Režija: Nejc Gazvoda

Igrajo: Nina Rakovec, Jure Henigman, Luka Cimprič

Prvencu mladega pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode so kritiki takoj prilepili izraz “generacijski film”. Torej film, ki neki, praviloma mladi generaciji pove več kakor drugim, oziroma film, s katerim predstavnik te generacije sporoča svetu, da se svet spreminja. Med najbolj slavne tovrstne filme sodijo: Diplomiranec (The Graduate, 1967), Goli v sedlu (Easy Rider, 1969), Matrica (The Matrix, 1999) in Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Vsak zgoraj omenjeni film odlično zajame duh časa ter opiše razpotje, na katerem se je znašla neka generacija. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da se mednje uvršča tudi Izlet.

V središču zgodbe so trije prijatelji iz srednje šole, ki se kakšno leto po šolanju odpravijo na izlet na morje, pri tem pa se morajo soočiti z življenjskimi spremembami, ki so posledica odraščanja in vstopa v svet odraslih. Predvsem ker je to svet, ki ni podoben temu, kar so med odraščanjem pričakovali. No, ti stavki zvenijo nekoliko preveč dramatično. Gazvoda uspe zgodbo filma speljati skozi pristne odnose med junaki, cinični humor, ki jih preveva, in nenehno gibanje, ki ga prinaša format filma ceste. Skratka, ponudi nam izjemno filmsko doživetje, ne glede na starost.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: James Bobin.

Igrajo: Amy Adams, Jason Segel, Rashida Jones, Chris Cooper, Steve Whitmire, Eric Jacobson, Selena Gomez, Emily Blunt, John Krasinski, Zach Galifianakis, Jack Black.  103 minute.

Ob ogledu Muppetkov prideta na misel citata likov iz povsem drugačnih filmov: Billa iz Tarantinovega Ubila bom Billa (“Saj veš, da sem človek stare šole.”) in Lennyja Cola iz Ritchiejevega Rokenrolerja (“Ni je čez staro šolo in jaz sem ravnatelj!“). Tako kot avtorja teh postmodernističnih akcijskih trilerjev, sta tudi scenarista Mupppetkov Jason Segel in Nicholas Stoller obsedena s predelavo starih vzorcev, hkrati pa nam njun novi izdelek pusti povsem enak občutek kot matrica stare šole. Tako so Muppetki v tem filmu dobri stari Muppetki, kot se jih spomnimo iz sedemdesetih in osemdesetih, a prepričljivo prestavljeni v novo tisočletje. Format je muzikal, ki je, podobno kot sami Muppetki, pogosto samoreferenčen. Glasbene točke so odlično izvedene, največje presenečenje pa je odlična hip hop točka oskarjevca Chrisa Cooperja.

Kermit in druščina so ponovno v akciji in treba je priznati, da je bilo brez njih nekoliko pusto, ekipa filma pa si zasluži nagrado za eno najboljših predelav nostalgije v zadnjih letih (teh ob Transformerjih, Smrkcih in G.I. Joe ni manjkalo). Film ni sinhroniziran, tako da najmlajših morda ne bo pritegnil, toliko bolj bo pa vse, ki se Muppetkov spominjamo iz otroštva.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Napovednik:

Zadnja leta so v modi filmska nadaljevanja, predelave starejših uspešnic in priredbe knjig ter stripov. Tako v preteklih petih letih med desetimi globalno najuspešnejšimi filmi ni niti ducat filmov temeljil na izvirnih zgodbah. Če so v 2011 nadaljevanja še bila podobna prejšnjemu delu, lahko letos pričakujemo spremembe.

Potenciranje

The Dark Knight Rises (26.7.), sklepni del Nolanove trilogije o Batmanu, naj bi bil še bolj temačen kakor Vitez teme, s kopico zvezdnikov iz Izvora. Studio Marvel bo po treh letih “rajcanja” prikazal, kako se obnese ekipa superjunakov, saj so Maščevalci (3.5.) v režiji Jossa Whedona nadaljevanje Iron Mana, Hulka, Thora in Stotnika Amerike. Novi Bond z naslovom Skyfall v režiji oskarjevca Sama Mendesa pa obljublja manj akcije in več umetniške vrednosti.

The Dark Knight Rises

Napovednika: The Dark Knight Rises, Maščevalci (The Avengers)

Pravljično

Letos si bomo pravljico o Sneguljčici ogledali kar dvakrat. Marca bo na sporedu Mirror Mirror v režiji Tarsema Singha z Julijo Roberts v vlogi mačehe, konec maja pa še Snow White and the Huntsman, v katerem bo Sneguljčico (Kristen Stewart) pred mačeho (Charlize Theron) branil kar Thor (Chris Hemsworth). Še pred Sneguljčicama se bosta proti čarovnicam borila Jeremy Renner in Gemma Arterton kot Janko in Metka v Hansel and Gretel: Witch Hunters, poleti pa pride priredba pravljica Jakec in čarobni fižolček (v 3D) v režiji Bryana Singerja (Možje X, Osumljenih pet).

