O Filmosferi
Filmosfera je blog o filmu, televizijskem programu, domačih in tistih tapravih kinih, zabavni elektroniki, včasih pa tudi o glasbi in knjigah.
Kategorije
Arhiv
- februar 2012
- januar 2012
- december 2011
- november 2011
- oktober 2011
- september 2011
- avgust 2011
- julij 2011
- junij 2011
- maj 2011
- april 2011
- marec 2011
- februar 2011
- januar 2011
- december 2010
- november 2010
- oktober 2010
- september 2010
- avgust 2010
- marec 2010
- februar 2010
- januar 2010
- december 2009
- november 2009
- september 2009
- avgust 2009
- julij 2009
- junij 2009
- maj 2009
- april 2009
- marec 2009
- februar 2009
- januar 2009
- december 2008
- november 2008
- avgust 2008
| sep 18 |
Državni sovražniki (Public Enemies), 2009Eden prvih kandidatov za oskarje. Ocena: 4 od 5. Kriminalka.
Igrajo: Johnny Depp, Christian Bale, Billy Crudup, Marion Cotillard, Stephen Graham. Zgodba Državnih sovražnikov je postavljena v trideseta leta dvajsetega stoletja, čas prohibicije in razcveta organiziranega kriminala ter začetkov Zveznega preiskovalnega urada (FBI). V ospredju je John Dillinger, bančni ropar, ki ga je direktor FBI poimenoval “državni sovražnik št. 1″. Čeprav bančni roparji niso bili pretiran družbeni problem, so bili njihovi uspehi preveč opazni in tako so se znašli na vrhu spiska državnih sovražnikov. Film je odlično posnet, vizualno dovršen in premišljeno sestavljen, kar ga postavi ob bok Mannovim uspešnicam kot sta Vročica in Postranska škoda ter krepko nad denimo Miami Vice. V zasedbi najbolj izstopa Johnny Depp, ki je z vlogo Dillingerja potrdil, da je trenutno eden najboljših igralcev; odlična je tudi Cotillardova v vlogi njegove izvoljenke Billie, preostala zasedba pa ima težavo v tem, da njihovi liki niso dovolj dodelani, tako da se posledično ne morejo dokazati. To velja tako za Christiana Bala v vlogi agenta Purvisa kot tudi Billyja Crudupa v vlogi direktorja FBI Edgarja Hooverja. Kljub tej pomanjkljivosti film odpelje naprej zanimiva in dobro podajana zgodba, impresivna kostumografija in prepričljiva igra, tako da se sploh ne zdi dolg dve uri dvajset. Prej nasprotno; ko se zgodba predvidljivo (in v skladu z zgodovino) zaključi na pločniku pred kinom Biograph v Chicagu, bi želeli še več tega sveta. Komentirajte zapis |

