Režija: Phil Lord in Chris Miller

Glasovi: Bill Hader, Anna Faris, James Caan, Mr. T, Bruce Campbell, Neil Patrick Harris.

Risanke so povečini namenjene otrokom in tudi humor mora ciljati nanje. A otroci praviloma ne hodijo sami v kino, temveč jih spremljajo starši, kar pri nekaterih risankah (denimo nedavnem Planet 51) rešijo tako, da dodajo še šale, ki nasmejijo tudi odrasle (v primeru Planeta 51 so bile to povečini reference na ZF filme in grozljivke). A vsake toliko se najde risanka s tako dodelanim humorjem, da lahko nasmeje otroke, odrasle pa opomni kako je biti otrok.

Oblačno z mesnimi kroglicami je zgodba o Flintu, mlademu izumitelju, ki si že od malih nog s svojimi izumi prizadeva izboljšati življenje v rodnem mestu na majhnem otoku sredi oceana. A vsak njegov izum klavrno propade, dokler nekega dne ne izumi stroja, ki spreminja vodo v hrano. Ko se naprava pomotoma izstreli med oblake, prične deževati hrano in Flint postane junak, vendar pa so njegovi someščani vse bolj pogoltni in mestu prične groziti prava “hranostrofa”.

Oblačno z mesnimi kroglicami je izjemno zabavna risanka z odlično zgrajeno zgodbo, pristnim humorjem in zelo všečnimi liki.

Namesto napovednika prvih 6.50 minut filma

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2010.

Zgledjo ljubko, kajne? Ampak res so neumni in nadležni.

Režija: Betty Thomas

Igrajo/Glasovi: Zachary Levi / Domen Valič, Jason Lee / Jernej Kuntner, David Kross / Jure Mastnak. Glasovi veveričk: Klemen Slakonja, Jure Godler, Tanja Ribič, Alenka Tetičkovič

Alvin in veverički 2 nadaljuje zgodbo prvega filma, v katerem smo spoznali tri cvileče govoreče animirane veveričke, ki so se naselile pri glasbenem producentu Davu (Lee) ter ob njegovi pomoči postale največje glasbene zvezde vseh časov. V drugem delu skrb zanje prevzame Davov len in neroden bratranec Toby (Levi), veverički pa se odpravijo v šolo. Film prav zares nima zgodbe, večina je posvečena glasbenim točkam, priredbam znanih hitov s cvilečimi vokali veveričkov. Preostanek dogajanja je zapolnjen z lumparijami veveričkov, ki običajno privedejo do padcev na spolzkih tleh in udarcev v mednožje.

A pomanjkanje zgodbe ni poglavitna težava tega filma. Za začetek vse skupaj sploh ni smešno in cvileče veveričke pa tudi nimajo dovolj šarma, da bi nosile film. Predvsem pa je problematičen osrednji zaplet filma – občinsko šolsko tekmovanje talentov z nagradnim skladom 25 tisoč dolarjev. Šola, ki zmaga, si bo tako lahko še naprej privoščila glasbeno vzgojo. Resda je financiranje šolstva odvisno od dijakov, a ta koncept je že žaljiv.

Sinhronizacija je moteča, saj nas večina ni vajenih gledati sinhroniziranih igranih filmov, sploh ob tem, da so pesmi kar v angleščini, vendar se bomo sčasoma navadili in postali zadovoljni, da ni treba otrokom brati podnapisov.

Napovenik:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Režija: Ron Clements in John Musker

Glasovi: Zala Đurić Ribič, Kristina Bordner, Daniel Bavec, Valter Dragan, Mitja Šedlbauer, Branko Đurić, Nataša Tič Ralijan, Branko Završan, Vita Mavrič

Tiana je revno dekle iz New Orleansa, ki si vso življenje prizadeva izpolniti sanje svojega pokojnega očeta in odpreti svojo restavracijo. Zato gara po dve izmeni kot natakarica, saj verjame, da je za dosego ciljev potrebno trdo delo. Njeno nasprotje je princ Naveen, ki vidi življenje skozi glasbo in zabavo, a si mora najti nevesto, saj ga je družina prenehala preživljati. A zlobni vudu čarovnik dr. Facilier ga pretenta in spremeni v žabo. Ko žabec Naveen zagleda Tiano, ki je za pusta preoblečena v princesko, misli, da ga bo, kot v pravljici, poljub spremenil nazaj v človeka, a zgodi se ravno obratno – Tiana postane žaba. Tako se morata skupaj odpraviti na pustolovščino, da bi se rešila.

Film je delo istih avtorjev kot Aladdin, kar je bila eden izmed zadnjih zares dobrih klasičnih Disneyjevih risank, in mestoma tudi nekoliko spominja nanj. Vseeno je treba pohvaliti zelo pozitivno sporočilo filma in odlično glasbo, ki je tudi v slovenščini zelo dobro odpeta (Vita Mavrič, Mitja Šedlbauer), kar to risanko postavlja pred večino podobnih izdelkov. Predvsem pa je čudovito ponovno videti risanko narejeno s klasično, ročno tehniko, kar filmu doda še večji čar kot magični New Orleans.

Režija: Pete Docter in Bob Peterson

Glasovi: Edward Asner / Drago K. Razboršek, Christopher Plummer / Iztok Jereb, Jordan Nagai / Matic Blagonič, Bob Peterson / Jernej Kuntner

V višave je pravi biser kinematografije, saj je le redko mogoče naleteti na tako odlično dodelan film z uravnoteženo zgodbo, ki obsega pustolovščino, akcijo, dramo in romanco, prepričljivo pristnimi, čeprav karikiranimi liki, in za nameček še Pixarjevo nenadkriljivo animacijo, pri kateri 3D sicer ni nujen za polno doživetje filma, vseeno pa filmu doda vizualno globino in širino.

Glavni junak je Carl Fredricksen, vdovec, ki je z ženo že od otroštva hotel raziskovati svet, čeprav se na koncu nista premaknila iz svoje soseščine. Ko ga hoče gradbeno podjetje razlastiti in preseliti v dom za ostarele, zbere ves svoj pustolovski duh, na streho pripne helijeve balone in odleti v višave, proti Južni Ameriki. A s tem se njegova prava pustolovščina šele začne.

O V višave je mogoče zapisati ogromno čudovitih stvari, napako pa bi le stežka našli. Animacijski studio Pixar, sedaj pod okriljem Disneyja, vsako leto posname en odličen film (lani WALL-E), a z V višave so se dejansko presegli. Resda se po opisu lahko zdi, da upokojenec in buckasti tabornik nista pravi material za glavne junake, a film izkoristi prav ta predsodek za to, da se oba gledalcu še bolj prikupita.

Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu oktobra 2009.

Režija: Jorge Blanco, Javier Abad, Marcos Martinez

Glasovi: Dwayne Johnson / Jurij Zrnec, Justin Long / Lado Bizovičar, Jessica Biel / Jasmina Kogovšek Zrnec, Seann William Scott / Aljoša Koltak, Gary Oldman / Primož Bezjak

Na Planetu 51 živijo prijazni vesoljčki, katerih družba je karikirana kopija ameriškega majhnega mesta v zgodnjih šestdesetih. Nekega dne med njimi pristane astronavt Chuck iz Zemlje. Vojska zažene paniko, meščanov pa tudi ni težko prestrašiti, saj je v kinu ravno premiera vesoljske grozljivke, v kateri napadajo ljudje, ki hočejo požreti možgane domačinov. Chuck ni najbolj brihten, je pa iznajdljiv in se uspe spoprijateljiti z Lemom, najstnikom, ki je ravno dobil delo v lokalnem observatoriju in je pripravljen sprejeti dejstvo, da je vesoljec dejansko prijazen.

Planet 51 je ena bolj posrečenih risank leta, saj vsebuje dovolj fizične komedije in ljubkih likov za otroke, hkrati pa je polna ZF referenc (Osmi potnik, 2001: Odiseja v vesolju, Dosjeji X, Dan neodvisnosti …), kar bodo znali ceniti odrasli, ki otroke pospremijo v kino. Resda je ta lahkoten in zabavni film daleč od kakovosti večine Pixarjevih izdelkov (WALL-E, V višave), vseeno pa ni neumen in je povsem primeren za celo družino. Pohvaliti je treba tudi slovensko sinhronizacijo, na čelu z Bizovičarjem in Zrncem, saj uspe celo nadgraditi humor ameriških zvezdnikov.

Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend Magaziju januarja 2010.

Režija: Andrew Stanton (režija sinhronizacije: Jernej Kuntner)

Glasovi: Jernej Kuntner, Helena Petelin, Bojan Emeršič, Iztok Valič, Alenka Tetičkovič.

Wall-E je zadnji delujoči robotek za reciklažo, ki ga je človeštvo pustilo na Zemlji ob evakuaciji zaradi onesnaženja. V 700 letih samote je razvil osebnost na osnovi musicalov iz petdesetih in ko sreča EVO, robotsko sondo, ki išče znake življenja na opustošenem planetu, izživi svojo fantazijo, se zaljubi in ji sledi v vesolje.

Wall-E je domišljijsko dodelan film z odlično animacijo in zgodbo, ki gledalca ne izpusti, ne glede na njegovo starost. To so sicer značilnosti vseh risank animacijskega studia Pixar. Svojim predhodnikom kot sta Avtomobilčki in Svet igrač film sledi tudi z moralo zgodbe, ki povzdiguje družbene vrednote majhnih mest, nuklearne družine in dela na zemlji, hkrati pa doda še ekološko opozorilo.

Kljub dejstvu, da gre za otroški film, je v njem mogoče najti tudi celo vrsto raznih referenc, ki bodo še posebej nasmejale odrasle, predvsem pogoste aluzije na 2001: Odisejo v vesolju. A Wall-E je daleč od slaboumnih parodij, saj uspe tovrstne trenutke vključiti na povsem neprisiljen in ljubek način.

Pohvaliti je treba tudi izvedbo sinhronizacije, saj je povsem nevsiljiva. Edino dokaj nenavadno dejstvo je, da vsi (zavaljeni, leni) ljudje v filmu govorijo z mariborskim naglasom. Morda zato, ker slovenska publika lažje sprejme Mariborčane kot take, ali pa so avtorji sinhronizacije hoteli sporočiti, da bi v primeru uničenja sveta preživeli zgolj Mariborčani.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Režija: Mark. A.Z. Dippe in Eondeok Han

Glasovi: Primož Pirnat, Damjan Trbovc, Uroš Smolej, Urška Hlebec, Lotos Šparovec

Če na največji filmski strani imdb.com poiščete film Garfield’s Fun Fest, boste poleg imena opazili znak (V). To pomeni, da je film v osnovi narejen zgolj za video, kar v večini primerov (in v tem še posebej) pomeni, da je film posnet na hitro, brez posebnega truda ali inspiracije, v želji, da bi ga čim več ljudi kupilo po neverjetno nizki ceni, saj se skorajda nemudoma znajde v nesortiranem kupu za razprodajo.

Garfield in festival zabave je film pri katerem se je treba vprašati kako slab je sploh lahko? Odgovor je, tako slab, da si ni mogoče predstavljati. Za začetek je animacija pod vsemi nivoji in spominja na deset let stare računalniške igre; nekje med Super Mario Bros. in The Sims. Kot da splošno nizko stanje animacije ni dovolj, je Garfieldova prijateljica Arlena narisana tako, da je videti kot penis. Kar pomeni, da je to film z več asociacijami na penis kot Brüno. In da, zgodba je dejansko še slabša, in se pogosto zdi, da je velik del metafora za droge. Ampak ne na zabaven ali inovativen način kot denimo Barbapapa. No, pozitivna stran tega filma je, da sinhronizacija ni slaba, vendar pa bi ob tem materialu bili sprejemljivi tudi posnetki avtoceste, tako da je v bistvu pravo presenečenje, da so se sploh količkaj potrudili. Ker scenarist in animatorji se namreč niti malo niso.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Režija: Hoyt Yatman.

Igrajo: Bill Nighy, Zach Galifianakis.

Glasovi: Sam Rockwell, Penelope Cruz, Tracy Morgan, Nicolas Cage

G-Force je v osnovi povsem klišejski in zlajnan film o tajnih agentih, ki se od ostalih razlikuje po tem, da so tajni agenti dejansko (animirani) morski prašički, krt in muha. Zgodba se vrti okrog zlobnega proizvajalca gospodinjskih aparatov, ki hoče zavladati svetu s pomočjo posebne tehnologije, ki jo je vgradil v svoje naprave. Ekipa G-Force sicer uspe razkriti njegove načrte, vendar pa jih kratkovidni birokratski vodja FBI-ja zapre in tako so štirje glavni junaki prisiljeni pobegniti in se skriti v trgovini z malimi živalmi.

Liki so nedodelani in sestavljeni iz grobih stereotipov, kar je do neke mere opravičljivo z dejstvom, da so glavni junaki dejansko narisani, vendar pa film zaradi tega izpade precej bolj nedodelan in preprosto slab, saj so brez značaja tudi igrani liki. Še najbolj problematična sta Bill Nighy, ki bi vlogo negativca lahko odigral bolje v spanju in Zack Galifianakis, ki je sicer odličen komik (Prekrokana noč), v G-Force pa nima niti ene komične scene.

Film je sicer primeren za otroke (ker ni sinhroniziran morda bolj za tiste, ki že znajo brati), saj ima ljubko animirane živalice in dodelane posebne učinke (režiser Yatman je dobitnik oskarja v tej kategoriji), kar se tiče zgodbe in likov, pa jih boste pozabili v trenutku, ko stopite iz dvorane.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu

Režija: Carlos Saldanaha in Mike Thurmeier

Glasovi: John Leguizamo / Jernej Kuntner, Ray Romano / Jure Mastnak, Simon Pegg / Jan Bučar, Seann William Scott / Primož Ekart, Denis Leary / Sebastjan Cavazza

Ledena doba je ena izmed tistih risank, ki so v prvem delu navdušile z zabavnimi liki in posrečeno zgodbo, kar je prineslo dovolj finančnega uspeha, da so nadaljevanja neizbežna, pa čeprav prisiljena. Pri Ledeni dobi se sicer na prvi pogled zdi, da je tretji del nekoliko nepotreben in da se predvsem osredotoča na tehnologijo 3D, vendar se zgodba precej hitro prične razvijati, dobro znani liki zasijejo in zabava se ne ustavi.

Glavna tematika tretjega dela Ledene dobe je starševstvo in odraščanje, zgodba pa popelje naše junake v skrivni podzemni svet, ki se zaradi reke lave ni ohladil in v katerem še zmeraj živijo dinozavri. In podlasica Buck, ki je brez dvoma najbolj zabaven lik filma, čeprav tudi lenivec Sid ne razočara. Pri tem je treba pohvaliti odlično sinhronizacijo, predvsem teh dveh likov, saj Kuntnerju in Bučarju uspe odigrati svoji vlogi vsaj tako dobro kot Leguizamu in Peggu.

Predvsem pa je treba Ledeno dobo 3 pohvaliti zaradi dobre zgodbe, ki ima, za razliko od (pre)mnogih risank v zadnjih letih (s častno izjemo Pixarjevih), smisel, dober tempo in smiselno strukturo.

Film je na voljo tudi v 3D izvedbi in čeprav sta zgodba in igra enako dobri tudi v klasični 2D izvedbi, je v tem filmu 3D zares dobro izkoriščen in dejansko vreden višje cene vstopnice.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.

Nizka točka mnogih karier

Režija: Raja Gosnell

Igrajo: Piper Peraboo, Jamie Lee Curtis

Glasovi: Drew Barrymore, Andy Garcia, George Lopez, Placido Domingo

Čivava z Beverly Hillsa je film o čivavi Chloe, ki je kot ljubljenček uspešne modne kreatorke vajena razkošnega življenja, nakar jo lastničina nečakinja izgubi med vikendom v Mehiki. Tam jo ugrabi zlobni gangster, ki jo uporabi za pasje bitke. Reši jo nemški ovčar Delgado, iščeta pa jo tudi nečakinja in lastničin krajinski arhitekt s svojo čivavo, Papijem.

Film z govorečimi čivavami bržkone ni opis, ki bi prepričal veliko ljudi, vendar je treba priznati, da je film na trenutke vseeno dokaj gledljiv. Oziroma bi morda lahko bil, če ne bi Chloe glasu posodila povsem zdolgočasena in neprepričljiva Drew Barrymore. No, še huje je sprejeti dejstvo, da drugim psom glasove posodita Andy Garcia in, še večje presenečenje – Placido Domingo. Njegov lik Montezume, vladarja čivav, ki naseljujejo azteške piramide, je nasploh skrajna nebuloza in pravzaprav žalitev opernega zvezdnika.

Čivava z Beverly HIllsa je film namenjen otrokom in nedvomno obstaja neka starostna skupina, ki bi ji ta film lahko bil zanimiv. A kljub temu je film znatno slabši kot prav tako pasji Hotel za pse in izjemno težko prebavljiv za odrasle, ki morajo spremljati otroke v kino ter jim brati podnapise.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu maja 2009.

PS: če vas zanima zakaj je film uvrščen med “horror”, si oglejte še napovednik