Lepo, a brez smisla. Ocena: 2 od 5. Triler.

Režija: Hideo Nakata

Igrajo: Aaron Johnson, Imogen Poots, Matthew Beard, Hannah Murray, Daniel Kaluuya, Megan Dodds, Nicholas Gleaves

Mojstra. Ta beseda zelo dobro opiše irskega dramatika in scenarista Endo Walsha (Disco Pigs, Lakota) in japonskega režiserja Hidea Nakato (Krog), ki sta ustvarila film Klepetalnica. Žal dva mojstrska pristopa nista dovolj za dober prenos zgodbe na film. Izvirni greh filma je poskus uprizoritve kibernetičnega prostora klepetalnic (spletnih strani z možnostmi vzpostavljanja tekstovne komunikacije in omejenim oblikovanjem), ki je prikazan kot sobe v hotelu (ali poslovni stavbi).

Vizualna podoba, ki jo pričara Nakata, je osupljiva, vendar ta analogija ne zdrži niti do polovice filma, nakar postane moteča in pripomore k dodatni upočasnitvi že tako anemične zgodbe. Nedvomno je bila analogija precej bolj učinkovita na odru (Klepetalnica je bila najprej drama), kjer lahko minimalna scena prepusti precej več gledalčevi domišljiji, medtem ko na filmu to ne uspe. Dodaten problem je Nakatovo pregovorno slabo delo z igralci, kar je v Krogu (japonskem izvirniku) dejansko učinkovalo in potenciralo grozo filma, medtem ko je v Klepetalnici, kjer bi izrazna mimika morala prenesti korenite spremembe osebnosti posameznih likov, to le še en žebelj v krsto filma, saj je zanimanje za dolgovezno zgodbo še toliko lažje izgubiti, če liki niso prepričljivi.

Klepetalnico si lahko ogledate v Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu oktobra 2010.