Za uvod

“Božični film ne obstaja. Ne moreš ustvariti filma o božiču, ampak mora govoriti o medčloveških odnosih, ljubezni, sovraštvu, odtujenosti, samostojnosti. Božič je samo čas, v katerem se vse skupaj dogaja. In zato je naš film, tako kot 99 odstotkov vseh filmov, film o ljubezni. Za zgled nismo vzeli božičnih filmov, ampak filme o medčloveških odnosih in tiste, ki imajo strukturo z več zgodbami. Gledali smo Pravzaprav ljubezen, Trk, Magnolijo. Potem so producenti hoteli posneti Pravzaprav ljubezen, jaz pa Magnolijo, ker sem vedel, da ne more biti dobre romantične komedije brez žalostnih trenutkov, brez drame. Nastalo je nekaj vmes in hkrati veliko več, ker film nosi v sebi tudi veliko nostalgičnih vzhodnoevropskih elementov, ki mu dodajo globino. Poleg tega nisem videl veliko filmov, a ne zato, ker sem ignorantski, temveč zato, ker sem pri ustvarjanju rad naiven. Ustvarjalci, ki jemljejo scene iz drugih filmov, so tisti, ki nimajo dobrega scenarija, ampak si morajo vizualne ideje sposojati iz drugih filmov. Vse v filmu v bistvu že obstaja, pomembno je, da mu daš svoj pečat.”

Pravzaprav ljubezen (Love Actually), 2003

“Pravzaprav ljubezen je bil velik navdih zaradi strukture. V tem filmu je neverjetno inteligentno speljanih osem zgodb, pri čemer je najtežje začeti film, ker moraš predstaviti vse glavne junake, kar pa hitro povzroči zmedo. Zato sem bil pogosto tudi v navezavi z Duncanom Kentworthyjem, producentom filma Pravzaprav ljubezen, on mi je precej svetoval, ampak na koncu smo se morali znajti sami.”

Smrtonosno orožje (Lethal Weapon), 1987

“Najprej sem povsem pozabil na ta film in na sceno s komičnim poskusom samomora. Ampak to je ena od stvari, zaradi katere sem se navdušil nad scenarijem: sredi veselega božičnega razpoloženja se na strehi pojavi nekdo in skuša narediti samomor. V prvi različici scenarija se je izkazalo, da tip sploh ne poskuša narediti samomora, ampak popravlja anteno. To se mi je zdelo nemogoče prikazati, predvsem pa se to ne bi dotaknilo glavnega junaka, zato sem jih prepričal, da vključimo poskus samomora. Zakaj je v takem filmu to še posebej pomembno prikazati na komičen način? V dramatični komediji mora biti vsaka  resna stvar tudi smešna. Najprej zato, ker se ne dogaja nam, potem pa zato, ker s časom postane smešno tudi tistemu, ki se mu to zgodi. Tudi sam gledam na stvari tako; vse resne stvari v mojem življenju imajo v sebi nekaj komedije. Ko ti gre v življenju slabo, se moraš smejati.”

Filmi Audrey Hepburn

“Želeli smo, da bi bila  glavna junakinja Doris čim bolj podobna Audrey Hepburn. Ne njej osebno, ampak da bi bila videti, kot da bi živela v teh starih kultnih romantičnih komedijah iz tridesetih in štiridesetih. To, da kliče na radio in se pritožuje, da nima ljubezni, je hitro lahko videti patetično, razen če je  junakinja prikazana kot ultra romantična. In na trenutke je ta igralka, Roma, tudi zares izžarevala Audrey.”

Sam doma (Home Alone), 1990

“Ta film nam je bil v navdih z enega vidika. Čisto vsako leto je na sporedu po televizijah po vsem svetu. No, zdaj Kevinu ne bo več treba biti samemu doma, saj bo lahko gledal naš film (smeh). To je bil naš cilj, narediti takšen hit za naslednjih 20 let.”

Gremlini (Gremlins), 1984

“Fraza ‘Ne jih hraniti po polnoči!’ se pojavi tudi v mojem filmu, to je res, a tega doslej nisem opazil. Eden od scenaristov zna vse filme na pamet in v svoje delo meče citate, ampak to pogosto spregledam. Pri svojem delu se kot režiser osredotočim na čustva, za to pa ne potrebuješ drugih filmov, temveč moraš biti psiholog.”

Počitnice (The Holiday), 2006

“Film smo si z vso tehnično ekipo zelo podrobno ogledali, predvsem scenografijo in pa zato, da smo videli, kakšen NE sme biti umeten sneg. Tako kot tudi v filmu Dnevnik Bridget Jones. Predvsem ker nam vreme ni bilo naklonjeno, saj v Varšavi od januarja do marca skoraj ni bilo snega – potem pa je zapadel maja – tako da smo potrebovali veliko umetnega snega.”

Pokvarjeni božiček (Bad Santa), 2003

“To je bil edini ‘božični’ film, ki sem si ga ogledal med snemanjem, pa še to samo zato, ker mi je nekdo rekel, da je eden izmed likov zelo podoben temu Božičku. Imel je prav.”

Valentinovo (Valentine’s Day), 2010

“Ta film je narejen prav matematično. Čustveno gledalcu ne pusti nič, saj je očitno, da so zgodbo in odnose med liki naredili računalniki in ne ljudje.”

Za zaključek

“Pri romantičnih komedijah tako ali tako veš, kako se vse konča, pomembna je pot, kako do tega prideš. Podobno si v šoli veliko bolj vesel dobre ocene, če si se zanjo zelo trudil, kakor če ti je bila podarjena.”

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Vlogo v filmu Policist ste dobili, ker ste bili na avdiciji za film Drevo življenja. Kako sploh dobiš priložnost za takšno avdicijo?

To je precej neverjetna zgodba in za vse je pravzaprav kriva Barbara Predin, ker mi je omenila, da bo v Ljubljani igralski seminar, ki ga bo imela tuja casting menedžerka. Seminarja sem se udeležila, menedžerka pa je pobrala naše e-poštne naslove in čez dva meseca sem dobila povabilo na avdicijo za glavno vlogo v filmu Drevo življenja Terrenca Malicka.

Kako dolgo potrebuješ, da se prepričaš, da to ni nezaželena pošta (spam)?

Če je ne bi poznala, bi najprej pomislila, da gre za spam, tako pa sem vedela, da mi piše oseba, ki nas je pred dvema mesecema učila. Torej, šla sem v London, kjer sicer nisem spoznala Malicka, ampak sta bila tam casting menedžer in snemalec. Avdicija je bila težka, z ogromno improvizacije in branjem besedila v stari angleščini. Že med avdicijo so bili zelo skrivnostni glede filma, tako pravzaprav nisem vedela, za kaj gre. Iskali so nekoga, ki je eteričen, ima rad živali, otroke, tak je bil opis vloge. Po uri avdicije sem bila izčrpana, ampak zadovoljna, ker sem imela dober občutek, in čez približno tri tedne so me poklicali, da sem prišla v ožji krog. To je bila zame že zmaga. Nato sem odšla v Pariz na drugi krog, a na koncu nisem bila sprejeta. Ekipa Policista je nato zame izvedela od Malickove ekipe. Ko so iskali so nekoga iz tega dela Evrope, jim je Malickova ekipa pokazala moje posnetke in dobila sem vabilo na avdicijo. Avdicija za Policista je bila drugačna, saj sem brala dejanske scene iz filma, medtem ko je bila pri Drevesu življenja že avdicija metafizična.

Glede na to, da Malick o filmu do premere ni hotel povedati nič konkretnega, bi bilo nenavadno, če bi igralcem na avdiciji dal natančna navodila.

Točno tako, bili so zelo skrivnostni. Šele pozneje sem izvedela, da v filmu igrata Brad Pitt in Sean Penn, a nisem razumela, kako naj bi se v to vključila jaz s svojo vzhodnoevropsko angleščino. Pozneje sem brala intervju z Radetom Šerbedžijo, v katerem je omenil, da se je z Malickom pogovarjal za vlogo v filmu Drevo življenja, ampak se je nato Malick odločil za Brada Pitta. Možno je, da je imel Malick dve različici. V kateri kombinaciji me je videl, pa najbrž ne bom izvedela.

Koliko velik pritisk je za človeka, ko ugotovi, da je v filmu z nominirancem za oskarja, kot je Don Cheadle, in priznanimi igralci, kot sta Mark Strong in Brendan Gleeson?

Po avdiciji sem izvedela le, da sem dobila vlogo v irskem filmu, in sem bila že zaradi tega navdušena. Potem sem v e-pošti izvedela, da v filmu igrata tudi Cheadle in Gleeson. Zdelo se mi je super, hkrati sem bila rahlo živčna, ampak pritisk ni bil tako močan, ker sem si rekla, saj so me izbrali na avdiciji, saj nisem dobila vloge s pomočjo vez. Tako sem tja prišla precej samozavestna in k zadevi pristopila enakopravno, oni pa so bili enaki do mene, nato pa se je strah razblinil. Ko si tam, se ti ne zdi nič čudnega, ker so samo ljudje in se normalno pogovarjaš. Šele ko prideš domov, z distanco dobiš občutek, kje si pravzaprav bil.

Kako pa sami gledate na razliko v kakovosti igre? Denimo v filmu Nevarna metoda se opazi, da je Viggo Mortensen boljši kakor Michel Fassbender. Čeprav sta oba odlična igralca. Podobno se tudi med vami in Brendanom opazi razlika in zanima me, kako jo vidite vi?

A, bejž, bejž…(smeh) Gleeson snema filme že 20 let, tako da je to logično. Poleg tega se Gleeson pojavi v glavni vlogi, jaz v stranski. Tudi vloga je zapletena, saj Gabriela nima veliko, s čimer bi lahko igralec delal. Večina stranskih vlog v scenariju ni razdelanih, smo sateliti okrog Brendanovega lika Boyla. Jaz in njegova mama (Fionnula Flanagan) sva v filmu zato, da pokaževa, da je Brendan pozitivec, ker samo do mene in mame pokaže čustva, drugače pa je sarkastičen. Seveda je Brendan super, veliko več izkušenj ima, in da sem imela kot igralka možnost delati z njim, je zame uspeh. Poleg tega pa je njegov lik veliko bolj zanimiv kot Gabriela. Menim pa, da je nisem odigrala na prvo žogo. In predvsem je pomembno, da tako menijo tudi režiser John McDonagh, Brendan Gleeson in ameriški Variety, pa še kdo.

Ste jih poskušali prepričati, da bi vlogo spremenili v Slovenko?

Ja, a že ko sem to omenila v intervjujih, sem se hitro spomnila, da ne more biti Slovenka, ker smo v EU in ne potrebujemo vize za Irsko. Zanimivo pa je, koliko ljudi se je ob to spotaknilo. Ko Rade Šerbedžija igra Srbe, Ruse, Ukrajince, je vse v redu, če jaz igram Hrvatico, pa je problem. Ampak sem Hrvatica z argumentom.

Igrali ste tudi v hrvaški nadaljevanki Pod srečno zvezdo…

Ja, ampak tam igram Slovenko, tako da se nekako izenači.

Če se vrnemo k Policistu. Kakšna je razlika v produkciji? Sicer je šlo za neodvisen film, ne za hollywoodsko produkcijo, ampak razlike vseeno so.

Ja, to ni bil Hollywood, ampak vseeno so tudi za Slovenko, ki igra Gabrielo, lepo skrbeli. Vsak igralec je imel svojega šoferja, ki je prišel pote in te odpeljal na prizorišče snemanja. Stanovali smo v lepih hotelih, na snemanju sem imela svojo prikolico, kamor sem se lahko umaknila. Meni se je zdelo, da nič ne manjka, in sem razmišljala, kako je šele pri hollywoodskih filmih.

Glede na to, da ste že delali kot asistentka režije, ste zagotovo opazili še kakšne razlike.

Definitivno je drugače, denimo asistent režije ni samo eden. En ima čez igralce, drugi logistiko, tretji je pri kamerah. Režiser John Michael McDonagh je imel vse že zelo razdelano, tako da ni bilo nekega daljšega čakanja, ki smo ga vajeni. A tudi če se je kdaj zavleklo, se nihče ni pritoževal. Vse je bilo umirjeno, to je bila zame glavna razlika. Res lepa ozračje v tem mrzlem vremenu.

To je za vas vsekakor veliko priznanje in vam najbrž tudi odpira marsikatera vrata?

Ja, odpira, sem že dobila nekaj e-sporočil iz tujine, v katerih so pohvalili mojo igro v Policistu in me vabili na avdicijo. Predvsem bi bilo pametno iti ven, da bi bila sredi vsega. Ker ta zgodba je res splet naključij ali usode, kdo ve, bila sem ob pravem času na pravem mestu.

Kaj mislite z ven? London, Los Angeles?

London, New York ali Los Angeles, ampak to ni preprosto uresničiti, sem že malo v letih (smeh). Če se ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kje bom živela in kaj bom jedla, da bi lahko hodila dva meseca na avdicije, bi takoj šla, vendar je za to potreben denar. Vsekakor moram najti tudi dobrega agenta …

Vas morda pri slovenskem filmu jemljejo manj resno, ker niste obiskovali AGRFT?

Precej slovenskih režiserjev in igralk in igralcev, ki jih spoštujem, mi je dalo pozitivne kritike. To mi veliko pomeni. Morda se komu včasih zdi, da skačem v zelje, ker nimam akademije, zato mi precej pomeni, da so me sprejeli ljudje iz stroke. V Sloveniji pogosto niti ne izvem za avdicije, ker imajo prednost igralci iz akademije. Če pa že grem na avdicijo, se ponavadi dobro odrežem, a nekatere skrbi, da me ljudje preveč poznajo kot Katarino Čas.

S kom od velikih imen bi si še želeli delati?

Liam Cunnigham je strašansko zabaven, pa ujela sva se. Z ekipo smo se veliko družili tudi na festivalu Sundance. Mark Strong je tudi super, vedno igra negativce, a je zasebno zabaven in prijazen. Ko smo med snemanjem v Dublinu šli na pijačo, me je v nekem trenutku spomnil na Kramerja iz Seinfelda in sem mu to tudi povedala in smo se precej nasmejali na to temo. Saj mu dejansko ni podoben, ampak takrat je imel neke take kretnje, pa daljše lase. Takrat še ni bil tako znan, mislim, da je pred tem posnel Telo laži, ne pa še Sherlocka Holmesa. Vsi so me dobro sprejeli, verjetno tudi zato, ker se nisem prilizovala, ker nisem prosila za avtograme. In z Brendanom bi seveda še tudi delala. Pa z Johnom McDonaghom in njegovim bratom Martinom McDonaghom, ki je bil koproducent Policista. Oba veliko uporabljata črni humor, ki ga pri Ircih ne manjka. Tako tudi vem, da je bil film Policist izredno všeč Owenu Wilsonu, pa tudi Siguourney Weaver. Martin bo v naslednjem filmu delal z Woodyem Harrelsonom, kar me zelo veseli, ker Woodyja obožujem.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Zakaj Circus Fantasticus nima dialoga?

Idejo za film sem dobil ravno okrog 11. septembra 2001, nato je dve leti zorela, preden sem napisal scenarij. V tistih dogodkih, pa tudi ob balkanskih vojnah in invazijah na Irak in Afganistana, sem ugotovil, da v vojni besede izgubijo pomen, ker so le nosilci vojaške propagande, laži, podtikanj, torej manipulacij. Tako sem se odločil, da bom naredil vojni film in da bo ta film brez besed.

Brez dialogov ste seveda imeli bolj odprte roke pri izbiri zasedbe; najbrž sicer nikoli ni bila ideje, da bi lahko vse našli v Sloveniji.

Ne, v Sloveniji nimamo toliko cirkusantov. Zato smo avdicije naredili v Parizu in Berlinu, nekaj smo jih dobili tudi prek spleta. Prijavili so se sami vrhunski artisti, tako da so v filmu trije iz Cirque du Soleil, eden od njih je večkratni svetovni prvak v gimnastiki, pa ruski prvak, pa evropski prvak, eden je švicarski kolesarski prvak in četrti v Evropi, druga kitajska prvakinja v gimnastiki …

Zakaj drugim slovenskim filmom ne uspe, da bi bili videti približno tako dobro kakor Circus Fantasticus?

Gremo mi po svoje je videti zelo dobro, za njihov proračun celo osupljivo. Nekateri slovenski filmi so videti zelo dobro, nekateri  pač ne, ampak to je tudi zelo odvisno od proračuna. Če ne bi imel takega proračuna, ne bi mogel posneti takšnega filma. Circus Fantasticus ni film, ki ga lahko posnameš na telefon.

Slovenka je imel podoben proračun, okrog dva milijona, pa ni videti.

Piran/Pirano je dobil več denarja od Sklada kot Cirkus, a ni videti tako dober. Odvisno je, kdo ta film dela.

Piran/Pirano je tudi režiserjev prvenec.

Vem, ampak za snemalca, scenografa in kostumografa to ni bil.

Proračun vašega filma je bil 2,5 milijona evrov; eno truplo na obali naj bi stalo 10.000 evrov. Ste si tako velik proračun zamislili že pri scenariju?

Na podlagi scenarija naredi producent proračun in to je bilo vračunano. Tudi mene je presenetil podatek, da ena lutka stane 10.000. Tako da smo kombinirali, imeli smo tri lutke, drugo so bili statisti, ker so bili cenejši. Če snemaš od daleč, se ne vidi tako dobro, za bližnje posnetke smo imeli lutke.

V intervjujih ste omenjali polena pod noge Sklada in drugih institucij, bi povedali več o tem?

To se nanaša na to blazno čudno delovanje Sklada v tem času, ko je film iskal  sredstva. Verjetno se ne dogaja vsak dan, da bi slovenski film več kot pol denarja pripeljal od zunaj. To je producentu Jožku Rutarju uspelo, od Sklada pa nekaj let ni bilo nič.  Scenarij za film je bil najprej najbolje ocenjen, a so rekli, da ni denarja, potem smo dobili denar iz tujine, pa so rekli, da je scenarij slab, in tako se je dogajalo nekaj let. V istem tednu je bil scenarij na Sundancu izbran med tri najboljše iz Evrope, Sklad pa je poslal kopirano zavrnitev iz prejšnjega leta. Človek ima občutek, da je nekdo namerno hotel ustaviti ta projekt.

Zakaj  film v angleščini nosi naslov Silent Sonata?

Ker so pri našem distributerju Fortissimo Films ugotovili, da je letos v obtoku preveč filmov z besedo cirkus v naslovu.

Da, že na Festivalu slovenskega filma sta bila dva.

Ja, že to je znak. Tako so imeli težave, ko so ponujali film festivalom in distributerjem, ki so jim rekli, da so ga že videli, a so mislili kak drug film. Tako so predlagali 35 naslovov in smo se za enega odločili. Na začetku se mi je Silent Sonata zdel čuden naslov, ker sem bil navajen na Circus Fantasticus. Potem pa sem ugotovil, da bi tudi sam verjetno raje šel gledat film z naslovom Silent Sonata kakor Circus Fantasticus, ker me cirkus ne zanima. V Sloveniji pa je ostal Circus Fantasticus, ker je že pobral toliko nagrad in je že tako znan, da nima smisla spreminjati.

Na spletni strani vabite ljudi, naj napišejo svojo prvo misel po ogledu filma. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste videli dokončan film?

Hvalabogu, da je konec.

No, z vidika ustvarjanja prav gotovo. Kaj pa prva misel, ko ste si po montaži prvič prav zares ogledali svoj film?

Bolj gledam z vidika drugih ljudi. Vsi so bili vsi pozitivno presenečeni, predvsem moja ekipa. Tudi na projekciji v Cannesu je bilo zelo pozitivno vzdušje. Pravzaprav še nisem slišal negativne pripombe. Moram pa priznati, da imam zelo dolg proces po zaključku filma, takrat sem izpraznjen in samo gledam, ali sem kje naredil kakšno napako, ali je zvok dober, ali je kopija dobra, preverjam tehnične stvari. Občutek dobim šele čez pet let, ko spet pogledam film.

Kakšni so potem občutki o filmu Ruševine?

Ruševine sem gledal pred pol leta, ko smo delali popravke za DVD, in sem ga gledal kot film nekoga drugega in mi je bil zelo všeč. V leru sem tudi videl pet let po tistem, ko sem ga naredil, in sem rekel, da sem naredil dober prvi film.

Odpravljate se v Rotterdam, kakšna so pričakovanja glede prikazovanja v tujini?

Glede na to, da imamo eno najboljših prodajnih agencij za art filme na svetu, imam kar velika pričakovanja. Fortissimo Films je podjetje, ki prodaja filme Wong Kar-waija, Jima Jarmuscha in podobnih, tako da je moj film v dobri družbi. Ko so začeli obveščati svetovno filmsko javnost po vseh možnih medijev, je to pristalo v Varietyju, Film Business Asia, Screen International, povsod. Veliko pove tudi podatek, da imamo razprodanih pet projekcij že en teden pred samim festivalom in da imam dogovorjene intervjuje za ameriške revije iz različnih krajev. (Ampak najbolj pomembno je, da se film prodaja in gre v distribucijo. Že zdaj ima distribucijo v šestih državah (Italija, Slovenija, Finska, Švedska, Irska in Srbija). Veliko pričakujem tudi od azijskega trga, ker so Fortissimo Films v glavnem orientirani na Azijo, ki je ogromen trg.

Pogosta kritika slovenske filmske scene je, da manjka scenaristov. A bi lahko rekli, da so slovenski režiserji v osnovi scenaristi, ki iščejo pot kako posneti svoj scenarij?

Slovenski režiserji so večinoma avtorji in vsak išče svoj izraz. Do njega najlažje prideš tako, da začneš pri ideji in prek scenarija prideš do filma. Kar zadeva mene, imam za zdaj toliko svojih idej, da jih ne morem uresničiti v naslednjih 20 letih.

Hollywoodski režiserji vzamejo scenarij ali ga naročijo.

Ja, oni delajo v Hollywoodu, mi delamo v Sloveniji. Tukaj se lahko stokrat odločiš, pa ti na Skladu ne dajo denarja in ne moreš nič. Sklad ne ponuja scenarijev, ni tako kot hollywoodski studii. Tam imajo scenarij, se odločijo, da bi ta bil dober za nekega režiserja, ga pokličejo in rečejo: imamo nekaj zate. Filmski sklad pa ni produkcijska hiša ali studio, TV Slovenija delno sicer tako deluje, vendar je to daleč od pravih produkcijskih hiš, ki naročajo projekte.

Kaj pa, če bi  dobili klic iz Hollywooda, da imajo film za vas?

Na festivalu v Palm Springsu sem spoznal producenta, ki je videl Ruševine. Bil je navdušen in mi je poslal scenarij. Ampak ko sem ga prebral, sem mu rekel, da se meni ne ljubi tega delati. Zdi se mi, da bi s tem naredil korak nazaj. V Hollywoodu je tudi način produkcije popolnoma drugačen kakor tukaj. Nihče te ne upošteva, dokler ne narediš prvega hollywoodskega filma. To mene ne zanima. Ne želim se vlačiti po žurkah po Beverly Hillsu in se dobivati na kosilih z ne vem kom. Se mi ne ljubi, zdi se mi prazno. Pa zelo rad imam Evropo, sem Evropejec. Če bom šel kam ven, bom šel v Evropo.

Ali že pripravljate kakšen nov projekt?

Zdaj pišem nekaj stvari, napisal sem scenarij za kratek film Rdeče in črno, kar bo nadrealistično-politična zombie grozljivka. Govori o rdečih in črnih, ki se bojujejo med sabo, se pobijajo in ne morejo umreti. Naslednji film, ki smo ga prijavili na program Media, je Divine Hunger po romanu Slavenke Drakulić Okus po moškem. Gre za nekoliko kanibalističen triler, ki se dogaja v New Yorku. To bo nekoliko večji film in ga načrtujem za čez približno tri leta. Snemali bomo v New Yorku z mednarodno zasedbo in v angleščini.

Če so Veronika se odloči umreti, ki se dogaja v Ljubljani, posneli v New Yorku, bi lahko tudi obratno …

(smeh) Mislim, da ne bom pristal na kaj takega. Z dobrimi koproducenti se da tudi to izvesti.

Tretji projekt nosi naslov Avtošola in ravnokar piševa scenarij z Ano Lasić. Gre za nizkoproračunski film, ki ga bomo posneli s fotoaparatom, večina se dogaja v avtu.

Zadnja stvar  pa je nizkoproračunski irski film z naslovom Window, ki bi ga posneli na Irskem. Gre za nizkoproračunski film, trije igralci v petih prostorih, ki bi bil skoraj povsem irski, edino jaz bi sodeloval kot scenarist in režiser.

Načrtujete še kakšno sodelovanje z Janom Cvitkovičem?

Skupaj imava produkcijsko hišo Staragara, ampak prav skupnih filmov trenutno nimava v načrtu. On končuje svoj film Archeo, jaz pa tudi imam zdaj svoje filme. Morda bova na stara leta skupaj posnela nadaljevanje V Leru, v domu za ostarele, in bom jaz takrat igral, on pa režiral.

Na sončni strani ruševin

Janez Burger je vstopil na slovensko filmsko sceno s prvencem V leru, črno-belim filmom, postavljenim v študentski dom, ki je osvojil večino glavnih nagrad na Festivalu slovenskega filma in v domače kinematografe privabil kar 60 tisoč gledalcev. Pred tem je diplomiranec praške FAMU vodil gledališko skupino Burgerteater in snemal tv oglase. V  leru je zgodbo o Diziju, ki kar vztraja v ležernih in brezciljnih ciklih kvazi-študentskega življenja, dokler ga ne spremeni nov cimer, bruc, z nosečo punco, obogatil s peščico živih in zabavnih likov, ki so bili hkrati povsem domači, a niti najmanj doma v “slovenskem” filmu. V leru je predstavil tudi soscenarista in glavnega igralca Jana Cvitkoviča, ki se je kasneje izkazal kot mednarodno uspešen režiser (Kruh in mleko, Odgrobadogroba), z Burgerjem pa sta kasneje tudi ustanovila produkcijsko hišo Staragara.
Po uspehu V leru se je Burger lotil novega projekta, filma o gledališki predstavi z naslovom Ruševine. Čeprav se zdi koncept filma o gledališču nekoliko preveč “umetniški”, so Ruševine dejansko slonele na prikazu pristnih osebnih odnosov med močnimi in samosvojimi liki. Kritike je film prepričal, saj je osvojil večino nagrad na FSF-ju, pa tudi mednarodno je bil dobro zastopan, čeprav v domačih kinematografih ni ravno ravno pustil velikega vtisa.
Eden Burgerjevih najbolj zanimivih projektov pa je kratki film Na sončni strani Alp, ki prikazuje (stereo)tipične scene iz slovenskega življenja (odnose v družini, med sosedi, pohod na Triglav), le da vse like odigrajo temnopolti igralci.

Prvič objavljeno v Vikendu febturarja 2011.

Pri pripravi intervjuja je sodelovala urednica Vikenda Mateja Košir.

Spodaj sledi del intervjuja, ki ga v Vikendu ni bilo mogoče objaviti zaradi omejenega prostora.

********

Janez Lapajne ni želel, da bi njegov film Osebna prtljaga predvajali v Koloseju, saj ga je pri ogledu prejšnjega filma motilo, da gledalci med filmom kričijo, jedo kokice in nimajo odnosa do samega filma. Ekskluzivno predvajanje je zato dal Kinoteki. A je vas vodil podoben motiv pri izbiri Kinodvora?

Nekaj podobnega, ker se mi zdi, da je ta film de facto bolj za v Kinodvor. Tudi sam bi ga šel raje gledat v Kinodvor. Druga stvar je, da bo v Kinodvoru na sporedu dlje, kot bi bil v Koloseju, ker te tam hitro umaknejo s sporeda, če dvorana ni polna. Na primer Ruševine so se predvajale ob petih popoldan v Kinu Vič. Kot sem jaz razumel, pa multipleksi tudi niso želeli imeti tega filma. Tako da trenutno bo od multipleksov, samo v Planetu Tuš v Celju, sicer pa bo v vseh manjših kinih.

Pri mednarodnih koprodukcijah so pogosta tudi pogojevanja, da je zaradi financiranje potrebno uporabiti igralce, ekipo ali lokacije iz določene države. A je bilo kaj tega v Circus Fantasticus?

Ne, šlo je za odlično koprodukcija. Pogosto se sicer dogaja, da se postavljajo zahteve, ki so na škodo filma. Da, na primer nemški koproducent, pogojuje sodelovanje slabega nemškega snemalca. A tukaj ni bilo tako, vsi koproducenti so filmski navdušenci. S Finske je na primer snemalec, ki ima svoje produkcijsko podjetje in se je odločil za sodelovanje, ker mu je bil všeč koncept. Švedi so se vključili šele v poprodukciji, tako smo celotno poprodukcijo delali v Göteborgu in Stockholmu in ker imajo navezavo z laboratorijem v Londonu, smo delali kopije tam. Irci so prišli iz čistega navdušenja in so nam dali svoje najboljše ljudi in lokacijo. Mrtve vojake, lutke, so delali oni, imajo najboljšega izdelovalca lutk, ki dela tudi za grozljivke in ZF. Prav tako so nam dali oskarjevca Roba Flanagana, ki je eden najboljših evropskih zvočnih mojstrov. Naredil je celoten zvok, od tega, da ga je posnel, do tega da ga je potem mešal. Običajno je to ločeno.

Ustaljena žaljivka za naš film je, da je slovenski, ampak Circus Fantasticus se zdi najbolj netipično slovenski, med drugim s tem, da je produkcija bistveno nad nivojem, ker je film vizualno osupljiv, nekaj prizorov pa celo antologijskih. A je razlog v tem, da je direktor fotografije Diviš Marek Čeh?

Ne, ni razlog, da je direktor fotografije Čeh. Diviš Marek je moj sošolec iz akademije v Pragi in je zelo dober snemalec. Avdiovizualna podoba tega filma pa je odvisna od cele ekipe, tudi od scenografije Vasje Kokalja, kostumov Alana Hranitelja, maske Alenke Nahtigal, montaže Miloša Kaluseka, glasbe Drage Ivanuša in zvoka Roberta Flanagana. Vse skupaj se mora pokriti. Film nikoli ni dober samo zaradi enega človeka, zmeraj zato, ker se najde ekipa, ki odlično sodeluje. Če pred kamero postaviš slabe kostume in greš snemati na obupno lokacijo, ti tudi češki snemalec ne bo kaj dosti pomagal.

Če bi bila produkcija slovenska, kot je bilo mišljeno pred leti, a bi bilo izvedljivo dobiti take talente?

Ne, nikakor. Nikoli ni bilo mišljeno, da bi to bila samo slovenska produkcija, ker je film predrag. Potem bi porabili celoten letni proračun Filmskega sklada, ali ga celo presegli. Zato je Sklad dal manj kot polovico.

Glede na vse menite, da je stanje v Skladu zdaj bolje?

Ne vem kaj točno se dogaja tam. Kot jaz razumem, naj bi se dajalo prednost nižje proračunskim projektom, kar bi pripeljalo do deprofesionalizacije in voluntarizma v filmu. Kar mislim, da so napačne ideje. To je tako kot da bi se odločili zapreti vsa gledališča, nato pa z 10 odstotki proračuna delati ulične predstave. To verjetno ne bilo dobro. S filmom pa se tako dela, namesto da bi v film vlagali več denarja v film, ga bo manj.

Sicer se tudi z malimi vložki včasih da dobiti odlične rezultate, recimo Škafarjev Oča je odličen, pa ga je uspel posneti s preostankom Skladovega proračuna.

Strinjam se, da lahko z malim proračunom narediš tudi dobre filme, ampak ne more pa to biti filmska politika cele države.

A je bil edini film, ki je doživljal tako usodo?

Ne vem kako je bilo z drugimi filmi, ampak nihče drug ni pripeljal milijon evrov iz tujine, vmes pa so se snemali filmi za Skladov denar, ki niso videti tako dobro kot Circus Fantasticus.

Naš nekdanji sodelavec Dražen Štader je imel zelo podobno izkušnjo, scenarij odobren in potem zavrnjen.

Mislim, da bi na Filmskem skladu moral en direktor ostati cel mandat, da lahko izpelje program. Sistem pa bi moral biti stabilen, ker če se direktorji stalno menjavajo in vsak hoče vse spremeniti do temeljev, potem sistem ni stabilen in se producenti zelo težko odzivajo na stalne menjave, pravila igre. Predstavljajte si, kako bi delovalo Gorenje, če bi se na pol leta  v njem zamenjal direktor in vsak od njih hotel zamenjati celoten program pralnih strojev in hladilnikov.

Najdlje je do zdaj zdržal Filip Robar Dorin, ki je tudi sam filmar. A se vam zdi dobra ideja, da to dela filmar? Zdaj je to službo prevzel kritik, Samo Rugelj.

Vseeno mi je kdo dela, ampak naj dela dobro, naj pripelje več denarja v slovenski film in naj naredi neka ustaljena pregledna pravila igre. Lahko je tudi jedrski fizik, samo da bodo stvari funkcionirale.

Je bil FSF premiera, ali je bil Circus Fantasticus že prej kje prikazan?

Prvič je bil prikazan maja na festivalu v Cannesu, ampak je bila zaprta projekcija samo za povabljene, distributerje in za festivale.

Projekcija na FSFju je bila osupljiva, mislim, da je šokirala večino ljudi.

Ne vidiš vsak dan takšnega filma.

Artiste ste izbirali na avdicijah. Kako ste pa se odločili za Leona Lučeva in ostale?

Lučeva sem videl v Grbavici in sem takoj vedel, da je on pravi človek za ta film. Ko sem ga poklical, sem izvedel, da je bil dejansko v vojni, se boril v prvih linijah v hrvaški vojni. Torej ima vojno v sebi in glede na to, da sem naredil film, ki je brez dialoga, je glavna oseba morala imeti to vojno v sebi in jo nositi v sebi, seveda pa je tudi odličen igralec. Za vlogo hčerke v filmu je on predlagal Luno Zimić Mijović, ker sta bila skupaj v Grbavici in sta prijatelje ter zelo dobro delujeta skupaj. Potem pa sem jima dodal še Marjuto Slamič in Devija Bragalinija in so se zelo hitro zaštekali kot družina.

Lučev je zadnja leta v vseh najboljših in najbolj gledanih filmih.

On je  na hrvaškem čista zvezda. Greš z njim na pijačo in nimaš miru.

Moram pohvaliti tudi vašo spletno stran. Pri slovenskih filmih je problem, da pogosto zmanjkajo te malenkosti, ki bi gledalce privabile v kino. Ali menite, da drugim zmanjka energije na tej točki?

Odvisno kako se lotijo. Mi smo se pri Odgrobadogroba veliko naučili, tako da imamo zdaj veliko izkušenj. Imeli smo tudi srečo, da je sonce.net neke vrste naš sponzor. Zanimalo jih je kako promovirati filme, želeli so se naučiti teh stvari in so se pridružili z vsem navdušenjem. Smo pa na tem delali že ves čas, imeli smo odličnega fotografa na snemanju, snemal se je “making-of”. Izdali smo tudi knjigo. Precej delamo tudi na promociji, ker je treba.

Kaj pa drugi večji festivali, se jih boste udeležili?

Ne hodim preveč rad na festivale. Če bo kaj zelo odštekanega, bom šel. Enkrat sem šel v Sibirijo, to se mi je zdelo zanimivo. Vedno grem v Rotterdam, ker imam tam vedno svoje premiere. Da bi si pa vzel pol leta ali leto dni časa in hodil na vse festivale, pa se mi ne da, pa tudi drugega dela imam dovolj.

Kevin Smith je nedavno na Sundancu odkupil distribucijske pravice za svoj film za 20 dolarjev in rekel, da je glavni problem filmov distribucija. Da je treba film promovirati na svoj način in da bo sedaj hodil naokrog in se dogovarjal s kinodvoranami. A se vam zdi, da je tudi v Evropi tako ali zadeve tukaj čisto drugače delujejo ?

Sistem v Evropi je zelo dober, ampak ga je treba tudi uporabljati. Zdi se mi, da ga Slovenci ne znajo. Razvoj filma Circus Fantasticus je tipičen primer dobrega sodelovanja, saj so sodelovali evropski skladi, evropske koprodukcijske mreže in filmski marketi. Če bi le spodbujali takšne koprodukcije, ne pa samo govorili o njih. Poznam kar precej direktorjev evropskih skladov in oni sami pridejo do tebe s predlogi za sodelovanje, izmenjave in projekte. Tukaj pa še nisem zasledil direktorja filmskega sklada, ki bi deloval na ta način, hodil na filmske markete, se dogovarjal z drugimi direktorji filmskih skladov in inštitucijami. Verjetno tudi zato, ker je bil vsak na položaju samo eno leto ali manj, preden so ga zamenjali. Če imaš pet ali sedem držav, dobiš takoj podporo programa Media za distribucijo. Tako da to je zelo dobro urejeno, ampak prepričati te na Skladu je težje.

Tudi v drugo smer ne deluje. V naših kinematografih je zelo malo evropskih filmov. V Ljubljani imamo eno dvorano, kjer se predvajajo ti filmi in torej sta lahko največ dva filma hkrati na sporedu. Avstrijski Gradec je podobno veliko mesto in tam je pet malih kino dvoran.

To je velik problem, ker nimamo kinodvoran. V Kinodvoru sem jih vprašal, kako dolgo bodo predvajali film. Odgovorili so, da največ štiri tedne. Tudi če bo razprodan, ga morajo vzeti s sporeda, ker nimajo še ene dvorane. Zraven pa je bivši Kino Kompas, prazen. Kino Komuna je prazna. Treba bi bilo imeti male dvorane. Zdelo bi se mi fajn, da bi se film kasneje predvajal še v kakšni malo dvorano, recimo prikazoval dvakrat na teden. Po vseh drugih državah je tako. Na Češkem so filmi v obtoku po eno leto. Če pri nas filmu v prvem vikendu ne gre dobro, pa leti s sporeda. Ali pa ga, kot v mojem primeru, sploh nočejo imeti.

Foto: http://www.circusfantasticusmovie.com/

Ali drži, da je Nina Rakovec dobila vlogo tako, da je na avdiciji klofnila nazaj Tjašo Železnik?

Tega, da bodo kandidatke na avdiciji od Tjaše, ki je pri dogodku sodelovala kot že izbrana igralka, dobile klofuto, nisem povedal niti sodelavcema na avdiciji. Rad imam drzne ljudi. In Nina je svojo filmsko mamo nemudoma smelo klofnila nazaj. To vsekakor ne bi zadoščalo za vlogo, a s takojšnjim odzivom je dokazala, da je pri stvari, da je igralsko v situaciji, da sledi dogajanju. Precej pozneje je iz te izmenjave klofut nastal prizor v filmu.

In to je bila potem točno takšna reakcija, ki bi jo pričakovali od tega lika.

Nina je s tem položaj na avdiciji v trenutku obrnila, nato se je morala znajti Tjaša.

Na novinarski konferenci ob premieri na letošnjem Festivalu slovenskega filma ste rekli, da je za Slovence značilno, da smo za svoj klub od rojstva do smrti in da ta klub ni nikoli nič kriv. Kako se to odraža v Osebni prtljagi?

Najprej, ne želim pripadati nobeni ideološki skupini, kar je za agnostika verjetno razumljivo. Družina v Osebni prtljagi je mala celica, za katero skrbi mama Mojca, ki egoistično ščiti družino in njen zunanji videz. Nad Mojco in s tem nad rodbino pa še vedno na svoj način bdi njen oče Ignac. Osebna prtljaga je v prvi vrsti film o tukaj in zdaj, ne toliko o preteklih dogodkih, v Portorožu pa sem imel v mislih delitev na ideološka kluba, ki se med Slovenci vleče od 19. stoletja naprej. Tako povojni poboji kot kolaboracija imajo zavetje v svojih ideoloških družinah. Te skrbijo, da vse ostane v familiji, kot radi rečemo. Zločini se v družini lažje prikrijejo. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. In človek, ki noče pripadati nobeni ideološki skupini, je hitro izobčen. Saj poznate tisto, kdor ni z nami, je proti nam ali grozljivke o naših in njihovih, iz katerih se ne razvijejo nobene resne razprave o zgodovinskih zločinih. Celo zgodovinarji se sklicujejo na politične sisteme ali na nekdanje razmere, čeprav so za vsakim sistemom vedno stali konkretni ljudje. Kot za zločini stojijo konkretni posamezniki.

Povedali ste že, da ne pripadate nobeni ideološki skupini. Kaj pa športno?

Vsak ima svoje simpatije. V tem tednu vemo, kje so bile naše kolektivne nogometne. Logično je, da si želimo, da bi bile naše reprezentance uspešne, ker nam to vliva prepotrebno samozavest. Ni pa pogoj, da so športniki naši, da postanejo moji. Spoštujem tiste, ki premorejo značaj. Držim pesti za samostojno Tino Maze in za Anžeta Kopitarja, kot sem jih prej za Križaja, Svetovo, Zahoviča in Otteyjevo, a uživam tudi v Federerjevi teniški eleganci in ob suverenih tekih Usaina Bolta, kot sem nekoč užival ob Borgovih in Stenmarkovih dosežkih, ob Platinijevih golih … Rad vidim Barcelonino žogo v Realovi mreži, še raje pa svoja sinova pri prvih teniških zamahih ali pri smučarskih zavojih. Nisem pa fanatičen športni navijač. Sem strasten navijač avtorske kinematografije. To je klub, ki mu pripadam.

Na omenjeni tiskovni konferenci ste tudi rekli, da želite snemati slovenske filme. Lahko to pojasnite?

Naj Slovenci snemamo filme o življenju v iglujih, če jih ne gradimo? Kaj mislite, zakaj pri nas ne snemamo filmov o ljudeh, ki pobijajo tjulnje? Preprosto, ker Slovenci skozi zgodovino niso pobijali tjulnjev ampak sami sebe. Pobijali so se med seboj, drug drugega ali individualno. Najmanj nenavadno je, da se rekorderji v samomorih vedno znova sprašujejo, zakaj tukajšnja umetnost govori o samomorih in o drugih naših olimpijskih disciplinah. Če bi našim stiskam in šibkostim gledal skozi prste, bi svojim filmom in svojim gledalcem delal medvedjo uslugo. Filmsko platno mora, tako kot odrske deske, zrcaliti človeka, ne pa prostovoljnih kretenov. V času, ko smo obkoljeni s televotingom, z nakupovalno bebavostjo, s kmetijami – pa ne s tistimi klenimi, toplimi in dostojanstvenimi, so srečanja s senzibilnostjo še toliko bolj dragocena. In tukajšnja avtorska senzibilnost lahko govori o tukajšnjem človeku. Le tako bo nagovorila tudi človeka nekje zunaj.

Pravite, da je tema vašega filma pomanjkanje sočutja, ki ga opazite v družbi. Kje konkretno?

Recimo v tem, da radi iščemo krivdo pri žrtvah ali jo celo valimo nanje. Veste, žrtvam je vseeno, ali jim nekdo naredi nekaj v dobri veri ali iz zlobe, vseeno jim je, če njihovi rablji menijo, da imajo prav. Moja prababica je rekla: »Vsak ima svoj prav. Čez prav ga pa ni.«

Ali menite, da bi lahko k večjemu sočutju pripomogli s filmi?

Filmski avtorji nimamo moči, da bi popravljali ljudi, kaj šele cel svet. To tudi ni naša naloga. Uspeh je že, če uspemo pridržati zrcalo ali ljudi pripravimo do tega, da po filmu o nečem razmišljajo. Želim si, da bi šel gledalec iz kina drugačen, kot je vstopil, kar pa ne pomeni, da želim spreminjati ljudi. Tisti, ki bi radi spreminjali svet, so vedno nevarni. Zato raje dopuščam možnosti. S filmi ne želim povedati, kakšen mora biti človek, ampak kakšen je lahko. V dobrem in slabem.

V filmu Osebna prtljaga ni psovk. Namenoma?

Namenoma, a ne zato, ker bi bil puritanec. Na Slovenskem obstaja butalska navada – ljudstvo se krohota ob vsaki psovki v filmih. Že ta ugotovitev ni bila psovkam v prid, a pomembnejše je bilo spoznanje, da kadar gre v življenju zares, ni prostora za psovke. Takrat ljudje izbiramo besede in predvsem molčimo. Nič nimam proti psovkam, v mojih prvih dveh celovečercih jih je kar nekaj, sploh v Šelestenju, kjer so bili prizori zanje primerni. V ekstremnih situacijah, ki se dogajajo v Osebni prtljagi, bi psovke, kar zadeva ustvarjanje filma, pomenile ubiranje lažje poti. S psovkami zlahka zgradiš odnos, pokažeš da je nekdo jezen in podobno, tokrat pa sem se odločil za težjo pot. Na njej ostajam tudi v prihodnje.

Za snemanje ste uporabljali kamero Red One. Če se ne motim, ste prvi v Sloveniji, ki ste to naredili?

Osebna prtljaga je prvi evropski film, ki se je snemal s to kamero. Ni pa prvi, ki je bil z njo posnet, ker smo snemali v več letnih časih. Naš prvi snemalni dan je bil prvi snemalni dan evropskega filma s to kamero. Kot zanimivost, von Trierjev Antikrist je bil posnet z enako kamero.

Red One je pravzaprav najsodobnejša tehnologija. Ali tako podrobno spremljate tehnologijo, da ste se odločili zanjo?

Tehnologija me nikoli ni privlačila, v bistvu me silno dolgočasi. Z njo se ukvarjajo drugi, ki o njej vedo vse. Od Kratkih stikov naprej imam v dunajskem laboratoriju isto ekipo kot Michael Haneke. Julija je ta ekipa vzporedno delala kinematografski kopiji Belega traku in Osebne prtljage. Haneke, ki prav tako raje posega po novejših tehnologijah, je pred tem v Cannesu predstavil le digitalno različico svojega filma. Nimam razlogov, da bi se ob takšnih mojstrih zmrdoval nad novimi tehnologijami, ki so dostopnejše, okretnejše in gospodarnejše od starejših. Omogočajo takojšen pregled posnetega gradiva, predvsem pa so avtorju prijazne. Primerne so za moj način dela z igralci. Novejša snemalna tehnika se prilagaja režiserju in ne obratno. To je vse, kar lahko povem o tehnologijah.

Ne uporabljate storyboardov?

Ne, ker režiram sproti, improviziram. Tudi snemalnih knjig ne potrebujem. Na akademiji sem jih pisal, ker sem jih moral, ampak se jih potem nisem držal. Česar ni nihče opazil… Zdaj za snemalno knjigo ne vidim nobenih razlogov. Nisem plačan, da bi jo pisal in ne vem, zakaj bi porabil mesec ali dva za ubadanje z njo za projekt, ki morda ne bo dobil zelene luči. Pa tudi če dobiš denar od države, te v pogojih slovenske kinematografije še vedno čaka kup improviziranja. Ni težko režirati po snemalni knjigi, to zmore vsak. Snemalna knjiga je mit filmsko polpismenih mešetarjev. Kaj pomaga snemalna knjiga v režiserjevih rokah, če ta filma nima v glavi. Skušam ostajati na preži za naključji. Lahko oplemenitijo celoto, če jih opazim in presodim, da sodijo v film, ki ga režiram. Delam z ekipami, ki so sposobne slediti sprotnim spremembam. Zelo težko sodelujem z ljudmi, ki slepo sledijo prvotnemu načrtu. Ovirajo mojo avtorsko svobodo, pa še dolgočasijo me.

Kako to, da ste se odločili za distribucijo skozi Kinoteko, kjer je po ena predstava na teden? Kako se to zaenkrat obnese v smislu števila gledalcev?

Dvorana je vedno zelo dobro zasedena. Slovenska kinoteka je tehnično ustrezen, dostojen in spokojen prostor, v katerem gledalec zbrano sledi filmu, kar je paradoksalen, a čudovit predpogoj, da film po ogledu lahko pride za njim.

Kako pa nameravate predstaviti film publiki izven Ljubljane?

Osebna prtljaga tudi izven prestolnice ne bo šla v kinematografe ampak na nekakšno turnejo po Sloveniji, kjer se bo predstavila na visokoločljivih digitalnih projekcijah. Dogovarjamo se s kulturnimi domovi in z drugimi primernimi prostori. Film bo v posameznem kraju dan ali največ dva, odvisno od števila šolskih projekcij, ki bodo potekale čez dan.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu novembra 2009.

Režija: Larry Charles

Igrajo: Sacha Baron Cohen, Gustaf Hammarsten, Clifford Banagale, Bono, Elton John, Snoop Dogg

Brüno je lik britanskega komika Sache Barona Cohena, ki je pred tremi leti navdušil ves svet (z izjemo Kazahstana) in celo dobil nominacijo za oskarja za scenarij s filmom Borat. Tudi Brüno je posnet v stilu lažnega dokumentarca in spremlja naslovnega junaka, pretirano stereotipiziranega gejevskega avstrijskega modnega poročevalca, ko skuša postati zvezdnik v ZDA. Pri tem se zaplete v celo vrsto komičnih situacij, ko skuša ugotoviti kaj vse je potrebno narediti, da postane slaven.

Podobno kot pri Boratu je tudi pri Brünu večina humorja zgrajenega na dejstvu, da je glavni junak kulturno povsem drugačen kot ljudje okrog njega, a tega nikakor ne sprevidi. A Borat je kot film uspel predvsem zaradi dejstva, da je imel dejansko zgodbo v kateri smo se gledalci lahko poistovetili z junakovimi vzponi in padci. To pa je točka kjer Brüno pogrne. Čeprav ima film neko pro-forma zgodbo, ki pelje junaka po vsem svetu, kjer doživi dobre in slabe stvari in se na koncu nauči pomemben življenjski nauk, je razvoj zgodbe zelo nenaraven in na trenutke tudi nezanimiv. Seveda je film vseeno poln smešnih scen, celo povsem neverjetnih (intervju s poveljnikom Brigade mučenikov Al-Aksa), vendar je film vseeno precej bližje zbirki skečev kot pa dejanski zgodbi.

Na splošno je Brüno film, ki s humorjem cilja na šokiranje in pravzaprav ni primeren za gledalce, ki jih hitro užalijo razne seksualne šale in pogosti prikazi penisov (vključno z govorečimi).

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.

Avgusta 2004 so iz ameriškega vojaškega oporišča in zaporniškega centra v zalivu Guantanamo na Kubi izpustili prve tri »zahodnjake«, britanske državljane iz kraja Tipton blizu Birminghama, ki se jih je kmalu prijel vzdevek »tiptonska trojica«. Rasul Shafiq, Ahmed Rhuhel in Iqbal Asif so dve leti in pol preživeli v ameriškem ujetništvu brez obtožnice in brez možnosti stikov z zunanjim svetom. V tem času so bili pogosto podvrženi psihološkemu in fizičnemu mučenju, živeli so v kletkah, brez možnosti gibanja in celo razgibavanja ter bili neprestano zasliševani. In vsi trije sploh niso bili sovražni bojevniki ali teroristi, temveč mladeniči, ki so se v napačnem trenutku odločili obiskati Afganistan.

O njihovi zgodbi je priznani britanski režiser Michael Winterbottom posnel dokumentarni film Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo), ki je bil nagrajen na filmskem festivalu v Berlinu za najboljšo režijo, in prikazan tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu LIFFe. Človekoljubna organizacija Amnesty International v Slovenijo povabila tudi dva izmed tiptonske trojice, Rasula Shafiqa in Ahmeda Rhuhel, ki sta po projekciji odgovarjala na vprašanja množice obiskovalcev, ki so bili še zmeraj pod vplivom tega šokantnega filma.

Zakaj menite, da so vas sploh zaprli?

»Preden smo prišli v Guantanamo, smo bili ujetniki Severnega zavezništva. Edini razlog, ki ga vem, je bil ta, da smo tujci. V tistem afganistanskem zaporu nas je bilo 5000, izbrali pa so jih le 50, same tujce. Hkrati drži, da je Severno zavezništvo dobilo 36 tisoč dolarjev za vsakega ujetnika Al Kaide. Njihovi vodje so se očitno odločili, da smo vsi, ki govorimo angleško, pomembni člani Al Kaide, ker v tistem kaosu niti slučajno niso mogli vedeti kdo smo.«

Zakaj ste pravzaprav odšli v Afganistan?

»V filmu ni povsem razjasnjeno zakaj smo se odpravili v Afganistan, ker se je režiser osredotočal bolj na Guantanamo. V Pakistanu smo imeli tri tedne časa pred prijateljevo poroko, Afganistan pa je bil oddaljen le 12 ur in smo se odločili, da si ga ogledamo. Hkrati smo se izogibali dragih hotelov in smo spali v mošeji, kjer je imam ravno iskal mlade moške, ki bi hoteli v Afganistan spremljati humanitarno pomoč, predvsem moko in oblačila, in mi smo njegovo ponudbo sprejeli. Takrat smo bili 18 in vojna se nam ni zdela resnična. V Afganistanu so vojne potekale že zadnjih 25 let in to predvsem na severu države, zato se nam je zdelo, da bomo na jugu varni. Danes se mi zdi to precej neumna odločitev, ampak takrat sem bil star 18.«

Naj najprej poudarim, da spoštujem in cenim vaše trpljenje. Kaj vas je te dve leti in pol držalo pokonci?

»Pomembna je bila naša vera. Preden smo bili zaprti v Guantanamo, nismo bili pretirano verni, obredi in obiski mošeje so predstavljali muko. Drugi zaporniki, predvsem Arabci, so bili verni in to se je preneslo tudi na nas. Druga stvar pa je v tem, da so nam Američani nenehno govorili, naj si obrijemo brado in ne opravljamo molitev. To nam je dalo vedeti, da je cilj te ‘vojne proti terorju’ in Guantanama v bistvu vojna proti naši religiji. To nas je prisililo, da smo se učili več religije in nam pomagalo utrditi vero.«

Ko sem v filmu gledal posnetke zasliševanja, so se mi zdele te taktike povsem neorganizirane in zmedene. Kako to?

»Večina naših zasliševalcev je bilo vajencev, ki so se v Guantanamu učili teh ‘veščin’. Po dveh letih pripora v Guantanamu so nas še zmeraj spraševali, kje je Osama bin Laden! Kako naj bi vedel? To je povsem absurdno in na koncu se jim lahko še samo smejiš. Nek zasliševalec me je celo vprašal, kje bi lahko doma nabavil rakete. V Birminghamu?!«

Ali se vam zdi, da je med zasliševanjem v Afganistanu obstajal kak pravilen odgovor, ki bi vam dal pot v svobodo, ali je bila vaša usoda že zapečatena?

»Rekel bi, da tudi, če bi takrat zagotovo vedeli, da nimamo nič z vsem skupaj, bi nas vseeno zaprli za toliko časa kot so nas, samo da bi pokazali svetu, da imajo britanske zapornike. Celo Bush je na televiziji razlagal, da so najhujši zaporniki v Guantanamu Britanci. In danes smo skoraj vsi na prostosti.«

Kaj menite o čuvajih in zasliševalcih iz Guantanama, o njih kot posameznikih?

»Bilo je osem čuvajev, ki so z nami ravnali kot z ljudmi. Njih spoštujem, do vseh ostalih pa čutim jezo. Vendar nas ta jeza ne bo pripravila do tega, da napademo Američane, ker točno to hočejo. S tem, ko bi izvedli kakšen napad, bi oni dokazali, da smo dejansko teroristi. A mi gremo korak naprej. Napadli smo ameriško vlado s tem, ko smo posneli ta film in povedali vse kar se je dogajalo nam in tistih 450 ljudem, ki so še danes v Guantanamu.«

Ali menite, da so v Guantanamu zaprti tudi talibani, ali so v glavnem nedolžni?

»V Guantanamu je večje število talibanskih vodij, med drugim sta bila tudi vrhovni poveljnik talibanske vojske in afganistanski veleposlanik v Pakistanu, pa so oba že izpustili.«

So tudi vaše družine trpele kakšne posledice med vašim priporom?

»Niso jih zasliševali, so jih pa ves čas opazovali, zasledovali in prisluškovali telefonom. Ker živimo v rasističnem okolju, eni izmed baz Britanske nacionalne stranke (BNP), so naše družine prejele tudi več smrtnih groženj. Poleg tega niso vedeli kaj se dogaja z nami. Pisma, ki so jih dobivali od nas – in tista, ki smo jih dobivali od njih – so bila močno cenzurirana.«

Kako vas je vaša družina skušala rešiti, ko ste bili v Guantanamu?

»Kolikor so mi povedali, so sodelovali z Amnesty International in odvetniki v Veliki Britaniji. Mi nismo imeli možnosti telefoniranja, pošta pa je bila do dve tretjini cenzurirana in izbrisane so bili ravno ti podatki o njihovem trudu za našo izpustitev. Če bi vse to vedeli, bi nam bilo veliko lažje, ker dolgo časa nismo verjeli, da bomo še kdaj prišli na svobodo.«

Ali imate kakšne zdravstvene težave zaradi mučenja?

»Ko te zaprejo v majhno sobo, te priklenejo na tla in ti vklopijo stroboskop kot jih vidiš v diskotekah, ti poleg tega še predvajajo preglasno glasbo in s klimo znižajo temperaturo na minus pet stopinj, te vse to skupaj spravlja ob pamet. Včasih so nas tako zaprli za nekaj minut, včasih za več ur. In cel čas ne moreš na stranišče, ker je glasba preglasna, da bi te lahko kdo slišal in odklenil. Glasbo in svetlobo se že navadiš nekako prenesti, uničita pa te mraz in biti priklenjen na tla. Če se skušaš premakniti, se začnejo verige zajedati v tvoje gležnje in zapestja in kolena te začnejo boleti. Še danes me zdravijo zaradi težav s koleni in hrbtom in tega ne bo nikoli mogoče zares ozdraviti.«

Ali nameravate tožiti ameriško in britansko vlado?

»Tožbo smo že vložili pred enim letom, vendar te zadeve potekajo zelo počasi. Busheva vlada nam nenehno postavlja prepreke in nedavno so sprejeli zakon, da tuji priporniki ne morejo tožiti ZDA zaradi prijetja v Guantanamu.«

Je bil film prikazan v ZDA?

»Ja, junija (2006). In odziv je bil izjemen. Veliko ljudi nam je povedalo, da sploh niso vedeli kaj se dogaja v Guantanamu in mnogi so si premislili glede podpore vladi, tako da upamo, da bo ta film pripomogel k zamenjavi Bushevega režima.«

Ste v Guantanamu spoznali šest zapornikov iz Bosne in Hercegovine za katere nihče ne ve zakaj so tam?

»Bosanske zapornike smo spoznali zelo hitro po prihodu v Guantanamo, saj so bili med redkimi, ki so govorili angleško. Najverjetneje poznate njihovo zgodbo – v Bosni so jih zaprli in postavili pred sodišče ter jih spoznali za nedolžne, nakar so jih Američani v bistvu ugrabili in odpeljali v Guantanamo. Njihova situacija je precej težka. Preden so nas izpustili, so njih zaprli v samice in jim onemogočili komunikacijo z ostalimi. Američani hočejo, da odidejo v Bosno in tam vohunijo proti svoji vladi, medtem pa njihove družine ne vedo kaj se dogaja z njimi in kmalu bo že pet let kar so jih zaprli.«

Kako po vsem tem vidite svojo prihodnost?

»Zdaj živim za vsak dan posebej, ker mi je situacija v kateri smo bili dala veliko časa za razmišljanje. Od tega, da sem mislil, da ne bom nikoli izpuščen iz Guantanama, do tega da sem sedaj svoboden; to je povsem neverjetno. Hkrati se zavedam, da so mnogi ljudje še zdaj tam in če skušam pozabiti Guantanamo, se mi pojavijo njihovi obrazi pred očmi.«

Dandanes je vse več sovraštva med različnimi kulturami in religijami, medtem pa ste vi, po vsem kar ste prestali, videti mirno in spokojno. Kakšen bi bil vaš nasvet človeštvu?

»Menim, da muslimani in ostali lahko živimo v miru. Če si pogledate Palestino pred stotimi leti, so tam v miru živeli kristjani, muslimani in Židje. Le ljudje kot sta Tony Blair in George Bush – ki so zmešani – imajo težave z muslimani. Moramo se bolj potruditi spoštovati drug drugega in biti enakopravni, ne glede na vero, narodnost ali raso in moramo se učiti na napakah iz zgodovine. Muslimani se počutijo napadene, predvsem zaradi podobe v medijih. In če musliman karkoli naredi, ga samodejno označijo za islamista in ekstremista, čeprav njegova dejanja morda sploh nimajo veze z vero. Zgolj zato, ker mu je ime Mohamed, je označen za terorista. Muslimani v Veliki Britaniji imamo trenutno občutek, da smo črne ovce, predvsem zaradi podobe v medijih.«

Ali veste kako je sedaj v Guantanamu?

»Ravno smo prišli iz Nemčije, kjer smo se srečali z enim izmed nekdanjih zapornikov, ki je bil ravnokar izpuščen in je razlagal, da je bistveno hujše, da so se razmere poslabšale. Gre se za to, da se po enem letu navadiš maltretiranja in mučenja in se nehaš pritoževati, nakar mučenje dvignejo za kakšno stopnjo. Čeprav ti ljudje niso obtoženi, so vseeno priporniki ameriške vlade in če bi tam obveljala ženevska konvencija, bi bilo precej bolje. 24 ur na dan so zaprti v kletkah in se ne smejo gibati. To te psihično zlomi in mnogi so poskušali narediti samomor, kolikor vem je trem tudi uspelo. Večina je zaprtih že skoraj pet let brez obtožnice in to ni demokratično, ZDA pa naj bi bile zgrajene na demokraciji. Kako je to mogoče?«

Film Pot v Guantanamo so lahko ogledate jutri, v soboto ob 21:55 na POP TV

Prvič objavljeno v Večeru novembra 2006

Letos poleti pride v naše kinematografe še film o tretjem liku Sache Barona Cohena, o avstrijskem gejevskem modnem komentatorju Brünu. In zgodba? No, kar oglejte si napovednik.

Seks se prodaja, je mantra avtorjev mnogih reklamnih sporočil, ki s pomanjkljivo oblečenimi dekleti in fanti polnijo naše televizijske zaslone in velike plakate. A seks je tudi tabu tema, sploh pa raziskovanje odnosov različnih kultur do seksualnosti, ker je večina ljudi nagnjena k hitri proglasitvi drugačnosti za anomalijo in dekadenco. A potem je tukaj slovenski film Poročno potovanje (Honeymoon). Film nas preprosto vrže v svet japonskega resničnostnega šova Honeymoon, ki ga vrtijo na 24-urni pornografski TV postaji Paradise TV. Spoznamo sfaliranega mulca Ona, ki se prvič preizkusi kot režiser in ravnokar polnoletno Makoto, ki se je odločila, da bi poskusila biti porno zvezdnica. Honeymoon je oddaja, ki nadgradi »vroče telefone« s sliko; gledalci kličejo in se pogovarjajo z Makoto ter ji naročijo kaj bi radi videli, da počne. Ono mora poskrbeti, da bo to dobro izpadlo na sliki. To je njihov svet, njihov odnos do seksualnosti, mi kot gledalci pa lahko, če odpremo svoje zavore, v tem dokumentarcu najdemo izjemno zabavo in tudi družbeni komentar.
Scenarist in režiser je Dražen Štader, mlad filmar, ki se je že dokazal z nagrajenim dokumentarcem Rudi Omota: prezrto poglavje slovenske kinematografije.

Kako se nadaljuje zgodba Poročnega potovanja?

»Prvi del je le ogrevanje – sam sem filme razdelil na predjed, glavno jed in posladek. Poročno potovanje nas je vpeljalo v ta svet, ampak ni veliko povedalo o sami televizijski postaji. Drugi del razširi obzorja; spoznamo nastanek celotne mašinerije, skozi daljše obdobje spremljamo osem do deset oddaj in tri like. Prvi je lastnik te postaje Michiyuki Matsunaga, eden najuspešnejših neodvisnih televizijskih producentov na Japonskem, ki je režiral najodmevnejše socialno angažirane dokumentarce. Nato je odšel proč in skupaj z ženo ustanovil Paradise TV. Podrobneje spremljamo tudi Ona, neizkušenega režiserja iz Poročnega potovanja, ter seveda ženski lik, mlado učiteljico joge, ki je posrkana v svet seks šov biznisa.

Med oddajami na Paradise TV pa spoznamo cel razpon, od ‘nedolžnih’ kot so gola vremenska napoved in novice skozi striptiz, do oddaj kot so izgubljanje nedolžnosti. V tej oddaji pripeljejo v studio 18-letnico, kjer ji razlagajo vse osnove spolne vzgoje, nakar ji na koncu dajo izbiro ali bo odšla domov, ali pa se podala na t.i. drugo stopnjo, torej do same defloracije.«

Ali bo lahko tretji del sploh še bolj kontroverzen?

»V tretjem delu se oddaljimo od te TV postaje v svet hanidorijev. To je neka snemalno-režijska disciplina, v kateri je en človek scenarist, režiser, snemalec in glavni igralec v intimni ljubezenski zgodbi, ki seveda vključuje tudi eksplicitne posnetke seksa. A bistvo ni v seksu, temveč v spoznavanju obeh likov, njuni večerji, izletu ali čemerkoli si je avtor zamislil. Na Japonskem je to že 15 let priljubljen žanr, ki so ga povzdignili na precej visoko raven. V tretjem delu spoznamo 5 različnih avtorjev, vključno s pionirjem žanra, človekom, ki že od najstniških let živi svoje spolno življenje izključno pred kamero, do novih, ki se še iščejo in snemanje hanidorijev skrivajo pred svojo družino.«

Kako si pa ti spoznal to sceno?

»To je bila kombinacija trme in sreče. Imel sem izbor zanimivih likov o katerih sem želel posnei film in Michiyuki Matsunaga je bil na samem vrhu zaradi protislovij – skrben in ugleden družinski mož, ki z izjemno simpatično ženo vodi svoje podjetje, ampak to podjetje je v očeh mnogih napačno, polno tabujev in tako naprej. In med vsemi je bil on tisti, ki mi je odgovoril in tako sva vzpostavila internetno dopisovanje, iz katerega so se razvili konkretni dogovori.«

Ste tam, uporabljali kar njihovo opremo ali ste tovorili svojo v Tokio?

»Nikakor nismo hoteli biti vezani na njih, ker sem hotel ohraniti kritično distanco in sem tudi Matsanagi povedal, da ne nameravam delati reklame zanje, niti moralizirati, temveč le prikazati, kako stvari pri njih potekajo in ob tem iskati globlje družbene impulze, ki pripeljejo do absurdov, kot je televizijsko izgubljanje nedolžnosti.«

Si na Japonskem dobil tudi kakšno ponudbo za delo?

Obiskali smo tudi nekaj pornografskih produkcijskih hiš in pri nekaterih so se, ko so me videli delati, odločili, da mi ponudijo sodelovanje. Vendar jaz imam drugačne filmske aspiracije in to me je zanimalo predvsem kot družbeni fenomen. Sicer pa je ta žanr povsem zbanaliziran, čeprav je na Japonskem nekoliko drugače – bolj rafinirano, več domišljije in tudi več psihološkega vznemirjanja gledalca, v primerjavi z ameriško produkcijo, ki je tako kot zrezki: vedno so debeli, vedno so veliki in zmeraj imajo isti okus.«

Na igrani prvenec pa še zmeraj čakaš?

»Na Filmski sklad že osem let pošiljam scenarije in vse doslej je bilo tam dobro sprejeto, nato pa se je zaradi raznih okoliščin zalomilo, ampak verjamem, da se bo to spremenilo. Jaz delam filme, živim film in poskrbim, da filme, ki jih naredim ljudje tudi vidijo. Danes je enostavno narediti film, težko pa ga je prodati naprej. Sam menim, da če delaš dovolj avtohtone filme z univerzalnimi tematikami in to zapakiraš z mero dobrega okusa, se pravi, da ne mrcvariš občinstva, lahko stvari dobro stečejo.«

O tem priča tudi Poročno potovanje; vendar pa, a pričakuješ, da se bo film finančno pokril?

Vložili smo precej in zaenkrat dobili bolj malo, ampak film začenja svojo pot in prepričan sem, da z dovolj vztrajno in pametno shemo lahko dosežemo to kar mnogi menijo, da je nemogoče – da slovenski film pokrije svoje stroške in naredi dobiček. Mislim, da smo na pravi poti, ampak je ta pot je še dolga.«

Bi se lahko podobno zgodilo z igranimi filmi?

»Ti so precej bolje načrtovani že pred produkcijo, ker lahko potencialnemu investitorju ponudiš nekaj konkretnega. Pri japonski trilogiji je bilo to nekaj najtežjega, ker je bil to film, ki so ga vsi hoteli videti, nihče pa ga ni hotel producirati, ker je precej tvegan. Vsaka komisija bi mu očitala, da je preveč suberziven in pornografski, njihovi člani pa bi ga hoteli videti. In tovrstni projekti ne smejo skozi takšne kanale, ker bi se morali prilagajati, s čimer pa bi izgubili svojo ostrino. Igrane filme je bistveno lažje tržiti, ker imaš igralce, storyboard in podobno, tako da lahko mnoge sponzorske in distributerske pogodbe skleneš že pred začetkom snemanja, s čimer imaš zagotovljeno pokritost stroškov. Tako bi se praviloma moralo delati in tako jaz nameravam delat.«

Filmski sklad je tvoj igrani prvenec nedavno umaknil iz produkcije, češ da je pornografski. Za kaj se je pravzaprav šlo?

»Zgodba tega filma je družbena srhljivka, ki jo pilotirajo najstniki in nosi naslov Srednja šola. To je projekt, ki ga je Filmski sklad spremljal dve leti; šel je skozi vse faze razvoja in komisije. Vsebuje tri seks scene, od tega eno med polnoletnimi najstniki in to je nenadoma postalo preveč subverzivno. Teme tega filma so vdor digitalnih medijev v zasebnost in njihova zloraba, razpad šolskega sistema in teror na srednješolskih hodnikih; vse zapakirano v atraktivno srednješolsko srhljivko. Dejansko film kot neki širši družbeni komentar postavlja vprašanja o tem, zakaj imamo danes nadzorne kamere na vseh srednjih šolah, zakaj se mladina osvaja preko webcamov, zakaj ne loči med resničnostjo in resničnostnimi šovi in kam vse to lahko vodi.

Zakaj so to zavrnili, ne vem. Podali so pismo odločbo v kateri ni niti enega konkretnega argumenta o tem zakaj so zavrnili že odobren projekt. Pravno je njihov postopek izjemno nedosleden in poln lukenj, vsebinsko popolnoma oporečen, ampak s tem se zdaj ukvarjajo pravniki. Sam filma ne morem posneti, sicer pa imam tako ali tako v razvoju pri Skladu še dva filma.«

Povej kaj več!

»Prvi je urnebesna seksi komedija na potenco z naslovom SLO žigolo z imenitno igralsko zasedbo. Je taka črna komedija o žigolojstvu, o kulturnih prepadih med severom in jugom in vsemu kar sodi zraven, ampak zapakirano na simpatičen balkanski, neo-absurden način s priokusom slovenske folklore. Za projekt imamo že distributerja in bo predvajan po celotni bivši Jugoslaviji. Drug projekt pa je ljubezenski triler v katerem se koncept pripovedništva spogleduje s prvencem Quentina Tarantina Mestni psi; flashbacki, več prepletenih časovnih tokov in podobno. Glavni lik je modni fotograf z nekoliko bolj razuzdanim življenjem, ki skuša najti pravo pot in jo odkrije v nekem dekletu, ampak vse kar je bilo na začetku lepega, se prične jaloviti. To so moji klasični elementi – črni humor, seks.«

Prvič objavljeno v Večeru 2006.

Dražen Štader je sicer tudi moj predhodnik pri Vikend magazinu, njegovo spletno stran pa lahko najdete na: http://www.staderzen.com/