Umetniško delo, a preprosto preveč ostudno. Ocena: 4. Brutalna psihološka srhljivka.

Režija: Srdjan Spasojević

Igrajo: Srdjan Todorović, Sergej Trifunović, Jelena Gavrilović, Katarina Žutić, Slobodan Beštić, Ana Sakić, Lena Bogdanović

To, da je Srbski film najbolj brutalen in ostuden zapis na 35 mm traku, ste najbrž že zasledili. Kakor tudi to, da je najbolj cenzuriran film v britanski distribuciji v več kot desetletju; prepovedan v Avstraliji; zavrnjen v kar dveh filmskih laboratorijih za povečavo. In medtem ko nekateri kritiki gledalcem odsvetujejo ogled, ga drugi kar ne morejo nehati hvaliti. Za kaj se sploh gre?

Prvič, film dejansko je brutalen in ostuden, predvsem v zadnji tretjini. Pravzaprav so avtorji šli tako daleč, da jim še japonski filmarji ne pridejo blizu. Pa imajo res močne adute. A hkrati ne gre spregledati dejstva, da je Srbski film delo z močno umetniško in politično angažirano podlago. Vsa grozodejstva so namreč metafora za grozodejstva, ki jih je “država” (t.j. določeni ljudje na oblasti) prizadela ljudstvu, ko se je v rekordno kratkem času dialog iz bratstva in enotnosti preklopil na idejo t.i. velike Srbije. A nedavno zgodovino vsi poznamo. Ekscesi filmarjev v tem filmu gredo preko vsake meje dobrega okusa in gledalec v dvorani se dejansko počuti tako kot je videti Nicolas Cage v trilerju 8 mm (nekje pri 1:15). Neki kritik je te občutke dobro opisal – kot da bi ti film posiljeval dušo.

A to pomeni, da je film vreden ogleda? Da in ne. Vsekakor gre za odličen izdelek filmske umetnosti v katerem bodo študenti in raziskovalci filma, filozofije in literature še mnoga leta iskali dodatne pomene in pisali dizertacije. Vsakdo drug pa bo ponoči bolje spal, če film preskoči.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2010.

Napovednik (zaradi vsebine je za ogled zahtevana registracija na YouTube):