Jaz sem četrti kliše. Ocena: 3 od 5. Najstniška ZF akcija.

Režija: D.J. Caruso

Igrajo: Alex Pettyfer, Timothy Olyphant, Teresa Palmer, Dianna Agron, Callan McAuliffe, Kevin Durand, Jake Abel. 110 minut.

John (Alex Pettyfer) je “četrti”; pripadnik skupine devetih lorienskih otrok s posebnimi močmi, ki so pobegnili na Zemljo, da jo pomagajo rešiti pred invazijo Mogadorcev. A ti so jim za petami in so že uspeli ubiti prve tri, tako da morata John in njegov varuh Henri (Timothy Olyphant) vedno znova povsem izginiti, kar Johnu otežuje navezovanje stikov s sovrstniki.

Sama zgodba je zanimiva in film je kakovostno posnet, predvsem kar se tiče posebnih učinkov. Teh sicer ni toliko kot v kakšnem filmu Rolanda Emmericha (2012, Dan neodvisnosti), so pa precej bolj prepričljivi kot denimo v Somraku (Twilight). A glede na film bi lahko zaključili, da so režiser in scenaristi odlično opravili svoje delo v prvih letnikih študija, za karkoli več od osnov pa očitno še niso slišali. Že v prvih minutah namreč film negativno preseneti s pripovedovalcem, ki jedrnato, a povsem nedoživeto razloži ozadje zgodbe. Temu klišeju nato vsakih pet minut sledi vsaj še en v nebo vpijoč kliše, od skokov z višine s pristanki v telemarku, do pogovorov med Johnom in Henrijem ter srednješolskih nogometašev, ki nadlegujejo piflarje. A treba je priznati, da medtem, ko te scene odraslim lahko uničijo užitek ob filmu, pa mladostniška ciljna skupina še ni videla toliko filmov, da bi jih ti klišeji prav zares odvrnili od ogleda filma. Nikakor pa jim ne bo prav dolgo ostal v spominu.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2011.

Napovednik: