Režija: Peter Jackson

Igrajo: Saoirse Ronan, Mark Wahlberg, Rachel Weisz, Stanley Tucci, Susan Sarandon, Jake Abel

Peter Jackson povsem upravičeno velja za trenutno enega najboljših režiserjev, a kot vsakomur tudi njemu ne more uspeti prav vsak projekt. V mojih nebesih je film o Susie, 14-letnem dekletu, ki jo brutalno ubije njen sosed. Njen duh nato tava v svetu med zemljo in nebesi, ki si ga ustvari sama. Ob tem nemočno opazuje kako policija in oče ne uspejo odkriti morilca in predvsem kako družina trpi zaradi izgube. Vizualna upodobitev Susiejinega sveta je spektakularna, vendar pa se zgodba preprosto ne sestavi v koherentno celoto in tudi konec ne prinese prave katarzične razrešitve, pa čeprav se bolj ali manj vsi konci zgodbe povežejo.

Film je nastal po istoimenski literarni predlogi pisateljice Alice Sebold, ki je veljala za neposnemljivo. To je dolga leta veljalo tudi za Gospodarja prstanov, vendar je prav Jackson dokazal, da temu ni tako. Hkrati je Jackson posnel film Nebeška bitja (tudi nominacija za oskarja), ki ima z zgodbo tega filma precej vzporednic, predvsem prikaz fantazijskega sveta mladega dekleta. Žal se ti dejavniki ne sestavijo v film, ki bi gledalca lahko navdušil še kako drugače kot vizualno. A film bi moral biti več kot le to.

Namesto napovednika – kratek prispevek narejen za Yahoo!:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Režija: Corneliu Porumboiu

Igrajo: Dragos Bucur, Vlad Ivanov, Irina Saulescu, Ion Stoica

Zadnja leta romunski filmi po festivalih kar veselo žanjejo nagrade in v Cannesu nagrajeni Policijski, pridevnik je eden izmed boljših predstavnikov. Film se osredotoča na policista, ki zasleduje 17-letnega mladeniča za katerega so prejeli prijavo, da naj bi razpečeval mamila. Policist ugotovi, da fant v družbi dveh prijateljev občasno pokadi kak džoint, sicer pa se drži zase in ne predstavlja resnega družbenega problema. Med poročnim potovanjem po Evropi je opazil, da samo uživanje marihuane marsikje ni kaznivo, ponekod je celo dovoljeno, zato se mu zdi moralno sporno, da bi mladeniča poslal za zapahe za več let, sploh v luči priključitve Romunije EU in verjetni spremembi zakonodaje v bližnji prihodnosti. Vendar to odpre še drugo vprašanje – ali je policist tisti, ki lahko odloči katere zakone spoštovati in katerih ne?

Večina kadrov filma prikazuje policista kako na ulici v mrazu čaka na mladeniča, a film je kljub odsotnosti dogajanja dejansko dinamičen. In končni razgovor policista s šefom, posnet v enem kadru, je le običajen dialog, a vseeno gledalca povleče proti platnu, na rob sedeža. Prav neverjetno, kako je nekaj tako minimalnega lahko tako poglobljeno.

Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2010.

Režija: Martin Campbell

Igrajo: Mel Gibson, Ray Winstone, Danny Huston, Bojana Novakovic, Jay O. Sanders

Mel Gibson je sicer znan po celi seriji dobrih (in tudi takšnih nekoliko manj dobrih) kriminalk v katerih igra dokaj podoben lik neusmiljenega maščevalca (ali pa tak postane proti koncu filma). Smrtonosno orožje, Maščevanje, Odkupnina in nenazadnje Pobesneli Max so le nekateri izmed takšnih filmov. In čeprav ima Na robu teme podoben zaplet – kriminalist išče morilca svoje hčerke, za katerega sprva sumi, da je hotel ubiti njega – je film kar znaten korak pred večino trilerjev zadnjih nekaj let. Večina zahvale za to sicer ne gre (zmeraj) odličnemu Gibsonu, temveč režiserju Martinu Campbellu (Casino Royale), tudi avtorju originalne BBC-jeve serije iz osemdesetih, ki je služila za predlogo. Čeprav je film več kot polovico krajši od miniserije, je zgodba mojstrsko skoncentrirana, še boljše kot v lanskem, prav tako odličnem trilerju Državniške igre. Tempo se ne ustavlja, temveč le občasno upočasni za kak trenutek retrospektive, medtem ko dogodki in odkritja peljejo kriminalista v osrčje vse večje in smrtonosnejše zarote.