Mirror, Mirror

Napovedniki: Mirror, Mirror, Snow White and the Huntsman, Jack the Giant Killer

Lincoln

Poleg dveh Sneguljčic si bomo lahko ogledali tudi dva filma o ameriškemu predsedniku Lincolnu. Decembra ali v začetku 2013 veličastno biografijo v režiji Stevena Spielberga z Danielom Day-Lewisom v glavni vlogi, julija pa akcijsko srhljivko v režiji Timurja Bekmambetova Abraham Lincoln: Lovec na vampirje.

Abraham Lincoln: Lovec na vampirje

Popolna prenova

Trilogija o Spider-manu pod taktirko Sama Raimija je bila finančno uspešna, a so se v duhu zniževanja stroškov odločili za prenovo. Režijo je prevzel Marc Webb, ki je doslej režiral zgolj eno (inovativno) romantično komedijo (500 dni s Summer) in poiskal novega Spider-mana v podobi Andrewa Garfielda (Socialno omrežje). V kinih 5. julija.

The Amazing Spider-Man

Povsem nova scena nas čaka tudi v The Bourne Legacy (avgust), saj v filmu ne bo Matta Damona niti Jasona Bourna. Režijo je prevzel Tony Gilroy, scenarist prejšnjih dveh filmov, v glavnih vlogah bodo Jeremy Renner, Edward Norton in Rachel Weisz, dogajanje pa bo postavljeno v isto vohunsko okolje.

The Bourne Legacy

Seveda pa bo najbolj “prenovljen” film Prometej (7.6.), nekakšna predzgodba Osmega potnika, v režiji Ridleyja Scotta, avtorja kultnega prvega filma.

Prometej

Napovednika: The Amazing Spider-Man, Prometej (Prometheus)

Čisti od**k

Tako G.I. Joe: Vzpon Kobre kot Nevidni jezdec nista bila ravno uspešna, zato so se producenti odločili za spremembe. Pri Nevidnem jezdecu (16.2) bo v glavni vlogi znova Nicolas Cage, režijo pa sta prevzela Mark Neveldine in Brian Taylor (Crank), dva od najbolj odbitih režiserjev v Hollywoodu. Za drugi del G.I. Joe (28.6.) je režiserski stolček zasedel Jon M. Chu (Odpleši svoje sanje 2 in 3), tako se nam obetajo neumne fraze (“Premaknimo se! Svet se ne bo rešil sam!”) in bojne koreografije, ki so bliže plesnim.

Ghost Rider: Spirit of Vengeance

In še najbolj odbita priredba literarne predloge: Sacha Baron Cohen, “oče” Borata, Brüna in Ali G-ja, s filmom Diktator (10.5.), ki (v grobem) temelji na romanu Sadama Huseina.

Diktator

Napovedniki: G.I. Joe: Retaliation, Ghost Rider: Spirit of Vengeance, Diktator (The Dictator)

Drugačen 3D

Dobro narejenih 3D filmov ni bilo veliko, a morda se stvari spreminjajo. Hugo Martina Scorseseja, ki je vzbudil navdušenje v ZDA, pri nas še ni napovedan, oskarjevec Ang Lee je priredil roman Pijevo življenje (20.12.), avstralski mojster vizualnega jezika Baz Luhrmann pa Velikega Gatsbyja. No,  v kinematografih bomo lahko videli tudi v 3D predelana Titanik (5.4.) in Vojno zvezd: Preteča prikazen (9.2.), morda celo Levjega kralja, ki je lani v ZDA v kinematografe prinesel skoraj 100 milijonov dolarjev.

Hugo

Napovednik: Hugo

Drugačni Tom Cruise

Muzikal Rock za vse čase bo bržkone zabaven, a podoba Toma Cruisa kot rock zvezde je kronski dragulj.

Rock za vse čase

Napovednik: Rock za vse čase (Rock of Ages)

Preverjena formula

Res, da smo obljubili, da bo vse drugače, a nekatera nadaljevanja in predelave ostajajo zveste svojim koreninam. V Podzemlje (19.1.) se bo vrnila v lateks in usnje odeta Kate Beckinsale, v Nevidnem zlu (13.9.) pa bo zombije pobijala Milla Jovovich. Možje v črnem (24.5.) se bodo podali v preteklost, a z Willom Smithom v prvem planu, Titani se bodo spopadli z bogovi v Besu Titanov 3D, v Hobbitu pa se bo Bilbo Baggins podal na pot. Tudi novi deli Madagaskarja (9.8.), Ledene dobe (5.7.) in Asterixa in Obelixa ne bodo spremenili osnov.

The Hobbit: An Unexpected Journey

Napovedniki: Podzemlje: Prebujenje (Underworld: Awakening), Možje v črnem III (Men in Black III), Wrath of the Titans, The Hobbit: An Unexpected Journey, Madagascar 3: Europe’s Most Wanted, Ice Age: Continental Drift

Slovenija

Domači filmi bodo na sporedu že v začetku leta, januarja prvenec Nejca Gazvode, Izlet (19.1.), ki je na FSF-ju pobral kar 5 vesn. Čez dober mesec bo sledil prejemnik obeh nagrad za stranske vloge, Kruha in iger (23.2.). Februarja bo v Planetih Tuš na sporedu še neodvisni film Prikrita skrivnost.

Izlet

Pogojno slovenski: finski ZF spektakel Iron Sky, o skrivni nacistični bazi na Luni, glasbo so prispevali Laibach.

Napovedniki: Izlet, Kruha in iger, Iron Sky

Obvezen ogled

Grivasti vojak (War Horse), 26.1.

Ljubezen med človekom in konjem skozi bitke prve svetovne vojne. Režija Steven Spielberg.

Napovednik

Zaklonišče (Take Shelter), 1.2.

Zmagovalec LIFF-a po mnenju žirije FIPRESCI. Intenziven in odlično odigran film.

Napovednik

Nevarna metoda (A Dangerous Method), 8.2.

Biografska drama o Freudu in Jungu s spektakularno zasedbo.

Napovednik

Albert Nobbs, 9.2.

Osebni projekt Glenn Close o ženski, ki se preoblači v moškega, da lahko uspe na Irskem v 19. stoletju. Režija: Rodrigo García.

Napovednik

Potomci (The Descendants), 23.2.

Clooney je za vlogo dobil same pohvale, prvi film Alexandra Payna po Stranpoteh (Sideways).

Napovednik

Marčeve ide (The Ides of March), 23.2.

Clooney morda ni v polni režiserski formi, a iz igralcev spravi kar največ: Ryan Gosling, Philip Seymour Hoffman in Paul Giamatti blestijo v tem političnem trilerju.

Napovednik

J. Edgar, 1.3.

Biografija ustanovitelja FBI-ja v režiji Clinta Eastwooda.

Napovednik

Izjemno glasno in neverjetno blizu (Extremely Loud and Incredibly Close), marec

Nov poskus ekranizacije 11. septembra 2001, tokrat s Tomom Hanksom, Sandro Bullock in v režiji Stephena Daldryja (Billy Elliot).

Napovednik

The Woman in Black, marec

Prva vloga Daniela Radcliffa po Harryju Potterju v klasični angleški viktorijanski srhljivki.

Napovednik

John Carter, 3.5.

Priredba klasičnega fantazijskega romana o vojaku ameriške državljanske vojne, ki je transportiran na Mars. Vizualna poslastica.

Napovednik

Pogum (Brave), 21.6.

Pixarjev film o hrabri škotski bojevniški princesi.

Napovednik

Ted, 26.7.

Dečku se uresniči želja in njegov medvedek spregovori. A kaj, ko sprevrženi medvedek ne utihne niti, ko deček odraste. Prvi film animatorja Setha MacFarlana.

Seth MacFarlane Foto: Gage Skidmore

Gravity, 22.11.

Astronavta obtičita v vesolju z dobro uro kisika, bojda posneto v enem kadru, v 3D.

Železna dama (The Iron Lady), datum še ni znan

Portret Margaret Thatcher v režiji Phyllide Lloyd (Mamma Mia!) in z neverjetno kameleonsko Meryl Streep.

Napovednik

Prvič objavljeno v Vikendu v januarju 2012.
Datumi začetka predvajanja filmov so okvirni.

Dobro leto za nas

Čeprav ni bilo povsem opazno, je 2011 dobro leto za slovensko kinematografijo. V začetku leta nas je še spremljal neverjetni uspeh Gremo mi po svoje, ki je še letos v kinematografe pritegnil prek 40 tisoč gledalcev. V jesen nas je popeljala Pevčeva všečna romanca Lahko noč, gospodična, Andrej Košak in Miran Zupanič pa sta se, eden bolje kakor drug, lotila kritike posttranzicijskega kapitalizma s filmoma Stanje šoka in Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine. Vojko Anzeljc je presenetil z igrano-dokumentarnim alpinističnim filmom Sfinga, ki je prinesel ene najbolj spektakularnih posnetkov, ujetih v slovensko filmsko kamero, a nikakor ne gre prezreti antologijskega filma Borisa Petkoviča V letu hip hopa in naturalistične belgijske koprodukcije Damjanova soba Jasne Krajinovič. No, oba filma so zasenčile Pevčeve Aleksandrinke, izjemen dokument skoraj prezrtega časa, in film, ki je s preprosto predstavitvijo pogosto tragičnih zgodb predrl oklep tudi največjih cinikov. In potem je tukaj še Burgerjev Circus Fantasticus, nedvomno tehnično najboljši slovenski film, ki bi se lahko znašel tudi v zaključnem boju za oskarja, če ga slovenske institucije ne bi “pozabile” prijaviti.

