Režija: Baltasar Kormákur

Igrajo: Mark Wahlberg, Kate Beckinsale, Ben Foster, Giovanni Ribisi

Napet triler Tihotapci je postavljen v New Orleans, kjer se nekdanji tihotapec Chris Farraday (Mark Wahlberg) trudi živeti odgovorno. Ko ženin mlajši brat med tihotapljenjem odvrže robo in je dolžan lokalnemu gangsterju Briggsu (Giovanni Ribisi), se Chris ponudi, da bo dolg odplačal s tihotapljenjem ponarejenega denarja iz Paname. A kot je pričakovati, pri “zadnjem poslu” ne gre brez težav. In te zajemajo dobro mero akcije, nasilja in preobratov.

Tihotapci je predelava islandskega trilerja Reykjavik-Rotterdam, v katerem je glavno vlogo odigral Baltasar Kormákur, ki je tokrat prevzel režijo. Izvirnik, pa čeprav je bil pred štirimi leti najdražji islandski film, ima sicer dobro zasnovo, a šepa v izvedbi, tudi zaradi proračuna. Poleg tega je Kormákur boljši režiser kakor njegov kolega Óskar Jónasson, ki je režiral izvirnik, pa tudi predelan scenarij, prvenec Aarona Guzikowskega, odpravi mnoge pomanjkljivosti ter zgodbo prepričljivo postavi v New Orleans in Panamo. In zasedba? Mark Wahlberg je v polni mačistični formi, Giovanni Ribisi in Ben Foster svoji vlogi odigrata prepričljivo in dovolj agresivno.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: David Fincher

Igrajo: Daniel Craig, Rooney Mara, Stellan Skarsgård, Robin Wright, Christopher Plummer, Goran Višnjić

Snemanje priredbe leto po izvirniku je nekoliko nepotrebno, sploh če je izvirnik odličen. A ameriško visokoproračunsko različico švedske adaptacije kultnega romana Moški, ki sovražijo ženske/Dekle z zmajskim tatujem je režiral David Fincher, režiser, ki je s filmom Sedem utemeljil novi film noir, ki mu nedvomno pripadajo tudi romani Stiega Larssona.

Če je že bilo treba narediti priredbo, najbrž ne bi bilo mogoče najti primernejšega režiserja. In tak je tudi rezultat. Film je temačen in umirjen, a z dovolj hitrim tempom. Zasedba z Danielom Craigom in Rooney Maro na čelu se odlično odreže, pa čeprav je bilo težko verjeti, da bo to ljubko dekle prepričljiva Lisbeth Salander.

Kakovost filma je krepko nad ravnjo običajnih trilerjev, in predvsem produkcijsko presega švedski izvirnik. Ljubitelji tega bodo morda vseeno nekoliko razočarani, ali pa vsaj ne tako očarani, saj sta si filma precej podobna. A tudi Dvojna igra je skoraj neposredna kopija hongkonškega Notranje vražje zadeve, a zato ni nič manj odličen film.

Prvič objavljeno v Vikendu v januarju 2012.

Režija: Guy Ritchie

Igrajo: Robert Downey Jr., Jude Law, Rachel McAdams, Noomi Rapace, Stephen Fry, Jared Harris, Kelly Reilly

Filmski studio Warner je od režiserja Guya Ritchieja in ekipe zahteval, da kujejo železo, dokler je vroče, in tako je v dveh letih pred nami že drugi kinetičen pustolovski film o Sherlocku Holmesu. Prehitro? Vsekakor.

Medtem ko je prvi film prinesel uravnoteženo mešanico akcije, drame, humorja in vizualno čudovite viktorijanske temačnosti, je Igra senc povsem temna, akcija pogosto utopljena v Ritchiejevi pretirani fascinaciji s počasnimi posnetki, drama premalo osebna, humor pa stlačen v dogajanje tudi, kadar ni potreben. Čeprav bi profesor Moriarty moral biti Holmsov največji sovražnik in najbolj nevaren zločinec pod soncem, se lord Blackwood (Mark Strong) iz prvega filma zdi neprimerljivo bolj strašljiv in nevaren. Saj ne, da je kaj narobe z igralcem Jaredom Harrisom ali da Moriartyjev načrt ni dovolj megalomanski, a zaradi šibke zgodbe in neenakomernega tempa je precej manj grozeč. Še večja težava so ženski liki, ki so v zgodbi zgolj zaradi lepšega, saj so po nekaj sekundah odrinjeni na stran (tudi dobesedno).

Downey Jr. in Law imata najbrž pred seboj še serijo filmov kot Holmes in Watson, a upajmo, da bodo producenti v prihodnje zmogli počakati na dobro zgodbo.

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: John Michael McDonagh

Igrajo: Brendan Gleeson, Don Cheadle, Liam Cunningham, David Wilmot, Rory Keenan, Mark Strong, Katarina Čas, Fionnula Flanagan

Gerry Boyle (Brendan Gleeson) je policist na zahodu Irske, bivši plavalec in velik cinik, ki ima pristen odnos le z umirajočo mamo. Ko ugotovi, da je preiskava umora povezana s tihotapci kokaina, najprej zbada nadrejene in se šele nato loti preiskave. A ko mu tihotapci ponudijo podkupnino, ki jo še podkrepijo z grožnjami, se edini upre.

Scenarist in režiser John Michael McDonagh je brat filmarja in dramatika Martina McDonagha, ki je pred tremi leti posnel odlično kriminalko Morilca na kolektivca (In Bruges), kjer se je v glavni vlogi prav tako izkazal Brendan Gleeson. To ni edina vzporednica med filmoma, saj sta oba prežeta s trpkim humorjem, neprikritim nasiljem in nenavadnimi moralnimi dilemami junakov. Pri tem je Morilca na kolektivca (v petek na TVS 2)  sicer boljši film, saj se pri Policistu na nekaterih neizbrušenih točkah pozna (npr. koreografija končnega strelskega obračuna), da je režiserjev prvenec, a je vseeno zelo zabaven in zanimiv. Največja zasluga gre Brendanu Gleesonu, ki je ustvaril tako izjemno vlogo, da je je skoraj škoda za le en film, saj bi ga bilo užitek gledati v TV seriji.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: Brett Ratner

Igrajo: Ben Stiller, Eddie Murphy, Matthew Broderick, Casey Affleck, Téa Leoni, Michael Peña, Gabourey Sidibe, Alan Alda

V odlični ameriški komični seriji The Knights of Prosperity izpred štirih let je skupina revnih Newyorčanov načrtovala rop Micka Jaggerja, ker ima preveč vsega, oni pa premalo (Jagger je bil producent serije in je v njej tudi nastopil). Z gospodarsko krizo je ta koncept postal spet zanimiv in film Oropaj bogataša precej natančno sledi konceptu serije ter dopolni razlog revnih za rop z aktualnim dogajanjem, saj jim je naslovni bogataš zapravil pokojninski sklad. Trije nekdanji zaposleni v prestižni stanovanjski stavbi ob Central Parku se tako odločijo izkoristiti svoje težko prigarano znanje o stavbi in s pomočjo bivšega borznega posrednika in profesionalnega vlomilca (specialista za krajo z balkonov) izprazniti bogatašev sef.

Zvezdniška zasedba z Benom Stillerjem, Eddiejem Murphyjem in Alanom Aldo na čelu svoje delo opravi korektno, a je daleč od presežkov, ki so jih zmožni (v zasedbi je kar 5 nominirancev za oskarje). To sicer ni njihova krivda, prej gre iskati vzrok v neenakomerno tempiranem in preveč grobo zbrušenem scenariju ter nespretnosti režiserja Bretta Ratnerja (vsi trije deli Ful gas, Možje X: Zadnji spopad). Film je vseeno precej zabaven in bo najbrž postal stalnica TV- sporeda. Pa čeprav zgoraj omenjeni TV-seriji ne seže do kolen.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Slovenija

Izlet, režija: Nejc Gazvoda

Po petih vesnah na Festivalu slovenskega filma se režijski prvenec mladega pisatelja Nejca Gazvode poteguje tudi za nagrado na Liffu. Zgodba prikaže potovanje treh mladih prijateljev v ključnem obdobju njihovih življenj.

Rusija

Faust (Faust), režija: Aleksandr Sokurov

Proslavljen ruski režiser s priredbo Goethejeve tragedije zaokroži serijo filmov o mogočnih možeh z neslavnim koncem (Hitler, Hirohito, Stalin). Zlati lev v Benetkah.

Tarča (Mišen), režija: Aleksander Zeldovič

Rusija, prihodnost. Naravno bogastvo dežele končno prinese blaginjo, predvsem elitam. Skupina bogatašev potuje v zapuščeni astrofizikalni kompleks, kjer naj bi energija pomladila človeka.

Beneluks

22. maj (22 Mei), režija: Koen Mortier

Varnostnik v nakupovalnem centru ne opazi sumljivega fanta, ki se razstreli sredi centra. Ranjenim skuša pomagati, kot najbolje zna, a kmalu ga začnejo vsi kriviti.

Fant s kolesom (Le Gamin au vélo), režija: Luc in Jean-Pierre Dardenne

Brata Dardenne sta na filmskem festivalu v Cannesu slavila že s petimi filmi, tokrat z veliko nagrado žirije za najboljši film. Fant s kolesom je njuno precej tipično delo, realistično, čustveno, neizprosno.

Vampirji (Vampires), režija: Vincent Lannoo

V sekciji Ekstravaganca so običajno kraljevali azijski filmi, letos pa je usmerjena bolj evropsko. Vampirji je mokumentarec o nočnem “življenju” družine vampirjev v belgijskem predmestju.

Velika Britanija

Sramota (Shame), režija: Steve McQueen

Dobitnik vodomca izpred treh let se vrača na Liffe s svojim drugim filmom o spolno obsedenem mladeniču (v glavni vlogi spet Michael Fassbender), ki mu obisk zmedene mlajše sestre zmoti življenjski ritem.

Francija

17 deklet (17 filles), režija: Delphine in Muriel Coulin

Naslovnih 17 deklet, srednješolk, se odloči, da bodo hkrati zanosila, majhno mesto, v katerem živijo, pa se nikakor ne more sprijazniti z njihovo šokantno odločitvijo.

Irma Vep (Irma Vep), režija: Olivier Assayas

Eden izmed sklopov Retrospektiv je posvečen meta-filmu, filmu o filmu. Poleg Pojmo v dežju in Fellinijevega 8 in pol izbor prinaša tudi ta nenavadni francoski film o predelavi kultnega filma Vampirji s hongkonško zvezdnico Maggie Cheung v glavni vlogi.

Skandinavija

Onstran (Svinalängorna), režija: Prnilla August

Mlada ženska izve, da ji umira mati, zato se mora vrniti v rojstni kraj ter se soočiti s svojo preteklostjo. V glavni vlogi Noomi Rapace, ki je zaslovela kot Dekle z zmajskim tatujem, kmalu pa jo bomo lahko videli v filmu Sherlock Holmes: Igra senc.

Igra (Play), režija: Ruben Östlund

Najstniško nasilje je pogosta tematika v skandinavski kinematografiji in prav ustvarjalcem teh dežel je uspelo ta družbeni problem doslej tudi najbolje prikazati, nazadnje v filmu Boljši svet, ki je lani osvojil tujejezičnega oskarja.

Lovec na trole (Trolljegeren), režija: André Ovredal

Skupina mladih filmarjev spozna nenavadnega človeka, ki trdi, da je uradni, od države priznani lovec na mitološka bitja trole, in jih povabi s seboj na lov.

