Režija: Chris Renaud in Kyle Balda

Režija sinhronizacije: Špela Kravogel

Glasovi: Tadej Pišek, Gregor Čušin, Lado Bizovičar, Branko Završan, Uroš Potočnik, Maja Keuc

Lorax je pravljica z ekološkim sporočilom, postavljena v tehnološko sodobno mesto, kjer je vse umetno, zrak pa plačljiv. Zunaj mesta je zaradi pretiranega industrijskega izkoriščanja okolje namreč povsem opustošeno. A glavni junak Ted se v želji, da bi naredil vtis na lepo Audrey, odpravi iz mesta poiskat Once-lerja, samotarja, ki še edini ve, kaj se je zgodilo z drevesi.

Once-ler mu pove tragično zgodbo o drevesih in njihovem nekoliko nadležnem varuhu Loraxu. Ob izidu v ZDA je bil Lorax deležen ostrih kritik neoliberalnih in konzervativnih medijev zaradi negativnega prikaza kapitalizma. Priznati je treba, da je na nekaterih točkah Lorax tako hipijski, da se zdi, da bomo kmalu zaslišali “Aquarius” iz muzikala Lasje. A naivni optimizem ter zagovarjanje zmernosti in osebne odgovornosti nista zgrešeni sporočili, kar Loraxa povzdigne nad preproste zabavne risanke. Slovenska sinhronizacija je spet pohvalna, zelo dobre so tudi pesmi, ki jih je prevedel Jose, čeprav je pri zborovskih delih včasih težko razumeti besedilo (kar je morda posledica napake pri projekciji).

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2012.

Filmske ali TV priredbe kultnih knjig z množico vnetih oboževalcev so zmeraj dvorezen meč. Uspešna izvedba lahko prinese slavo, kupe denarja in celo oskarje (glej Gospodar prstanov), neuspešna pa razočaranje, bes in težave v nadaljevanju kariere (glej Štoparski vodnik po galaksiji). Poleg Somraka ima serija knjig Pesem ledu in ognja pisatelja Georga R.R. Martina najbrž najbolj zagrizene oboževalce. Odločitev HBO za snemanje serije, ki jo je zaupala neizkušenima producentoma Davidu Benioffu in D.B. Weissu ter jima namenila okrog 50 milijonov dolarjev proračuna, je bila zelo pogumna. In v sodelovanju z avtorjem knjig nista razočarala, še več, izbrala sta režiserje, ki jih zdaj snubi Disney.

Prva sezona je bila izjemno uspešna in je po začetnih težavah s predstavitvijo ogromnega števila likov, ki je nekatere gledalce odvrnila (ali pa vsaj zmedla), pritegnila precej več gledalcev, kot je imela knjiga bralcev. Pri tem gotovo niso škodili naturalistični in odlično posneti prikazi nasilja in razvrata, vendar gre večina zaslug kakovosti produkcije, dobri igri večine igralcev ter seveda elegantno prepleteni in pogosto šokantni zgodbi. Predvsem z mnogimi smrtmi ob koncu prve sezone.

Zgodba druge sezone se nadaljuje, kjer se je končala prva, in še naprej zvesto sledi strukturi knjige. A spremembe le prihajajo na dan. Te so večinoma posledica dveh dejavnikov. Prvi je, da ni mogoče žonglirati s tako velikim številom likov, zato so nekateri stranski odpadli, z njimi pa tudi delčki zgodbe. Drugi dejavnik, ki že tako obsežno zgodbo še nekoliko razširi, pa je sprememba medija. V knjigah serije Pesem ledu in ognja so nekateri junaki pripovedovalci in tako je v vsakem poglavju dogajanje podano z zornega kota enega od pripovedovalcev. To na ekranu ne deluje učinkovito (oziroma bi bil potreben kak bolj pogumen avtorski pristop), zato imamo gledalci možnost spremljati tudi dogajanje, ki je v knjigi zgolj bežno nakazano. Denimo ljubezensko razmerje med kraljem Renlyjem in vitezom Lorasom Tyrellom in neuspešna konzumacija zakona med Renlyjem in Lorasovo sestro Margaery ter njena politična odločenost, da bo zanosila. Še bolj presenetljivo je spolno razmerje med kraljem Stannisom in svečenico Melisandre, vidimo tudi denimo Theonovo nihanje glede podpore Starkom ali Greyjoyem, medtem ko Tyrionova ljubica Shae postane dekla Sanse Stark. V obsežni sliki, ki jo imajo v glavi le George R.R. Martin in scenaristi, so to zgolj malenkosti, a vseeno malenkosti, ki lahko pomembno vplivajo na tok zgodbe, predvsem pa (morda presenetljivo) likom dodajo globino. Glede na prvo sezono je mogoče opaziti tudi spremembe v montaži, saj posamezni deli precej manj skačejo od enega do drugega lika in tako pustijo zgodbi, da se odvija bolj organsko. Žal smo bili zaradi tega že dva dela prikrajšani za zmaje.

Seveda tudi najboljša zgodba ne more narediti vtisa, če ni primerno predstavljena. Dubrovnik je prekrasen Kraljevi pristanek, saj se pozna, da nenadoma ni več vse posneto pred zelenim zaslonom. Tudi sicer je očitno, da so se pri ustvarjanju prve sezone vsi veliko naučili, tudi igralci. V prvi sezoni je bil težaven predvsem Kit Harington v vlogi Jona Snega, kar bi lahko bilo katastrofalno glede na vse, kar doživi ta lik v drugi knjigi, a je očitno vmes obiskal zelo učinkovit igralski tečaj. Še posebej je dobrodošel podatek, da ima druga sezona občutno višji proračun za potrebe velike bitke pri Kraljevem pristanku in naj bi bila na ravni hollywoodskih filmov. Kar bo vsekakor vredno ogleda.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2012.

Režija:

Na okrogli mizi po premierni projekciji gverilskega dokumentarca Toma Križnarja je Delov novinar  Branko Soban v komentarju na negativne kritike filma poudaril, da je to izjemen film. Kar zadeva temo in način predstavitve, je temu vsekakor treba pritrditi. Dogajanje v Sudanu je preveč grozljivo poglavje človeštva, da bi si lahko privoščili molk. Prav je, da izvemo in da skušamo nekaj narediti. Tako kot je Tomo Križnar, ki je med ljudi razdelil majhne video kamere ter jim dal možnost posneti morilce, posiljevalce in bombnike, ki jih skušajo odgnati iz zemlje oziroma iztrebiti. Film vsebuje tudi njihove posnetke in si pri tem ne zatiska oči niti ob najbolj eksplicitnih prizorih.

Film, kakor vsako umetniško ali poročevalsko delo, je lahko učinkovit le, če  je  koherenten in gledalcu ponudi jasen dostop do sveta, ki ga predstavlja. Žal film Oči in ušesa Sudana tega ne doseže povsem. Zgodovina Sudana in Križnarjevih človekoljubnih pobud je predstavljena na široko, kljub temu pa gledalec na premnoga vprašanja ne dobi odgovora, medtem ko so gverilski posnetki Sudancev pogosto brez pravega konteksta, tako da so videti kot statisti v lastnem filmu. Vsekakor je izjemno, da je film nastal, a bi lahko imel večji vpliv, če bi bil izjemno bolje narejen.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2012.

Foto: http://www.tomokriznar.com

Režija: Jon Hurwitz in Hayden Schlossberg

Igrajo: Jason Biggs, Alyson Hannigan, Seann William Scott, Tara Reid, Thomas Ian Nicholas

Ameriške pite se še zmeraj upravičeno drži sloves ene najboljših najstniških komedij zadnjih desetletij in zanimivi liki so lahko dober povod za novo nadaljevanje. Druščina se tako zbere za obletnico mature v domačem kraju in preživi še en žurerski vikend ob podoživljanju mladostniških norčij. Zgodba je zgrajena podobno kot v prvem filmu in vsebuje vse osnovne sestavine, vključno z Jimovim nerodnim razkazovanjem in poškodbami ter še bolj nerodnim seksualnim pogovorom z očetom. A recept je eno, priprava pa vseeno zahteva mojstra.

Scenarista in režiserja Jon Hurwitz in Hayden Schlossberg to nista, kar sta dokazala že z neposrečenim drugim delom filma Zadeta modela (napisala sta tudi scenarij za veliko boljša prvi in tretji del). Čeprav film ne ponudi kaj posebno novega, sta prvi dve tretjini, ko druščina z zganjanjem vragolij zabrede precej globoko, zabavni, nato v zadnji tretjini, namenjeni reševanju konfliktov, tempo izjemno pade. To niti ni tako nenavadno, saj film traja skoraj dve uri, kar je za lahkotno komedijo občutno preveč.  Ameriška pita: Obletnica tako poskrbi za dobro mero smeha, a na koncu vseeno ostane nekoliko pust priokus.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2012.

