O Filmosferi
Filmosfera je blog o filmu, televizijskem programu, domačih in tistih tapravih kinih, zabavni elektroniki, včasih pa tudi o glasbi in knjigah.
Kategorije
Arhiv
- februar 2012
- januar 2012
- december 2011
- november 2011
- oktober 2011
- september 2011
- avgust 2011
- julij 2011
- junij 2011
- maj 2011
- april 2011
- marec 2011
- februar 2011
- januar 2011
- december 2010
- november 2010
- oktober 2010
- september 2010
- avgust 2010
- marec 2010
- februar 2010
- januar 2010
- december 2009
- november 2009
- september 2009
- avgust 2009
- julij 2009
- junij 2009
- maj 2009
- april 2009
- marec 2009
- februar 2009
- januar 2009
- december 2008
- november 2008
- avgust 2008
| maj 03 |
Gran Torino, 2008
Igrajo: Clint Eastwood, Bee Vang, Ahney Her, Christopher Carley, John Carroll Lynch Fordov avtomobil po katerem ima film naslov je čudovit simbol za glavnega junaka Walta Kowalskega in tudi za Clinta Eastwooda, ki je ta film posnel. Popolnoma ohranjen, čudovito vzdrževan in uporabljen zgolj kadar je priložnost zares primerna. Walt Kowalski je zagrenjen starec, ki ga gledalci spoznamo na pogrebu njegove žene. Zdaj je samotar, ki ne prenese niti svojih (povzpetniških, puhoglavih) potomcev, še manj pa azijske družine, ki so se priselile v njegovo ulico. Kljub temu je človek načel, ko ustavi člane tolpe, ki skuša odvleči sosedovega mulca, ter jih nažene s svoje zelenice. Čeprav sebe vidi kot preprostega človeka, je Walt zelo kompleksen lik in najbrž ni igralca, ki bi ga zmogel upodobiti tako pristno in občudujoče kot prav Eastwood. Tako kot si tudi ni mogoče predstavljati, da bi ga kdo drug lahko režiral. Tempo zgodbe ne bi mogel biti bolj uravnotežen, saj je ravno dovolj počasen, da do obisti predstavi Waltovo notranje življenje, hkrati pa vsebuje dovolj akcije, ki pelje njegovo zgodbo naprej. Waltov odnos do soljudi je tudi vir dobre mere humorja, ki ta film naredi izjemno gledljiv in optimističen, vseeno pa se ustavi daleč od tega, da bi postal plehek. Gran Torino je eden tistih redkih filmov po katerih ima gledalec občutek, da sta mu zadnji dve uri njegovega življenja prinesli čudovito doživetje. In eden največjih dosežkov filmskega velikana. Ocena: 5 od 5 Prvič objavljeno v Vikend Magazinu aprila 2009 Komentirajte zapis |