Na robu teme je preprosto odličen triler, ki gledalca posrka v dogajanje in ga cel čas drži korak pred tem (kot se v filmu izrazi skrivnostni svetovalec Cie Jedburgh), “da bi povezal a in b” ter prišel resnici do dna.

Odlomek iz filma:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Režija: Jim Jarmusch

Igrajo: Isaach De Bankolé, Bill Murray, Tilda Swinton, Gael García Bernal, Hiam Abbass, Paz de la Huerta

Štiri leta po svojem najbolj komercialnem filmu, odličnimi Strtimi cvetovi, se Jim Jarmusch vrača z enim svojih najmanj komercialnih, gledalcu dostopnih projektov. Meje razuma ima dokaj preprosto zgodbo, majhno število brezimnih likov in omejeno količino dialoga. Glavni junak (De Bankolé) je neke vrste poklicni morilec (ali pa tajni agent), ki nikoli ne spi, nikoli ne jé, pije zgolj po dva espressa, občasno tudi pivo, in ne seksa, ko je na delu. Poseda po kavarnah po Španiji (Madrid, Barcelona, Sevilla), nakar do njega pristopijo še bolj nenavadni ljudje in med bizarnimi dialogi z njim izmenjajo škatlico vžigalic – v njegovi so diamanti, v njihovi šifre, ki jih nato poje.

Film je posnet spektakularno. Vsak kader je posebej premišljen, vsak detajl natančno postavljen, osvetlitev nastavljena do potankosti in vsaka barva je izbrana s točno določenim namenom. Težava filma je v tem, da veliki večini gledalcev to ne more biti dovolj. Okostje zgodbe, na katerem je Jarmusch zgradil ta film, ne more nositi teže vizualnih podob. To morda zveni kot pretenciozna trditev, vendar film ni nič manj.

Napovednik:

Režija: Cary Fukunaga

Igrajo: Kristian Ferrer, Édgar Flores, Giovanni Florido, Paulina Gaitan, Diana Garcia

Brez imena gledalca pahne v svet mehiških gangsterskih tolp in nelegalnih imigrantov, ki potujejo iz Latinske Amerike proti ZDA. Glavni junak je Casper, mlad “vojak” lokalne tolpe, ki je ravno rekrutiral 12-letnega fanta Smileyja. Drugi del zgodbe je o Saryo in njeni revni družini iz Hondurasa, ki na strehi tovornega vlaka potuje v ZDA, ko jih Caspar in Lil’ Mago, vodja njegove tolpe, skušata oropati. Caspar je ubogljiv vojak, a ko se Lil’ Mago spravi posiljevati Saryo, ga Caspar udari in ubije, s tem pa si nakoplje maščevanje celotne tolpe in vseh z njimi povezanih tolp po vsej Mehiki.

Film je krut in neposreden, fotografija spektakularna, zgodba pa pristna in življenjska. Igra sicer ni povsem na nivoju ostalih filmskih elementov, prav tako so določene pomanjkljivosti pri samem zaključku zgodbe, vendar svežina in energija filma odtehtata. Brez imena je prvenec mladega ameriškega režiserja Caryja Fukunage, ki je med pripravami na ta film tudi sam potoval na strehi tovornega vlaka čez Mehiko v ZDA in tako dobil navdih za to zgodbo. Film je prejel že številne nagrade, med drugim za režijo in kamero na lanskem Sundancu.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu januarja 2010.

Režija: Jovan Todorović

Igrajo: Milutin Milošević, Radoslav Milenković, Marko Zivić, Miloš Vlalukin

Beograjski fantom je eden izmed peščice filmov svetovne kinematografije, ki uspešno združi igrani in dokumentarni film v celoto, ki deluje na obeh ravneh in ju skupaj preseže. Film prikaže dogajanje tedna dni v Beogradu v letu 1979, ko je po glavnih ulicah mesta z ukradenim belim porschejem divjal neznan voznik, t.i. Fantom, in o tem kako se ga je milica trudila ustaviti. A ga ni mogla, saj zastave 101 in lade pač ne morejo dohiteti porscheja, to pa je totalitarističnemu represivnemu organu predstavljalo preveliko žalitev, da bi jo lahko spregledali.

Film se začne z intervjuji očividcev in miličnikov, ki so pred tridesetimi leti skušali ujeti Fantoma ter celo lastnikom ukradenega porscheja, nakar uspe povsem naravno preklopiti v igrani film, ki prikaže Fantoma kako ukrade avto in prične prvič divjati po ulicah ter nagajati miličnikom. Podoben pristop uporabljajo na Discovery Channelu z rekonstrukcijami dogodkov, vendar tega pravzaprav ni mogoče primerjati s Fantomom. Razlika ni zgolj v dejstvu, da je Fantom odlično posnet, od igre do posebnih učinkov in neverjetno posnetih avtomobilskih dirkanj ter celo skoraj popolne odsotnosti anahronizmov, temveč v skoraj popolni združitvi dokumentarnega in igranega s ciljem predstavitve celovite, zanimive in čustvene zgodbe.

Videospot namesto napovednika:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu januarja 2010.

Režija: Werner Herzog

Igrajo: Nicolas Cage, Eva Mendes, Val Kilmer, Xzibit

Šala gre nekako takole: Nicolas Cage je bil odličen igralec, ki je v začetku tisočletja prenehal igrati. Od takrat je posnel še cel kup filmov. Po Nevidnem jezdecu, Prerokbi in Zakladu pozabljenih se Nicolas Cage vrača s filmom, kjer dejansko igra. In to odlično. Cage igra policijskega poročnika Terenca McDonagha, ki se ponesreči pri reševanju zapornika iz poplave in ga čaka življenje z bolečinami hrbta. Ko tablete ne zadostujejo več, Terence poseže po zaseženih mamilih in kmalu prične bresti vse globlje v kriminal.

Zgodba je napeta in nepredvidljiva, Nicolas Cage pa iz te vloge naredi fenomenalen lik, ki na trenutke nekoliko spominja na Franka Pierca iz Scorsesejevega filma Med življenjem in smrtjo izpred desetih let. Režiserju Wernerju Herzogu (Divje modro onostranstvo) uspe policijsko zgodbo večkrat obrniti na glavo, hkrati pa doda še samosvoje nadrealistične trenutke, ki se dejansko zlijejo s celoto in ne izstopajo iz precej naturalističnega ozadja.

Pokvarjeni poročnik: New Orleans je sicer predelava filma Pokvarjeni poročnik iz leta 1992 z Harveyjem Keitelom v glavni vlogi, vendar je filmoma skupnih le peščica elementov zgodbe. Tudi režiser Herzog je ob predstavitvi filma dejal, da originala sploh ni videl in da so naslov določili producenti. A vrtnica bi tudi pod katerim drugim imenom dišala isto lepo

Še napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend magaziju januarja 2010.

Režija: Guy Ritchie

Igrajo: Robert Downey Jr., Jude Law, Rachel McAdams, Mark Strong, Eddie Marsan

Predelava zgodovinsko priljubljene tematike je zmeraj tvegano opravilo in težko bi našli bolj priljubljen lik v literaturi in filmu kot je prav Sherlock Holmes. A režiser Guy Ritchie (Rokenroler, Pljuni in jo stisni) je uspel dokazati, da je brez dvoma pravi človek, da prenese Holmesa v 21. stoletje. Seveda mu to ne bi uspelo, če se glavna igralca, Robert Downey Jr. (Iron Man, Chaplin) in Jude Law (Alfie, A.I.), ne bi tako popolno ujela ter gledalcem predstavila Holmesa in Watsona v povsem novi luči. Sherlock Holmes kot ga je ustvarila ta ekipa je hkrati klasičen analitik in strateg, ki mu ne uide nobena podrobnost, in neustavljiv bojevnik, pretepač in akcijski junak. Watson je po drugi strani mlajši in vitalnejši, nekdanji vojak, ki se prav tako ne boji umazati si rok. Zgodba sicer ni vzeta iz Doylovih romanov o detektivu iz Baker st., a je povsem v skladu duhom njegovih del. In seveda, Holmes in Watson preiskujeta umor, razkrivanje dodatnih podrobnosti pa bi uničilo precej dobro zgrajeno presenečenje na koncu.

Seveda film ni brez napak, tempo zgodbe na trenutke presahne, lik Irene Adler ni povsem dovolj vključen v dogajanje, da bi lahko bila McAdamsova prepričljiva, Downey občasno pretirava s svojo zanesenostjo, a ob zaključku filma si boste želeli takojšnje vrnitve v ta svet.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu januarja 2010.

Z izjemo Kanadske slanine (Canadian Bacon, 1995) vsi filmi Michaela Moora nosijo oznako “dokumentarni film”, vendar so dejansko aktivistični filmski eseji o tematikah, ki so avtorju blizu in promovirajo njegov pogled na obravnavano tematiko. To ne pomeni, da niso dobri filmi, niso pa pravi dokumentarci, saj se ne trudijo prikazati uravnoteženega dogajanja, hkrati pa avtor zmeraj vključi preveč sebe v zgodbo. Ampak to ni pomembno, kar je pomembno, je, da film gledalca pritegne, da ni monoton ali dolgočasen in da mu po ogledu nekaj pusti – aktivistične tendence, bes, željo po spremembi sveta, žalost, veselje … In v tem pogledu Michael Moore nikoli ne razočara, s Kapitalizmom pa tudi pokaže, da je dosegel novo stopnjo obvladovanja filmskega jezika.

Filmski jezik

Film se odpre z odlomkom dokumentarca Enciklopedije Britannica o propadu antičnega Rima, preko katerega so na ključnih trenutkih prelepljeni posnetki Wall St., novice o propadu finančnega sistema in povezani dogodki. Daleč od tega, da bi tak pristop bil izviren, je pa zanimiva izbira, saj je primerjava propada Rima z Washingtonom praviloma v domeni (skrajnih) desničarjev, ki so mnenja, da je Rim propadel zaradi družbeno sprejetih istospolnih tendenc in hedonizma. Mesenega, ne finančnega.

Moore se tekom dobri dve uri dolgega filma tovrstnih prijemov posluži večkrat, najuspešnejše nedvomno, ko primerja kapitalizem s krščanstvom (na kratko: nista združljiva, op. a.) tako da uporabi posnetke miniserije Jezus iz Nazareta, pri čemer Jezusove nauke presname s kapitalističnimi dogmami (“Odrešenik, kaj naj storimo?” -”Deregulirajte bančništvo!“). A osnova filma so Moorovi pogovori z običajnimi ljudmi, prikaz njihovih (povečini strašljivih) zgodb o izgubi domov, služb in pravic. V kolaž so vključeni še intervjuji s strokovnjaki, ki Mooru razlagajo o kapitalizmu, korporacijah in določenih neprijetnih (grozljivih, nemoralnih, morilskih) praksah, ki so postale vsakdanje; četrti del pa so avtorjevi aktivistični projekti kot je recimo poskus aretacije vodstev finančnih institucij, ki so odgovorne za recesijo.

Kapitalizem: ljubezenska zgodba traja dobri dve uri, a dejansko mine kot bi švignil, saj Moore vrhunsko poveže vse posnetke v zgodbo, ki sicer nelinearno skače skozi čas in prostor, vendar se na koncu poveže v več kot zadovoljivo celoto. Hkrati, za razliko od Riefenstahlove, Moore predvsem izpostavi težavo in zgolj nakaže možno rešitev, ne da bi se trudil iz gledalcev ustvariti fanatike.

Kapitalizem

Osnovno sporočilo Kapitalizma je, da kapitalizem ne deluje in da ni v skladu z demokracijo in krščanstvom. Dejansko je v skladu s krščanstvom, samo s katolicizmom ne. Moralnost ustvarjanja zaslužka je bila namreč ena izmed ključnih sprememb za katere so se odločili protestanti po odcepitvi od Rima. Vzpon kapitalizma in z njim vzpostavitev srednjega sloja (buržoazije), je bil eden izmed ključnih dejavnikov propada fevdalizma, saj se na pridobivanje bogastva ni več gledalo kot na od boga dano poslanstvo. 500 let kasneje je zgodba nekoliko drugačna in že samo dejstvo, da kapitalizem ni v skladu s katoliškimi nauki, je nedvomno veliko presenečenje za večino bogaboječih Slovencev, vključno z duhovščino. Mooru glede tega pritrdi detroitski nadškof in prav zanimivo bi bilo izvedeti kakšno je mnenje našega novega nadškofa in koliko se mu to vprašanje zdi pomembno v primerjavi z zgodbami, s katerimi je slovenska RKC praviloma povezana v medijih: sprememba družinskega zakonika, dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej ter verouk v šolah. Kot laični katolik bi rekel, da so nedvomno manj pomembne kot dejstvo, da skoraj vsi živimo v grehu.

Osnovni problem kapitalizma, kot ga prikaže Moore (in s katerim se tudi osebno strinjam), je pehanje za dobičkom. S tem, ko morajo podjetja (in posamezniki) ustvarjati dobiček, so prisiljeni (ali pa vsaj spodbujeni) v zatiranje pravic drugih, posledično v uničevanje ljudi in planeta. Ta koncept je precej bolj razdelan v filmu Korporacija (The Corporation), kjer kot intervjuvanec sodeluje tudi Michael Moore. Kar Korporaciji manjka, in je v Kapitalizmu tudi bolj namignjeno kot razloženo, je rešitev. Moore se osredotoči na odsotnost demokracije znotraj tipičnega podjetja, kjer ukazi prihajajo od zgoraj, po zgledu diktature, in prikaže nekaj primerov demokratično organiziranih podjetij. Čeprav Moore temu pojavu ne določi imena, ga v slovenščini imamo – samoupravljanje.

Samoupravljanje

Moore izpostavi dva primera tovarn, kjer delavci družno odločajo o vseh poslovnih vprašanjih, poslovodja pa je samo eden izmed delavcev in isto plačan kot vsak drug. Več tovrstnih primerov je predstavljenih v filmu Zavzetje (The Take), ki ga je skupaj s svojim možem Avijem Lewisom posnela kontroverzna novinarka Naomi Klein (Doktrina šoka, No Logo). Če na Wikipedii pogledamo prispevek o samoupravljanju, lahko preberemo, da zgodovinska ideja izhaja iz prve polovice 19 stoletja, “najpomembnejši eksperiment” pa je izvedla Socialistična Federativna Republika Jugoslavija v skladu s teorijami Edvarda Kardelja (zanimivost: ti podatki so z angleške strani Wikipedie, na slovenski sploh ni gesla za samoupravljanje, pri geslu Edvard Kardelj pa piše prvenstveno, da je bil totalitaristični organizator predvojnega puča v Komunistični partiji Slovenije in povojnih pobojev, ki se je prvenstveno boril proti demokraciji in šele nato proti fašizmu). Drugi “eksperiment samoupravljanja” se dogaja v Južni Ameriki, predvsem v Argentini, kjer je po sesutju gospodarstva in zaprtju tovarn precej delavcev prevzelo tovarne in nadaljevalo proizvodnjo, brez podpore (in kljub upiranju) lastnikov. Tega Moore ne omeni v filmu, je pa glavna tema Zavzetja (zanimivost: par let nazaj je bil ta film v sklopu nekega projekta v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje RS predvajan brezposelnim, kar je na žalost povsem zgrešilo medijsko pozornost).

Na prvi pogled naše izkušnje kažejo, da se samoupravljanje na dolgi rok ne obnese. A vseeno, Moore (in pred njim Kleinova) izpostavi pomembno dejstvo – zakaj se pretvarjamo, da smo v demokraciji, če se 8 ur na dan povsem odpovemo vsem pravicam in vstopimo v diktaturo. To še posebej velja v času gospodarske krize, saj v mnogih podjetjih en delavec opravlja delo dveh ali treh in je ob tem še vesel, da sploh ima službo. Cilj vsakega podjetja je ustvarjanje dobička za lastnike, ne glede na to, ali je to karikatura kapitalista (oz. tajkuna), ali pa floridski upokojenec, vlagatelj v pokojninski sklad (ki prek razpršenega portfelija svojim nabira čim višje dividende za svoje vlagatelje). V skladu s samoupravljanjem je precej pomembnejši cilj podjetja skrb za zaposlene, k čemur Moore doda še skrb za dobrobit družbe. To je nedvomno boljša pot kot pehanje za dobičkom in izžemanje posameznika, in treba je priznati, da je tudi naše samoupravljanje izkazovalo te cilje, čeprav je na koncu propadlo. Težava je bila drugje. Medtem ko smo imeli delovna mesta organizirana demokratično, države nismo. In protekcionizem, nepotizem in klientelizem (ki so še vedno zelo prisotni v slovenskem gospodarstvu) se v državi, kjer se vodstva ne more zamenjati, vse prehitro razpasejo. In jo na koncu uničijo.

Rezultat

Ali je torej samoupravljanje cilj h kateremu bi se morali kot družba usmeriti, če hočemo živeti bolje? Morda je, morda ni. Vsekakor pa je jasno, da v vseh sferah življenja potrebujemo več svobode in manj manj pehanja za dobičkom. In da, Michaelu Mooru to uspe čudovito povedati v tem filmu, zato si ga pojdite ogledat.

Tukaj je še napovednik:

Prvič objavljeno januarja 2010 na Filmosferi. Članek za Vikend Magazin si lahko ogledate tukaj.