Režija: Måns Mårlind, Björn Stein

Igrajo: Kate Beckinsale, Charles Dance, Michael Ealy, India Eisley, Kris Holden-Ried, Stephen Rea

Glavni čar serije filmov Podzemlje je nedvomno Kate Beckinsale v črnem, oprijetem usnju oz. lateksu, ko pretepa in pobija volkodlake, vampirje in druge sovrage. Četrti film se vrača h koreninam, saj je skoraj ves film Kate v ospredju. Dogajanje je postavljeno 12 let v prihodnost od drugega dela (tretji je bil predzgodba), vmes pa so ljudje odkrili vampirje in volkodlake ter jih bolj ali manj uničili. Selene (Kate Beckinsale) je bila ujeta in zamrznjena, a se v začetku filma osvobodi in poda na maščevalni pohod.

Zasnova je zanimiva, zgodba, ki je najverjetneje sestavljena iz vsaj dveh zavrnjenih predlogov za tretji del, pa žal ne. Dialogi so najslabši doslej, predvsem pa bode v oči nekonsistentnost s prejšnjimi filmi in celo znotraj tega filma. Poleg tega Podzemlje kopira drugo serijo filmov z izzivalno oblečeno in smrtno nevarno glavno junakinjo, Nevidno zlo. Za to ni nobene potrebe, saj bo peti del jeseni prišel v kina. Vizualna podoba in posebni učinki so dobri, 3D povprečen, zasnova pošasti pa korak nazaj od prejšnjih filmov. Podzemlje: Prebujenje bo morda zanimiv za oboževalce v usnje oblečene Kate Beckinsale, drugače pa ga je bolje preskočiti.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: Nejc Gazvoda

Igrajo: Nina Rakovec, Jure Henigman, Luka Cimprič

Prvencu mladega pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode so kritiki takoj prilepili izraz “generacijski film”. Torej film, ki neki, praviloma mladi generaciji pove več kakor drugim, oziroma film, s katerim predstavnik te generacije sporoča svetu, da se svet spreminja. Med najbolj slavne tovrstne filme sodijo: Diplomiranec (The Graduate, 1967), Goli v sedlu (Easy Rider, 1969), Matrica (The Matrix, 1999) in Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Vsak zgoraj omenjeni film odlično zajame duh časa ter opiše razpotje, na katerem se je znašla neka generacija. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da se mednje uvršča tudi Izlet.

V središču zgodbe so trije prijatelji iz srednje šole, ki se kakšno leto po šolanju odpravijo na izlet na morje, pri tem pa se morajo soočiti z življenjskimi spremembami, ki so posledica odraščanja in vstopa v svet odraslih. Predvsem ker je to svet, ki ni podoben temu, kar so med odraščanjem pričakovali. No, ti stavki zvenijo nekoliko preveč dramatično. Gazvoda uspe zgodbo filma speljati skozi pristne odnose med junaki, cinični humor, ki jih preveva, in nenehno gibanje, ki ga prinaša format filma ceste. Skratka, ponudi nam izjemno filmsko doživetje, ne glede na starost.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: Ben Palmer

Igrajo: Simon Bird, James Buckley, Blake Harrison, Joe Thomas, Laura Haddock, Emily Head

Tretji najbolj gledan film v VB lani (takoj za zadnjim Harryjem Potterjem in Kraljevim govorom) je morda res zabaven za oboževalce komične serije, ki jo je nasledil, a študentom filmskih študij in predvsem scenaristike bo lahko še vrsto let primer, kako ne narediti filma. Primeri: uporaba pripovedovalca, ko bi dogajanje moralo zadostovati; nepovezani dialogi, ki so videti, kot da so vstavljeni naknadno, da bi zgodbi dodali smisel; nezanimivi, nekonsistentni in nadležni liki. Film bremeni tudi kulturna težava, saj propagira točno takšno objestno dopustniško vedenje, zaradi katerega se vsak spodoben Britanec tujcem ob prvem stiku najprej opraviči za svoje rojake. Da šovinizma niti ne omenjamo.

Humor filma pretežno temelji na nesposobnosti in nespodobnosti štirih glavnih junakov, ki se po srednji šoli odpravijo na počitnice v Grčijo. Njihove bakanalije niso kaj prida izvirne ter poleg popivanja in nadlegovanja deklet (opomba: v filmu ni prikazano “osvajanje” ali “šarmiranje”, ampak zgolj nadlegovanje) ne zajemajo kaj veliko več. Precej šal je straniščnih, večinoma kar dobesedno, a je treba priznati, da se je vmes mogoče dvakrat nasmejati.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: Baltasar Kormákur

Igrajo: Mark Wahlberg, Kate Beckinsale, Ben Foster, Giovanni Ribisi

Napet triler Tihotapci je postavljen v New Orleans, kjer se nekdanji tihotapec Chris Farraday (Mark Wahlberg) trudi živeti odgovorno. Ko ženin mlajši brat med tihotapljenjem odvrže robo in je dolžan lokalnemu gangsterju Briggsu (Giovanni Ribisi), se Chris ponudi, da bo dolg odplačal s tihotapljenjem ponarejenega denarja iz Paname. A kot je pričakovati, pri “zadnjem poslu” ne gre brez težav. In te zajemajo dobro mero akcije, nasilja in preobratov.

Tihotapci je predelava islandskega trilerja Reykjavik-Rotterdam, v katerem je glavno vlogo odigral Baltasar Kormákur, ki je tokrat prevzel režijo. Izvirnik, pa čeprav je bil pred štirimi leti najdražji islandski film, ima sicer dobro zasnovo, a šepa v izvedbi, tudi zaradi proračuna. Poleg tega je Kormákur boljši režiser kakor njegov kolega Óskar Jónasson, ki je režiral izvirnik, pa tudi predelan scenarij, prvenec Aarona Guzikowskega, odpravi mnoge pomanjkljivosti ter zgodbo prepričljivo postavi v New Orleans in Panamo. In zasedba? Mark Wahlberg je v polni mačistični formi, Giovanni Ribisi in Ben Foster svoji vlogi odigrata prepričljivo in dovolj agresivno.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: Peter Kerekes

Dokumentarni film o vojaških kuharjih je pravzaprav film o vojnah. Kot pove odlomek opisa, gre za film o “6 vojnah, 10 receptih in 60.361.024 mrtvih”, pri čemer vojne skozi svoje oči opišejo kuharji. Naj gre za Leningrad, Čečenijo, Alžirijo, Češko, Madžarsko ali pa nesrečni Balkan, v vojski ne gre brez hrane. Čeprav se avtor Peter Kerekes vojne tematike loteva po ovinkih in je v posameznih segmentih najti tudi humor, mu uspe skozi zgodbe kuharjev, ki so pripravljali hrano za agresorje ali branilce (in v enem primeru tudi za oboje, druge za drugimi), predstaviti obrise pekla vojne in neizbežnosti nasilja.

Tako kot pogovori o pripravi hrane in recepti nadomestijo opise bojevanja in strategij, prikaze smrti vojakov zamenjajo prikazi zakola živali, ki so potrebne za pripravo hrane. Ti prizori bodo za marsikoga neprijetni in šokantni, a je treba poudariti, da so precej bolj humani in naravni kakor podobni prikazi v filmih o “sodobni” hrani (npr. Hrana, d.d., Mi hranimo svet, Kruh naš vsakdanji, Zašpehan narod). Kuhati zgodovino je zanimiv in dramaturško razgiban film, a nedvomno ni za vsak okus.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: Dennis Dugan

Igrajo: Adam Sandler, Al Pacino, Katie Holmes, Elodie Tougne, Rohan Chand, Eugenio Derbez, David Spade, Nick Swardson

Adam Sandler poleg glavnega junaka Jacka igra tudi njegovo sestro dvojčico Jill. To morda ni Sandlerjeva najslabša ideja za film, a liki, ki niso niti približno tako smešni, kot so žalostni, namigujejo, da je tako. Čeprav se zdi, da huje ne more biti, gre vse le še navzdol, ko se v Jill zaljubi Al Pacino, ki ga igra Al Pacino. Da, sam Boter osebno, ki se v filmu ponižuje še bolj kot Sandler, Katie Holmes, Johnny Depp in John McEnroe. Da, tudi oni so zatavali v ta film. Kako? Šli so na počitnice.

Kot večina ljudi tudi Adam Sandler vsaj enkrat na leto odide na dopust z družino in prijatelji, a nasprotno od večine, se pri Sandlerjevih temu reče “snemanje filma”. Pred odhodom Sandler napiše scenarij, ki je slabši od povprečnega srednješolskega spisa, vzame s seboj filmsko ekipo, ki zajema sorodnike in prijatelje, in dobi za popotnico še za večino visok proračun (tokrat 79 milijonov dolarjev). Vsi njegovi dosedanji počitniški filmi (npr. Odrasli, Moja neprava žena) so popolne polomije na vseh točkah, razen po zaslužku. No, ta film tudi finančno ni pretirano uspešen, tako da upamo, da Sandler svojih prvorazrednih šal (tj. na ravni prvega razreda OŠ) ne bo več trosil tako pogosto.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Režija: Tate Taylor.

Igrajo: Emma Stone, Viola Davis, Octavia Spencer, Bryce Dallas Howard, Jessica Chastain, Allison Janney, Sissy Spacek, Mike Vogel, Chris Lowell.

Filmi, ki se ukvarjajo z rasizmom, lahko že z malo zgrešeno obravnavo te občutljive teme hitro tudi sami delujejo rasistični. Zaradi dinamičnosti družbenih odnosov do rasizma se pogosto zgodi, da film, ki je bil najprej sprejet kot protirasističen, z leti pridobi stigmo rasizma. Zgovoren primer je film Šofer gospodične Daisy (Driving Miss Daisy), oskarjevec izpred 22 let, ki danes velja za enega bolj očitnih primerov prikaza pokroviteljskega odnosa v dobri luči in izogibanja realizmu.

Služkinje so zgodba o mladi Eugeniji (Emma Stone), nadobudni novinarki v Mississippiju, ki se odloči napisati knjigo o življenju hišnih pomočnic z njihove perspektive. Pri tem se film ne uspe povsem izogniti pasti, da Eugenio prikaže kot odrešiteljico zatiranih, čeprav je njena vloga v dogodkih precej uravnotežena. Odločitev avtorjev, da se prav noben lik ne zaveda, da je rasist, je pohvalna, saj se film s tem izogne lastnim predsodkov, čeprav mu je (kakor tudi knjigi, na kateri temelji) mogoče očitati olepševanje, izpuščanje in zamegljen prikaz zgodovine. A to velja za večino hollywoodskih filmov.

Služkinje ta trenutek veljajo za kakovosten film s srčno zgodbo o odstiranju potlačenih družbenih krivic, kako bomo nanj gledali čez 10 let, pa bomo še videli.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Napovednik:

Režija: Srdjan Dragojević.

Igrajo: Nikola Kojo, Miloš Samolov, Hristina Popović, Goran Jevtić, Goran Navojec, Dejan Aćimović, Toni Mihajlovski, Nataša Marković.

Film Lepe vasi lepo gorijo je pred 15 leti, le nekaj mesecev po daytonskem sporazumu, ostro zadel v srčiko problemov razpada Jugoslavije in morije, ki je sledila. Naslednji film režiserja in scenarista Srdjana Dragojevića, Rane, je čez dve leti prikazal neperspektivnost generacije, rojene po smrti Tita, z novim filmom Parada pa Dragojević znova razgalja srbsko in balkansko družbo. Glavni junak Limun (Nikola Kojo) je veteran srbskih vojn in bivši kriminalec, ki zdaj vodi šolo za judo in varnostno službo. Njegova mlajša zaročenka zahteva uglajeno poroko, ki pa jo lahko dobi zgolj z zaščito Parade ponosa. Ko se njegovi sodelavci uprejo, se poda na pot po svojih nekdanjih bojiščih, po pomoč svojih nekdanjih zaveznikov, ki jih je pridobil na takrat sovražnih straneh.

Film se ne izmika stereotipizaciji gejev, Srbov, Hrvatov, Bošnjakov in Albancev, a Dragojević to izrabi za razkrivanje razpok v družbi, ne zgolj odnosa do gejev in drugih narodnosti, temveč splošnega odnosa do soljudi in korupcije. Vse to je predstavljeno skozi hiperkomične dialoge in situacije, ki med solzami smeha kruto realnost potisnejo v gledalčevo podzavest, in nekaterimi odličnimi, skoraj spektakularnimi posnetki akcije in vožnje, ki se jih ne bi sramoval niti Tarantino.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Napovednik:

Režija: James Bobin.

Igrajo: Amy Adams, Jason Segel, Rashida Jones, Chris Cooper, Steve Whitmire, Eric Jacobson, Selena Gomez, Emily Blunt, John Krasinski, Zach Galifianakis, Jack Black.  103 minute.

Ob ogledu Muppetkov prideta na misel citata likov iz povsem drugačnih filmov: Billa iz Tarantinovega Ubila bom Billa (“Saj veš, da sem človek stare šole.”) in Lennyja Cola iz Ritchiejevega Rokenrolerja (“Ni je čez staro šolo in jaz sem ravnatelj!“). Tako kot avtorja teh postmodernističnih akcijskih trilerjev, sta tudi scenarista Mupppetkov Jason Segel in Nicholas Stoller obsedena s predelavo starih vzorcev, hkrati pa nam njun novi izdelek pusti povsem enak občutek kot matrica stare šole. Tako so Muppetki v tem filmu dobri stari Muppetki, kot se jih spomnimo iz sedemdesetih in osemdesetih, a prepričljivo prestavljeni v novo tisočletje. Format je muzikal, ki je, podobno kot sami Muppetki, pogosto samoreferenčen. Glasbene točke so odlično izvedene, največje presenečenje pa je odlična hip hop točka oskarjevca Chrisa Cooperja.

Kermit in druščina so ponovno v akciji in treba je priznati, da je bilo brez njih nekoliko pusto, ekipa filma pa si zasluži nagrado za eno najboljših predelav nostalgije v zadnjih letih (teh ob Transformerjih, Smrkcih in G.I. Joe ni manjkalo). Film ni sinhroniziran, tako da najmlajših morda ne bo pritegnil, toliko bolj bo pa vse, ki se Muppetkov spominjamo iz otroštva.

 Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2012.

Napovednik:

Režija: François Ozon.

Igrajo: Catherine Deneuve, Gérard Depardieu, Fabrice Luchini, Karin Viard, Judith Godrèche, Jérémie Renier.

Naslovno gospodinjo Suzanne igra Catherine Deneuve, ženska, ki je v šestdesetih (in še krepko kasneje) poosebljala izraz “seks bomba” (no, poleg Brigitte Bardot, Marilyn Monroe, Jane Fonda in še koga). V tem filmu, v drugi polovici svojih šestdesetih, igra nekdanjo trofejno ženo, zdaj neljubljeno gospodinjo direktorja tovarne. Svoje prazno življenje zapolnjuje tako, da vsako jutro teče oblečena v kričeče rdečo trenirko, piše srednješolsko poezijo o naravi in z nasmehom na ustih prenaša moža in odrasle otroke, ko ji prijazno razlagajo, da ni nič vredna. Kot nekakšna francoska Shirley Valentine. A ko moža med stavko zadene kap, prevzame vodenje tovarne in ga v tem tudi krepko prekaša. V čem vse je še lahko boljša od moških in njihovih pričakovanj?

Viharna satira Françoisa Ozona igra na potencirane klišeje, ki jih preobrača v nasprotju z gledalčevimi pričakovanji. Vloge spolov v družbi so postavljene pod vprašaj, odnosi med lastniki kapitala in delavci pa nikoli dokončno rešeno vprašanje, ki tli v ozadju zgodbe. Film ne ponudi odgovorov, kot pri vsakem družbenokritičnem delu je njegov cilj probleme zgolj izbezati na površje. A to narediti s toliko humorja in z disko plesno točko Deneuvove in Depardieuja je zares pohvalno.

 Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Napovednik: