Režija: Boris Petkovič

Nastopajo: Jizah, I.C.O., Dalaj Eegol (Ali En), Simon Stojko Falk, Ezy-G, Ziebane, 6 Pack Čukur, Valterap, Murat & Jose, Doša, Klemen Klemen, Stekli psi, Tekochee Kru, Thug Connect, N’Toko, Pižama, Kosta, Trkaj, Zlatko, Zdravko Duša

V Sloveniji imamo močno hip-hop sceno. Kdo bi si mislil? Radijski poslušalci gotovo ne. Kljub nekaterim pohvalnim izjemam (Radio Študent, MARŠ, občasno Val 202, Radio Koper in še kdo) ne gre prezreti, da niso nič več kot le izjeme. In da je za večino javnosti hip-hop oz. rap še zmeraj “underground” glasba, s katero nimajo stika. No, prostora za izgovore ni več, V letu hip hopa je odličen uvod v to sceno.

Režiser Boris Petkovič je film posnel skupaj z Jizahom, verjetno največjim poznavalcem slovenske hip hop scene, ki je tudi pripovedovalec. Praviloma je to vizualno slab pristop, a Jizah ima prezenco, tok govora (flow) in predvsem zanimive zgodbe, na katerih stoji film. Glasbeniki so predstavljeni skozi intervjuje, ki pogosto potekajo med vsakdanjimi opravili (npr. lupljenjem krompirja) v njihovem lokalnem okolju, za arhivske posnetke pa večinoma poskrbi družina Stojko Falk. Film se še posebno osredotoči na družbene in socialno kritične teme, ki jih hip hop izpostavlja, od brezposelnosti do nacionalizma in Palestine. Pa čeprav se zdi, da so besedila samo o travi, žuriranju in dekletih.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2011.

Režija: Tim Hil

Režija sinhronizacije: Špela Kravogel

Igrajo/glasovi: James Marsden / Primož Forte, Lado Bizovičar, Kaley Cuoco / Nina Valič, Brane Završan, Jernej Šugman, Gary Cole / Zvone Hribar, David Hasselhoff / Zvone Hribar. 95 minut.

Hop je prvi igrano-animirani film, ki tudi sinhroniziran v slovenščino učinkuje. V dobri meri gre zasluga tudi izvirniku, ki je neprimerljivo boljši izdelek kot denimo Alvin in veverički, hvalo pa si zasluži tudi ekipa za sinhronizacijo, na čelu z režiserko Špelo Kravogel, prevajalcem Andrejem Novakom in zasedbo, v prvi vrsti Ladom Bizovičarjem v vlogi velikonočnega zajca Ibija. Prvih par minut je doživetje filma nekoliko nenavadno, vendar ob zelo dobri uskladitvi zvoka in slike film kmalu postane precej naraven. Tudi zgodba je v glavnem dobra, ne sicer tako kot Jaz, baraba, prejšnji film scenaristov, a vseeno zanimiva in zabavna. Vendar pa je poleg glavne zgodbe o velikonočnem zajčku, ki hoče biti bobnar in mladeniču, ki želi postati velikonočni zajček, še stranska zgodba o velikonočnem piščancu Hasu (Carlos v izvirniku), ki bi težko predstavljala bolj očiten primer proti delavske in proti priseljenske propagande. Eno izmed ključnih sporočil filma je namreč, da delavci, predvsem priseljenci, nikoli ne morejo napredovati; še več, kaj takšnega je absurdno smešno in vsak poskus je nasilna revolucija. In zaradi tega bi si scenaristi, deloma pa tudi sinhronizatorji, zaslužili tečaj iz sprejemanja drugačnosti, preden se lotijo naslednjega projekta.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2011.

Napovednik:

Režija: Cassey Affleck

Nastopajo: Joaquin Phoenix, Casey Affleck, Antony Langdon, Carey Perloff, Larry McHale, Ben Stiller, Sean Combs

Po izidu tega filma je pri Affleckovih  bržkone postalo jasno, kdo je za kaj; Ben Affleck je pogosto obupen igralec, a z oskarjem nagrajen scenarist in zares odličen režiser, medtem ko je mlajši brat Cassey igralec z nominacijo za oskarja, a vsekakor bi bilo bolje, da ne stopa za kamero.

Še vedno sem tu je poskus t.i. mokumentarca (angl. mockumentary), režiranega, subverzivnega filma, ki je posnet kot dokumentarec, čeprav je vse odigrano. Nekako podobno kot Borat Sache Barona Coena in Larryja Charlesa. Le da je “vlogo” outsiderskega protagonista, ki skozi svojo drugačno percepcijo realnosti prikaže družbeno kritiko (ali pa vsaj zabava), prevzel Joaquin Phoenix, dvakratni nominiranec za oskarja (Hoja po robu in Gladiator) in svak Casseyja Afflecka.

Kot je bilo v zadnjih dveh letih že večkrat omenjeno v medijih, je Joaquin nenadoma sporočil, da zapušča igro in se bo posvetil svoji rapperski karieri. Hkrati je opustil zdravo prehrano in britvice, tako da je v filmu bolj podoben Zachu Galifianakisu (Prekrokana noč) kot pa cesarju Commodosu iz Gladiatorja. Poleg tega se res veliko drogira. In nenehno dvomi vase. Kar vse skupaj hitro postane dolgočasno. In najsi gre za “umetniški” ali “medijski” projekt, ali pa tudi za zapravljanje časa, film deluje samo na eni ravni: prikaže, da uživanje mamil škoduje.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2011.

Napovednik:

Režija: Jon Chu

Nastopajo: Justin Bieber, Miley Cyrus, Jaden Smith, Usher Raymond, Sean Kingston, Ludacris

Ocena tega filma je nekoliko težavna. Za 12-letna dekleta tudi 5 najbrž ne bi bilo dovolj, za 15+ letne fante pa 1 še preveč. Starši in starejši bratje/sestre, ki so prisiljeni spremljati hčer ali sestro v kino, bi filmu najverjetneje prisodili 2 ali 3, konec koncev že zaradi dejstva, da je film kakšnih 20 minut predolg. Gledano skozi oči nekoga, ki glasbe Justina Bieberja ne pozna, videl pa je že precej glasbenih dokumentarcev, je film preprosto povprečen, nekako tako kot tudi sama glasba.

Film najprej predstavi protagonistovo predzgodbo (wunderkind, ki odlično bobna pri petih letih, pri desetih na lastno željo nastopa na ulici, zaslovi prek YouTuba in Twittra, ob pomoči Usherja), nato se osredotoči na turnejo, katere vrhunec je nastop v newyorškem Madison Square Gardnu, ob podpori Miley Cyrus in Jadena Smitha. Vpogled v vse, kar je potrebno za postavitev takega spektakla, je dokaj površen, osredotočen zgolj na Bieberja in njegovo ožjo ekipo. Glede na dejstvo, da jih Bieber šteje šele 16 in polni iste dvorane kot U2, si seveda zasluži biti edini zvezdnik svojega filma in vsekakor je zanimiv tudi (precej cenzuriran in polikan) prikaz njegovega osebnega razvoja skozi ta življenjski slog. Dejstvo, da je ta film za več razredov boljši kot U2 3D izpred dveh let, pa tudi precej pove o sodobni glasbi.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2011.

Napovednik:

Igralci, ki so bili letos v dobri formi: George Clooney, Leonardo DiCaprio in Robert Downey Jr. Čeprav si letos nobeden izmed njih najverjetneje ne bo prislužil nominacije za oskarja, kaj šele glavne nagrade, pa so vsi trije to leto večkrat dokazali, da so v odlični formi.

Clooneyja smo lahko gledali v kar treh filmih: Možje, ki strmijo v koze, V zraku in Američan, poleg tega pa je posodil glas g. Lisjaku v filmu Fantastic Mr. Fox, ki ga pri nas žal nismo videli.

Leonardo DiCaprio je v dveh vlogah dokazoval, da ne more preboleti pokojne žene, najprej kot ujetnik nevarnega otoka v Zloveščem otoku, nato pa še kot tajni agent za sanje v Izvoru.

Robert Downey Jr. je v zadnjih letih doživel pravi preporod. Letos nam je prinesel Sherlocka Holmesa, drugo dozo Iron Mana in se za konec še izkazal v komediji Draga, počakaj, sem na poti.

ŠTIRJE MUŠKETIRJI

Zvezdniki pa so bili tudi režiserji, ki so kljub slavi in preteklim uspehom letos svoj uspeh še povečali.

David Fincher je uspel v Socialnem omrežju iz zgodbe o nadutem multimiljarderju narediti neverjetno hiter, zanimiv in celo čustven film.

Christoper Nolan nas je z Izvorom popeljal v popolnoma nove svetove in dokazal, da sta bili uspešnici, kot sta Memento in Vitez teme, samo priprave na nekaj večjega.

Sylvester Stallone s Plačanci ni naredil dobrega filma, je pa naredil vsaj zabavnega, medtem ko se je Michael Moore s filmom Kapitalizem: Ljubezenska zgodba precej približal Bovlingu za Columbine.

ŽENSKE ZADEVE

Letošnje leto je bilo prijaznejše do ženski vlog kot 2009, a zvezdnice so bile vseeno bolj v ozadju. Izjemi sta Angelina Jolie v akcijskem trilerju Salt in Sandra Bullock v The Blind Side za katero je dobila tudi oskarja. Žal tega filma pri nas nismo videli. Precej uspešnejše so bile mlade igralke.

ZVEZDA JE ROJENA

Prodor leta: Carey Mulligan, Gemma Arterton in Aaron Johnson

Pred letom dni za te tri mlade britanske igralce skorajda še nismo slišali, a letos so nas kar naenkrat prepričali v odmevnih glavnih vlogah, Carey Mulligan pa si je s  Šolo za življenje prislužila celo nominacijo za oskarja. Manj opazne, a vseeno odlično izvedene vloge je imela tudi v Wall Street: Denar nikoli ne spi, Državnih sovražnikih in Bratih, marca pa jo lahko pričakujemo v ZF drami Ne zapusti me nikdar.

Aaron Johnson je v Nowhere Boy: Zgodba o Johnu Lennonu prikazal, kakšen naj bi bil slavni Beatle kot razvajen in čustveno nestabilen najstnik. Še bolj nestabilen je bil njegov lik v Klepetalnici, v kateri je manipuliral s čustveno labilnimi najstniki, v Kick-Ass (ki ga pri nas žal nismo videli) pa je upodobil zmedenega in (dobesedno) lomljivega fanta, ki se odloči postati superjunak.

Gemme Arterton se od lani sicer lahko spomnimo kot Bondovega dekleta s katerim Bond ni spal, ker je prehitro umrla. Ta motiv je nadaljevala tudi v dveh letošnjih akcijskih spektaklih – Spopadu titanov in Perzijskem princu (čeprav je v obeh na koncu vnovič oživela), po robu smrti pa je hodila tudi v neodvisni britanski grozljivki Izginotje Alice Creed, ki je pri nas prav tako nismo videli. Je pa zato v Tamari Drewe dokazala, da ni zgolj lepo dekle, temveč tudi dobra igralka.

JUTRI NIKOLI NE UMRE

Glavna igralca romantične grozljivke Spusti me k sebi, ki ravno zadnji teden v letu začenja pot po naših kinematografih, sta  letos že prepričala, Kodi Smit-McPhee v Cesti, Chloe Moretz za v zgoraj omenjenem Kick-Ass.

Pozor v prihodnje: Mia Wasikowska in Saoirse Ronan

Letošnje leto je bilo prijazno do novih obrazov v glavnih vlogah in čeprav se morata še dokazati, velja biti v prihodnje pozoren tudi na Mio Wasikowsko, Alico v Čudežni deželi, in Saoirse Ronan, glavno igralko filma V mojih nebesih.

NE JOČI, PETER

Solzava odraščanja najstniških zvezdnikov
Trpeli  smo še bolj, kot smo pričakovali: Miley Cyrus v Poslednji pesmi

Bolje kot smo pričakovali: Zac Efron v Charlieju in Robert Pattinson v Ne pozabi me

DO KONCA IN NAPREJ

Pomanjkanje novih zgodb je precejšnja težava Hollywooda, ki prinaša kopico nadaljevanj in ponovnih zagonov. In 2010 ni bilo nič drugače.

Reciklaže, ki so nas razveselile: Sherlock Holmes, A-ekipa, Robin Hood, Alica v Čudežni deželi

Reciklaže, ki so razveselile samo studio: Karate Kid, Mora v ulici Brestov, Spopad titanov, Čarovnikov vajenec (nadaljevanja večine so že v pripravi)

Reciklaže, ki so povsem zgrešile: Volkodlak

Nadaljevanja, ki niso bila potrebna: Nevidno zlo: Drugi svet, Wall Street: Denar nikoli ne spi, Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje, Njuna družina

Nadaljevanja, ki bi morala biti prepovedana: Alvin in veverički 2, Seks v mestu 2, Žaga VII 3D

Nadaljevanja, ki so ponudila pričakovano: Shrek za vedno, Odpleši svoje sanje v 3D, Harry Potter in Svetinje smrti, Paranormalno 2, Mrk, Iron Man 2

Nadaljevanja, ki so nadgradila predhodnike: Predatorji, Svet igrač 3

CESARSTVO ČUTIL

Po revolucionarnem Avatarju je bilo pričakovati, da bo 2010 leto 3D, in žal je res bilo tako. Kar naenkrat smo doživeli pravo poplavo 3D filmov, pri čemer pa je 3D zares prinesel nekaj novega zgolj pri risankah, medtem ko je bila večina igranih filmov le predelanih v 3D, brez kakršnekoli dodane vrednosti. No, razen dodatne vrste v Koloseju in dodatnega dobička filmskih studiev.

Ko te 3D svet potegne vase: Kako izuriti svojega zmaja, Svet igrač 3, Jaz, baraba, Megaum, Tron: Zapuščina

Dimenzija gor ali dol: Oblačno z mesnimi kroglicami, Alica v Čudežni deželi, Shrek za vedno, Spopad titanov,  Zadnji gospodar vetra, Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje

3D namesto zgodbe: Ulični ples 3D, Odpleši svoje sanje v 3D, Nevidno zlo: Drugi svet

Ko je še druga dimenzija odveč: Mačke in psi: Maščevanje gospe muce 3D,  Žaga VII 3D

KAKO ZELENA JE BILA MOJA DOLINA

Morda se sliši nenavadno, a slovenski film je v letu 2010 zares zasijal. Gremo mi po svoje je zaznamoval generacijo mladih najstnikov in postal kulturna referenca, ki jih bo spremljala vse življenje. Po drugi strani je Oča čudovita osebna drama, film, ki te povleče vase in ne izpusti, Piran/Pirano pa kompleksen film o različnih pojmovanjih doma, pripadnosti in sožitja nacionalnih kultur. Hkrati je prvega pol leta v Kinoteki igrala še Osebna prtljaga, Slovenka pa žela uspehe po festivalih v tujini.

DVOJNA IGRA

Film odzvanja zeitgeist družbe in v času globalne recesije morda ni nenavadno, da so si številni popularni filmi vzeli za izhodišče potovanje v virtualni/sanjski/domišljijski svet (Izvor, Alica v Čudežni deželi, Tron: Zapuščina, Igričar, Scott Pilgrim proti vsem, Charlie, V mojih nebesih …). A za mnoge spodnje podvojene teme bi težko rekli, da kakorkoli odsevajo družbeno realnost ali kaj podobnega. No, morda pa le potrebujemo nekaj več časovne distance.

Lepotice, ki se odločijo za umetno oploditev: Jennifer Aniston v Zamenjavi in Jennifer Lopez v Rezervnem načrtu

Zlobneži, ki želijo postati dobri: Gru v Jaz, baraba in Megaum v Megaumu

Pohod skozi postapokaliptično pustinjo: Cesta in Knjiga odrešitve

Legenda o Perzeju: Percy Jackson in olimpijci – kradljivec strele in Spopad titanov

Ples v 3D: Ulični ples 3D, Odpleši svoje sanje v 3D

O dekletu, ki se zaljubi v tajnega agenta: Morilci, Kot noč in dan

Elitne skupine specialcev: A-ekipa, Plačanci

OD GROBA DO GROBA

2010 ni bilo dobro leto za komedije. Romantične so bile povečini slabe, brez izstopajočih likov in humorja. Odrasli, letošnji izgovor igralcev za plačan dopust, je bil bistveno slabši kot lanske Počitnice za odrasle. Preverjeno smešni komiki, kot so Will Ferrell (Rezervna policista), Steve Carell (Butec na večerji) in Zach Galifianakis (Draga, počakaj, sem na poti) so nas sicer nasmejali, a teh filmov se najverjetneje ne bomo dolgo spominjali. A v tem letu so komedijo rešili akcionerji. Plačanci, zvezdniški eksplozivni spektakel pod taktirko Sylvestra Stallona, A-ekipa Joa Carnahana in Mačeta Roberta Rodrigueza so v osnovi nasilni filma z mnogimi eksplozijami in pretepi. Vendar pa je akcijski element potenciran prek vseh meja banalnosti in tako daleč od realizma, da gledalcu ne preostane drugega kot smeh. In to veliko smeha.

DESET ZAPOVEDI

Drama: Socialno omrežje

ZF: Izvor

Kriminalka: Dekle z zmajskim tatujem

Grozljivka: Hibrid

Dokumentarec: Mož, ki je premagal Amazonko

Mladinski film: Gremo mi po svoje

Romanca: Greva

Melodrama: Mati in hči

Risanka: Svet igrač 3

ZGODILO SE JE ČISTO BLIZU VAS

Ob skorajda 150 filmih, ki so letos prišli v naše kinematografe ni čudnega, da nekateri kar zbežijo mimo. Prišli so k nam, a po krivici ostali prezrti:

Zlovešči otok (Shutter Island): psihološki triler z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi in v režiji Martina Scorseseja.

Scott Pilgrim proti vsem (Scott Pilgrim vs. the World): komedija, ki je najbližje svetu računalniških iger, čeprav se niti za trenutek ne zdi kot igra. Mojstrski kolaž Edgarja Wrighta.

Na robu teme (Edge of Darkness): temačen triler z Melom Gibsonom v eni boljših vlog njegove kariere.

Osebna prtljaga: lanski zmagovalec Festivala slovenskega filma je odlična kriminalka in družinska drama v enem, a predvajana zgolj v Kinoteki.

Zblazneli (The Crazies): zares spodobna grozljivka.

Zelena cona (Green Zone): akcijski triler o iraški vojni v katerem Matt Damon odkrije zakaj v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje. Režija Paul Greengrass.

Zletelo je mimo Slovenije:

The Town

Fantastic Mr. Fox

The Blind Side

Kick-Ass

Moon

NEOPROŠČENO

Vsako leto se pojavi nekaj filmov, ki so prav zares žaljivi. Letošnji prvaki so poleg inteligence gledalcev uspeli užaliti še naslednje:

Alvin in veverički 2: ušesne bobniče, moralo, ameriški šolski sistem, koherenco v zgodbi

Seks v mestu 2: ženske, geje, arabski svet, New York, Lizo Minnelli, Beyoncé

Marmaduke: slovenščino, Slovenijo, živali, ljudi, trak na katerega so ga posneli

Najbolj gledani filmi v Sloveniji (po številu gledalcev)

1. Avatar – 165.824 *
2. Gremo mi po svoje – 139.630 **
3. Shrek za vedno (Shrek Forever After) – 128.712
4. Alvin in veverički 2 (Alvin and the Chipmunks 2) – 107.361
5. Robin Hood – 72.761

Najbolj uspešni filmi v ZDA (po zaslužku v milijonih dolarjev)

1. Avatar: 749 (skupaj z lanskim letom)
2. Svet igrač 3 (Toy Story 3): 415
3. Alica v Čudežni deželi (Alice in Wonderland): 334
4. Iron Man 2: 312
5. Mrk (The Twillight Saga: Eclipse): 300
6. Izvor (Inception): 292

*Film je prišel v kina lani, to je njegov letošnji zaslužek
** Film je še na sporedu, to je številka za predzadnji teden v letu.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2010.

Režija: Rob Marshall

Igrajo: Daniel Day-Lewis, Marion Cotillard, Penelope Cruz, Judi Dench, Nicole Kidman, Kate Hudson, Sophia Loren, Stacy Ferguson

Že bežen prelet zasedbe filma Devet da slutiti, da gre za velik spektakel. Prvi kadri filma to tudi potrdijo. Daniel Day-Lewis igra režiserja Guida Continija, ki se pripravlja na snemanje novega filma, a še ni uspel spisati niti stavka scenarija. V svoji ustvarjalni krizi se namesto delu prepušča sanjarjenju o ženskah v svojem življenju (od matere, do žene, ljubice, oboževalke, starejše prijateljice, glavne igralke …), kar je v filmu upodobljeno skozi ekstravagantne pevsko-plesne točke. In ker je to bolj ali manj vsa zgodba filma, morajo te točke zares izstopati, da pritegnejo gledalca. Žal režiser Marshall na tej točki hkrati uspe in pogrne. Scene, ples, petje in igra so zares odlični, žal pa so same pesmi povečini predolge in posledično je večina ekstravagance v filmu videti kot da bi bila namenjena sami sebi. Zaradi tega film vseeno ni nič manj vizualno privlačen, treba je le premagati razočaranje, da je to vse kar film ponudi.

Devet bržkone ne bo navdušil gledalcev, ki niso že sicer oboževalci muzikalov, vendar pa vseeno ponudi vizualno in glasbeno izkušnjo, ki se lahko primerja z Luhrmannovim Moulin Rougom!, čeprav ga vseeno ne doseže.

Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2010.

Zgledjo ljubko, kajne? Ampak res so neumni in nadležni.

Režija: Betty Thomas

Igrajo/Glasovi: Zachary Levi / Domen Valič, Jason Lee / Jernej Kuntner, David Kross / Jure Mastnak. Glasovi veveričk: Klemen Slakonja, Jure Godler, Tanja Ribič, Alenka Tetičkovič

Alvin in veverički 2 nadaljuje zgodbo prvega filma, v katerem smo spoznali tri cvileče govoreče animirane veveričke, ki so se naselile pri glasbenem producentu Davu (Lee) ter ob njegovi pomoči postale največje glasbene zvezde vseh časov. V drugem delu skrb zanje prevzame Davov len in neroden bratranec Toby (Levi), veverički pa se odpravijo v šolo. Film prav zares nima zgodbe, večina je posvečena glasbenim točkam, priredbam znanih hitov s cvilečimi vokali veveričkov. Preostanek dogajanja je zapolnjen z lumparijami veveričkov, ki običajno privedejo do padcev na spolzkih tleh in udarcev v mednožje.

A pomanjkanje zgodbe ni poglavitna težava tega filma. Za začetek vse skupaj sploh ni smešno in cvileče veveričke pa tudi nimajo dovolj šarma, da bi nosile film. Predvsem pa je problematičen osrednji zaplet filma – občinsko šolsko tekmovanje talentov z nagradnim skladom 25 tisoč dolarjev. Šola, ki zmaga, si bo tako lahko še naprej privoščila glasbeno vzgojo. Resda je financiranje šolstva odvisno od dijakov, a ta koncept je že žaljiv.

Sinhronizacija je moteča, saj nas večina ni vajenih gledati sinhroniziranih igranih filmov, sploh ob tem, da so pesmi kar v angleščini, vendar se bomo sčasoma navadili in postali zadovoljni, da ni treba otrokom brati podnapisov.

Napovenik:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Režija: Ron Clements in John Musker

Glasovi: Zala Đurić Ribič, Kristina Bordner, Daniel Bavec, Valter Dragan, Mitja Šedlbauer, Branko Đurić, Nataša Tič Ralijan, Branko Završan, Vita Mavrič

Tiana je revno dekle iz New Orleansa, ki si vso življenje prizadeva izpolniti sanje svojega pokojnega očeta in odpreti svojo restavracijo. Zato gara po dve izmeni kot natakarica, saj verjame, da je za dosego ciljev potrebno trdo delo. Njeno nasprotje je princ Naveen, ki vidi življenje skozi glasbo in zabavo, a si mora najti nevesto, saj ga je družina prenehala preživljati. A zlobni vudu čarovnik dr. Facilier ga pretenta in spremeni v žabo. Ko žabec Naveen zagleda Tiano, ki je za pusta preoblečena v princesko, misli, da ga bo, kot v pravljici, poljub spremenil nazaj v človeka, a zgodi se ravno obratno – Tiana postane žaba. Tako se morata skupaj odpraviti na pustolovščino, da bi se rešila.

Film je delo istih avtorjev kot Aladdin, kar je bila eden izmed zadnjih zares dobrih klasičnih Disneyjevih risank, in mestoma tudi nekoliko spominja nanj. Vseeno je treba pohvaliti zelo pozitivno sporočilo filma in odlično glasbo, ki je tudi v slovenščini zelo dobro odpeta (Vita Mavrič, Mitja Šedlbauer), kar to risanko postavlja pred večino podobnih izdelkov. Predvsem pa je čudovito ponovno videti risanko narejeno s klasično, ročno tehniko, kar filmu doda še večji čar kot magični New Orleans.