Prihodnji teden prihaja v naše kinematografe film, ki ima potencial, da postane božična klasika. Nekoliko neobičajno je, da to ni ameriški, britanski ali slovenski film, ampak poljski, še bolj pa to, da ga je posnel slovenski režiser Mitja Okorn. Pisma sv. Nikolaju so božična romantična komedija v najboljšem pomenu te zguljene fraze, a kako tolikokrat videne klišeje narediti spet zanimive? To Mitja Okorn očitno dobro ve, zato smo mu pripravili seznam romantičnih in božičnih filmov in njihovih motivov ter ga povprašali, kako se je z njimi spoprijel pri ustvarjanju svojega drugega filma.

(več …)

Igralka, katera čas še prihaja, kot se je pred leti na neki prireditvi pošalil Jure Longyka, je očitno dočakala svoj trenutek, saj je z vlogo v kritiško proslavljenem filmu Policist, ki je trenutno na sporedu naših kinematografov, odprla LIFFe, prej pa se je že proslavila na festivalu Sundance. Dejstvo, da v intervjujih nerada govori o zasebnem življenju, smo v Vikendu izrabili in izvedeli vse o tem, kako je delati ob boku mednarodno priznanih filmarjev, kot sta Brendan Gleeson in Don Cheadle.

Vlogo v filmu Policist ste dobili, ker ste bili na avdiciji za film Drevo življenja. Kako sploh dobiš priložnost za takšno avdicijo?

To je precej neverjetna zgodba in za vse je pravzaprav kriva Barbara Predin, ker mi je omenila, da bo v Ljubljani igralski seminar, ki ga bo imela tuja casting menedžerka. Seminarja sem se udeležila, menedžerka pa je pobrala naše e-poštne naslove in čez dva meseca sem dobila povabilo na avdicijo za glavno vlogo v filmu Drevo življenja Terrenca Malicka. (več …)

Letošnji kulturni praznik bo prinesel tudi premiero filma Circus Fantasticus, zmagovalca lanskega Festivala slovenskega filma. Film je režiral Janez Burger, ki je s tretjim celovečercem že tretjič prejel glavno nagrado festivala in znova prikazal velik presežek glede na prejšnje delo. Že samo to, da je Circus Fantasticus film brez dialogov, dokazuje ambicioznost projekta, uspešnost same izvedbe pa režiserjevo mojstrsko obvladovanje medija. Tudi o tem smo se z Janezom Burgerjem pogovorili v intervjuju.

Zakaj Circus Fantasticus nima dialoga?

Idejo za film sem dobil ravno okrog 11. septembra 2001, nato je dve leti zorela, preden sem napisal scenarij. V tistih dogodkih, pa tudi ob balkanskih vojnah in invazijah na Irak in Afganistana, sem ugotovil, da v vojni besede izgubijo pomen, ker so le nosilci vojaške propagande, laži, podtikanj, torej manipulacij. Tako sem se odločil, da bom naredil vojni film in da bo ta film brez besed.

Brez dialogov ste seveda imeli bolj odprte roke pri izbiri zasedbe; najbrž sicer nikoli ni bila ideje, da bi lahko vse našli v Sloveniji.

Ne, v Sloveniji nimamo toliko cirkusantov. Zato smo avdicije naredili v Parizu in Berlinu, nekaj smo jih dobili tudi prek spleta. Prijavili so se sami vrhunski artisti, tako da so v filmu trije iz Cirque du Soleil, eden od njih je večkratni svetovni prvak v gimnastiki, pa ruski prvak, pa evropski prvak, eden je švicarski kolesarski prvak in četrti v Evropi, druga kitajska prvakinja v gimnastiki …

Zakaj drugim slovenskim filmom ne uspe, da bi bili videti približno tako dobro kakor Circus Fantasticus?

Gremo mi po svoje je videti zelo dobro, za njihov proračun celo osupljivo. Nekateri slovenski filmi so videti zelo dobro, nekateri  pač ne, ampak to je tudi zelo odvisno od proračuna. Če ne bi imel takega proračuna, ne bi mogel posneti takšnega filma. Circus Fantasticus ni film, ki ga lahko posnameš na telefon. (več …)

Zabavna dnevnoinformativna oddaja The Daily Show with Jon Stewart ni le eden najbolj upoštevanih virov novic med mladimi v ZDA, temveč predvsem izjemno zabavna oddaja. Komik Lewis Black v oddaji občasno ponudi svoj komentar na svetovno dogajanje v segmentu Back in Black. Običajno stresa jezo nad politiko in gospodarstvom, nedavno pa je razgrnil svoje srce glede Jej moli ljubi.

Film Osebna prtljaga je ušel pod marsikaterim radarjem, saj ga je mogoče videti zgolj ob četrtkih zvečer v dvorani Slovenske kinoteke. In tam bo na sporedu do julija. To je odločitev režiserja Janeza Lapajneta, saj, kot je povedal, preveč ljubi svoje filme, da bi predvajanje prepustil multipleksom.

Ali drži, da je Nina Rakovec dobila vlogo tako, da je na avdiciji klofnila nazaj Tjašo Železnik?

Tega, da bodo kandidatke na avdiciji od Tjaše, ki je pri dogodku sodelovala kot že izbrana igralka, dobile klofuto, nisem povedal niti sodelavcema na avdiciji. Rad imam drzne ljudi. In Nina je svojo filmsko mamo nemudoma smelo klofnila nazaj. To vsekakor ne bi zadoščalo za vlogo, a s takojšnjim odzivom je dokazala, da je pri stvari, da je igralsko v situaciji, da sledi dogajanju. Precej pozneje je iz te izmenjave klofut nastal prizor v filmu.

In to je bila potem točno takšna reakcija, ki bi jo pričakovali od tega lika.

Nina je s tem položaj na avdiciji v trenutku obrnila, nato se je morala znajti Tjaša.

Na novinarski konferenci ob premieri na letošnjem Festivalu slovenskega filma ste rekli, da je za Slovence značilno, da smo za svoj klub od rojstva do smrti in da ta klub ni nikoli nič kriv. Kako se to odraža v Osebni prtljagi?

Najprej, ne želim pripadati nobeni ideološki skupini, kar je za agnostika verjetno razumljivo. Družina v Osebni prtljagi je mala celica, za katero skrbi mama Mojca, ki egoistično ščiti družino in njen zunanji videz. Nad Mojco in s tem nad rodbino pa še vedno na svoj način bdi njen oče Ignac. Osebna prtljaga je v prvi vrsti film o tukaj in zdaj, ne toliko o preteklih dogodkih, v Portorožu pa sem imel v mislih delitev na ideološka kluba, ki se med Slovenci vleče od 19. stoletja naprej. Tako povojni poboji kot kolaboracija imajo zavetje v svojih ideoloških družinah. Te skrbijo, da vse ostane v familiji, kot radi rečemo. Zločini se v družini lažje prikrijejo. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. In človek, ki noče pripadati nobeni ideološki skupini, je hitro izobčen. Saj poznate tisto, kdor ni z nami, je proti nam ali grozljivke o naših in njihovih, iz katerih se ne razvijejo nobene resne razprave o zgodovinskih zločinih. Celo zgodovinarji se sklicujejo na politične sisteme ali na nekdanje razmere, čeprav so za vsakim sistemom vedno stali konkretni ljudje. Kot za zločini stojijo konkretni posamezniki. (več …)

Brez sramu. Ali zgodbe. Ocena: 3 od 5. Kvazi-dokumentarna komedija.

Režija: Larry Charles

Igrajo: Sacha Baron Cohen, Gustaf Hammarsten, Clifford Banagale, Bono, Elton John, Snoop Dogg

Brüno je lik britanskega komika Sache Barona Cohena, ki je pred tremi leti navdušil ves svet (z izjemo Kazahstana) in celo dobil nominacijo za oskarja za scenarij s filmom Borat. Tudi Brüno je posnet v stilu lažnega dokumentarca in spremlja naslovnega junaka, pretirano stereotipiziranega gejevskega avstrijskega modnega poročevalca, ko skuša postati zvezdnik v ZDA. Pri tem se zaplete v celo vrsto komičnih situacij, ko skuša ugotoviti kaj vse je potrebno narediti, da postane slaven. (več …)

Guantanamo iz prve roke

Avgusta 2004 so iz ameriškega vojaškega oporišča in zaporniškega centra v zalivu Guantanamo na Kubi izpustili prve tri »zahodnjake«, britanske državljane iz kraja Tipton blizu Birminghama, ki se jih je kmalu prijel vzdevek »tiptonska trojica«. Rasul Shafiq, Ahmed Rhuhel in Iqbal Asif so dve leti in pol preživeli v ameriškem ujetništvu brez obtožnice in brez možnosti stikov z zunanjim svetom. V tem času so bili pogosto podvrženi psihološkemu in fizičnemu mučenju, živeli so v kletkah, brez možnosti gibanja in celo razgibavanja ter bili neprestano zasliševani. In vsi trije sploh niso bili sovražni bojevniki ali teroristi, temveč mladeniči, ki so se v napačnem trenutku odločili obiskati Afganistan.

O njihovi zgodbi je priznani britanski režiser Michael Winterbottom posnel dokumentarni film Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo), ki je bil nagrajen na filmskem festivalu v Berlinu za najboljšo režijo, in prikazan tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu LIFFe. Človekoljubna organizacija Amnesty International v Slovenijo povabila tudi dva izmed tiptonske trojice, Rasula Shafiqa in Ahmeda Rhuhel, ki sta po projekciji odgovarjala na vprašanja množice obiskovalcev, ki so bili še zmeraj pod vplivom tega šokantnega filma. (več …)

Sacha Baron Cohen je eden najboljših komikov zadnjega desetletja in to kar je naredil s svojim Ali G Showom je bilo preprosto genialno. Prvi filmski izlet, Ali G Indahouse, klasični igrani film v katerem Ali G postane poslanec v britanskem parlamentu, je bil skrajno zabaven, glavna tarča vseh šal pa je bil prav Ali G, wannabe gangsta in DJ iz predmestja Londona. Njegov naslednji lik, kazahstanski novinar Borat, je prav tako dobil svoj film, vendar pa je Sacha s tem filmom izvedel gverilsko akcijo in film posnel skorajda kot skrito kamero, s celim kupom nič hudega slutečih neznancev. Ki so praviloma bili tarča šale celotnega filma. Film Borat je postal izjemen uspeh, tako pri gledalcih kot tudi pri nekaterih kritikih (preostali so ga zaničevali).

Letos poleti pride v naše kinematografe še film o tretjem liku Sache Barona Cohena, o avstrijskem gejevskem modnem komentatorju Brünu. In zgodba? No, kar oglejte si napovednik.

Ob premieri filma Honeymoon leta 2006 sem za Večer opravil zanimiv intervju z njegovim avtorjem Draženom Štadrom. Ta film bo nocoj tudi na teve sporedu in ob tej priložnosti vam na Filmosferi ponujamo še naš prvi intervju.

Seks se prodaja, je mantra avtorjev mnogih reklamnih sporočil, ki s pomanjkljivo oblečenimi dekleti in fanti polnijo naše televizijske zaslone in velike plakate. A seks je tudi tabu tema, sploh pa raziskovanje odnosov različnih kultur do seksualnosti, ker je večina ljudi nagnjena k hitri proglasitvi drugačnosti za anomalijo in dekadenco. A potem je tukaj slovenski film Poročno potovanje (Honeymoon). Film nas preprosto vrže v svet japonskega resničnostnega šova Honeymoon, ki ga vrtijo na 24-urni pornografski TV postaji Paradise TV. Spoznamo sfaliranega mulca Ona, ki se prvič preizkusi kot režiser in ravnokar polnoletno Makoto, ki se je odločila, da bi poskusila biti porno zvezdnica. Honeymoon je oddaja, ki nadgradi »vroče telefone« s sliko; gledalci kličejo in se pogovarjajo z Makoto ter ji naročijo kaj bi radi videli, da počne. Ono mora poskrbeti, da bo to dobro izpadlo na sliki. To je njihov svet, njihov odnos do seksualnosti, mi kot gledalci pa lahko, če odpremo svoje zavore, v tem dokumentarcu najdemo izjemno zabavo in tudi družbeni komentar. (več …)