Dobro leto za nas

Čeprav ni bilo povsem opazno, je 2011 dobro leto za slovensko kinematografijo. V začetku leta nas je še spremljal neverjetni uspeh Gremo mi po svoje, ki je še letos v kinematografe pritegnil prek 40 tisoč gledalcev. V jesen nas je popeljala Pevčeva všečna romanca Lahko noč, gospodična, Andrej Košak in Miran Zupanič pa sta se, eden bolje kakor drug, lotila kritike posttranzicijskega kapitalizma s filmoma Stanje šoka in Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Vojko Anzeljc je presenetil z igrano-dokumentarnim alpinističnim filmom Sfinga, ki je prinesel ene najbolj spektakularnih posnetkov, ujetih v slovensko filmsko kamero, a nikakor ne gre prezreti antologijskega filma Borisa Petkoviča V letu hip hopa in naturalistične belgijske koprodukcije Damjanova soba Jasne Krajinovič. No, oba filma so zasenčile Pevčeve Aleksandrinke, izjemen dokument skoraj prezrtega časa, in film, ki je s preprosto predstavitvijo pogosto tragičnih zgodb predrl oklep tudi največjih cinikov. In potem je tukaj še Burgerjev Circus Fantasticus, nedvomno tehnično najboljši slovenski film, ki bi se lahko znašel tudi v zaključnem boju za oskarja, če ga slovenske institucije ne bi “pozabile” prijaviti.

Novi obrazi

Zmagovite rdečelaske

Emma Stone, Jessica Chastain, Christina Hendricks niso nova imena, a so letos doživele veličasten preboj.

Christina Hendricks je izkoristila premor pri seriji Oglaševalci (Mad Men), tako smo jo v zadnjem letu lahko opazili v vse več stranskih vlogah v filmih , kot sta Življenje, kot ga poznaš, Le kako ji to uspe?!,  in seveda v kriminalki Drive, ki je pri nas še nismo videli.

Jessica Chastain je v filmu Drevo življenja presenetila z enakovredno igro Bradu Pittu, s precej drugačno vlogo je zasijala še v Služkinjah, navdušila v psihološki drami Zaklonišče, pohvale pa je dobila še za vlogo v režijskem prvencu Ralpha Fiennesa Coriolanus in vohunskem trilerju The Debt. S štirimi filmi v poprodukciji se ji obeta tudi pestro 2012.

Šele 23-letna Emma Stone navdušuje že od Super hudo, a letos si je prislužila naziv najuspešnejše igralke. Prav vsak izmed treh filmov, v katerih je nastopila (Prijatelja samo za seks, Služkinje in Ta nora ljubezen), je bil velika uspešnica. No, prihodnje leto bo gotovo še uspešnejše, saj bo igrala glavno žensko vlogo v Spider-Manu.

Radiatorčki in odlična igra

Ryan Gosling že vrsto let dosega uspehe, a 2011 je njegovo leto. Zlobneži in ljubosumni fantje bodo nedvomno pripomnili, da je uspeh mogoče pripisati izklesanemu telesu, a prepričal je predvsem z igro v povsem različnih vlogah. Blestel je v zgoraj omenjenih Drive in Ta nora ljubezen, ameriške kritike je navdušil tudi v političnem trilerju Marčeve ide. No, estetski bonus gotovo ne škodi.

Umetniški dotik

Posplošene kritike filma kot umetnosti vse pogosteje trdijo, da se snemajo le še komercialni filmi za najnižjo intelektualno raven in mladostnike, ki še edini hodijo v kino. Res je, da mnogih filmov ne gre opisati drugače kot neumnih, a tudi zahtevnejši filmi so pri gledalcih uspešni. Kako bi sicer razložili, da je bilo Drevo življenja kar naprej razprodano in da je LIFFe znova zabeležil dober obisk s približno četrtino razprodanih projekcij.

2011 je bilo leto avtorskega filma. Poleg zgoraj omenjene Malickove mojstrovine so gledalce navdušili prekaljeni filmski mojstri, kot so Allen s Polnočjo v Parizu, Almodóvar s Kožo, v kateri živim, von Trier z Melanholijo, Loach z Išče se Eric, Ozon z Gospodinjo in Kiarostami z Overjeno kopijo. Iñárritu se je po nekajletnem premoru zmagoslavno vrnil s filmom Ču do vi to, Aronofsky je zgodbo o Rokoborcu dopolnil s Črnim labodom, Dolan potrdil svoj talent z Namišljenimi ljubeznimi, Debra Granik pa presenetila z drugim celovečercem Na sledi očetu. Posebno omembo si zaslužijo še Beauvois z Božjimi možmi, Fukunaga z Jane Eyre in Popogrebski s Kako sem preživel to poletje.

Poleg klasičnih avtorskih filmov sta Zack Snyder in Tarsem Singh prebila omejitve akcionerjev (in žal tudi izgubila gledalce) s precej avtorsko narejenima filmoma Prikriti udarec in Nesmrtni.

Vesoljci

Kot smo v Vikendu napovedali že v začetku leta, je bilo 2011 leto vesoljskih invazij. Še zmeraj ne vemo, ali nas morda pripravljajo na napad iz vesolja, a upajmo, da bo vsaj bolj zanimiv, kot je bila večina tovrstnih filmov. Dobri akcijski prizori filma Svetovna invazija: Bitka Los Angeles so bili premalo, da bi pozabili za lase privlečeno zgodbo, Paul je ljubka komedija, a brez pravih presežkov, Transformerji so tudi v tretje prinesli več eksplozij kakor smisla, tokrat v 3D, Thor je bil uglajen in profesionalno posnet, Jaz sem četrti je bil povsem najstniški, Super 8 je navdušil s pristnostjo osemdesetih, Kavboji in vesoljci so se skoraj pobili med seboj,  Stvor je prikazal pravo klavnico, a popolno uničenje iz vesolja je prišlo šele z Melanholijo.

So visoke številke dobre?

Filmske nadaljevanke so z višjimi številkami vse bolj izžete osnovne ideje, zmešani preskoki ali preprosto slabi izdelki, a zadnje leto je bilo prav presenetljivo. Hitri in drzni 5 je najboljši film v seriji, Možje X: Prvi razred so uspešno preskočili v povsem nov in izjemno privlačen svet, Pirati s Karibov 4 so povsem znosno nadaljevali zgodbo Jacka Sparrowa, Paranormalno 3 nas je prestrašil, Misija: Nemogoče 4 je akcioner leta, najbolj pa je navdušil zadnji del Harryja Potterja s čistim in zadovoljivim koncem.

No, žal smo morali pretrpeti tudi peti del Brez povratka, drugi del Johnnyja Englisha in tretji del Alvina in veveričkov.

Glasbeniki naj se držijo glasbe

Glasbeniki so praviloma odlični na odru, a ne na vsakem. Največja polomija je bila Christina Aguilera v glavni vlogi muzikala Burleska, tudi Jon Bon Jovi ni v Silvestrovem v New Yorku prepričal nikogar.

Justin Timberlake je lani navdušil v Socialnem omrežju, letos pa je igral kar v treh filmih. V dveh (Huda učiteljica in Trgovci s časom) je bil povsem zanič, a niti ni bil najslabša zadeva v filmu, v tretjem, Prijatelja samo za seks, pa sta bila z Milo Kunis odličen in zabaven par. Morda mora samo bolje izbirati sodelavke.

Kaj pa je tebe treba bilo?

Kot vsako leto nam tudi 2011 ni prizaneslo s filmi, ki so potrata filmskega traku, časa in talenta ustvarjalcev ter predvsem denarja za vstopnice. Najbolj nepotreben film oziroma zgrešen umetniški projekt je nedvomno Še vedno sem tu (čeprav je navdušil nekaj zdolgočasenih filmskih kritikov), posebno pozornost kot najbolj žaljiv in podcenjujoč film leta si zasluži “komedija” Le kako ji to uspe?!, za mučenje gledalcev s klišeji, obupno zgodbo in še slabšo igro pa muzikal Burleska. Trije velikopotezni filmi, Rdeča kapica, Trgovci s časom in Zelena svetilka, so tako trdo pristali na tleh, da jih lahko uvrstimo samo v kategorijo “tako slabo, da je že dobro”, a morda je še to preveč.

Videoteke

Videoteke ponudnikov televizijskih storitev so v veliki meri že nadomestile klasične videoteke, zato smo jih povprašali, kateri filmi so bili v 2011 najbolj priljubljeni. Nihče med njimi ni hotel (smel?) podati konkretnih številk, njihove lestvice pa se zanimivo niso niti najmanj prekrivale. Telemachovi uporabniki imajo očitno nostalgijo osemdesetih, saj sta med najbolj gledanimi parodija Strogo zaupno in vietnamski akcioner Pogrešani v akciji s Chuckom Norrisom. Pri T-2 in SiOL-u so priljubljeni nekoliko bolj aktualni filmi, pri čemer je na vrhu T-2-jeve lestvice Spider-Man 3, pri SiOL-u pa Gremo mi po svoje. Na lestvicah ponudnikih, pa ne najdemo le slovenskih mladinskih klasik, kot sta Poletje v školjki in Sreča na vrvici, ampak tudi prvo slovenska porno priredbo Zajtrk petelinov.

Žanrski prvaki

Akcija: Misija: Nemogoče – protokol duh

Grozljivka: Srbski film

ZF: Izvorna koda

Komedija: Dekliščina

Triler: Kužna nevarnost

Dokumentarec: Aleksandrinke

Romanca: Pisma sv. Nikolaju

Mladinski film: Tintin in njegove pustolovščine

Risanka: Rango

Lestvice najbolj gledanih filmov v 2011

Slovenija (po številu gledalcev)

1. Smrkci – 206 tisoč**

2. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 108 tisoč

3. Johnny English 2 – 94 tisoč**

4. Prekrokana noč 2 – 93 tisoč

5. Kung fu panda 2 – 87 tisoč

6. Harry Potter in Svetinje smrti – 2. del – 87 tisoč

7. Njuna družina – 83 tisoč*

8. Avtomobili 2 – 81 tisoč

9. Hitri in drzni 5 – 75 tisoč

10. Rio – 73 tisoč

11. Harry Potter in Svetinje smrti: 1. del – 66 tisoč*

12. Zlatolaska – 65 tisoč

13. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 55 tisoč**

14. Kraljev govor – 51 tisoč

15. Moja neprava žena – 51 tisoč

* od lani

** še na sporedu

Opomba: Gremo mi po svoje je leta 2010 videlo več kot 160.000 gledalcev, skupaj z letošnjim obiskom pa je pristal  pri 205.000 gledalcih.

ZDA (po zaslužku v USD)

1. Harry Potter in Svetinje smrti: 2. del – 381 milijonov

2. Transformerji 3 – 352 milijonov

3. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 271 milijonov

4. Prekrokana noč 2 – 254 milijonov

5. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 241 milijonov

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Douglas McGrath

Igrajo: Sarah Jessica Parker, Pierce Brosnan, Greg Kinnear, Christina Hendricks, Kelsey Grammer, Seth Meyers, Olivia Munn

Le kako ji to uspe?! pooseblja vse, kar je narobe s hollywoodskim prikazom žensk pa tudi smislom za humor. Glavna junakinja Kate (Sarah Jessica Parker) je mati, žena in investicijska bančnica, razpeta med službo, ki jo obožuje, in družino, ki jo ljubi. Spremljamo jo, kako žonglira z milijonom obveznosti in na koncu seveda ugotovi, da je družina najpomembnejša, da se mora v službi bolj postaviti zase in da je vse laže, če ti mož stoji ob strani. Točno tako kot v vsakem podobnem filmu. Le bolj dolgočasno.

Kaj je torej tako narobe? Začnimo pri junakinji in njeni službi. Ljudje s sanjskimi službami so redki, večina gara za prenizko plačo, premnogi pa so brezposelni in dneve preživijo v iskanju dela. Brezposelni so zaradi gospodarske krize, ki so jo zakrivili investicijski bančniki. Točno taki, kot je Kate, in z natanko takimi “čarobnimi” storitvami, ki naj bi ljudem omogočile udobnejšo upokojitev. Da, Kate je z obilico vlog sodobne ženske zelo obremenjena, a je v primerjavi s katero koli običajno žensko zgolj razvajena buržujka s hišno pomočnico, osebno asistentko in ljubečim možem. Da, tako ji uspe. Filmu pa ne.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Režija: Matthijs van Heijningen Jr

Igrajo: Joel Edgerton, Mary Elizabeth Winstead, Eric Christian Olsen, Adewale Akinnuoye-Agbaje, Ulrich Thomsen, Kim Bubbs

Predzgodbe so redko prepričljive in so eden najtežjih filmskih ali literarnih izdelkov, predvsem zaradi znanega razpleta zgodbe. Najbolj očiten dokaz za to je Vojna zvezd, pri Stvoru pa je bil znak za alarm že napoved, da gre hkrati za predzgodbo in predelavo ene največjih mojstrovin žanra. A avtorji Stvora so izbrali zanimiv in preizkušen pristop, ki se je izkazal pri filmih Desperado in Terminator 2: Sodni dan (Terminator 2: Judgment Day).

Drugi film ima nekoliko drugačno zgodbo, a uporabi iste vzorce prikazovanja zgodbe, podobno zaporedje dogodkov in sorodne motive, rezultat pa je nov film, ki dopolni tematiko ter se “pobaha” z višjim proračunom in boljšimi posebnimi učinki. Stvor tako gledalcu ponudi vse ključne scene iz izvirnika, a z Mary Elizabeth Winstead namesto Kurta Russella, razširi zgodbo in mitologijo Stvora ter tako naredi prostor za morebitna nadaljevanja. Kot predzgodba odlično poveže konec filma z izvornim Stvorom, a kot predelava obdrži enako stopnjo nedoločnosti, vse pa obogati s številnimi grafičnimi prikazi stvora.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: Henry Joost, Ariel Schulman

Igrajo: Lauren Bittner, Christopher Nicholas Smith, Chloe Csengery, Jessica Tyler Brown, Dustin Ingram

Drugo nadaljevanje finančno najuspešnejšega filma v zgodovini (glede na vložek) spet prinaša grozo, poda pa tudi razlago demonske navzočnosti. Dogajanje je postavljeno v leto 1988, v čas odraščanja Katie in Kristi Rey, glavnih junakinj prvih dveh filmov. Njun očim je snemalec, ki se preživlja s snemanje porok, ko nekega dne na posnetku opazi nekaj nenavadnega. Podobno kot bodoča partnerja deklet, tudi on postavi kamere po stanovanju …

Režiserja tretjega dela Henry Joost in Ariel Schulman sta že prej posnela zares izvrsten “dokutriler” Catfish, tako da se je njun “izlet v paranormalno” zdel korak nazaj, saj gre zgolj za reciklažo koncepta. Čeprav s Paranormalno 3 ne presežeta filma Catfish, sta poživila trilogijo. No, drugi del sta krepko presegla že s tem, da so prikazovanja v filmu razporejena skozi velik del filma in ne samo na koncu, s konceptom videokamere na ventilatorju pa sta s povsem preprosto rešitvijo tudi zares dodelala lajtmotiv filma — prikazovanje statičnega kadra, v katerem gledalec, prilepljen na platno, išče premike.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2011.

Slovenija

Izlet, režija: Nejc Gazvoda

Po petih vesnah na Festivalu slovenskega filma se režijski prvenec mladega pisatelja Nejca Gazvode poteguje tudi za nagrado na Liffu. Zgodba prikaže potovanje treh mladih prijateljev v ključnem obdobju njihovih življenj.

Rusija

Faust (Faust), režija: Aleksandr Sokurov

Proslavljen ruski režiser s priredbo Goethejeve tragedije zaokroži serijo filmov o mogočnih možeh z neslavnim koncem (Hitler, Hirohito, Stalin). Zlati lev v Benetkah.

Tarča (Mišen), režija: Aleksander Zeldovič

Rusija, prihodnost. Naravno bogastvo dežele končno prinese blaginjo, predvsem elitam. Skupina bogatašev potuje v zapuščeni astrofizikalni kompleks, kjer naj bi energija pomladila človeka.

Beneluks

22. maj (22 Mei), režija: Koen Mortier

Varnostnik v nakupovalnem centru ne opazi sumljivega fanta, ki se razstreli sredi centra. Ranjenim skuša pomagati, kot najbolje zna, a kmalu ga začnejo vsi kriviti.

Fant s kolesom (Le Gamin au vélo), režija: Luc in Jean-Pierre Dardenne

Brata Dardenne sta na filmskem festivalu v Cannesu slavila že s petimi filmi, tokrat z veliko nagrado žirije za najboljši film. Fant s kolesom je njuno precej tipično delo, realistično, čustveno, neizprosno.

Vampirji (Vampires), režija: Vincent Lannoo

V sekciji Ekstravaganca so običajno kraljevali azijski filmi, letos pa je usmerjena bolj evropsko. Vampirji je mokumentarec o nočnem “življenju” družine vampirjev v belgijskem predmestju.

Velika Britanija

Sramota (Shame), režija: Steve McQueen

Dobitnik vodomca izpred treh let se vrača na Liffe s svojim drugim filmom o spolno obsedenem mladeniču (v glavni vlogi spet Michael Fassbender), ki mu obisk zmedene mlajše sestre zmoti življenjski ritem.

Francija

17 deklet (17 filles), režija: Delphine in Muriel Coulin

Naslovnih 17 deklet, srednješolk, se odloči, da bodo hkrati zanosila, majhno mesto, v katerem živijo, pa se nikakor ne more sprijazniti z njihovo šokantno odločitvijo.

Irma Vep (Irma Vep), režija: Olivier Assayas

Eden izmed sklopov Retrospektiv je posvečen meta-filmu, filmu o filmu. Poleg Pojmo v dežju in Fellinijevega 8 in pol izbor prinaša tudi ta nenavadni francoski film o predelavi kultnega filma Vampirji s hongkonško zvezdnico Maggie Cheung v glavni vlogi.

Skandinavija

Onstran (Svinalängorna), režija: Prnilla August

Mlada ženska izve, da ji umira mati, zato se mora vrniti v rojstni kraj ter se soočiti s svojo preteklostjo. V glavni vlogi Noomi Rapace, ki je zaslovela kot Dekle z zmajskim tatujem, kmalu pa jo bomo lahko videli v filmu Sherlock Holmes: Igra senc.

Igra (Play), režija: Ruben Östlund

Najstniško nasilje je pogosta tematika v skandinavski kinematografiji in prav ustvarjalcem teh dežel je uspelo ta družbeni problem doslej tudi najbolje prikazati, nazadnje v filmu Boljši svet, ki je lani osvojil tujejezičnega oskarja.

Lovec na trole (Trolljegeren), režija: André Ovredal

Skupina mladih filmarjev spozna nenavadnega človeka, ki trdi, da je uradni, od države priznani lovec na mitološka bitja trole, in jih povabi s seboj na lov.

Afrika

Naj živi Riva! (Viva Riva!), režija: Djo Munga

Gangstersko dramo, postavljeno v podzemlje Kinšase, so mnogi že primerjali z brazilskim filmom Božje mesto (Cidade de Deus), še več kritikov pa je film označilo za najboljši afriški film vseh časov.

Španija

Finisterrae (Finisterrae), režija: Sergio Caballero

Dva duhca v rjuhah z izrezanimi očmi, ki govorita rusko in trdita, da sta nedavno umrla, sta na romarski poti sv. Jakoba proti rtu Finisterre, kjer se konča Iberski polotok.

Latinska Amerika

Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos), režija: Carlos Moreno

Kmet na svoji njivi najde kup trupel, a niti policija niti mestna oblast ne želita slišati nič o tem, saj je vendar volilni dan in nihče noče, da bi ta dogodek vplival na izid volitev.

Elitni vod 2 (Tropa de Elite 2: O inimigo agora é outro), režija: Jose Padilha

Film nadaljuje zgodbo o elitnem vodu brazilskih policistov, ki v Riu de Jaineru poskuša končati prevlado kriminalnih združb, pri tem pa se ne brani nasilnih metod.

ZDA

Pogovoriti se moramo o Kevinu (We Need to Talk About Kevin), režija: Lynne Ramsay

Produkcija neodvisnega filma v ZDA še nikoli ni bila tako obilna in v letošnjem Liffovem izboru najbolj izstopa film Pogovoriti se moramo o Kevinu, ki se osredotoči na družino fanta, ki je v šoli pobil kopico vrstnikov. V glavnih vlogah Tilda Swinton in John C. Reilly.

Grčija

Država, ki zadnje leto polni zunanjepolitične in gospodarske strani časopisov, je letošnji Fokus Liffa. Natančneje je v fokusu mladi grški film, ki je obiskovalce Liffa že lani tako navdušil s filmom Kočnik (Kynodontas), da so mu podelili vodomca. Med sedmimi filmi v sekciji sta tudi dva filma Yorgosa Lanthimosa, režiserja Kočnika, njegov prvenec Kinetta in nova stvaritev Alpe (Alpis).

Ime festivala: David Cronenberg

Kanadski režiser je odgovoren za žanr tako imenovane “telesne groze” (angl. body horror), pri katerem je ključ do groze v spreminjanju človeškega telesa v nekaj nadnaravnega, ostudnega. To je lahko bodisi mutacija kot v Muhi (The Fly), bodisi integracija s tehnologijo kot v eXistenZ in Videodromu, bodisi mutilacija kot v Trku (Crash) ali pa posledica halucinacije kot v Golem kosilu (Naked Lunch). V zadnjih letih se je Cronenberg bolj kot grozljivkam posvetil kriminalkam (Smrtne obljube, Senca preteklosti), letos pa v filmu Nevarna metoda (A Dangerous Method) preučuje razmerje med utemeljiteljema psihoanalize Sigmundom Freudom (Viggo Mortensen) in Carlom Jungom (Michael Fassbender) ter njuno prijateljico Sabino Spielrein (Keira Knightley). Njegovim zgodnjim delom, nastalimi med leti 1969 in 1982, je posvečena tudi sekcija Retrospektiva, pri čemer so nekatere kopije iz Cronenbergovega osebnega arhiva.

Kmalu na sporedu

Sekcija Predpremiere naj bi bila namenjena festivalski predstavitvi filmov, ki bodo kmalu prišli na redni spored naših kinematografov. A preskočiti filme iz te sekcije in načrtovati poznejši obisk kina je račun brez krčmarja, saj svetloba slovenskega projektorja po festivalu običajno ne osvetli niti polovice teh filmov. Tukaj je seznam tistih, ki jih gotovo lahko pričakujete.

Koža v kateri živim (La piel que habito), režija: Pedro Almodovar

V kinu od 17.11.2011

Policist (The Guard), režija: John Michael McDonagh

V kinu od 17.11.2011

Polnoč v Parizu (Midnight in Paris), režija: Woody Allen

V kinu od 24.11.2011

Gospodinja (Potiche), režija: François Ozon

V kinu od 12.12.2011

Pisma Sv. Nikolaju (Listy do M.), režija: Mitja Okorn

V kinu od 15.12.2011

La Havre (La Havre), režija: Aki Kaurismäki

V kinu od 12.1.2012

Viharni vrh (Wuthering Heights), režija: Andrea Arnold

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Melanholija (Melancholia), režija: Lars von Trier

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Ženska, ki poje (Incendies), režija: Dennis Villeneuve

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Habeus papam: imamo papeža (Habemus Papam), režija: Nanni Moretti

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: David R. Ellis

Igrajo: Sara Paxton, Dustin Milligan, Chris Carmack, Joel David Moore, Katharine McPhee, Sinqua Walls, Donal Logue

Grozljivke o pobesnelih, napadalnih živalih so le redko gledljive. V najboljšem primeru so komične, kot denimo lanska uspešnica Piraja, ali pa se uvrstijo v kategorijo “tako slabo, da je že dobro”, kamor sodi večina filmov studia Asylum (npr. Mega morski pes proti ogromni hobotnici, pa tudi Vojna svetov 2 in Titanik II).

Častna izjema je seveda Žrelo, a filmi Stevena Spielberga praviloma presegajo omejitve žanrov. Noč morskih psov 3D jih ne, niti ga ni mogoče uvrstiti v katero od zgornjih kategorij. Film je namreč dolgočasen, slabo odigran, brez humorja in tudi nič kaj strašljiv. Delno so krivi igralci (avdicija za igralce je bila najbrž omejena na poziranje v kopalkah), delno je kriv dolgočasen scenarij, glavno breme pa nedvomno nosi režiser, nekdanji kaskader David R. Ellis, ki pač ni dober režiser (Brez povratka 4 3D, Kače na letalu).

Glavni junaki so študenti, ki se odpravijo počitnikovat v osamljeno vilo ob jezeru v Louisiani. Njihova zabava se hitro konča, ko jih napadejo morski psi, prepozno pa ugotovijo, da živali niso edina nevarnost, ki preži nanje. Z za lase privlečeno zgodbo brez pretiranega nasilja in z mnogimi posnetki mladih, čvrstih teles v kopalkah film cilja na mladoletno najstniško občinstvo, a tudi njim ne ponudi prav veliko.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2011.

Režija: Steven Quale

Igrajo: Nicholas D’Agosto, Emma Bell, Miles Fisher, Arlen Escarpeta, David Koechner, Tony Todd, Courtney B. Vance, Jacqueline MacInnes Wood

Brez povratka 5 do potankosti sledi šabloni prejšnjih filmov. Skupina mladih in privlačnih ljudi preživi nesrečo, ker je eden od njih imel videnje nesreče, še preden se je ta zgodila, nato pa pričnejo en za drugim umirati v nenavadnih nesrečah. To pot je uvodna nesreča zrušenje mostu, v scenariju njihovih osebnih nesreč pa so tudi gimnastika, akupunktura in delovna nesreča v tovarni. Napeto sestavljanje koščkov nenavadnih okoliščin, ki povzročijo nesrečo, je tudi glavni (edini?) razlog za ogled kateregakoli nadaljevanja Brez povratka. A to kljub temu ne bi smel biti izgovor za mučenje ljudi. In to ne toliko mučenje gledalcev s slabim izdelkom kot mučenje ljudi na platnu. Večina zasedbe je namreč tako slabih igralcev (vsaj pod taktirko režiserja Quala), da je njihov trud pri prikazovanju čustev (prav zares vsa obrazna mimika) videti kot neznosna bolečina, nekako podobno obnašanju ptiča ujetega v zaprti prostor, ki v zmeraj večji paniki treska v šipo.

Kar se tiče zgodbe, Brez povratka 5, kljub “šokantnemu” preobratu na koncu, ne prinese nič novega. Izvedba 3D tehnike predstavlja ogromen napredek v primerjavi s skrpucalom prejšnjega dela, a leteči napisi v več minut trajajoči uvodni špici dodobra izničijo zabavno vrednost te pogruntavščine.

Prvič objavljeno v Vikendu septembra 2011.

Napovednik:

Režija:

Igrajo: Paul Bettany, Cam Gigandet, Maggie Q, Lily Collins, Karl Urban, Stephen Moyer, Christopher Plummer, Brad Dourif

Filmi, posneti po stripih, so priljubljeni. Vampirji so priljubljeni. Torej bi film o vampirjih, posnet po stripu, moral biti čista špica. Žal je Duhovnik že drugi primer (po filmu 30 dni noči izpred štirih let), ko je kljub dvema plusoma rezultat čisti minus. V tem primeru je glavni problem režiser Scott Charles Stewart, sicer mojster za posebne učinke, ki je že s prejšnjim filmom Legija (Legion) dokazal, da mu delo z igralci in zanimiv način prikaza zgodbe nista blizu.

Duhovnik se začne precej obetavno, s kratko risanko Genndyja Tartakovskega (Dexterjev laboratorij, Samuraj Jack), ki v svojem značilnem animacijskem slogu povzame predzgodbo vojne med ljudmi in vampirji ter opustošenega sveta, v katerega je dogajanje postavljeno. A nato se začne film. Ta se vizualno drži stripovske predloge, pri čemer se izkaže, da je za uspešno uporabo takšnega pristopa potreben zares sposoben režiser, recimo Zack Snyder (300, Varuhi) ali Robert Rodriguez (Mesto greha). Scott Charles Stewart ni takšen režiser. In to, da je zgodba absurdno neumna, film pa je niti za trenutek ne vzame kot ironično, ne koristi. Poleg uvodne risanke so posnetki dvobojev tako edini del, ki ga je mogoče približno pohvaliti, a vseeno posebni učinki in 3D niso dovolj, da bi rešili ta film.

Prvič objavljeno v Vikendu maja 2011.

Napovednik:

Režija: Mikael Håfström

Igrajo: Anthony Hopkins, Colin O’Donoghue, Alice Braga, Ciarán Hinds, Toby Jones, Rutger Hauer, Marta Gastini, Maria Grazia Cucinotta

Pri grozljivkah je vse bolj priljubljeno navesti, da “temelji na resničnih dogodkih”, pa čeprav (tako kot v tem primeru) to ne drži povsem. Kot piše v uvodni špici, je istoimenska knjiga novinarja in pisatelja Matta Baglia zgolj predlog zgodbe filma. No, avtorjem Obreda je vsaj treba priznati nekaj več odkritosti kot avtorjem filma Amityville: Hiša groze (The Amityville Horror), ki je temeljil na potrjeno izmišljenih dogodkih.

A vrnimo se k Obredu. Film spremlja mladega Michaela, ki se odloči postati duhovnik, ker je edina druga poklicna možnost pogrebnik. Ko po zaključku študija noče vstopiti v duhovniški stan, ga škofija pošlje v Rim na izobraževanje za eksorcista, kjer spozna očeta Lucasa, izkušenega eksorcista z nenavadnimi metodami.

Film je režiral Mikael Håfström, švedski režiser, pri nas znan predvsem po filmih Zlo (Ondskan) in 1408, vendar je Obred precej šibkejši kot ta dva. Največ prezence na platnu ima kakopak Anthony Hopkins v vlogi očeta Lucasa, čeprav nekoliko preveč spominja na Hannibala Lecterja (Ko jagenjčki obmolknejo), preostanek zasedbe pa je precej medel. Sama zgodba je dobro zastavljena, a prične proti koncu izgubljati na doslednosti, hkrati pa je sam konec čisto preveč pričakovan, vsaj za tiste, ki so že kdaj videl kak ameriški srednješolski film (namig: treba je verjeti vase).

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik:

Filmi so pogosto odraz časa v katerem nastajajo in pri žanrskih filmih so pošasti in drugi motivi običajno simbol za neko družbeno stvarnost – na primer zombiji v Zori živih mrtvecev (Dawn of the Dead) predstavljajo potrošnike. A pri takšni poplavi filmov o vesoljcih kot smo ji priča letos, bi se morda morali vprašati, ali nam Hollywood morda želi sporočiti kaj bolj neposrednega? Morda so vesoljci že parkirani na Luni? Morda so že med nami? Ali pa je vse samo naključje. Tudi predlani priljubljena tema vstaje robotov (Transformerji, Terminator, G-Force, Shorts) se še ni zgodila. Zaenkrat.

Paul

Kaj: Dve zgubi z avtodomom potujeta prek ZDA na srečanje ljubiteljev znanstvene fantastike, ko v bližini zloglasne Area 51 pobereta čisto pravega vesoljca Paula.

Pričakovanja: Film je režiral avtor Super hudo (Superbad), v glavnih vlogah pa se pojavita Simon Pegg in Nick Frost, zvezdnika Noči neumnih mrtvecev in Vročih kifeljcev, vesoljčku Paulu pa glas posodi Seth Rogen, tako da je v prvi vrsti načrtovana zabava.

Bitka Los Angeles (Battle LA)

Kaj: Vesoljci napadejo Zemljo. Vod marincev poskuša ubraniti Santo Monico, predel Los Angelesa.

Pričakovanja: Ustvarjalci so obljubili, da bo film križanec med filmoma Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down) in Dnevom neodvisnosti (Independence Day). Kot kažejo prvi odzivi, se ta mešanica ne obnese povsem najbolje, čeprav je napovednik zares impresiven.

Apollo 18

Kaj: Po uradnem zaključku programa Apollo, ki je ponesel človeka na Luno, naj bi izvedli še eno misijo, ki pa je naletela na težave. Bi ugibali kakšne? Tukaj naj bi bili najdeni videoposnetki.

Pričakovanja: Po Pošastnem (Cloverfield) in Paranormalnem (Paranormal Activity) vsa scena z “odkritimi posnetki” postaja že nekoliko dolgočasna. A v kolikor je izvedena v redu, je lahko vseeno grozljiva.

Thor

Kaj: Stripovski junak, sin vladarja Valhalle, ki je hkrati nordijska različica nebes in oddaljen planet, kjer sta tehnologija in čarovnija isto, je izgnan na Zemljo, kjer postane superjunak.

Pričakovanja: Thor ima potencial, da preseže žanr stripovskih filmov, saj ga je posnel Shakespearjanski režiser in igralec Kenneth Branagh, v glavni vlogi pa sta postavna Chris Hemmsworth in oskarjevka Natalie Portman.

Super 8

Kaj: V majhnem mestecu iztiri vlak, ki prevaža “nevarni tovor” iz Area 51. Skupina najstnikov po naključju posname nesrečo in se zaplete v veliko dogodivščino.

Pričakovanja: Brez dvoma potencial za največji hit letošnjega leta. Film je posnel J.J. Abrams (Skrivnostni otok, Zvezdne steze, Misija: nemogoče III), ki je za vzor vzel Spielbergove mladinske filme, predvsem E.T.-ja in Goonije. Sodeč po napovedniku bo to film, ki bo zaznamoval generacijo, predvsem tisto, ki jo je navdušil Gremo mi po svoje.

Zelena svetilka (Green Lantern)

Kaj: Vojaški pilot Hal Jordan sreča vesoljca, ki mu preda čarobni prstan s supermočmi, ki jih bo potreboval za zaščito galaksije.

Pričakovanja: Ryan Reynolds je s trilerjem Zakopan (Buried) dokazal, da je lahko odličen igralec, a z narisanim kostumom in v osnovi klišejsko stripovsko zgodbo, bi ta film morda potreboval kaj več. Bomo videli.

Transformerji 3 (Transformers: Dark of the Moon)

Kaj: Dobri in zli roboti, ki se lahko spremenijo v vozila, so prenesli svojo bitko na Zemljo že v prvem delu (in v prvem napovedniku tudi na Mars), v tretjem pa jo očitno širijo še na Luno.

Pričakovanja: Eksplozije!!!!! Tudi tretji film je režiral Michael Bay, ki trdi, da bo ta še boljši in z še več eksplozijami. Vseeno bomo pogrešali Megan Fox.

Kavboji in vesoljci (Cowboys and Aliens)

Kaj: Vesoljci napadejo majhno mesto sredi divjega zahoda.

Pričakovanja: Zgodba se zdi neumna, a režiser Jon Favreau je z Iron Manom dokazal, da zna najti zabavno noto v nenavadnih likih, dejstvo da so v glavnih vlogah Daniel Craig, Harrison Ford in Olivia Wilde pa bi tudi lahko pomenilo, da film ne bo razočaral.

V zadnjem času

Skyline, 2010

Kaj: Vesoljci napadejo Zemljo, spremljamo par prebivalcev Los Angelesa, ki skuša preživeti.

Rezultat: Film sta posnela brata Strause (Alieni proti predatorju: Rekviem), mojstra posebnih učinkov brez pravega talenta za scenarij ali delo z igralci. Na trenutke sicer lepi posebni učinki, a prav boleče slab film. Strausova sta sicer delala tudi posebne učinke za Bitko: Los Angeles.

Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje (Indiana Jones and the Kindom of the Crystal Skull), 2008

Kaj: Slavni arheolog se poda v Južno Ameriko odkrivati skrivnost kristalne lobanje, ki so jo naredili … No, ne bomo pokvarili konca.

Rezultat: Eden najslabših filmov Stevena Spielberga ima preveč Shie LaBoufa in povsem neaktivnega Indiano Jonesa. Film, ki ga prav zares ne bi bilo treba posneti.

Dirka na Zakleto goro (Race to Witch Mountain), 2009

Kaj: Dva mlada vesoljca sta ujeta na Zemlji in skušata s pomočjo prijaznega taksista priti do Zaklete gore, kjer je njuna vesoljska ladja.

Rezultat: Zabaven in posrečen mladinski film, ki ga je prav veselje pogledati in najmanjši problem pozabiti.

Predatorji (Predators), 2010

Kaj: Skupina trdovratnih morilcev pristane na planetu Predatorjev, kjer so plen v igri … hm … Predatorjev.

Rezultat: Odličen akcijski film s solidno stereotipnimi liki in veliko akcije. Komaj čakamo na nadaljevanje.

Planet 51, 2009

Kaj: Astronavt pristane na Planetu 51, ki je vesoljska različica 50-ih let ZDA.

Rezultat: Prijetna in zabavna risanka, na voljo tudi sinhronizirana v slovenščino.

Pošasti proti Nezemljanom (Monsters vs. Aliens), 2009

Kaj: Vesoljci napadejo Zemljo in človeštvo lahko rešijo le pošasti, ki jih ima zaprta ameriška vojska.

Rezultat: Še ena zelo zabavna risanka z dobro zgodbo in privlačnimi liki.

Bitka za planet Terra (Battle for Terra), 2007

Kaj: Ljudje smo vesoljci, ki po uničenju Zemlje tavamo po vesolju in napademo planet Terra na katerem živijo sicer miroljubna bitja.

Rezultat: Ta risanka ni primerna za vse starosti, saj vsebuje več kot dobro mero pobijanja in nasilja. Ima sicer precej vzporednic s Planetom 51, le da je manj zabavna.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.