Režija in scenarij: Dražen Štader

Ob premieri filma Poročno potovanje na marčevskem Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu sem za Večer zapisal, da gre za »zanimiv in pogumen film«, saj nam režiser z njim prikaže eno izmed izjemnih strani Japonske. In ta stran je, vsaj za slovenskega gledalca, zares kot iz drugega planeta, saj prikazuje snemanje božične oddaje na japonski pornografski televizijski postaji, v kateri dekle v studiu sprejema klice iz »vroče linije« in v živo v eter tudi ustreže željam klicateljev. Vsekakor nekaj, česar ne vidite vsak dan. Ali pri nas nasploh.

Avtor filma Dražen Štader, ki se je že lani proslavil z izjemno dodelanim dokumentarcem o Rudiju Omoti, prezrtem pionirju slovenskega filma, nas v Poročnem potovanju preprosto vrže v dogajanje, v priprave na oddajo s postopno predstavitvijo glavnih likov – nadebudnega režiserja Ona, njegovega mentorja Kobajašija, snemalca Narajame in, seveda, »zvezdnice« Makoto. Tega povsem drugačnega sveta se Štader niti ne trudi razložiti, ali približati slovenskemu (ali evropskemu) gledalcu, temveč nas preprosto potopi vanj, brez kakršnegakoli moraliziranja in nam pusti, da si sami zgradimo svoje mnenje.

Že takoj pri prvih minutah nam Kobajaši, režiser pri tej televizijski postaji, razloži, da bo nocojšnjo oddajo režiral mlad in po njegovem mnenju povsem nesposoben Ono, ki da ni slab zgolj poklicno, temveč tudi kot človek. Kmalu nam ga Štader predstavi bolj osebno in spoznamo, da je fant popolna zguba, brez kakršnekoli dejanske perspektive ali vizije. Želi si postati režiser, a njegove izjave nam dajo slutiti, da kakšnih dejanskih možnosti pravzaprav nima. Nato vstopi mlada Makoto, ki se preživlja kot dekle za družbo v barih (to na Japonskem pomeni, da gospodom dela družbo zgolj v baru in ne tudi v njihovi postelji), ki si pravzaprav želi postati porno zvezdnica in čaka, da jo bodo odkrili. Denimo v tej oddaji. Makoto je dejansko angažirana le nekaj ur pred pričetkom oddaje in se med pripravami ves čas po najstniško hihita, vendar ji nato v etru uspe ostati sproščena in komunikativna s klicatelji.

A ti glavni junaki služijo zgolj kot neke oporne točke našega vpogleda v to nenavadno plat japonske kulture, ki je za naše razmere vsekakor šokantna, a narejena tako, da se lahko ob njih kot (z moralnimi dilemami golote in erotike relativno neobremenjen) gledalec neizmerno zabavamo.

Ocena: 5 od 5

Prvič objavljeno v Večeru maja 2006

Povezava do napovednika.