Afrika

Naj živi Riva! (Viva Riva!), režija: Djo Munga

Gangstersko dramo, postavljeno v podzemlje Kinšase, so mnogi že primerjali z brazilskim filmom Božje mesto (Cidade de Deus), še več kritikov pa je film označilo za najboljši afriški film vseh časov.

Španija

Finisterrae (Finisterrae), režija: Sergio Caballero

Dva duhca v rjuhah z izrezanimi očmi, ki govorita rusko in trdita, da sta nedavno umrla, sta na romarski poti sv. Jakoba proti rtu Finisterre, kjer se konča Iberski polotok.

Latinska Amerika

Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos), režija: Carlos Moreno

Kmet na svoji njivi najde kup trupel, a niti policija niti mestna oblast ne želita slišati nič o tem, saj je vendar volilni dan in nihče noče, da bi ta dogodek vplival na izid volitev.

Elitni vod 2 (Tropa de Elite 2: O inimigo agora é outro), režija: Jose Padilha

Film nadaljuje zgodbo o elitnem vodu brazilskih policistov, ki v Riu de Jaineru poskuša končati prevlado kriminalnih združb, pri tem pa se ne brani nasilnih metod.

ZDA

Pogovoriti se moramo o Kevinu (We Need to Talk About Kevin), režija: Lynne Ramsay

Produkcija neodvisnega filma v ZDA še nikoli ni bila tako obilna in v letošnjem Liffovem izboru najbolj izstopa film Pogovoriti se moramo o Kevinu, ki se osredotoči na družino fanta, ki je v šoli pobil kopico vrstnikov. V glavnih vlogah Tilda Swinton in John C. Reilly.

Grčija

Država, ki zadnje leto polni zunanjepolitične in gospodarske strani časopisov, je letošnji Fokus Liffa. Natančneje je v fokusu mladi grški film, ki je obiskovalce Liffa že lani tako navdušil s filmom Kočnik (Kynodontas), da so mu podelili vodomca. Med sedmimi filmi v sekciji sta tudi dva filma Yorgosa Lanthimosa, režiserja Kočnika, njegov prvenec Kinetta in nova stvaritev Alpe (Alpis).

Ime festivala: David Cronenberg

Kanadski režiser je odgovoren za žanr tako imenovane “telesne groze” (angl. body horror), pri katerem je ključ do groze v spreminjanju človeškega telesa v nekaj nadnaravnega, ostudnega. To je lahko bodisi mutacija kot v Muhi (The Fly), bodisi integracija s tehnologijo kot v eXistenZ in Videodromu, bodisi mutilacija kot v Trku (Crash) ali pa posledica halucinacije kot v Golem kosilu (Naked Lunch). V zadnjih letih se je Cronenberg bolj kot grozljivkam posvetil kriminalkam (Smrtne obljube, Senca preteklosti), letos pa v filmu Nevarna metoda (A Dangerous Method) preučuje razmerje med utemeljiteljema psihoanalize Sigmundom Freudom (Viggo Mortensen) in Carlom Jungom (Michael Fassbender) ter njuno prijateljico Sabino Spielrein (Keira Knightley). Njegovim zgodnjim delom, nastalimi med leti 1969 in 1982, je posvečena tudi sekcija Retrospektiva, pri čemer so nekatere kopije iz Cronenbergovega osebnega arhiva.

Kmalu na sporedu

Sekcija Predpremiere naj bi bila namenjena festivalski predstavitvi filmov, ki bodo kmalu prišli na redni spored naših kinematografov. A preskočiti filme iz te sekcije in načrtovati poznejši obisk kina je račun brez krčmarja, saj svetloba slovenskega projektorja po festivalu običajno ne osvetli niti polovice teh filmov. Tukaj je seznam tistih, ki jih gotovo lahko pričakujete.

Koža v kateri živim (La piel que habito), režija: Pedro Almodovar

V kinu od 17.11.2011

Policist (The Guard), režija: John Michael McDonagh

V kinu od 17.11.2011

Polnoč v Parizu (Midnight in Paris), režija: Woody Allen

V kinu od 24.11.2011

Gospodinja (Potiche), režija: François Ozon

V kinu od 12.12.2011

Pisma Sv. Nikolaju (Listy do M.), režija: Mitja Okorn

V kinu od 15.12.2011

La Havre (La Havre), režija: Aki Kaurismäki

V kinu od 12.1.2012

Viharni vrh (Wuthering Heights), režija: Andrea Arnold

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Melanholija (Melancholia), režija: Lars von Trier

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Ženska, ki poje (Incendies), režija: Dennis Villeneuve

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Habeus papam: imamo papeža (Habemus Papam), režija: Nanni Moretti

Datum začetka predvajanja še ni določen.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: Seth Gordon

Igrajo: Jennifer Aniston, Jason Bateman, Kevin Spacey, Colin Farrell, Jamie Foxx, Charlie Day, Jason Sudeikis, Julie Bowen, Donald Sutherland

Trije prijatelji imajo vsak svojega nemogočega šefa: Nickov (Jason Bateman) šef Dave (Kevin Spacey) je psihopat, ki uživa v mučenju zaposlenih, Kurtov (Jason Sudeikis) novi šef Bobby (Colin Farrell), sin pokojnega ustanovitelja podjetja, je zguba s kokainsko razvado, ki hoče uničiti podjetje, medtem ko je Dalova (Charlie Day) šefica Julia (Jennifer Aniston) spolna obsedenka, ki si ga hoče na vsak način vzeti, pa čeprav je srečno zaročen. Ko fantje ugotovijo, da tako ne gre več naprej, se odločijo, da jih bodo ubili. In kot je običajno, ko se trije moški ob pivu odločijo storiti nekaj bolj zapletenega kot naročiti novo rundo, se njihovi načrti ne obnesejo najbolje.

Predlanski uspeh Prekrokane noči (The Hangover) je prinesel val bolj žgečkljivih komedij, v katerih je tudi dobrim fantom dovoljeno storiti marsikatero neumnost in jo vseeno dobro odnesti. Kako se znebiti šefa? ni slab film, vendar je predvidljiv, z neenakomernim tempom, ki mestoma ubije dogajanje. Vsekakor je vreden ogleda zaradi čudovito hudičevskih šefov, saj je očitno, da se Kevin Spacey, Colin Farrell in Jennifer Aniston v svojih vlogah zabavajo kot že dolgo ne.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.

Napovednik:

Režija: Joe Wright

Igrajo: Saoirse Ronan, Cate Blanchett, Eric Bana, Olivia Williams, Tom Hollander, Jason Flemyng

Triler o najstnici, ki jo oče vzgoji v neustavljivo bojevnico in morilko ter pošlje nad vodjo Ciine tajne misije, s scensko glasbo techno mojstrov The Chemical Brothers in že po napovedniku sodeč z vizualno podobo techno videospota še trših glasbenikov, kot sta Chemical Brothers, obljublja napeto in pospešeno doživetje. In prvo uro ne razočara. Zgodba je ostra in neposredna, tako kot glavna junakinja Hanna (spet izjemna, čeprav nekoliko strašljiva Saoirse Ronan), njeno nenadno potovanje zanimivo, kulturni šok civilizacije pristen in občasno smešen, simbolika in metaforika Grimmovih pravljic pa posrečeni. Nekateri prizori, denimo prikaz bega iz tajne vojaške baze, so klišejski, a ob vizualnem in zvočnem napadu na gledalca obstranskega pomena. Žal se obetavni elementi v drugi polovici filma izgubijo v vse pogostejših nelogičnih zankah zgodbe in nekonsistentnosti likov, divja montaža in glasba bosta za marsikoga prej moteči kakor sveži, grimmovski elementi pa na koncu že kičasti. Kljub temu film ponudi močno in neodvisno glavno junakinjo, kar je v hollywoodskih (pa tudi drugih) produkcijah še zmeraj redkost, izvrstna igralska zasedba pa pripomore k lažjemu sprejemanju pomanjkljivosti filma z zares veliko potenciala.

Prvič objavljeno v Vikendu julija 2011.

Napovednik:

Režija: Matthew Vaughn

Igrajo: Jennifer Lawrence, January Jones, James McAvoy, Michael Fassbender, Nicholas Hoult, Kevin Bacon, Rose Byrne

Filmski Možje X so bili zmeraj simbol za manjšino pod represijo večine. Nadnaravne moči, kot sta branje misli in upravljanje s kovino, dajejo filmu možnost uporabe spektakularnih posebnih učinkov, a v osnovi Možje X predstavljajo geje in Jude. In čeprav je Wolverine nekoliko opustil to tematiko, je v Prvem razredu zatiranje in strah drugačnih pred večino spet v ospredju. Kakor tudi lov na naciste. Hkrati film predstavi tako popolno stilizirana šestdeseta, da bi lahko med filmarji in oblikovalci tega obdobja nedvomno postal klasika.

Glavna junaka sta bodoča Professor X in Magneto, v mladih letih Charles (James McAvoy) in Erik (Michael Fassbender), ki iščeta druge mutante, da bi jih naučila uporabljati  posebne moči in jim pomagala pri vključitvi v družbo. Sovražnik je Sebastian Shaw (Kevin Bacon), mutant, ki želi zanetiti jedrsko vojno med ZDA in Sovjetsko zvezo, da bi pospešil izumrtje človeštva in evolucijo mutantov.

Režiser Matthew Vaughn je z Možmi X ustvaril svoj najbolj dovršen film. Že vizualna podoba je navdušujoča, hiter tempo dogajanja je na pravih točkah presekan s humorjem, kakovost igre pa krepko nad ravnjo akcijskih filmov.

Prvič objavljeno v Vikendu junija 2011.

Napovednik:

Režija: Alex Gibney

Nastopajo: Jack Abramoff, Tom DeLay, Bob Ney, Ralph Reed, Neil Volz, Dave Grosh, Michael Scanlon

Jack Abramoff je bil eden najvplivnejših lobistov v Washingtonu, ki zdaj prestaja zaporno kazen zaradi podkupovanja in podobnih zločinov. Film prikazuje njegovo zgodbo od idealističnih začetkov mladega konzervativca do načinov “prepričevanja” politikov, da podprejo zakonodajne rešitve, ki koristijo njegovim strankam.

Zgodba je dokaj zanimiva, sam film pa niti ne. Sicer odličen in z oskarjem nagrajen režiser Alex Gibney (Taxi to the Dark Side, Enron: The Smartest Guys in the Room) kronološkega dogajanja v Abramoffovem življenju ne zloži skupaj povsem koherentno, tako da gledalcu ni povsem jasno, katere zgodbe so se odvijale zaporedno in katere hkrati. Kot mnogi dokumentarni filmi tudi ta včasih trpi zaradi pretiranega napovedovanja razkritja, ki bo sledilo, samo razkritje pa je precej manj šokantno od napovedovanega. Predvsem je težavno umeščanje Abramoffa in njegove zgodbe v kontekst gospodarske (in politične) krize v ZDA, saj so njegove zlorabe sistema drobtinice v primerjavi s to širšo zgodbo. Ta si na koncu sicer prisluži omembo, vendar nič kaj več.

Film je zanimiv kot uvod v kakšno širšo razpravo, denimo v sklopu študija ekonomije ali politologije (nikakor pa ne filma), a je iz informativnega in/ali umetniškega vidika žal precej omejen.

Prvič objavljeno v Vikendu maja 2011.

Napovednik: