Režija: Mark Forster.

Scenarij: Paul Haggis, Neal Purvis in Robert Wade.

Igrajo: Daniel Craig, Olga Kurylenko, Mathieu Amalric, Judi Dench, Giancarlo Giannini, Gemma Arterton.

Nov film o Jamesu Bondu je nedvomno eden najbolj pričakovanih filmov leta, saj je bil Casino Royale spektakularna uspešnica, Kvantum sočutja pa je prvo neposredno nadaljevanje v celotni seriji Bondov. In vredno je bilo počakati. V prvi sceni Bond že drvi z aston martinom DB9 (ki smo ga v prejšnjem filmu videli samo za pokušino) okrog Gardskega jezera, takoj za tem, po špici, pa se loti razkrinkavanja organizacije, katere majhen delček je bil Le Chiffre, negativec iz Casino Royale. To pot je negativec Dominic Greene (Mathieu Amalric), eden najbolj neizstopajočih bondovskih negativcev, ki je svoj lik (dokaj uspešno) zasnoval na nekdanjem britanskem premieru Tonyju Blairu in francoskem predsedniku Nicholasu Sarkozyju. Bond je še zmeraj isti kot prej – surov, neposreden in zelo akcijski. In še zmeraj ne pije vodke z martinijem.

Sama zgodba filma je odlična, pravzaprav ena izmed boljših doslej, saj se ubada z dejansko aktualnimi težavami (korporacije, ki skušajo pod krinko okoljevarstva pridobiti monopole), vendar pa se žal ne uspe izogniti nekaterim precej zevajočim luknjam. Denimo t.i. eko hotelu v puščavi, ki je očitno zgrajen tako, da samo čaka kdaj se bo sprožila verižna reakcija, ki ga bo razstrelila. Ob vsemu realizmu izpade končna rešitev o tem kako bo Camille rešila Bolivijo izjemno naivna in tako sam zaključek pusti precej nedorečenega. A še znatno večji minus je naslovna pesem, ki za razliko od prejšnje ni neizrazna, temveč je preprosto slaba, pa čeprav sta Jack White in Alicia Keyes odlična glasbenika. Očitno bondovski film vseeno ne more biti popoln.

Ocena: 4 od 5