko pričakujemo v treh filmih, med drugim Spopadu Titanov.

31-leta Zoe Saldana je v prvi polovici leta vdahnila življenje v poročnico Uhuro v Zvezdnih stezah in naredila iz nje dejanski lik, ne zgolj osebo, ki ponavlja kar reče računalnik, v Avatarju pa je dokazala, da zna igrati tudi, če je visoka tri metre, modre barve in z repom.

(Daleč) Najslabši film leta
Garfield in festival zabave
Obstaja razlog, da nekateri filmi izidejo neposredno na DVD-ju. To skrpucalo si je dejansko ogledalo preko 25 tisoč Slovencev, brez dvoma prepričanih, da gre za pravi film in ne korejsko-francosko kopijo.

Neuspeh leta: Roboti

Terminator: Odrešitev (25.900 gledalcev)
Nov zagon Terminatorja je bil sicer pestra akcijska vožnja, a to je tudi vse. Odlični zasedbi in posebnim učinkom navkljub film ni prišel blizu kultnima prvima dvema deloma.

Transformerji 2: Maščevanje padlih (18.700 gledalcev)
Dejstvo, da je film igral zgolj v Planetu Tuš, je pomenilo nekaj upada prometa, a tako slab obisk globalno najuspešnejšega filma leta je vseeno presenečenje. Kakor tudi dejstvo, da Slovenci očitno nismo povsem zadovoljni s filmi o igračkah.

Pomanjkanje leta: ženske

Leto 2009 si bomo med drugim lahko zapomnili tudi po odločnem pomanjkanju pozitivnih ženskih likov v filmih. Za vsako Coraline in Coco Chanel je bilo vsaj deset filmov, ki bodisi niso imeli omembe vrednih ženskih likov (Wolverine, 2012), bodisi bi bilo bolje, če jih ne bi imeli (Ledena smrt, Fame, Moja grška avantura).

3D
2009 je bilo tudi leto preboja 3D filma. In njegovega razvoja. V risankah je bila ta tehnika uporabljana predvsem pri sekvencah, ki vključujejo bežanje in letenje (Ledena doba 3, Pošasti proti nezemljanom, Božična pesem), pri V višave, deloma pa tudi pri Ledeni dobi 3, pa je filmski sceni prinesla dodatno globino. Nič manj uspešen ni bil 3D pri grozljivkah, kjer je Moje krvavo valentinovo pokazalo kako šokirati publiko, ko predmeti skačejo vanjo, medtem ko je Brez povratka 4 dokaz, da zgolj 3D ni dovolj – film potrebuje tudi zgodbo. Predvsem pa je 3D dosegel vrhunec z Avatarjem, saj je izdatno doprinesel k celotnemu doživetju filma in planeta na katerega nas film postavi.

Kljub vsem plusom pa ima 3D še zmeraj minus zaradi pretežkih in neoblazinjenih očal, ki pustijo odtis na nosu in za katera je v nekaterih Kolosejevih kinocentrih potrebno stati v dodatni vrsti ter plačati 1 evro za “pripravo 3D očal”.

Nadaljevanja
Tudi v tem letu nadaljevanj ni manjkalo, a pod drobnogled smo se odločili vzeti najbolj nepotrebna:

Bilo je že slabše

Hitri in drzni 4
Četrti del je ponovno združil celotno ekipo iz prvega in brez težav povozil nizko kakovost prejšnjih dveh, a kljub temu ni primerljiv z oktanom in adrenalinom prvega.

Žaga IV
V lanskem letnem pregledu smo prosili avtorje naj se ustavijo z Žagami, a letošnji del je bil presenetljivo dober. Le gledalci so se serije očitno (že) naveličali.

A je lahko še slabše?

Transporter 3
Jason Statham je dober akcijski igralec, a njegova soigralka v tem filmu si zasluži ducat razziejev.

Taxi 4
Ko se akcijski junaki ubadajo samo še s tem kako skrbeti za svoje navihane otroke.

Brez povratka 4
Še 3D ni mogel rešiti te polomije.

Noč čarovnic 2
Quo vadis Rob Zombie?

Slovenski film
Najbolj gledan slovenski film leta je bil Slovenka, ki je ponovno dokazal, da gledalci in kritiki praviloma nimajo istega okusa. Medtem, ko je film pogorel na Festivalu slovenskega filma in v večinah recenzij, si ga je ogledalo več ljudi kot večino ostalih slovenskih filmov skupaj. Drugi in tretji najbolj priljubljen slovenski film sta bila Toše: The Hardest Thing in Gola resnica, ki sta nastala v gverilski produkciji. Toliko o stiku Filmskega sklada z realnostjo.

Sinhronizirani filmi
V Sloveniji so bili sinhronizirani filmi včasih izjemno redki, saj gre za dokaj drag postopek, poleg tega pa je bilo veliko upora proti samem konceptu. A po tem letu sinhronizacija najbrž ne bo imela več nasprotnikov, saj so bile sinhronizirane risanke neprimerljivo uspešnejše od tistih s podnapisi. Kljub temu sinhronizacije igranih filmov (z izjemo nekaterih otroških) najbrž ni pričakovati.

Zgrešeno v slovenskih kinematografih:
Kljub dobri meri slabih filmov pa naši kinematografi vsako leto zgrešijo cel kup odličnih filmov. Tukaj je spisek tistih, ki smo jih najbolj pogrešali. Priporočamo, da jih poiščete na DVD-ju, ko bodo na voljo:

Away We Go, In the Loop, Paper Heart, The Informant!, (500) Days of Summer, Jennifer’s Body, Where the Wild Things Are, Easy Virtue, Moon, The Road.

Lestvice najbolj gledanih filmov so na voljo povsod, na Filmosferi pa smo se potrudili poiskati najbolj gledane slovenske filme v slovenskih kinematografih, skupaj s številom gledalcev.

Slovenski filmi (po številu gledalcev)
17.899 – Slovenka
11.424 – Toše: The Hardest Thing
4.462 – Gola resnica
3.494 – 9:06
1.160 – Za vedno
1.124 – Lajf
1.034 – Osebna prtljaga
793 – Prehod

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu decembra 2009 v precej drugačni obliki.

Režija: Larry Charles

Igrajo: Sacha Baron Cohen, Gustaf Hammarsten, Clifford Banagale, Bono, Elton John, Snoop Dogg

Brüno je lik britanskega komika Sache Barona Cohena, ki je pred tremi leti navdušil ves svet (z izjemo Kazahstana) in celo dobil nominacijo za oskarja za scenarij s filmom Borat. Tudi Brüno je posnet v stilu lažnega dokumentarca in spremlja naslovnega junaka, pretirano stereotipiziranega gejevskega avstrijskega modnega poročevalca, ko skuša postati zvezdnik v ZDA. Pri tem se zaplete v celo vrsto komičnih situacij, ko skuša ugotoviti kaj vse je potrebno narediti, da postane slaven.

Podobno kot pri Boratu je tudi pri Brünu večina humorja zgrajenega na dejstvu, da je glavni junak kulturno povsem drugačen kot ljudje okrog njega, a tega nikakor ne sprevidi. A Borat je kot film uspel predvsem zaradi dejstva, da je imel dejansko zgodbo v kateri smo se gledalci lahko poistovetili z junakovimi vzponi in padci. To pa je točka kjer Brüno pogrne. Čeprav ima film neko pro-forma zgodbo, ki pelje junaka po vsem svetu, kjer doživi dobre in slabe stvari in se na koncu nauči pomemben življenjski nauk, je razvoj zgodbe zelo nenaraven in na trenutke tudi nezanimiv. Seveda je film vseeno poln smešnih scen, celo povsem neverjetnih (intervju s poveljnikom Brigade mučenikov Al-Aksa), vendar je film vseeno precej bližje zbirki skečev kot pa dejanski zgodbi.

Na splošno je Brüno film, ki s humorjem cilja na šokiranje in pravzaprav ni primeren za gledalce, ki jih hitro užalijo razne seksualne šale in pogosti prikazi penisov (vključno z govorečimi).

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.

Režiser nocojšnjega filma je Erwin Wagenhofer, ki je zaslovel s filmom We Feed the World izpred štirih let. Čeprav film ni uspel priti do naših kinematografov, ga je bilo mogoče videti na Motovunskem filmskem festivalu, kjer je pobral nagradi združenja FIPRESCI in Amnesty International. Ta film je prikazoval globalno produkcijo hrane in dejansko uspel združiti vso kompleksnost tega vprašanja v 96 minut, a to je 96 minut, ko ne morete odtrgati pogleda z zaslona/platna in na koncu si želite film ogledati še enkrat, saj je vseboval preveč informacij, da bi si jih lahko zapomnili.

Tega ne bo mogoče storiti z nocojšnjim filmom, Denar sveta grobar, ki na podoben način razgradi vzroke za globalno finančno krizo, saj je na sporedu samo nocoj. Po filmu pa Kinodvor obljublja še razpravo, ki se je bodo udeležili dr. Jože Mencinger, dr. Igor Pribac in voditelj Marcel Štefančič, jr.

Nastopijo: Philippe Petit, Jean Francois Heckel, Jean-Louis Blondeau, Annie Allix

Čeprav je Človek na žici dokumentarni film, je sestavljen in posnet kot triler, ki gledalca drži na robu sedeža. V prvi vrsti zaradi napetosti trenutka, pa tudi zaradi neverjetne bistroumnosti, ki je bila potrebna, da je Philipu Petitu z ekipo dejansko uspel ta podvig. In, kakopak, če imate strah pred višino, tudi zaradi tega.

Človek na žici predstavi vse priprave, ki so bile potrebne, da se je lahko Petit, skrajno ekscentrični in zabavni vrvohodec in žongler, sprehodil na vrvi med dvema stolpoma Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Njegovi zgodbi sledimo od začetka, ko je v čakalnici pri zobarju v reviji prvič videl ilustracijo načrtovanih dvojčkov in se nemudoma zaljubil v idejo, da se bo med njima sprehodil. Načrtovanje podviga je trajalo leta in vsebovalo celo vrsto aktivnosti, ki bi v zadnjih letih lahko vse vpletene spravile v Guantanamo. A čeprav so vohunski prijemi in mcgyverske tehnične rešitve fascinantni, je fokus filma na ljudeh, predvsem na Petitu, za katerega se zdi kot da ni iz tega sveta in to tudi uspe dokazovati s prav vsakim stavkom in potezo. Denimo: “Nato sem moral sprejeti odločitev ali naj premaknem svoje težišče iz noge, ki je na stavbi, na nogo, ki je na žici.”

Ocena: 5 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu aprila 2009

Režija: Davis Guggenheim

Nastopajo: Al Gore, liki iz Futurame.

Pred petimi leti smo lahko videli film Dan po jutrišnjem, v katerem je znanstvenik Jack Hall (Denis Quaid) pripravil model podnebnih sprememb, ki so nato v nekaj dneh domala izbrisale človeštvo. Čeprav so mnogi znanstveniki nemudoma pričeli kritizirati resničnost spektakularnih filmskih učinkov, so hkrati vsi poudarjali, da pa podnebne spremembe vseeno prinašajo nekoliko bolj postopno uničenje našega planeta.

Promocijo za film Dan po jutrišnjem je med drugimi delal tudi Al Gore, nekdanji podpredsednik ZDA, sedaj avtor dokumentarnega filma Neprijetna resnica, ki se prav tako ubada s podnebnimi razmerami. Osrednja točka tega filma je Gorova prezentacija o podnebnih spremembah, ki jo je pripravil pred dvajsetimi leti in jo obnovil ter spoliral po porazu na predsedniških volitvah leta 2000. Gore predstavi ta problem postopoma, svoje trditve podpira z dokazi ter se humorno ponorčuje iz tistih kritikov, ki dokazov nimajo (z odlomkom iz risane serije Futurama), vse to podkrepi z izjemnimi in dodelanimi animacijami ter podobnimi bonbončki. Kar se za člana uprav Appla in Googla tudi spodobi.

Čeprav Goru in Guggenheimu uspe pripraviti film, ki gledalca pritegne, prestraši in prepriča v nujnost ukrepanja, pa ne gre spregledati nekaterih dejstev, na katere se Gore ne osredotoča. Denimo na to, da je vzreja živali prinaša velik del toplogrednih plinov in tudi drugih vrst onesnaženja, pravzaprav tako velik, da je primerljiv s prometom. A kmetijski lobi je tudi v ZDA premočan, da bi se mu upal kdorkoli zameriti. In Al Gore ima očitne ambicije ponovno kandidirati za predsednika ZDA. Pri čemer mu vsi lahko želimo veliko uspeha. (Opomba: žal se Gore ni vrnil v politiko, a vseeno ostaja močan glas za okoljske spremembe)

Prvič objavljeno v TV Večeru oktobra 2006

Letos poleti pride v naše kinematografe še film o tretjem liku Sache Barona Cohena, o avstrijskem gejevskem modnem komentatorju Brünu. In zgodba? No, kar oglejte si napovednik.

Nastopajo: Artur Štern, Franci Kek, Jasmina Ržen, Sašo Đukić

S filmom Gola resnica sta avtorja Vojko Anzeljc in Franci Kek na Sloveniji opravila eksperiment, nekako v stilu Borata. Naj spomnimo: Borat je filmski projekt britanskega komika Sache Barona Cohena, ki preoblečen v kazahstanskega novinarja Borata raziskuje ZDA in ob tem s svojimi zares prekomernimi norčijami uspe spraviti naključne ljudi v kočljive situacije. Anzeljc in Kek sta se odločila, da bosta na podoben način preučevala medije, njihove odzive in odzive ljudi na cesti. Zato sta izbrala Arturja Šterna in ga prepričala, da kandidira za predsednika države, ob tem pa ga hkrati skušala blatiti v medijih, da bi opazovala izziv. Ta projekt jima je samo delno uspel, predvsem zaradi Šternove dejanske odštekanosti, a to je bilo toliko bolje za sam film. Ker z zgodbo o Šternu vseeno nista uspela napolniti celega filma, zato sta vanj (precej neprisiljeno) vključila še cel kup prispevkov podobnih skriti kameri, s katero je Kek nekaj časa slovel. Med drugim sta tako ujela tudi Milana Potrča in Lojzeta Petrleta.
Rezultat je zanimiv in zabaven. Podobno kot Boratu tudi Goli resnici uspe v nek takšen film stlačiti klasično zgodbo z dramatskim trikotnikom in vsem kar sodi zraven, kar je pravzaprav precej neverjetno. Tudi tehnična dovršenost filma z zanimivimi posebnimi učinki je nad pričakovanji tovrstnega projekta, tako da lahko rečemo, da je Anzeljcu in Keku projekt nedvomno uspel. Ali bo zanimiv za gledalce, pa je povsem odvisno od tega, ali so pripravljeni sprejeti film, ki se norčuje (tudi) iz njih.

Ocena: 4 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2009

Ob premieri filma Poročno potovanje na marčevskem Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu sem za Večer zapisal, da gre za »zanimiv in pogumen film«, saj nam režiser z njim prikaže eno izmed izjemnih strani Japonske. In ta stran je, vsaj za slovenskega gledalca, zares kot iz drugega planeta, saj prikazuje snemanje božične oddaje na japonski pornografski televizijski postaji, v kateri dekle v studiu sprejema klice iz »vroče linije« in v živo v eter tudi ustreže željam klicateljev. Vsekakor nekaj, česar ne vidite vsak dan. Ali pri nas nasploh.

Avtor filma Dražen Štader, ki se je že lani proslavil z izjemno dodelanim dokumentarcem o Rudiju Omoti, prezrtem pionirju slovenskega filma, nas v Poročnem potovanju preprosto vrže v dogajanje, v priprave na oddajo s postopno predstavitvijo glavnih likov – nadebudnega režiserja Ona, njegovega mentorja Kobajašija, snemalca Narajame in, seveda, »zvezdnice« Makoto. Tega povsem drugačnega sveta se Štader niti ne trudi razložiti, ali približati slovenskemu (ali evropskemu) gledalcu, temveč nas preprosto potopi vanj, brez kakršnegakoli moraliziranja in nam pusti, da si sami zgradimo svoje mnenje.

Že takoj pri prvih minutah nam Kobajaši, režiser pri tej televizijski postaji, razloži, da bo nocojšnjo oddajo režiral mlad in po njegovem mnenju povsem nesposoben Ono, ki da ni slab zgolj poklicno, temveč tudi kot človek. Kmalu nam ga Štader predstavi bolj osebno in spoznamo, da je fant popolna zguba, brez kakršnekoli dejanske perspektive ali vizije. Želi si postati režiser, a njegove izjave nam dajo slutiti, da kakšnih dejanskih možnosti pravzaprav nima. Nato vstopi mlada Makoto, ki se preživlja kot dekle za družbo v barih (to na Japonskem pomeni, da gospodom dela družbo zgolj v baru in ne tudi v njihovi postelji), ki si pravzaprav želi postati porno zvezdnica in čaka, da jo bodo odkrili. Denimo v tej oddaji. Makoto je dejansko angažirana le nekaj ur pred pričetkom oddaje in se med pripravami ves čas po najstniško hihita, vendar ji nato v etru uspe ostati sproščena in komunikativna s klicatelji.

A ti glavni junaki služijo zgolj kot neke oporne točke našega vpogleda v to nenavadno plat japonske kulture, ki je za naše razmere vsekakor šokantna, a narejena tako, da se lahko ob njih kot (z moralnimi dilemami golote in erotike relativno neobremenjen) gledalec neizmerno zabavamo.

Ocena: 5 od 5

Prvič objavljeno v Večeru maja 2006

Povezava do napovednika.