Režija: Jonathan Liebesman

Igrajo: Sam Worthington, Liam Neeson, Ralph Fiennes, Rosamund Pike, Bill Nighy.

Sam Worthington je tako rekoč čez noč postal akcijski junak, ko je v enem letu nanizal glavne vloge v filmih Terminator: Odrešitev, Avatar in Spopad Titanov. A kot je pokazal že pred mesecem v  Samomorilcu, mu, da bi lahko nadomestil Stathama, Stallona, Schwarzeneggerja ali kogar koli iz zasedbe Plačancev, manjka karizme. Bes Titanov mu prav tako ne dela usluge.
Akcijski prizori so sicer večinoma dodelani, predvsem je po dolgem času pohvalna uporaba 3D, čeprav film vizualno ne doseže lanske uspešnice režiserja Liebesmana, filma Bitka Los Angeles. A težava je v razvlečeni zgodbi, ki skuša v vsak obrat stlačiti težavno razmerje z očetom. Kar je sicer lahko dobra osnova zgodbe, a takšna pretiravanja ne služijo namenu. Rosamund Pike se desetletje po Umri kdaj drugič in sedem let po Doomu vrača k akcionerjem, a njena obrazna mimika v napadu ali ob zmagoslavju še vedno ne prepriča. Liam Neeson in Ralph Fiennes imata nekoliko večji vlogi kot v prejšnjem filmu, in vsaj občasno je videti, kot da uživata v akcijskem žanru, čeprav se zdi, da se ob butastih dialogih občasno zamislita in si rečeta: “Nisva nekoč igrala v Schindlerjevem seznamu?”.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2012.

Režija: Lynne Ramsay

Igrajo: Tilda Swinton, John C. Reilly, Ezra Miller, Jasper Newel

Umetniška dela o množičnih morilcih običajno doživljajo besne odzive javnosti, da humanizirajo storilca in upravičujejo nečloveška dejanja, kar je na primer občutil film Rojena morilca. A eden od ciljev umetnosti je razkrivanje temnih strani človeške psihe. V Pogovoriti se morava o Kevinu se glavna junakinja Eva (Tilda Swinton) že odkar je bil njen sin Kevin dojenček zaveda, da z njim ni vse v redu. Najprej ves čas joka, nato noče komunicirati in do šestega leta uporabljati stranišča.
Kot najstnik postane še bolj čudaški, zaprt vase in pogosto nesramen. Očeta (John C. Reilly) ni skoraj nikoli doma, ko je,  ga  Kevin z lahkoto preslepi. Zgodba je predstavljena razdrobljeno in preskakuje med sedanjostjo, v kateri se Eva trudi na novo zaživeti, medtem ko jo okolica nenehno napada (tudi fizično), in preteklostjo, ko so še bili “srečna družina”. Tilda Swinton je odlična v vlogi, ki bi bila pretežavna za večino igralk, a pravo (in malo strašljivo) presenečenje sta Ezra Miller in Jasper Newell, ki upodobita najstniškega  in otroškega  Kevina. Pohvale  si zasluži tudi direktor fotografije Seamus McGarvey (Ure do večnosti, Zvestoba do groba), saj vizualna podoba filma ne bi mogla biti bolj usklajena z zgodbo.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2012.

Režija: Roman Polanski

Igrajo: Jodie Foster, Kate Winslet, Christoph Waltz, John C. Reilly

Po pretepu dveh otrok v parku se njuni starši srečajo, da bi se pogovorili o dogodku. Čeprav vsi štirje skušajo ostati “civilizirani”, pač glede na posameznikovo dojemanje tega pojma, razlike in konflikti kmalu privrejo na dan. Najprej med paroma, saj Penelope (Jodie Foster) in Michael (John C. Reilly) želita izvedeti, kako bosta Nancy (Kate Winslet) in Alan (Christoph Waltz) disciplinirala svojega sina, kasneje pa se s stopnjevanjem napetosti na površje prebijejo tudi stare zamere znotraj parov, pa tudi odnos vpletenih do sebe in do svojega položaja v svetu. Film temelji na uspešni drami Yasmine Reza, ki je z režiserjem Romanom Polanskim tudi soscenaristka filma. Slednji kot zmeraj iz igralcev izvabi mojstrsko predstavo, kar s tremi izjemnimi oskarjevci in pogosto neupravičeno prezrtim Johnom C. Reillyjem (trenutno v kinu tudi v Pogovoriti se morava o Kevinu) res ni težko, a je vseeno pravi užitek gledati takšne talente, kako dajo vse od sebe. Predvsem s tako čudovito razgibanim, pristnim in prefinjeno komičnim materialom.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2012.

Režija:

Igrajo: Katherine Heigl, Jason O’Mara, Daniel Sunjata, John Leguizamo

Katherine Heigl igra Stephanie Plum, nekdanjo vodjo oddelka za spodnje perilo, ki postane “lovec na glave”. Dodaten zagon ji da prvi primer, saj gre za njenega bivšega iz srednje šole.
Zvezdnica serije Talenti v belem je v zadnjih petih letih nanizala nekaj odmevnih filmskih vlog (Napumpana, Grda resnica in Življenje, kot ga poznaš). Kljub uspehom na velikem platnu pa je njen tokratni podvig bliže televizijskemu kakor filmskemu svetu.

Priredba prve v seriji  komično-romantičnih kriminalk Janet Evanovich je namreč videti kot (zavrnjen) pilot za TV serijo. Nekako v slogu Monka ali Columba. Ene od kriminalnih serij, pri katerih ni težko ugotoviti, kdo je morilec (namig:  igralec, ki je vsaj bežno znan), a gledalce pritegne karizmatičen  glavni junak. Vse za denar delno sledi temu konceptu, s to razliko, da glavna junakinja ni karizmatična, šale ne smešne, zgodba pa polna lukenj, je pa res, da je najbolj znan igralec morilec. Vsaj nekaj.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2012.

Režija: Gary Ross

Igrajo: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth, Elizabeth Banks, Woody Harrelson

Že po uvodnih sekvencah filma, ki prikažeta oglas za naslovne Igre in trdo življenje v Okrožju 12, je oboževalcem knjige jasno, da bo film zadostil visokim standardom knjige. Vsakogar, ki knjige (še) ni prebral, pa kontrast barvitih posnetkov Kapitola in temačnih, spranih, iz roke posnetih kadrov iz Okrožja 12 hitro popelje v nenavaden svet.

Glavna junakinja Katnis (Jennifer Lawrence) prevzame sestrino mesto kot tekmovalka v Igrah lakote, v katerih se bo morala pred kamerami bojevati do smrti proti 23 drugim najstnikom. Film je prežet z nasiljem, a ne v slogu akcijskih filmov, kot so denimo Plačanci, ampak je v ospredju represija države nad državljani. Podobno kot v kultnem V kot vroče maščevanje tudi v Panemu postaja jasno, da se ljudje ne bi smeli bati svoje vlade, ampak se mora vlada začeti bati svojih državljanov. A več o tem v preostalih filmih trilogije, Igre lakote: Arena smrti je predvsem spektakularen uvod v to temo. Čeprav je filmu v primerjavi s knjigo mogoče očitati površinskost pri izgradnji sveta, uspe režiserju Garyju Rossu v dobrih dveh urah gledalca dobro potopiti v ta svet in ga z odlično zgodbo držati na trnih.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2012.

Režija: Tomas Alfredson

Igrajo: Gary Oldman, Colin Firth, Tom Hardy, Mark Strong, John Hurt, Toby Jones, David Dencik, Ciarán Hinds, Kathy Burke, Benedict Cumberbatch.

Sedemdeseta. Hladna vojna je na vrhuncu. Britanska obveščevalna služba sumi, da je med njimi ruski vohun, in iskanja se loti upokojeni analitik George Smiley (Gary Oldman). Film je posnet po romanu Johna le Carréja, nekdanjega vohuna in mojstra žanra, in naj bi bil vsaj delno avtobiografski. Režiser Tomas Alfredson, ki je pred tem posnel izjemen švedski triler Vampirska ljubezen, se tudi tokrat odlično izkaže. Razvoj dogodkov je počasen in metodičen kot sama preiskava, subtilno razkrivanje ozadja dogajanja v duhu vohunskega dela, strukturirana in detajlna vizualna podoba scen pa odraža tako stanje junakov kot pogoje v katerih delujejo. Film je eden tistih redkih draguljev, ki v svoji popolnosti niti za trenutek ne trzne, je pa treba priznati, da tudi od gledalca precej zahteva. Predvsem popolno zbranost in osredotočenost, saj lahko sicer hitro izgubi rdečo nit in posledično tudi zanimanje. V tem je film podoben Kubrickovemu 2001: Odiseja v vesolju, ki brez zbranega ogleda v odlični kakovosti gledalcu ponudi predvsem dolgčas, pa čeprav je eden najboljših filmov vseh časov. In tudi Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun nagradi le predane gledalce.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2012.

Napovednik: