Režija: Peter Kerekes

Dokumentarni film o vojaških kuharjih je pravzaprav film o vojnah. Kot pove odlomek opisa, gre za film o “6 vojnah, 10 receptih in 60.361.024 mrtvih”, pri čemer vojne skozi svoje oči opišejo kuharji. Naj gre za Leningrad, Čečenijo, Alžirijo, Češko, Madžarsko ali pa nesrečni Balkan, v vojski ne gre brez hrane. Čeprav se avtor Peter Kerekes vojne tematike loteva po ovinkih in je v posameznih segmentih najti tudi humor, mu uspe skozi zgodbe kuharjev, ki so pripravljali hrano za agresorje ali branilce (in v enem primeru tudi za oboje, druge za drugimi), predstaviti obrise pekla vojne in neizbežnosti nasilja.

Tako kot pogovori o pripravi hrane in recepti nadomestijo opise bojevanja in strategij, prikaze smrti vojakov zamenjajo prikazi zakola živali, ki so potrebne za pripravo hrane. Ti prizori bodo za marsikoga neprijetni in šokantni, a je treba poudariti, da so precej bolj humani in naravni kakor podobni prikazi v filmih o “sodobni” hrani (npr. Hrana, d.d., Mi hranimo svet, Kruh naš vsakdanji, Zašpehan narod). Kuhati zgodovino je zanimiv in dramaturško razgiban film, a nedvomno ni za vsak okus.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Dobro leto za nas

Čeprav ni bilo povsem opazno, je 2011 dobro leto za slovensko kinematografijo. V začetku leta nas je še spremljal neverjetni uspeh Gremo mi po svoje, ki je še letos v kinematografe pritegnil prek 40 tisoč gledalcev. V jesen nas je popeljala Pevčeva všečna romanca Lahko noč, gospodična, Andrej Košak in Miran Zupanič pa sta se, eden bolje kakor drug, lotila kritike posttranzicijskega kapitalizma s filmoma Stanje šoka in Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Vojko Anzeljc je presenetil z igrano-dokumentarnim alpinističnim filmom Sfinga, ki je prinesel ene najbolj spektakularnih posnetkov, ujetih v slovensko filmsko kamero, a nikakor ne gre prezreti antologijskega filma Borisa Petkoviča V letu hip hopa in naturalistične belgijske koprodukcije Damjanova soba Jasne Krajinovič. No, oba filma so zasenčile Pevčeve Aleksandrinke, izjemen dokument skoraj prezrtega časa, in film, ki je s preprosto predstavitvijo pogosto tragičnih zgodb predrl oklep tudi največjih cinikov. In potem je tukaj še Burgerjev Circus Fantasticus, nedvomno tehnično najboljši slovenski film, ki bi se lahko znašel tudi v zaključnem boju za oskarja, če ga slovenske institucije ne bi “pozabile” prijaviti.

Novi obrazi

Zmagovite rdečelaske

Emma Stone, Jessica Chastain, Christina Hendricks niso nova imena, a so letos doživele veličasten preboj.

Christina Hendricks je izkoristila premor pri seriji Oglaševalci (Mad Men), tako smo jo v zadnjem letu lahko opazili v vse več stranskih vlogah v filmih , kot sta Življenje, kot ga poznaš, Le kako ji to uspe?!,  in seveda v kriminalki Drive, ki je pri nas še nismo videli.

Jessica Chastain je v filmu Drevo življenja presenetila z enakovredno igro Bradu Pittu, s precej drugačno vlogo je zasijala še v Služkinjah, navdušila v psihološki drami Zaklonišče, pohvale pa je dobila še za vlogo v režijskem prvencu Ralpha Fiennesa Coriolanus in vohunskem trilerju The Debt. S štirimi filmi v poprodukciji se ji obeta tudi pestro 2012.

Šele 23-letna Emma Stone navdušuje že od Super hudo, a letos si je prislužila naziv najuspešnejše igralke. Prav vsak izmed treh filmov, v katerih je nastopila (Prijatelja samo za seks, Služkinje in Ta nora ljubezen), je bil velika uspešnica. No, prihodnje leto bo gotovo še uspešnejše, saj bo igrala glavno žensko vlogo v Spider-Manu.

Radiatorčki in odlična igra

Ryan Gosling že vrsto let dosega uspehe, a 2011 je njegovo leto. Zlobneži in ljubosumni fantje bodo nedvomno pripomnili, da je uspeh mogoče pripisati izklesanemu telesu, a prepričal je predvsem z igro v povsem različnih vlogah. Blestel je v zgoraj omenjenih Drive in Ta nora ljubezen, ameriške kritike je navdušil tudi v političnem trilerju Marčeve ide. No, estetski bonus gotovo ne škodi.

Umetniški dotik

Posplošene kritike filma kot umetnosti vse pogosteje trdijo, da se snemajo le še komercialni filmi za najnižjo intelektualno raven in mladostnike, ki še edini hodijo v kino. Res je, da mnogih filmov ne gre opisati drugače kot neumnih, a tudi zahtevnejši filmi so pri gledalcih uspešni. Kako bi sicer razložili, da je bilo Drevo življenja kar naprej razprodano in da je LIFFe znova zabeležil dober obisk s približno četrtino razprodanih projekcij.

2011 je bilo leto avtorskega filma. Poleg zgoraj omenjene Malickove mojstrovine so gledalce navdušili prekaljeni filmski mojstri, kot so Allen s Polnočjo v Parizu, Almodóvar s Kožo, v kateri živim, von Trier z Melanholijo, Loach z Išče se Eric, Ozon z Gospodinjo in Kiarostami z Overjeno kopijo. Iñárritu se je po nekajletnem premoru zmagoslavno vrnil s filmom Ču do vi to, Aronofsky je zgodbo o Rokoborcu dopolnil s Črnim labodom, Dolan potrdil svoj talent z Namišljenimi ljubeznimi, Debra Granik pa presenetila z drugim celovečercem Na sledi očetu. Posebno omembo si zaslužijo še Beauvois z Božjimi možmi, Fukunaga z Jane Eyre in Popogrebski s Kako sem preživel to poletje.

Poleg klasičnih avtorskih filmov sta Zack Snyder in Tarsem Singh prebila omejitve akcionerjev (in žal tudi izgubila gledalce) s precej avtorsko narejenima filmoma Prikriti udarec in Nesmrtni.

Vesoljci

Kot smo v Vikendu napovedali že v začetku leta, je bilo 2011 leto vesoljskih invazij. Še zmeraj ne vemo, ali nas morda pripravljajo na napad iz vesolja, a upajmo, da bo vsaj bolj zanimiv, kot je bila večina tovrstnih filmov. Dobri akcijski prizori filma Svetovna invazija: Bitka Los Angeles so bili premalo, da bi pozabili za lase privlečeno zgodbo, Paul je ljubka komedija, a brez pravih presežkov, Transformerji so tudi v tretje prinesli več eksplozij kakor smisla, tokrat v 3D, Thor je bil uglajen in profesionalno posnet, Jaz sem četrti je bil povsem najstniški, Super 8 je navdušil s pristnostjo osemdesetih, Kavboji in vesoljci so se skoraj pobili med seboj,  Stvor je prikazal pravo klavnico, a popolno uničenje iz vesolja je prišlo šele z Melanholijo.

So visoke številke dobre?

Filmske nadaljevanke so z višjimi številkami vse bolj izžete osnovne ideje, zmešani preskoki ali preprosto slabi izdelki, a zadnje leto je bilo prav presenetljivo. Hitri in drzni 5 je najboljši film v seriji, Možje X: Prvi razred so uspešno preskočili v povsem nov in izjemno privlačen svet, Pirati s Karibov 4 so povsem znosno nadaljevali zgodbo Jacka Sparrowa, Paranormalno 3 nas je prestrašil, Misija: Nemogoče 4 je akcioner leta, najbolj pa je navdušil zadnji del Harryja Potterja s čistim in zadovoljivim koncem.

No, žal smo morali pretrpeti tudi peti del Brez povratka, drugi del Johnnyja Englisha in tretji del Alvina in veveričkov.

Glasbeniki naj se držijo glasbe

Glasbeniki so praviloma odlični na odru, a ne na vsakem. Največja polomija je bila Christina Aguilera v glavni vlogi muzikala Burleska, tudi Jon Bon Jovi ni v Silvestrovem v New Yorku prepričal nikogar.

Justin Timberlake je lani navdušil v Socialnem omrežju, letos pa je igral kar v treh filmih. V dveh (Huda učiteljica in Trgovci s časom) je bil povsem zanič, a niti ni bil najslabša zadeva v filmu, v tretjem, Prijatelja samo za seks, pa sta bila z Milo Kunis odličen in zabaven par. Morda mora samo bolje izbirati sodelavke.

Kaj pa je tebe treba bilo?

Kot vsako leto nam tudi 2011 ni prizaneslo s filmi, ki so potrata filmskega traku, časa in talenta ustvarjalcev ter predvsem denarja za vstopnice. Najbolj nepotreben film oziroma zgrešen umetniški projekt je nedvomno Še vedno sem tu (čeprav je navdušil nekaj zdolgočasenih filmskih kritikov), posebno pozornost kot najbolj žaljiv in podcenjujoč film leta si zasluži “komedija” Le kako ji to uspe?!, za mučenje gledalcev s klišeji, obupno zgodbo in še slabšo igro pa muzikal Burleska. Trije velikopotezni filmi, Rdeča kapica, Trgovci s časom in Zelena svetilka, so tako trdo pristali na tleh, da jih lahko uvrstimo samo v kategorijo “tako slabo, da je že dobro”, a morda je še to preveč.

Videoteke

Videoteke ponudnikov televizijskih storitev so v veliki meri že nadomestile klasične videoteke, zato smo jih povprašali, kateri filmi so bili v 2011 najbolj priljubljeni. Nihče med njimi ni hotel (smel?) podati konkretnih številk, njihove lestvice pa se zanimivo niso niti najmanj prekrivale. Telemachovi uporabniki imajo očitno nostalgijo osemdesetih, saj sta med najbolj gledanimi parodija Strogo zaupno in vietnamski akcioner Pogrešani v akciji s Chuckom Norrisom. Pri T-2 in SiOL-u so priljubljeni nekoliko bolj aktualni filmi, pri čemer je na vrhu T-2-jeve lestvice Spider-Man 3, pri SiOL-u pa Gremo mi po svoje. Na lestvicah ponudnikih, pa ne najdemo le slovenskih mladinskih klasik, kot sta Poletje v školjki in Sreča na vrvici, ampak tudi prvo slovenska porno priredbo Zajtrk petelinov.

Žanrski prvaki

Akcija: Misija: Nemogoče – protokol duh

Grozljivka: Srbski film

ZF: Izvorna koda

Komedija: Dekliščina

Triler: Kužna nevarnost

Dokumentarec: Aleksandrinke

Romanca: Pisma sv. Nikolaju

Mladinski film: Tintin in njegove pustolovščine

Risanka: Rango

Lestvice najbolj gledanih filmov v 2011

Slovenija (po številu gledalcev)

1. Smrkci – 206 tisoč**

2. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 108 tisoč

3. Johnny English 2 – 94 tisoč**

4. Prekrokana noč 2 – 93 tisoč

5. Kung fu panda 2 – 87 tisoč

6. Harry Potter in Svetinje smrti – 2. del – 87 tisoč

7. Njuna družina – 83 tisoč*

8. Avtomobili 2 – 81 tisoč

9. Hitri in drzni 5 – 75 tisoč

10. Rio – 73 tisoč

11. Harry Potter in Svetinje smrti: 1. del – 66 tisoč*

12. Zlatolaska – 65 tisoč

13. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 55 tisoč**

14. Kraljev govor – 51 tisoč

15. Moja neprava žena – 51 tisoč

* od lani

** še na sporedu

Opomba: Gremo mi po svoje je leta 2010 videlo več kot 160.000 gledalcev, skupaj z letošnjim obiskom pa je pristal  pri 205.000 gledalcih.

ZDA (po zaslužku v USD)

1. Harry Potter in Svetinje smrti: 2. del – 381 milijonov

2. Transformerji 3 – 352 milijonov

3. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 271 milijonov

4. Prekrokana noč 2 – 254 milijonov

5. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 241 milijonov

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Metod Pevec

Aleksandrinke so ženske iz Vipavske doline, ki so v prvi polovici 20. stoletja odšle na delo v Egipt, predvsem v Aleksandrijo in Kairo, kot varuške, dojilje, sobarice ali spremljevalke bogatih gospa. Od približno 8000 prebivalcev takratne domovine Kraljevine Jugoslavije, ki so odšli v Egipt, je bilo kar 5000 aleksandrink.

Ta napol pozabljen/prezrt del naše zgodovine v dokumentarnem filmu Metoda Pevca privre na dan skozi čustvene izpovedi treh še živečih aleksandrink, potomcev aleksandrink, njihovih varovancev z vsega sveta in pisem, ki so v večini primerov ostala edina priča. Zgodovinsko ozadje dogajanja je prikazano vzporedno z osebnimi zgodbami, tako da so te zasidrane v kontekst, a zmeraj v ospredju.

Aleksandrinke so povsem zasluženo prejele nagrado za najboljši dokumentarni film na nedavnem Festivalu slovenskega filma in so nedvomno eden najboljših dokumentarnih filmov zadnjih nekaj let. Metodu Pevcu je s triletnim projektom popisovanja teh zgodb namreč uspelo ustvariti zares veličastno delo, ki gledalcu predstavi široko sliko in ga hkrati postavi tako blizu zasebnega dogajanja, da ga lahko tudi začuti.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2011.

Foto: Emotion Film

Režija: Boris Petkovič

Nastopajo: Jizah, I.C.O., Dalaj Eegol (Ali En), Simon Stojko Falk, Ezy-G, Ziebane, 6 Pack Čukur, Valterap, Murat & Jose, Doša, Klemen Klemen, Stekli psi, Tekochee Kru, Thug Connect, N’Toko, Pižama, Kosta, Trkaj, Zlatko, Zdravko Duša

V Sloveniji imamo močno hip-hop sceno. Kdo bi si mislil? Radijski poslušalci gotovo ne. Kljub nekaterim pohvalnim izjemam (Radio Študent, MARŠ, občasno Val 202, Radio Koper in še kdo) ne gre prezreti, da niso nič več kot le izjeme. In da je za večino javnosti hip-hop oz. rap še zmeraj “underground” glasba, s katero nimajo stika. No, prostora za izgovore ni več, V letu hip hopa je odličen uvod v to sceno.

Režiser Boris Petkovič je film posnel skupaj z Jizahom, verjetno največjim poznavalcem slovenske hip hop scene, ki je tudi pripovedovalec. Praviloma je to vizualno slab pristop, a Jizah ima prezenco, tok govora (flow) in predvsem zanimive zgodbe, na katerih stoji film. Glasbeniki so predstavljeni skozi intervjuje, ki pogosto potekajo med vsakdanjimi opravili (npr. lupljenjem krompirja) v njihovem lokalnem okolju, za arhivske posnetke pa večinoma poskrbi družina Stojko Falk. Film se še posebno osredotoči na družbene in socialno kritične teme, ki jih hip hop izpostavlja, od brezposelnosti do nacionalizma in Palestine. Pa čeprav se zdi, da so besedila samo o travi, žuriranju in dekletih.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2011.

Režija: Lucy Walker

Nastopa: Vik Muniz

Če imate letos v načrtu videti samo en dokumentarni film v kinu, si oglejte Življenje na smetišču. Ob povezavi pojmov (visoka) umetnost in smetišče bi marsikdo zamahnil z roko in rekel, da nerazumljen umetnik pač poskuša šokirati javnost. In morda je to delno tudi res. A v tem filmu umetnik ni v prvem planu. To je film o Jardimu Gramachu, največjem odlagališču odpadkov na svetu, kamor se steka 70 odstotkov smeti Ria de Janeira.

Newyorški umetnik brazilskega rodu Vik Muniz se je odločil svoj projekt izvesti prav na tem smetišču, dve leti sodelovati z ljudmi, ki tam živijo in delajo; sortirajo odpadke, ki so primerni za reciklažo. Njihove zgodbe so žalostne, polne revščine, neizpolnjene ljubezni, smrti in kakopak nesreč, a njihovo veselje do življenja, občutek za poštenost in iskrenost so tako mogočni, d ajih lahko otipamo.

Režiserka Lucy Walker v filmu združi goro povsem različnih tem, zgodb, občutkov in idej, večinoma predstavljene skozi zares izjemne like, delno pa tudi z uporabo kamere in glasbe, ki jo je za film ustvaril Moby. Tako gledalcu dviga in spušča razpoloženje, ga predstavlja obupu in odrešitvi, veselju in smrti in ga na koncu pusti z zares pristno pozitivnim občutkom.

Prvič objavljeno v Vikendu junija 2011.

Napovednik:

Režija: Vojko Anzeljc

Igrajo: Anže Marenče, Miha Kajzelj, Miha Marenče, Gregor Kresal, Ante Mahkota, Peter Ščetinin

Nov podvig Vojka Anzeljca, enega najbolj drznih slovenskih režiserjev, popelje gledalca na Triglav. Natančneje: navpično navzgor po delu stene z imenom Sfinga. To najtežjo smer Triglava sta prva preplezala Ante Mahkota in Peter Ščetinin v šestdesetih. In v filmu lahko vidimo, kako sta to izvedla. Iz bližnjega kadra, posneto s samega Triglava.

Sfinga je igrani film, posnet po resničnih dogodkih, v katerem vse igralske vloge zasedajo slovenski alpinisti. Igra zato ni ravno spektakularna, a vsebina vsekakor je. Podvig Mahkote in Ščetinina je prikazan vzporedno z nič kaj manj impresivnim podvigom Gregorja Kresala in Mihe Kajzlja, ki sta Sfingo prva prosto preplezala v devetdesetih. In v filmu  Kresal in Kajzelj igrata kar sama sebe, medtem ko Mahkoto in Ščetinina odigrata brata Marenče.

Sfinga se precej naravno vključi v opus režiserja Vojka Anzeljca, med skoraj gverilsko posnete projekte, ki razkrivajo mejo med filmskim in resničnim. Zgodba s hkratnim dogajanjem v dveh časovnih obdobjih in z mitološkim pridihom je zelo dobro zastavljena, čeprav jo slaba igra naredi nekoliko manj prepričljivo. A to odtehta neverjetna kamera, s čudovitimi in vrtoglavico zbujajočimi posnetki iz same stene in vrha Triglava in odlična glasba Siddharte.

Prvič objavljeno v Vikendu junija 2011.

Foto: Gašper Kocjančič, Sfinga.net

Napovednik:

Režija: Alex Gibney

Nastopajo: Jack Abramoff, Tom DeLay, Bob Ney, Ralph Reed, Neil Volz, Dave Grosh, Michael Scanlon

Jack Abramoff je bil eden najvplivnejših lobistov v Washingtonu, ki zdaj prestaja zaporno kazen zaradi podkupovanja in podobnih zločinov. Film prikazuje njegovo zgodbo od idealističnih začetkov mladega konzervativca do načinov “prepričevanja” politikov, da podprejo zakonodajne rešitve, ki koristijo njegovim strankam.

Zgodba je dokaj zanimiva, sam film pa niti ne. Sicer odličen in z oskarjem nagrajen režiser Alex Gibney (Taxi to the Dark Side, Enron: The Smartest Guys in the Room) kronološkega dogajanja v Abramoffovem življenju ne zloži skupaj povsem koherentno, tako da gledalcu ni povsem jasno, katere zgodbe so se odvijale zaporedno in katere hkrati. Kot mnogi dokumentarni filmi tudi ta včasih trpi zaradi pretiranega napovedovanja razkritja, ki bo sledilo, samo razkritje pa je precej manj šokantno od napovedovanega. Predvsem je težavno umeščanje Abramoffa in njegove zgodbe v kontekst gospodarske (in politične) krize v ZDA, saj so njegove zlorabe sistema drobtinice v primerjavi s to širšo zgodbo. Ta si na koncu sicer prisluži omembo, vendar nič kaj več.

Film je zanimiv kot uvod v kakšno širšo razpravo, denimo v sklopu študija ekonomije ali politologije (nikakor pa ne filma), a je iz informativnega in/ali umetniškega vidika žal precej omejen.

Prvič objavljeno v Vikendu maja 2011.

Napovednik:

Režija: Jean-Jacques Mantello

Pripovedovalka: Vesna Pernačič

Dokumentarni filmi o naravi so večinoma primerni za otroke, a so kljub odličnim posnetkom lahko zanje tudi dolgočasni ali pa preprosto podajo preveč informacij in jim zato težko sledijo. Svet oceanov pa je narejen prav za to ciljno skupino in najbolj bodo ob filmu uživali otroci, stari med 5 in 12 let.

Avtorjem uspe to doseči z uporabo povezujoče zgodbe, popotovanja želve čez polovico sveta, da izleže jajca na istem kraju, kjer se je rodila, ob tem pa predstavi in opiše različne morske živali, ki jih sreča na poti. Zgodba je tako bežno podobna zgodbi risanke Samova pustolovščina, le da je namesto animacije vse posneto na dejanskih lokacijah. Podobnost s Samovo pustolovščino je tudi uporaba 3D, vendar je film za zdaj predvajan zgolj v Kinodvoru, tako da je v 2D, julija pa naj bi prišel tudi na platna Planeta Tuš v 3D.

Film odlikujejo čudoviti posnetki morja, ki so povsem primerljivi z najboljšimi dokumentarci BBC-ja, denimo njihovo odlično serijo Oceani (Oceans) izpred treh let. Za to obstaja tudi dober razlog. Medtem ko je bil svetovalec pri Oceanih Philippe Cousteau, je pri Svetu oceanov svetovalec njegov stric Jean-Michel Cousteau, oba seveda člana družine Cousteau, ki je že desetletja tesno povezana s podvodno fotografijo, filmi o morskem svetu in seveda naravovarstvom.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2011.

Napovednik:

Režija: Thomas Balmès

Nastopajo: Bayar, Hattie, Mari in Ponijao

Koncept filma Otročički je zelo preprost. Filmska kamera spremlja štiri dojenčke, po enega iz Namibije, Mongolije, Japonske in ZDA, od rojstva do nekje enega leta. To je vse. Dialogov ni, slika pove vse.

O tem filmu se je mogoče na veliko razpisati, ga podrobno analizirati in o njem napisati diplomsko nalogo iz sociologije, filmskih študij ali pedagogike. A nobeno seciranje ne more imeti takega učinka kot neposredne in pristne podobe teh štirih otrok, ki odraščajo vsak v povsem svojem svetu, a hkrati tako zelo enako, tako odkrito in, ob odsotnosti boljšega izraza, tako skrajno ljubko.

Otročički je eden tistih biserov filmske umetnosti, ki gledalca preprosto razoroži in ga prisili, da pozabi na vse svoje skrbi in težave ter se nasmeje vsakič, ko kateri izmed otrok prične plaziti, se igra z mačko ali pa poskuša narediti prve korake v močnem stepskem vetru. Film deluje na tako prvobitni ravni, da se tega niti ne zavemo in še največji ciniki in ljudomrzneži bodo po ogledu tega filma težko prišli iz kina z mrkim obrazom. Vsem ostalim pa bo nedvomno polepšal dan.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2011.

Napovednik:

Režija: Jasna Krajinovič

Damjanova soba je v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Damjan je obsojeni morilec. Mladostnik s težavami v družini, ki je zašel v slabo družbo in iz vsega odnesel najslabše. To ni izgovor, to je dejstvo. Dokumentarni film Jasne Krajinovič ga spremlja med posedanjem v celici, ob ustvarjanju ročnih del, med izpiti, ob praktičnem pouku frizerstva, telovadbi, obisku starih staršev, celo med telesno preiskavo ob vrnitvi v zapor in na začetku svobodnega življenja, ki je vse prej kot uresničene sanje.

Prikaz zaporniškega življenja v Sloveniji in tudi v Evropi ni ravno nekaj vsakdanjega, a televizijski dokumentarci in prispevki informativnih magazinov na to temo so vseeno dokaj pogosti. A vsekakor ne takšni, kot je Damjanova soba.

Vendar pa izjemnost tega filma ni v sami tematiki (ta je predstavljena korektno in pristno), ampak v načinu, kako avtorica prikaže protagonista in njegove bližnje. V dokumentarnem filmu je kamera  zmeraj nemi opazovalec dogajanja, a nikoli neviden. Ljudje govorijo vanjo, razložijo ali prikažejo nekaj povezanega s temo filma, se obračajo proč, da kaj zakrijejo … No, ne v filmu Damjanova soba. Tu kamera stoji v prostoru in dokumentira dogajanje, se premika za liki, a nihče niti za trenutek ne daje občutka, da jo sploh zazna. Tudi kadar Damjan sam v sobi razlaga svojo zgodbo, je to bližje notranjemu monologu kot pa pripovedovanju. In to je, ob odsotnosti boljše definicije, umetnost.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.