Zgornji citat Brada Birda, režiserja Neverjetnih, Ratatouilla in Misije: Nemogoče – protokol duh, nazorno opiše njegov odnos do animacije in podob, ki jih pričara na platno. Njegov kolega iz animacijskega studija Pixar Andrew Stanton, režiser filmov Življenje žuželk in WALL-E, prihodnje leto bo predstavil tudi svoj prvi igrani film John Carter, je podobnega mnenja: “Zmeraj nas je spravljalo ob živce, da so ljudje videli računalniško animacijo kot žanr in ne kot nov medij za pripovedovanje zgodb.” Stanton in Bird sta dobila delo pri Pixarju, kjer sta svoje vizije lahko tudi uresničila, a vsi animatorji nimajo te sreče. Tim Burton, režiser uspešnic, kot so Ed Wood, Batman, Mars napada! in Alica v Čudežni deželi, je podobno kot Stanton, Bird in večina zaposlenih v Pixarju študiral na univerzi California Institute of the Arts ter začel kariero kot animator pri Disneyju. Kmalu je ugotovil, da njegove vizije niso združljive s pričakovanji Disneyja, in se raje lotil snemanja igranih filmov. Ti so vizualno res posebni in drugačni.

Sodeč po prvih vtisih iz napovednikov, sta tudi Andrew Stanton z Johnom Carterjem, priredbo romana Edgarja Rica Burroughsa (Tarzan), in Brad Bird s povsem novim pogledom na Misijo: Nemogoče uspela svoj izvirni pogled prenesti v fizični svet.

Nimajo pa vsi te sreče. Rob Minkoff, sorežiser Levjega kralja, je imel z igranimi filmi precej manj sreče kot z animiranimi. Mišek Stuart Little je bil vsaj uspešen pri gledalcih, če že ne pri kritikih, medtem ko za nadaljevanje lahko le rečemo, da je bilo uspešnejše kot komična mladinska srhljivka Palača strahov ali pa Prepovedano kraljestvo, njegov izlet v filme z borilnimi veščinami. A Minkoffu v življenjepis vsaj ni treba napisati, da je uničil filmsko priredbo ene najbolj priljubljenih knjig vseh časov. Ta postavka namreč sodi v življenjepis Gartha Jenningsa, animatorja in režiserja video spotov, ki je režiral Štoparski vodnik po Galaksiji. Jennings je poleg težav z igralci (Zooey Deschanel še nikoli ni bila tako slaba, Mos Def pa je videti kot da ne igra v istem filmu) očitno imel težave tudi z dolžino filma in avtoriteto pri pogajanjih s studiem.

Delo z igralci je pogosta težava animatorjev, ki se lotijo igranega filma, a to je spretnost, ki se jo da naučiti. Primer tega je Terry Gilliam, član legendarnih Monty Pythonov, ki je skrbel za vizualno podobo in animacije v njihovi oddaji. Ko so se Pythoni lotili snemanja filmov, je Gilliam skoraj doživel živčni zlom, saj ga nekateri igralci, predvsem John Cleese, niso upoštevali. Pri filmu Monty Python in sveti gral je tako delo z igralci povsem prevzel sorežiser Terry Jones, Gilliam pa je zgolj sedel v ozadju in se ukvarjal s postavitvijo scen in kamere. Pri njegovih kasnejših filmih je igra praviloma izvrstna, včasih celo spektakularna (Brad Pitt v 12 opicah, Robin Williams v Kraljevem ribiču, Johnny Depp v Strah in groza v Las Vegasu), a še zmeraj najbolj pritegne edinstvena vizualna podoba.

Vodič k razlikovanju nemogočega

Pri serijah filmov je včasih težko razlikovati med dogodki, saj se zaradi podobne zasedbe, žanra in motivov hitro zdijo vsi isti. In res, v vseh Tom Cruise igra tajnega agenta Ethana Hunta, v vseh ga nekdo izda, zmeraj uporablja visokotehnološke igračke in v vsakem je vsaj ena izjemna scena za anale filmske zgodovine. A kateri je kateri?

Misija: Nemogoče, 1996. Režija: Brian De Palma
S čem izstopa: s sceno pri vlomu v sef, kjer se Tom Cruise v povsem horizontalnem položaju spusti s stropa; z maskami; s preobrati.

Misija: Nemogoče II, 2000. Režija: John Woo
S čem izstopa: s sceno divjanja z avtomobili, v kateri se dirkalna konjička Toma Cruisa in Thandie Newton zavrtita okrog osi, v pozi, ki je sicer zaščitni znak režiserja Johna Wooja pri spopadih s pištolami; s plezalsko-akrobatskimi aktivnostmi Toma Cruisa, z Radetom Šerbeđijo.

Misija: Nemogoče III, 2006. Režija: J.J. Abrams
S čem izstopa: s tem, da je v osnovi ljubezenska zgodba, saj je ljubezen edini motiv, ki žene glavnega junaka; s sceno v Vatikanu; z brutalnim pretepanjem, ki ga je deležen Tom Cruise.

Misija: Nemogoče – protokol duh, 2011. Režija: Brad Bird
S čem izstopa: (vse iz napovednika), s prvim spopadom v avtomatizirani garaži, s plezanjem po Burj Dubai, najvišji stavbi na svetu, z razstreljenim Kremljem.

Nenadoma vseprisoten junak

Štiridesetletni Jeremy Renner je nenadoma v številnih odmevnih filmih, a zaslovel je šele pred dvema letoma z glavno vlogo v oskarjevski Bombni misiji (The Hurt Locker). Pred tem se je sicer pojavljal tudi v uspešnih in kritiško sprejetih filmih (Severno od raja, Gospodarji Dogtowna, Jesse James in strahopetni Robert Ford), a je zmeraj ostal neopažen. Nominacija za oskarja, še posebej v filmu, ki odnese oskarja za najboljši film najuspešnejšemu filmu vseh časov (Avatarju), pa ne more ostati neopažena. Poleg odlične vloge kriminalca v lanski uspešnici Mesto (The Town, pri nas žal ni prišel v kinematografe), ki mu je prinesla že drugo nominacijo, je Renner dobil vlogo v Thoru in nato še v filmu Maščevalci kot superjunaški lokostrelec Hawkeye. V Misiji: Nemogoče igra Brandta, lik, ki so ga razvili, da bo nadomestil Cruisovega Ethana Hunta, ko se bo ta upokojil. V četrtem filmu o Jasonu Bournu bo igral Aarona Crossa, kar bo glavna vloga, saj Bourna in Damona v tem filmu ne bo. In za nameček bo igral še enega junaka v zelo prosti priredbi pravljice Janko in Metka s podnaslovom Lovca na čarovnice.

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Andrew Stanton (režija sinhronizacije: Jernej Kuntner)

Glasovi: Jernej Kuntner, Helena Petelin, Bojan Emeršič, Iztok Valič, Alenka Tetičkovič.

Wall-E je zadnji delujoči robotek za reciklažo, ki ga je človeštvo pustilo na Zemlji ob evakuaciji zaradi onesnaženja. V 700 letih samote je razvil osebnost na osnovi musicalov iz petdesetih in ko sreča EVO, robotsko sondo, ki išče znake življenja na opustošenem planetu, izživi svojo fantazijo, se zaljubi in ji sledi v vesolje.

Wall-E je domišljijsko dodelan film z odlično animacijo in zgodbo, ki gledalca ne izpusti, ne glede na njegovo starost. To so sicer značilnosti vseh risank animacijskega studia Pixar. Svojim predhodnikom kot sta Avtomobilčki in Svet igrač film sledi tudi z moralo zgodbe, ki povzdiguje družbene vrednote majhnih mest, nuklearne družine in dela na zemlji, hkrati pa doda še ekološko opozorilo.

Kljub dejstvu, da gre za otroški film, je v njem mogoče najti tudi celo vrsto raznih referenc, ki bodo še posebej nasmejale odrasle, predvsem pogoste aluzije na 2001: Odisejo v vesolju. A Wall-E je daleč od slaboumnih parodij, saj uspe tovrstne trenutke vključiti na povsem neprisiljen in ljubek način.

Pohvaliti je treba tudi izvedbo sinhronizacije, saj je povsem nevsiljiva. Edino dokaj nenavadno dejstvo je, da vsi (zavaljeni, leni) ljudje v filmu govorijo z mariborskim naglasom. Morda zato, ker slovenska publika lažje sprejme Mariborčane kot take, ali pa so avtorji sinhronizacije hoteli sporočiti, da bi v primeru uničenja sveta preživeli zgolj Mariborčani.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.