Režija: Måns Mårlind, Björn Stein

Igrajo: Kate Beckinsale, Charles Dance, Michael Ealy, India Eisley, Kris Holden-Ried, Stephen Rea

Glavni čar serije filmov Podzemlje je nedvomno Kate Beckinsale v črnem, oprijetem usnju oz. lateksu, ko pretepa in pobija volkodlake, vampirje in druge sovrage. Četrti film se vrača h koreninam, saj je skoraj ves film Kate v ospredju. Dogajanje je postavljeno 12 let v prihodnost od drugega dela (tretji je bil predzgodba), vmes pa so ljudje odkrili vampirje in volkodlake ter jih bolj ali manj uničili. Selene (Kate Beckinsale) je bila ujeta in zamrznjena, a se v začetku filma osvobodi in poda na maščevalni pohod.

Zasnova je zanimiva, zgodba, ki je najverjetneje sestavljena iz vsaj dveh zavrnjenih predlogov za tretji del, pa žal ne. Dialogi so najslabši doslej, predvsem pa bode v oči nekonsistentnost s prejšnjimi filmi in celo znotraj tega filma. Poleg tega Podzemlje kopira drugo serijo filmov z izzivalno oblečeno in smrtno nevarno glavno junakinjo, Nevidno zlo. Za to ni nobene potrebe, saj bo peti del jeseni prišel v kina. Vizualna podoba in posebni učinki so dobri, 3D povprečen, zasnova pošasti pa korak nazaj od prejšnjih filmov. Podzemlje: Prebujenje bo morda zanimiv za oboževalce v usnje oblečene Kate Beckinsale, drugače pa ga je bolje preskočiti.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Dobro leto za nas

Čeprav ni bilo povsem opazno, je 2011 dobro leto za slovensko kinematografijo. V začetku leta nas je še spremljal neverjetni uspeh Gremo mi po svoje, ki je še letos v kinematografe pritegnil prek 40 tisoč gledalcev. V jesen nas je popeljala Pevčeva všečna romanca Lahko noč, gospodična, Andrej Košak in Miran Zupanič pa sta se, eden bolje kakor drug, lotila kritike posttranzicijskega kapitalizma s filmoma Stanje šoka in Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Vojko Anzeljc je presenetil z igrano-dokumentarnim alpinističnim filmom Sfinga, ki je prinesel ene najbolj spektakularnih posnetkov, ujetih v slovensko filmsko kamero, a nikakor ne gre prezreti antologijskega filma Borisa Petkoviča V letu hip hopa in naturalistične belgijske koprodukcije Damjanova soba Jasne Krajinovič. No, oba filma so zasenčile Pevčeve Aleksandrinke, izjemen dokument skoraj prezrtega časa, in film, ki je s preprosto predstavitvijo pogosto tragičnih zgodb predrl oklep tudi največjih cinikov. In potem je tukaj še Burgerjev Circus Fantasticus, nedvomno tehnično najboljši slovenski film, ki bi se lahko znašel tudi v zaključnem boju za oskarja, če ga slovenske institucije ne bi “pozabile” prijaviti.

Novi obrazi

Zmagovite rdečelaske

Emma Stone, Jessica Chastain, Christina Hendricks niso nova imena, a so letos doživele veličasten preboj.

Christina Hendricks je izkoristila premor pri seriji Oglaševalci (Mad Men), tako smo jo v zadnjem letu lahko opazili v vse več stranskih vlogah v filmih , kot sta Življenje, kot ga poznaš, Le kako ji to uspe?!,  in seveda v kriminalki Drive, ki je pri nas še nismo videli.

Jessica Chastain je v filmu Drevo življenja presenetila z enakovredno igro Bradu Pittu, s precej drugačno vlogo je zasijala še v Služkinjah, navdušila v psihološki drami Zaklonišče, pohvale pa je dobila še za vlogo v režijskem prvencu Ralpha Fiennesa Coriolanus in vohunskem trilerju The Debt. S štirimi filmi v poprodukciji se ji obeta tudi pestro 2012.

Šele 23-letna Emma Stone navdušuje že od Super hudo, a letos si je prislužila naziv najuspešnejše igralke. Prav vsak izmed treh filmov, v katerih je nastopila (Prijatelja samo za seks, Služkinje in Ta nora ljubezen), je bil velika uspešnica. No, prihodnje leto bo gotovo še uspešnejše, saj bo igrala glavno žensko vlogo v Spider-Manu.

Radiatorčki in odlična igra

Ryan Gosling že vrsto let dosega uspehe, a 2011 je njegovo leto. Zlobneži in ljubosumni fantje bodo nedvomno pripomnili, da je uspeh mogoče pripisati izklesanemu telesu, a prepričal je predvsem z igro v povsem različnih vlogah. Blestel je v zgoraj omenjenih Drive in Ta nora ljubezen, ameriške kritike je navdušil tudi v političnem trilerju Marčeve ide. No, estetski bonus gotovo ne škodi.

Umetniški dotik

Posplošene kritike filma kot umetnosti vse pogosteje trdijo, da se snemajo le še komercialni filmi za najnižjo intelektualno raven in mladostnike, ki še edini hodijo v kino. Res je, da mnogih filmov ne gre opisati drugače kot neumnih, a tudi zahtevnejši filmi so pri gledalcih uspešni. Kako bi sicer razložili, da je bilo Drevo življenja kar naprej razprodano in da je LIFFe znova zabeležil dober obisk s približno četrtino razprodanih projekcij.

2011 je bilo leto avtorskega filma. Poleg zgoraj omenjene Malickove mojstrovine so gledalce navdušili prekaljeni filmski mojstri, kot so Allen s Polnočjo v Parizu, Almodóvar s Kožo, v kateri živim, von Trier z Melanholijo, Loach z Išče se Eric, Ozon z Gospodinjo in Kiarostami z Overjeno kopijo. Iñárritu se je po nekajletnem premoru zmagoslavno vrnil s filmom Ču do vi to, Aronofsky je zgodbo o Rokoborcu dopolnil s Črnim labodom, Dolan potrdil svoj talent z Namišljenimi ljubeznimi, Debra Granik pa presenetila z drugim celovečercem Na sledi očetu. Posebno omembo si zaslužijo še Beauvois z Božjimi možmi, Fukunaga z Jane Eyre in Popogrebski s Kako sem preživel to poletje.

Poleg klasičnih avtorskih filmov sta Zack Snyder in Tarsem Singh prebila omejitve akcionerjev (in žal tudi izgubila gledalce) s precej avtorsko narejenima filmoma Prikriti udarec in Nesmrtni.

Vesoljci

Kot smo v Vikendu napovedali že v začetku leta, je bilo 2011 leto vesoljskih invazij. Še zmeraj ne vemo, ali nas morda pripravljajo na napad iz vesolja, a upajmo, da bo vsaj bolj zanimiv, kot je bila večina tovrstnih filmov. Dobri akcijski prizori filma Svetovna invazija: Bitka Los Angeles so bili premalo, da bi pozabili za lase privlečeno zgodbo, Paul je ljubka komedija, a brez pravih presežkov, Transformerji so tudi v tretje prinesli več eksplozij kakor smisla, tokrat v 3D, Thor je bil uglajen in profesionalno posnet, Jaz sem četrti je bil povsem najstniški, Super 8 je navdušil s pristnostjo osemdesetih, Kavboji in vesoljci so se skoraj pobili med seboj,  Stvor je prikazal pravo klavnico, a popolno uničenje iz vesolja je prišlo šele z Melanholijo.

So visoke številke dobre?

Filmske nadaljevanke so z višjimi številkami vse bolj izžete osnovne ideje, zmešani preskoki ali preprosto slabi izdelki, a zadnje leto je bilo prav presenetljivo. Hitri in drzni 5 je najboljši film v seriji, Možje X: Prvi razred so uspešno preskočili v povsem nov in izjemno privlačen svet, Pirati s Karibov 4 so povsem znosno nadaljevali zgodbo Jacka Sparrowa, Paranormalno 3 nas je prestrašil, Misija: Nemogoče 4 je akcioner leta, najbolj pa je navdušil zadnji del Harryja Potterja s čistim in zadovoljivim koncem.

No, žal smo morali pretrpeti tudi peti del Brez povratka, drugi del Johnnyja Englisha in tretji del Alvina in veveričkov.

Glasbeniki naj se držijo glasbe

Glasbeniki so praviloma odlični na odru, a ne na vsakem. Največja polomija je bila Christina Aguilera v glavni vlogi muzikala Burleska, tudi Jon Bon Jovi ni v Silvestrovem v New Yorku prepričal nikogar.

Justin Timberlake je lani navdušil v Socialnem omrežju, letos pa je igral kar v treh filmih. V dveh (Huda učiteljica in Trgovci s časom) je bil povsem zanič, a niti ni bil najslabša zadeva v filmu, v tretjem, Prijatelja samo za seks, pa sta bila z Milo Kunis odličen in zabaven par. Morda mora samo bolje izbirati sodelavke.

Kaj pa je tebe treba bilo?

Kot vsako leto nam tudi 2011 ni prizaneslo s filmi, ki so potrata filmskega traku, časa in talenta ustvarjalcev ter predvsem denarja za vstopnice. Najbolj nepotreben film oziroma zgrešen umetniški projekt je nedvomno Še vedno sem tu (čeprav je navdušil nekaj zdolgočasenih filmskih kritikov), posebno pozornost kot najbolj žaljiv in podcenjujoč film leta si zasluži “komedija” Le kako ji to uspe?!, za mučenje gledalcev s klišeji, obupno zgodbo in še slabšo igro pa muzikal Burleska. Trije velikopotezni filmi, Rdeča kapica, Trgovci s časom in Zelena svetilka, so tako trdo pristali na tleh, da jih lahko uvrstimo samo v kategorijo “tako slabo, da je že dobro”, a morda je še to preveč.

Videoteke

Videoteke ponudnikov televizijskih storitev so v veliki meri že nadomestile klasične videoteke, zato smo jih povprašali, kateri filmi so bili v 2011 najbolj priljubljeni. Nihče med njimi ni hotel (smel?) podati konkretnih številk, njihove lestvice pa se zanimivo niso niti najmanj prekrivale. Telemachovi uporabniki imajo očitno nostalgijo osemdesetih, saj sta med najbolj gledanimi parodija Strogo zaupno in vietnamski akcioner Pogrešani v akciji s Chuckom Norrisom. Pri T-2 in SiOL-u so priljubljeni nekoliko bolj aktualni filmi, pri čemer je na vrhu T-2-jeve lestvice Spider-Man 3, pri SiOL-u pa Gremo mi po svoje. Na lestvicah ponudnikih, pa ne najdemo le slovenskih mladinskih klasik, kot sta Poletje v školjki in Sreča na vrvici, ampak tudi prvo slovenska porno priredbo Zajtrk petelinov.

Žanrski prvaki

Akcija: Misija: Nemogoče – protokol duh

Grozljivka: Srbski film

ZF: Izvorna koda

Komedija: Dekliščina

Triler: Kužna nevarnost

Dokumentarec: Aleksandrinke

Romanca: Pisma sv. Nikolaju

Mladinski film: Tintin in njegove pustolovščine

Risanka: Rango

Lestvice najbolj gledanih filmov v 2011

Slovenija (po številu gledalcev)

1. Smrkci – 206 tisoč**

2. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 108 tisoč

3. Johnny English 2 – 94 tisoč**

4. Prekrokana noč 2 – 93 tisoč

5. Kung fu panda 2 – 87 tisoč

6. Harry Potter in Svetinje smrti – 2. del – 87 tisoč

7. Njuna družina – 83 tisoč*

8. Avtomobili 2 – 81 tisoč

9. Hitri in drzni 5 – 75 tisoč

10. Rio – 73 tisoč

11. Harry Potter in Svetinje smrti: 1. del – 66 tisoč*

12. Zlatolaska – 65 tisoč

13. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 55 tisoč**

14. Kraljev govor – 51 tisoč

15. Moja neprava žena – 51 tisoč

* od lani

** še na sporedu

Opomba: Gremo mi po svoje je leta 2010 videlo več kot 160.000 gledalcev, skupaj z letošnjim obiskom pa je pristal  pri 205.000 gledalcih.

ZDA (po zaslužku v USD)

1. Harry Potter in Svetinje smrti: 2. del – 381 milijonov

2. Transformerji 3 – 352 milijonov

3. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 271 milijonov

4. Prekrokana noč 2 – 254 milijonov

5. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 241 milijonov

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Bill Condon

Igrajo: Kristen Stewart, Robert Pattinson, Taylor Lautner, Billy Burke, Anna Kendrick, Ashley Greene, Nikki Reed, Kellan Lutz

Vampirji, volkodlaki in (nič več) neodločna lepotica se vračajo še za zadnji krog sage, ki je prevzela najstnice po vsem svetu. V primerjavi z akcijskim Mrkom je dogajanje bolj statično in umirjeno, pri čemer se režiser Bill Condon (Kinsey, Sanjske punce) odreže bolje od predhodnikov, a je vseeno omejen z izvirnikom.

Film občasno zatava v umetniške kadre, tipične za filme iz sedemdesetih, ki so takrat služili izpostavljanju razkola med realnostjo in blodnjami glavnega junaka ter uvodu v grozo, a pri Jutranji zarji predvsem napeljujejo na končni obračun, ki bo sledil v prihodnjem filmu čez eno leto. Izboljšave se poznajo tudi pri igri, a le pri Stewartovi in Pattinsonu, medtem ko je Lautner videti zadovoljen že s tem, da zna besedilo (in strgati majico s sebe).

Zgodba sledi knjižni predlogi, ki je deloma srednješolska dekliška fantazija o fantih, ki se borijo za dekle, in popolni poroki, deloma puritanska moralka, v kateri so vsi moški razen očeta pošasti (volkodlaki in vampirji), seks (tudi po poroki) pa nemudoma vodi v nosečnost, ta pa je skorajda enaka smrti.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija:

Igrajo: Mickey Rourke, Henry Cavill, Luke Evans, John Hurt, Freida Pinto, Kellan Lutz, Stephen Dorff, Joseph Morgan

Le redke grozljivke vsebujejo toliko eksplicitnega nasilja kot Nesmrtni, a še manj je filmov, ki so vizualno tako izvirni. Zaradi grške zgodbe, vizualne podobe in predvsem mišičastih vojščakov se primerjava s filmom 300 režiserja Zacka Snyderja ponuja kar sama, a to je tudi skoraj vse, kar imata skupnega. 300 ostaja na film prenesen strip, medtem ko so Nesmrtni bližje ekspresionistični ali kubistični oljni sliki.

Vendar so to le trenutki v skoraj dveurnem filmu. In čeprav je vizualna podoba filma pomembna, je zgodba prav tako. Režiser Tarsem Singh, to šele njegov tretji film, prej je posnel kopico oglasov in videov ( s kultnim Losing My Religion skupine R.E.M. na čelu), pa se očitno ne strinja. Rezultat je film, ki je pogosto dolgočasen, z neprepričljivo igro (sicer neverjetno lepo izoblikovanih ljudi) in včasih banalnimi dialogi. A nato sledi nov spopad in Ares v nekakšnem pospešenem počasnem posnetku zleti med vojščaki ter jim raztrešči lobanje – ostudno nasilje, a  hkrati tako estetski kader, da  ni mogoče storiti drugega kot občudujoče bolščati v platno.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: David Dobkin

Igrajo: Ryan Reynolds, Olivia Wilde, Jason Bateman, Leslie Mann, Mircea Monroe, Alan Arkin, Andrea Moore

Zgodbe o zamenjavi teles so hvaležno gradivo za komedije (Odštekani petek, Še enkrat 17) in tudi Zamenjava ima svetle trenutke, a kljub temu je končni izdelek nedodelan in razvlečen. Mitch (Ryan Reynolds) in Dave (Jason Bateman) sta prijatelja že od otroštva, a imata povsem različen pogled na življenje. Ko po noči popivanja urinirata v vodnjak, si hkrati zaželita, da bi imela življenje drug drugega. To se naslednje jutro tudi zgodi in tako se mora Mitch spoprijeti s skrbjo za otroke ter naporno službo, Dave pa z vlogo v lorno (“lahkem porno”) filmu.

Zamenjava je tipična komedija letošnjega leta, ki je tako kot filmi Kako se znebiti šefa?, Teden brez pravil, Draga, počakaj, sem na poti, Dekliščina in seveda Prekrokana noč 2 nastala po uspehu Prekrokane noči. Večina humorja je povezanega s seksom in izločanjem telesnih tekočin (v Zamenjavi prevladuje slednje), odrasli se vedejo kot otroci, a na koncu spoznajo pomemben življenjski nauk in postanejo boljši ljudje. Čeprav Zamenjava ne prepriča povsem, ima nekaj odličnih scen, denimo montažo, v kateri Dave uči Mitcha, kako biti odgovorna odrasla oseba, začenši s tem, da mora nositi spodnje perilo. Takih trenutkov je sicer premalo, a ko boste čez nekaj časa film ujeli na televiziji, vas bodo nedvomno navdušili.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.

Napovednik:

Režija: Jon Favreau

Igrajo: Daniel Craig, Olivia Wilde, Harrison Ford, Sam Rockwell, Paul Dano, Clancy Brown, Keith Carradine, Ana de la Reguera.

Kavboji in vesoljci vsebujejo komične elemente, a kljub nekoliko hudomušnemu naslovu niso komedija, ampak akcijski triler, ki uravnoteženo prepleta znanstveno fantastiko z vesternom. V središču zgodbe je Jake (Daniel Craig), ki se prebudi sredi puščave z rano na telesu, nenavadno zapestnico in popolno amnezijo. Ko prijaha v mesto, se zaplete v pretep, nato ga aretirajo zaradi ropa in umora. A še preden ga šerif izroči zveznim oblastem, se na nebu pojavijo vesoljske ladje in ugrabijo nekatere prebivalce mesteca, Jakova zapestnica pa zažari in postane nevarno orožje. Jake tako sklene zavezništvo z lokalnim veljakom Dolarhydom (Harrison Ford) in skupina se odpravi iskat svoje ugrabljene.

Film sicer odlikujejo odlično posnete številne akcijske scene, a ima tudi mnoge šibke strani. Tako na primer nekateri liki niso najbolj posrečeni ali verjetni (zakaj bi strahopetni zdravnik odprl saloon na Divjem zahodu?), v drugi polovici filma pa zgodba postane dolgovezna in z izjemno redkih trenutkov nekoliko preveč predvidljiva. Kavboji in vesoljci je vizualno dodelan film, ki pa ne prepriča povsem in je ne glede na kakovost posebnih učinkov primeren tudi za ogled na televizorju; kljub oglasom.

Prvič objavljenov v Vikendu avgusta 2011.

Napovednik:

Režija: Raja Gosnell. Režija sinhronizacije: Jernej Kuntner.

Igrajo: Neil Patrick Harris / Klemen Slakonja, Jayma Mays / Tjaša Železnik, Hank Azaria / Jernej Kuntner, Janez Hočevar – Rifle, Kataya Ajster, Jure Mastnak, Aljaž Jovanovič, Vlado Vlaškalič, Iztok Valič, Jure Longyka. 103 minute.

V zadnjih letih je kino za tiste, ki smo odraščali v osemdesetih, pogosto travmatičen prostor, kjer samo nemo opazujemo, kako filmski studii mrcvarijo prijetne spomine iz našega otroštva. In vse je kazalo, da bo podobna usoda doletela tudi Smrkce. Dogajanje je iz pravljičnega gozda prestavljeno v New York, risanka spremenjena v igrano-animirani hibrid, za nameček pa še sinhronizirana z novimi glasovi. A filma ni mogoče soditi po napovedniku in Smrkci so v nasprotju s pričakovanji povsem gledljiv otroški film, ki odraslih ne zamori (včasih jih celo nasmeje), najmlajše pa precej navduši. In čeprav obisk v prvem vikendu predvajanja ni popoln pokazatelj (predvsem ob vročinskem valu, ko je obisk klimatiziranega kina boljša izbira kakor kakšna druga aktivnost), bi Smrkci lahko postali eden največjih uspehov leta.

Zgodba je tipično “smrkovska”, kar pomeni, da Gargamel lovi Smrkce, ki so zmeraj dva koraka pred njim, le da se tokrat lovijo po New Yorku, Smrkcem pa na pomoč priskočita še zakonca Winslov. Kar zadeva igrano-animirane filme, je sinhronizacija najboljša doslej, predvsem pa je odličen Gargamel v podobi Hanka Azarie in z glasom Jerneja Kuntnerja, tudi režiserja sinhronizacije.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.

Napovednik:

Režija: Martin Campbell

Igrajo: Ryan Reynolds, Blake Lively, Peter Sarsgaard, Mark Strong, Angela Bassett, Tim Robbins, Temuera Morrison, Jenna Craig

Redko se pojavijo filmi, v katerih je toliko različnih elementov tako zelo zgrešenih. Zgodba Zelene svetilke je mešanica pravljice in znanstvene fantastike, kar je prepričljivo v izjemno redkih primerih (bolj ali manj zgolj v Vojni zvezd). Dogajanje je namreč v veliki meri skrajno nesmiselno, pogosto je celo videti, kot da je scenarij posledica naključnega nizanja sličic iz stripa. Dialogi so, kot je pričakovati, še slabši. Igra sicer ni najslabša, a se je kljub temu boleče spomniti, kako izjemni so lahko Ryan Reynolds (Zakopan), Blake Lively (The Town), Peter Sarsgaard (Šola za življenje), Mark Strong (Rokenroler) in seveda oskarjevec Tim Robbins (Kaznilnica odrešitve).

No, potem so tukaj še posebni učinki. Zelo velik del filma, vključno z oblačili “Zelenih svetilk” in dogajanjem v vesolju, je narisan. Žal slog učinkov ni niti stripovski, kot denimo v Mestu greha, niti bolj stvaren kot v večini vesoljskih filmov od 2001: Odiseje v vesolju naprej. Z živimi barvami in zaobljenimi krivuljami včasih deluje skoraj psihedelično, večinoma pa je podoben risankam za petletne otroke. Kar je bržkone tudi edino občinstvo, ki bi se ob tem filmu lahko zabavalo.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.
Napovednik:

In še razlaga popularnosti Zelene svetilke, ki jo je pripravil The Onion:

‘Green Lantern’ To Fulfill America’s Wish To See Lantern-Based Characters On Big Screen

Režija: David Yates

Igrajo: Daniel Radcliffe, Emma Watson, Rupert Grint, Ralph Fiennes, Helena Bonham Carter, Gary Oldman, Alan Rickman, Ralph Fiennes

Tako smo prišli na konec poti. Osmi film, finale, spopad med dobrim in zlom. Harry Potter proti Mrlakensteinu. Konec je predvidljiv (ne nazadnje je Harry Potter v osnovi pravljica), pot do razrešitve pa polna nepričakovanih preobratov in zapletov, vključno z eno najbolj spektakularnih akcijskih scen tega leta (narejeno občutno bolje kakor v Transformerjih).

Po ne ravno dinamičnem prvem delu “Svetinj smrti”, v katerem so bili uspešno predstavljeni dvomi in težave, ki so jih morali glavni junaki premagati, da so postali kos izzivu, s katerim se potem spopadejo, drugi del že takoj na začetku junake izstreli v zabaven, a smrtonosen rop banke in ježo zmaja. A to je šele uvod v spopad na Bradavičarki, ki v več stopnjah traja večino preostanka filma. Vendar film ni zgolj brezglava akcija, ampak tudi poveže in zaokroži zgodbe in poti stranskih junakov, tako da je povsem jasno, da napisi pomenijo pravi in zadovoljiv konec poti. Kar pri osmih filmih nikakor ni preprosto (in je veliko bolje kakor zaključek Skrivnostnega otoka ali Bojne ladje Galaktika) in gledalci se lahko le zahvalimo pisateljici in filmskim ekipam, ki so nas popeljale skozi to čarovniško sago.

Prvič objavljeno v Vikendu julija 2011.

Napovednik:

Režija: Jennifer Yuh. Režija sinhronizacije: Jernej Kuntner.

Glasovi: Jack Black/Klemen Slakonja, Angelina Jolie/Tanja Đurić Ribič, Gary Oldman/Uroš Smolej, Seth Rogen/Bojan Emeršič, David Cross/Jernej Kuntner, Jackie Chan/Klemen Mauhler, Dustin Hoffman/Pavle Ravnohrib, Jean-Claude Van Damme/Vid Valič, Lucy Liu/Pia Zemljič, Michelle Yeoh/Urška Hlebec, James Hong/Iztok Valič, Victor Garber/Iztok Jereb. 90 minut.

Pri nadaljevanjih priljubljenih in pristnih filmov zmeraj obstaja nevarnost, da bo drugi del prazen in namenjen predvsem izkoriščanju prepoznavnosti prvega dela. In za Kung fu pando je bila ta skrb upravičena. Zgodba prvega filma je v veliki meri temeljila na tem, da je panda Po v svetu kung fuja sprva kot riba na kopnem, a sčasoma najde svoje mesto pod soncem, česar v drugem delu ni mogoče ponoviti. Vendar so tovrstne skrbi bile odveč, saj je drugi del še boljši in to v skoraj vseh pogledih. Zgodba je polna akcije in še bogatejša s humorjem, šale delujejo,tudi v slovenščini, animacija je zaradi 3D nekoliko izdatnejša (čeprav spet ne toliko, da bi upravičila dražjo vstopnico in neudobna očala), sinhronizacija pa sodi med najboljše doslej.

Zgodba se posveti enemu izmed ključnih vprašanj, ki so bila v prvem delu odlično in zabavno zamolčana: kdo sta Pojeva starša in kako to, da ga je vzgajal gosak. Ostali člani ekipe silnih bojevnikov imajo večje vloge in se razvijejo v zabavne like, odličen je tudi lik negativca Shena ter njegove tolpa volkov in goril.

V Kung fu pandi 2 smeha ne manjka, medtem ko je akcija zelo preudarno razporejena čez cel film, tako da nikoli ne zapade v dolgčas, vendar pa tudi ne vključuje preveč nasilja, ki bi lahko koga odvrnilo. Skratka zelo priporočljiv film za vso družino.

Prvič objavljeno v Vikendu junija 2011.

Napovednik: