Režija: Jim Jarmusch

Igrajo: Roberto Benigni, Bill Murray, Iggy Pop, Tom Waits, Jack White, Meg White, RZA, The GZA, Cate Blanchett

Jim Jarmusch velja za precej ekscentričnega filmskega avtorja in po ogledu njegovega 17-letnega projekta Kava in cigarete lahko temu samo pritrdimo. Film je zbirka desetih kratkih scen, recimo jim vinjete, v katerih opazujemo zelo različne, pogosto slavne ljudi kako pijejo kavo in kadijo cigarete. Prva scena, posneta že leta 1986 predstavi italijanskega režiserja Roberta Benignija (Življenje je lepo) in ameriškega igralca Stevena Wrighta, ki se srečata v glasni kavarni, imata ob nekaj skodelicah espressa izjemno nenavaden pogovor (Če popijem espresso pred spanjem, sanjam hitreje) in se odločita, da bosta zamenjala obisk pri zobozdravniku. Še bolj osebna postaneta rockerja Iggy Pop in Tom Waits, ki skušata najti neko povezavo, a jima lastna ega tega ne dovolita. Seveda pa sta tudi avtorja najboljše izjave o kajenju nasploh: »Zdaj ko sem nehal kaditi, si pa lahko kakšnega prižgem.« Sledijo še scene s Cate Blanchett, ki igra sebe in hkrati svojo ne-slavno sestrično, odštekanima Jack in Meg White (The White Stripes), ki predstavita Teslovo tuljavo, zabaven in zanimiv dialog med igralcema Alfredom Molino (Spiderman 2) in Stevom Cooganom, ki dejansko vsebuje zgodbo z dramskim trikotnikom, ter ena najbolj odbitih v kateri rapperja RZA in Genius/GZA (The Wu-Tang Clan), ki edina pijeta čaj in ne kadita, ob tem pa dajeta zdravstvene nasvete Billu Murrayu, preoblečenim v kuharja.

A to je le površen vpogled v kompleksno, kot omenjeno 17-letno delo Jima Jarmuscha, ki celih 95 minut gledalca ne le potegne v vsako izmed zgodb, temveč mu v tem kratkem času tudi povsem plastično in človeško vsak lik tudi prikazati in ga razložiti. In pri vsem skupaj niti ni pomembno, če je glavni lik zvezdnik ali ne in če je ta zvezdnik dejansko takšen kot njegov filmski lik. Na koncu film pusti gledalcu občutek, da je obiskal nek svet, ki je hkrati sestavljen iz desetih povsem različnih svetov, vse druži le črno-bela tehnika, vonj po kavi in dim, tako gost, da bi ga lahko s škarjami rezal.

Napovednik

Prvič objavljeno v Večeru.

Possebno presenečenje: celoten segment Nekje v Kaliforniji