Od morilca do kavboja in predsednika. Nocoj v filmu Zamera (The Grudge) na TV 3 ob 01:10.

Če nek igralec v svoji prvi filmski vlogi upodobi lik, ki je označen kot »najbolj neumen človek na svetu«, se bi načeloma zdelo, da nima veliko potenciala pri bolj resnih vlogah. A Billu Pullmanu se je uspelo prebiti celo do predsednika ZDA, nekaj scenaristov je posebej zanj pisalo vloge, poleg tega pa je kot gledališki igralec in režiser uspel pobrati večje število nagrad za svoje delo.

Mlad Bill Pullman se je igralstva lotil slučajno, ko je kot študent zašel na avdiciji za dramo Eugena Ionesca Plešasta pevka. Konec sedemdesetih je diplomiral iz režije in postal predavatelj na Univerzi v Montani ter občasno igral v Shakespearovih dramah in komedijah. V začetku osemdesetih se je preselil v New York in se posvetil igri, ob tem pa se preživljal tudi kot prodajalec v trgovini, bančni uslužbenec in lektor. Med drugim je imel možnost igrati s Katy Bates), leta 1985 pa je z gledališčem odšel na gostovanje v Los Angeles. Glede na to, da je bil ravno v svetovni prestolnici filma, se je ustavil na nekaj avdicijah in dobil svojo prvo vlogo v filmu Neusmiljeni ljudje v režiji trojice Jim Abrahams, David in Jerry Zucker (Ali je pilot v letalu?, Gola pištola, Strogo zaupno…) ob boku takrat že priznanih igralcev kot so Dany DeVito (Dvojčka, Batman se vrača, teve serija Taxi), Bette Midler (na zadnje v Stepfordskih ženskah) in Judge Reinhold (Policaj iz Beverly Hillsa). Pullmanova vloga ne najbolj uspešnega poklicnega morilca, »najbolj neumnega človeka na svetu«, je bila sicer precejšen preskok za dramskega igralca, vendar ga je opazil legendarni Mel Brooks (Goreča sedla, Mladi Frankenstein, Nemi film), ki ga je izbral za glavno vlogo v parodiji Vojne zvezd Spaceballs. Pullman se je precej dobro izkazal ob Daphne Zuniga (nadaljevanka Melrose Place), Johnu Candyju (Blues Brothers) in samem Brooksu kot neustrašni vesoljski kavboj Lone Starr, nakar so sledile druge glavne in stranske vloge.

Čeprav je hotel dobiti več dramskih vlog, so mu ponujali večinoma komedije, a se je tudi v teh znašel. Že 1988 sej je pojavil v Naključnem popotniku (Accidental Tourist), kjer so ga sicer zasenčili William Hurt, Geena Davis in Kathleen Turner, a tovrstno stransko vlogo zmedenega in simpatičnega prijatelja glavnega junaka ali junakinje je ponovil še večkrat v karieri in ob tem zmeraj uspel liku dodati nekaj več kredibilnosti kot bi mu je sicer pripadlo po scenariju. Tako smo ga lahko opazili v Ženski ligi (A Legue of their Own), Ne mečte se stran (Singles), Nespečni v Seattlu (Sleepless in Seattle) in Casperju.

Šele druga polovica devetdesetih je Pullmanu dejansko prinesla večjo opaznost, predvsem z dvema filmoma. V Dnevu neodvisnosti (Independence Day) je odlično odigral predsednika ZDA ter uspel Willu Smithu in Jeffu Goldblumu, sicer v glavnih vlogah, popolnoma odvzeti primat filma. Še bolj se je izkazal v Izgubljeni cesti Davida Lyncha (Mullholland Drive, Twin Peaks), kjer je odigral glavno vlogo, moškega, ki lovi samega sebe. Lynch naj bi to vlogo napisal prav za Pullmana, kar je vsekakor poklon tako velikega režiserja. A za Pullmana to ni bil edini tovrsten poklon, saj je kmalu za tem igral v Koncu nasilja (The End of Violence), kjer je vlogo prav posebej zanj spisal prav tako slovit evropski režiser Wim Wenders (Paris, Teksas, Nebo nad Berlinom).

Za tem se je Pullman posvetil tudi režiji s katero se je že dalj časa želel ukvarjati in posnel zgodovinski ep The Virginian, a žal zgolj za televizijo. Čeprav je film prinesel kar precej uspeha, se Pullman še ni lotil režije za filmska platna. Zato pa je presedlal nazaj v gledališče, kjer je uspel s predstavo Koza, ali kdo je Sylvia? Edwarda Albee požeti veliko uspeha na Broadwayju, sama igra pa je bila tudi večkrat nagrajena.

Ob uspehu na deskah se je Pullman še zmeraj pojavljal v filmih, vendar predvsem v bolj neodvisnih filmih. Letos ga bomo najbrž končno lahko spet videli tudi v naših kinematografih, in to v grozljivki Zamera (The Grudge), priredbi istoimenskega japonskega kultnega trilerja. Film nekoliko spominja na Krog (The Ring), saj deli z njim podoben nastanek, hkrati pa je bolj pristen, saj se je tudi ameriške različice lotil avtor izvirnika Takashi Shimizu. Pullman igra ameriškega profesorja v Tokiu, ki se slučajno zaplete v tragično zgodbo, a je ne more več rešiti. Glavno vlogo igra Sarah Michelle Gellar (televizijska Izganjalka vampirjev), vendar ob Pullmanu seveda ne pride do izraza. Lahko bi vedela.

Prvič objavljeno v Večeru