Novi obrazi

Zmagovite rdečelaske

Emma Stone, Jessica Chastain, Christina Hendricks niso nova imena, a so letos doživele veličasten preboj.

Christina Hendricks je izkoristila premor pri seriji Oglaševalci (Mad Men), tako smo jo v zadnjem letu lahko opazili v vse več stranskih vlogah v filmih , kot sta Življenje, kot ga poznaš, Le kako ji to uspe?!,  in seveda v kriminalki Drive, ki je pri nas še nismo videli.

Jessica Chastain je v filmu Drevo življenja presenetila z enakovredno igro Bradu Pittu, s precej drugačno vlogo je zasijala še v Služkinjah, navdušila v psihološki drami Zaklonišče, pohvale pa je dobila še za vlogo v režijskem prvencu Ralpha Fiennesa Coriolanus in vohunskem trilerju The Debt. S štirimi filmi v poprodukciji se ji obeta tudi pestro 2012.

Šele 23-letna Emma Stone navdušuje že od Super hudo, a letos si je prislužila naziv najuspešnejše igralke. Prav vsak izmed treh filmov, v katerih je nastopila (Prijatelja samo za seks, Služkinje in Ta nora ljubezen), je bil velika uspešnica. No, prihodnje leto bo gotovo še uspešnejše, saj bo igrala glavno žensko vlogo v Spider-Manu.

Radiatorčki in odlična igra

Ryan Gosling že vrsto let dosega uspehe, a 2011 je njegovo leto. Zlobneži in ljubosumni fantje bodo nedvomno pripomnili, da je uspeh mogoče pripisati izklesanemu telesu, a prepričal je predvsem z igro v povsem različnih vlogah. Blestel je v zgoraj omenjenih Drive in Ta nora ljubezen, ameriške kritike je navdušil tudi v političnem trilerju Marčeve ide. No, estetski bonus gotovo ne škodi.

Umetniški dotik

Posplošene kritike filma kot umetnosti vse pogosteje trdijo, da se snemajo le še komercialni filmi za najnižjo intelektualno raven in mladostnike, ki še edini hodijo v kino. Res je, da mnogih filmov ne gre opisati drugače kot neumnih, a tudi zahtevnejši filmi so pri gledalcih uspešni. Kako bi sicer razložili, da je bilo Drevo življenja kar naprej razprodano in da je LIFFe znova zabeležil dober obisk s približno četrtino razprodanih projekcij.

2011 je bilo leto avtorskega filma. Poleg zgoraj omenjene Malickove mojstrovine so gledalce navdušili prekaljeni filmski mojstri, kot so Allen s Polnočjo v Parizu, Almodóvar s Kožo, v kateri živim, von Trier z Melanholijo, Loach z Išče se Eric, Ozon z Gospodinjo in Kiarostami z Overjeno kopijo. Iñárritu se je po nekajletnem premoru zmagoslavno vrnil s filmom Ču do vi to, Aronofsky je zgodbo o Rokoborcu dopolnil s Črnim labodom, Dolan potrdil svoj talent z Namišljenimi ljubeznimi, Debra Granik pa presenetila z drugim celovečercem Na sledi očetu. Posebno omembo si zaslužijo še Beauvois z Božjimi možmi, Fukunaga z Jane Eyre in Popogrebski s Kako sem preživel to poletje.

Poleg klasičnih avtorskih filmov sta Zack Snyder in Tarsem Singh prebila omejitve akcionerjev (in žal tudi izgubila gledalce) s precej avtorsko narejenima filmoma Prikriti udarec in Nesmrtni.

Vesoljci

Kot smo v Vikendu napovedali že v začetku leta, je bilo 2011 leto vesoljskih invazij. Še zmeraj ne vemo, ali nas morda pripravljajo na napad iz vesolja, a upajmo, da bo vsaj bolj zanimiv, kot je bila večina tovrstnih filmov. Dobri akcijski prizori filma Svetovna invazija: Bitka Los Angeles so bili premalo, da bi pozabili za lase privlečeno zgodbo, Paul je ljubka komedija, a brez pravih presežkov, Transformerji so tudi v tretje prinesli več eksplozij kakor smisla, tokrat v 3D, Thor je bil uglajen in profesionalno posnet, Jaz sem četrti je bil povsem najstniški, Super 8 je navdušil s pristnostjo osemdesetih, Kavboji in vesoljci so se skoraj pobili med seboj,  Stvor je prikazal pravo klavnico, a popolno uničenje iz vesolja je prišlo šele z Melanholijo.

So visoke številke dobre?

Filmske nadaljevanke so z višjimi številkami vse bolj izžete osnovne ideje, zmešani preskoki ali preprosto slabi izdelki, a zadnje leto je bilo prav presenetljivo. Hitri in drzni 5 je najboljši film v seriji, Možje X: Prvi razred so uspešno preskočili v povsem nov in izjemno privlačen svet, Pirati s Karibov 4 so povsem znosno nadaljevali zgodbo Jacka Sparrowa, Paranormalno 3 nas je prestrašil, Misija: Nemogoče 4 je akcioner leta, najbolj pa je navdušil zadnji del Harryja Potterja s čistim in zadovoljivim koncem.

No, žal smo morali pretrpeti tudi peti del Brez povratka, drugi del Johnnyja Englisha in tretji del Alvina in veveričkov.

Glasbeniki naj se držijo glasbe

Glasbeniki so praviloma odlični na odru, a ne na vsakem. Največja polomija je bila Christina Aguilera v glavni vlogi muzikala Burleska, tudi Jon Bon Jovi ni v Silvestrovem v New Yorku prepričal nikogar.

Justin Timberlake je lani navdušil v Socialnem omrežju, letos pa je igral kar v treh filmih. V dveh (Huda učiteljica in Trgovci s časom) je bil povsem zanič, a niti ni bil najslabša zadeva v filmu, v tretjem, Prijatelja samo za seks, pa sta bila z Milo Kunis odličen in zabaven par. Morda mora samo bolje izbirati sodelavke.

Kaj pa je tebe treba bilo?

Kot vsako leto nam tudi 2011 ni prizaneslo s filmi, ki so potrata filmskega traku, časa in talenta ustvarjalcev ter predvsem denarja za vstopnice. Najbolj nepotreben film oziroma zgrešen umetniški projekt je nedvomno Še vedno sem tu (čeprav je navdušil nekaj zdolgočasenih filmskih kritikov), posebno pozornost kot najbolj žaljiv in podcenjujoč film leta si zasluži “komedija” Le kako ji to uspe?!, za mučenje gledalcev s klišeji, obupno zgodbo in še slabšo igro pa muzikal Burleska. Trije velikopotezni filmi, Rdeča kapica, Trgovci s časom in Zelena svetilka, so tako trdo pristali na tleh, da jih lahko uvrstimo samo v kategorijo “tako slabo, da je že dobro”, a morda je še to preveč.

Videoteke

Videoteke ponudnikov televizijskih storitev so v veliki meri že nadomestile klasične videoteke, zato smo jih povprašali, kateri filmi so bili v 2011 najbolj priljubljeni. Nihče med njimi ni hotel (smel?) podati konkretnih številk, njihove lestvice pa se zanimivo niso niti najmanj prekrivale. Telemachovi uporabniki imajo očitno nostalgijo osemdesetih, saj sta med najbolj gledanimi parodija Strogo zaupno in vietnamski akcioner Pogrešani v akciji s Chuckom Norrisom. Pri T-2 in SiOL-u so priljubljeni nekoliko bolj aktualni filmi, pri čemer je na vrhu T-2-jeve lestvice Spider-Man 3, pri SiOL-u pa Gremo mi po svoje. Na lestvicah ponudnikih, pa ne najdemo le slovenskih mladinskih klasik, kot sta Poletje v školjki in Sreča na vrvici, ampak tudi prvo slovenska porno priredbo Zajtrk petelinov.

Žanrski prvaki

Akcija: Misija: Nemogoče – protokol duh

Grozljivka: Srbski film

ZF: Izvorna koda

Komedija: Dekliščina

Triler: Kužna nevarnost

Dokumentarec: Aleksandrinke

Romanca: Pisma sv. Nikolaju

Mladinski film: Tintin in njegove pustolovščine

Risanka: Rango

Lestvice najbolj gledanih filmov v 2011

Slovenija (po številu gledalcev)

1. Smrkci – 206 tisoč**

2. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 108 tisoč

3. Johnny English 2 – 94 tisoč**

4. Prekrokana noč 2 – 93 tisoč

5. Kung fu panda 2 – 87 tisoč

6. Harry Potter in Svetinje smrti – 2. del – 87 tisoč

7. Njuna družina – 83 tisoč*

8. Avtomobili 2 – 81 tisoč

9. Hitri in drzni 5 – 75 tisoč

10. Rio – 73 tisoč

11. Harry Potter in Svetinje smrti: 1. del – 66 tisoč*

12. Zlatolaska – 65 tisoč

13. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 55 tisoč**

14. Kraljev govor – 51 tisoč

15. Moja neprava žena – 51 tisoč

* od lani

** še na sporedu

Opomba: Gremo mi po svoje je leta 2010 videlo več kot 160.000 gledalcev, skupaj z letošnjim obiskom pa je pristal  pri 205.000 gledalcih.

ZDA (po zaslužku v USD)

1. Harry Potter in Svetinje smrti: 2. del – 381 milijonov

2. Transformerji 3 – 352 milijonov

3. Somrak saga: Jutranja zarja – 1. del – 271 milijonov

4. Prekrokana noč 2 – 254 milijonov

5. Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi – 241 milijonov

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Lars von Trier

Igrajo: Kirsten Dunst, Charlotte Gainsbourg, Kiefer Sutherland, Alexander Skarsgård, Brady Corbet, Cameron Spurr, Charlotte Rampling, Jesper Christensen, John Hurt, Stellan Skarsgård, Udo Kier

Le redkim je dana možnost obdelave lastne depresije na tako grandiozen in drag način kakor danskemu režiserju Larsu von Trierju. A še redkejši so tisti, ki bi za tak projekt prejeli nagrado evropske filmske akademije za najboljši film leta. Melanholija si zasluži nagrade, ki jih je prejela; vizualno je film za razred boljši od hollywoodskih spektaklov, igra je odlična, zgodba deluje na več plasteh, je polna simbolizma in metaforike ter vsebuje tudi okoljsko sporočilo. Film je, skratka, čudovit paket cenjenih elementov evropskih filmov, vključno z brezkompromisnim apokaliptičnim koncem.

Vsebinsko se Melanholija giblje na precej znanem terenu za von Trierja, saj je osrednji del filma zapolnjen z dialogi o odnosih med ljudmi, depresiji, nezmožnosti premika iz ustaljenih vzorcev. Estetsko je prikaz gala poročnega slavja čudovita mešanica baročnega pretiravanja in realistično trpečega neuspeha realizacije, prikaz apokalipse pa preprosto osupljiv. Kljub odlični igri in zanimivim temam pa so liki daleč od vrhuncev von Trierjevega ustvarjanja, predvsem Justine (Kirsten Dunst) je zgolj nadomestek za samega avtorja, žrtev depresije brez pravega sporočila.

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Mitja Okorn

Igrajo: Maciej Stuhr, Roma Gasiorowska, Pawel Malaszyński, Tomasz Karolak, Piotr Adamczyk, Agnieszka Dygant, Wojciech Malajkat, Agnieszka Wagner, Katarzyna Zielińska, Katarzyna Bujakiewicz, Beata Tyszkiewicz

Ljudje doživljamo praznike vsak po svoje. Nekateri delajo. Drugi kličejo na radio in razlagajo o pomanjkanju ljubezni. Tretji utapljajo osamljenost v hedonizmu. Četrti se odločijo z iskanjem novega začetka osamljenosti narediti konec. Nekateri pa želijo le nadaljevati po ustaljenih tirnicah. A vsakdo ima svojo zgodbo in v tej romantični komediji vsakogar čaka srečen konec.

Pri filmu Pisma sv. Nikolaju se je težko izogniti presežnikom, a kaj, ko že od Pravzaprav ljubezen (Love Actually) ni bilo romantične komedije, ki bi tako prepričala s kakovostno zgodbo in brezkompromisno izvedbo. Pa tudi pri tej britanski klasiki je vprašanje, ali bi brez vseh zvezdnikov dosegla tako visoko mesto v kolektivni družbeni zavesti.

Režiser Mitja Okorn je s prvencem Tu pa tam pokazal, kaj zmore samo z entuziazmom, s filmom Pisma sv. Nikolaju pa, kako se obnese s poštenim proračunom. Škoda, da je moral zapustiti domovino, da mu je to uspelo, a tarnati nad slovensko filmsko politiko nima smisla. Veliko boljši so srečni konci. Filmski in tudi življenjski.

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Za uvod

“Božični film ne obstaja. Ne moreš ustvariti filma o božiču, ampak mora govoriti o medčloveških odnosih, ljubezni, sovraštvu, odtujenosti, samostojnosti. Božič je samo čas, v katerem se vse skupaj dogaja. In zato je naš film, tako kot 99 odstotkov vseh filmov, film o ljubezni. Za zgled nismo vzeli božičnih filmov, ampak filme o medčloveških odnosih in tiste, ki imajo strukturo z več zgodbami. Gledali smo Pravzaprav ljubezen, Trk, Magnolijo. Potem so producenti hoteli posneti Pravzaprav ljubezen, jaz pa Magnolijo, ker sem vedel, da ne more biti dobre romantične komedije brez žalostnih trenutkov, brez drame. Nastalo je nekaj vmes in hkrati veliko več, ker film nosi v sebi tudi veliko nostalgičnih vzhodnoevropskih elementov, ki mu dodajo globino. Poleg tega nisem videl veliko filmov, a ne zato, ker sem ignorantski, temveč zato, ker sem pri ustvarjanju rad naiven. Ustvarjalci, ki jemljejo scene iz drugih filmov, so tisti, ki nimajo dobrega scenarija, ampak si morajo vizualne ideje sposojati iz drugih filmov. Vse v filmu v bistvu že obstaja, pomembno je, da mu daš svoj pečat.”

Pravzaprav ljubezen (Love Actually), 2003

“Pravzaprav ljubezen je bil velik navdih zaradi strukture. V tem filmu je neverjetno inteligentno speljanih osem zgodb, pri čemer je najtežje začeti film, ker moraš predstaviti vse glavne junake, kar pa hitro povzroči zmedo. Zato sem bil pogosto tudi v navezavi z Duncanom Kentworthyjem, producentom filma Pravzaprav ljubezen, on mi je precej svetoval, ampak na koncu smo se morali znajti sami.”

Smrtonosno orožje (Lethal Weapon), 1987

“Najprej sem povsem pozabil na ta film in na sceno s komičnim poskusom samomora. Ampak to je ena od stvari, zaradi katere sem se navdušil nad scenarijem: sredi veselega božičnega razpoloženja se na strehi pojavi nekdo in skuša narediti samomor. V prvi različici scenarija se je izkazalo, da tip sploh ne poskuša narediti samomora, ampak popravlja anteno. To se mi je zdelo nemogoče prikazati, predvsem pa se to ne bi dotaknilo glavnega junaka, zato sem jih prepričal, da vključimo poskus samomora. Zakaj je v takem filmu to še posebej pomembno prikazati na komičen način? V dramatični komediji mora biti vsaka  resna stvar tudi smešna. Najprej zato, ker se ne dogaja nam, potem pa zato, ker s časom postane smešno tudi tistemu, ki se mu to zgodi. Tudi sam gledam na stvari tako; vse resne stvari v mojem življenju imajo v sebi nekaj komedije. Ko ti gre v življenju slabo, se moraš smejati.”

Filmi Audrey Hepburn

“Želeli smo, da bi bila  glavna junakinja Doris čim bolj podobna Audrey Hepburn. Ne njej osebno, ampak da bi bila videti, kot da bi živela v teh starih kultnih romantičnih komedijah iz tridesetih in štiridesetih. To, da kliče na radio in se pritožuje, da nima ljubezni, je hitro lahko videti patetično, razen če je  junakinja prikazana kot ultra romantična. In na trenutke je ta igralka, Roma, tudi zares izžarevala Audrey.”

Sam doma (Home Alone), 1990

“Ta film nam je bil v navdih z enega vidika. Čisto vsako leto je na sporedu po televizijah po vsem svetu. No, zdaj Kevinu ne bo več treba biti samemu doma, saj bo lahko gledal naš film (smeh). To je bil naš cilj, narediti takšen hit za naslednjih 20 let.”

Gremlini (Gremlins), 1984

“Fraza ‘Ne jih hraniti po polnoči!’ se pojavi tudi v mojem filmu, to je res, a tega doslej nisem opazil. Eden od scenaristov zna vse filme na pamet in v svoje delo meče citate, ampak to pogosto spregledam. Pri svojem delu se kot režiser osredotočim na čustva, za to pa ne potrebuješ drugih filmov, temveč moraš biti psiholog.”

Počitnice (The Holiday), 2006

“Film smo si z vso tehnično ekipo zelo podrobno ogledali, predvsem scenografijo in pa zato, da smo videli, kakšen NE sme biti umeten sneg. Tako kot tudi v filmu Dnevnik Bridget Jones. Predvsem ker nam vreme ni bilo naklonjeno, saj v Varšavi od januarja do marca skoraj ni bilo snega – potem pa je zapadel maja – tako da smo potrebovali veliko umetnega snega.”

Pokvarjeni božiček (Bad Santa), 2003

“To je bil edini ‘božični’ film, ki sem si ga ogledal med snemanjem, pa še to samo zato, ker mi je nekdo rekel, da je eden izmed likov zelo podoben temu Božičku. Imel je prav.”

Valentinovo (Valentine’s Day), 2010

“Ta film je narejen prav matematično. Čustveno gledalcu ne pusti nič, saj je očitno, da so zgodbo in odnose med liki naredili računalniki in ne ljudje.”

Za zaključek

“Pri romantičnih komedijah tako ali tako veš, kako se vse konča, pomembna je pot, kako do tega prideš. Podobno si v šoli veliko bolj vesel dobre ocene, če si se zanjo zelo trudil, kakor če ti je bila podarjena.”

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Režija: Woody Allen

Igrajo: Owen Wilson, Rachel McAdams, Marion Cotillard, Kurt Fuller, Mimi Kennedy, Michael Sheen, Nina Arianda, Carla Bruni, Alison Pill, Corey Stoll, Tom Hiddleston, Kathy Bates, Adrien Brody

Polnoč v Parizu ni le finančno najuspešnejši film Woodyja Allena, ampak tudi eden njegovih boljših izdelkov zadnjih let. Režiser še zmeraj ostaja znotraj okvirjev svoje nevrotične osebnosti, ki jo projicira v glavnega junaka in ostale like, a tokrat enakovredno vključi celotno obsežno zasedbo, ki jo dobro izrabi za zabaven prikaz duhovite in zanimive zgodbe.

Fantastičen element preskoka v preteklost, v Pariz divjih dvajsetih, Allen uporabi za vključitev legendarnih zgodovinskih osebnosti, od Pabla Picassa do F. Scotta Fitzgeralda in Ernesta Hemingwayja, hkrati pa zgodbo in osebne dileme glavnega junaka poveže s sodobnim časom, in to z manj nepotrebnega filozofiranja o mehaniki preskoka, kot ga najdemo v filmu Biti John Malkovich ali pa v Allenovi Škrlatni roži Kaira.

Zasedba je odlična. Owen Wilson je v glavni vlogi idealni nadomestek Woodyja Allena, saj mu uspe prikazati vse klasične allenovske trenutke in hkrati liku dodati svoj pečat, preostanek zasedbe je poln zvezdnikov in oskarjevcev, tako da bi bilo nenavadno, če film ne bi bil izjemen. Kar nedvomno je.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Režija: Bill Condon

Igrajo: Kristen Stewart, Robert Pattinson, Taylor Lautner, Billy Burke, Anna Kendrick, Ashley Greene, Nikki Reed, Kellan Lutz

Vampirji, volkodlaki in (nič več) neodločna lepotica se vračajo še za zadnji krog sage, ki je prevzela najstnice po vsem svetu. V primerjavi z akcijskim Mrkom je dogajanje bolj statično in umirjeno, pri čemer se režiser Bill Condon (Kinsey, Sanjske punce) odreže bolje od predhodnikov, a je vseeno omejen z izvirnikom.

Film občasno zatava v umetniške kadre, tipične za filme iz sedemdesetih, ki so takrat služili izpostavljanju razkola med realnostjo in blodnjami glavnega junaka ter uvodu v grozo, a pri Jutranji zarji predvsem napeljujejo na končni obračun, ki bo sledil v prihodnjem filmu čez eno leto. Izboljšave se poznajo tudi pri igri, a le pri Stewartovi in Pattinsonu, medtem ko je Lautner videti zadovoljen že s tem, da zna besedilo (in strgati majico s sebe).

Zgodba sledi knjižni predlogi, ki je deloma srednješolska dekliška fantazija o fantih, ki se borijo za dekle, in popolni poroki, deloma puritanska moralka, v kateri so vsi moški razen očeta pošasti (volkodlaki in vampirji), seks (tudi po poroki) pa nemudoma vodi v nosečnost, ta pa je skorajda enaka smrti.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: Andrew Niccol

Igrajo: Justin Timberlake, Amanda Seyfried, Olivia Wilde, Alex Pettyfer, Cillian Murphy, Johnny Galecki, Vincent Kartheiser
Matt Bomer

Znanstveno-fantastična dela običajno prikazujejo svet prihodnosti, pri čemer je ta pogosto metafora za sedanjost. Tako je denimo Avatar z zgodbo o planetu Pandora kritika tako vojne v Iraku kot izkoriščanja naravnih bogastev Amazonke in Afrike ter tudi kolonializma. In čeprav je to povsem očitno, Avatar kljub klišejski zgodbi gledalca povsem posrka v svoj svet. Trgovci s časom pri tem ni tako uspešen. Koncept družbe, v kateri se nihče ne stara, čas pa je postal valuta s katero človek trguje, dokler mu je ne zmanjka, nato pa umre, je zanimiv. Žal izvedba ni.

Zgodba je tako polna lukenj, da je ni mogoče opisati drugače kot neumno, igra je na stopnji osnovnošolskih predstav, v dialoge pa so stlačene vse fraze, pregovori in dovtipi, ki vsebujejo besedo čas. To je prvih pet minut še prikupno, v nadaljnjih 104 minutah pa krepko preseda. Kot v vseh filmih režiserja Andrewa Niccola (Gattaca, Gospodar vojne) so scene stilistično dodelane, a denimo prepogoste reciklaže lokacij (tri ulice v Los Angelesu) ni mogoče prezreti. Seveda je še težje prezreti obupno zgodbo, predvsem ker je Andrew Niccol zaslužen za Trumanov show (scenarij) in Gattaco (scenarij in režija), dva ZF filma, ki se po tej plati uvrščata v sam vrh žanra.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.