Režija: John Erick Dowdle

Igrajo: Chris Messina, Logan Marshall-Green, Geoffrey Arend, Bojana Novakovic,  Jacob Vargas

Kljub prihodu v kinematografe ravno v času noči čarovnic in dneva mrtvih, Hudič ni grozljivka, temveč triler z elementi nadnaravnega. Vse kar bi v filmu lahko bilo grozljivega, se odvije v trdi temi, tako da gledalci tega ne vidimo. Žal  ideja, da je najbolj grozljivo tisto kar je kameri skrito, v tem filmu ne drži, saj ni dovolj dobro posnet.

Večina zgodbe je postavljena v dvigalo, kjer je ujetih pet ljudi. Zdi se, da so tam po naključju, vendar se izkaže, da ima vsak izmed njih v omari precej “okostnjakov”. Varnostnikom in hišniku nikakor ne uspe ugotoviti v čem je težava, ko se na telesu ene izmed ujetnic nenadoma nepojasnjeno pojavijo rane, kot da bi jo kdo ugriznil ali urezal. V primer se vključijo policisti in gasilci, eden izmed varnostnikov pa postane prepričan, da gre za t.i. sestanek s hudičem, ki je prišel na Zemljo kaznovati grešnike.

Čeprav se zaplet zdi zanimiv, je   film nekoliko dolgočasen in predvidljiv, tako da ga tudi (za ta žanr) nadpovprečno dobra igra in dodelani dialogi ne morejo rešiti. Vsekakor je film zanimiv s stališča, da se večina dogajanja odvrti v zelo majhnem prostoru, vendar v tem pogledu ne uspe ponuditi prav nobenega presežka, za razliko od denimo Telefonske govorilnice (Phone Booth) izpred osmih let.

Hudiča si lahko ogledate v Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu novembra 2010.

Režija: Martin Campbell

Igrajo: Mel Gibson, Ray Winstone, Danny Huston, Bojana Novakovic, Jay O. Sanders

Mel Gibson je sicer znan po celi seriji dobrih (in tudi takšnih nekoliko manj dobrih) kriminalk v katerih igra dokaj podoben lik neusmiljenega maščevalca (ali pa tak postane proti koncu filma). Smrtonosno orožje, Maščevanje, Odkupnina in nenazadnje Pobesneli Max so le nekateri izmed takšnih filmov. In čeprav ima Na robu teme podoben zaplet – kriminalist išče morilca svoje hčerke, za katerega sprva sumi, da je hotel ubiti njega – je film kar znaten korak pred večino trilerjev zadnjih nekaj let. Večina zahvale za to sicer ne gre (zmeraj) odličnemu Gibsonu, temveč režiserju Martinu Campbellu (Casino Royale), tudi avtorju originalne BBC-jeve serije iz osemdesetih, ki je služila za predlogo. Čeprav je film več kot polovico krajši od miniserije, je zgodba mojstrsko skoncentrirana, še boljše kot v lanskem, prav tako odličnem trilerju Državniške igre. Tempo se ne ustavlja, temveč le občasno upočasni za kak trenutek retrospektive, medtem ko dogodki in odkritja peljejo kriminalista v osrčje vse večje in smrtonosnejše zarote.

Na robu teme je preprosto odličen triler, ki gledalca posrka v dogajanje in ga cel čas drži korak pred tem (kot se v filmu izrazi skrivnostni svetovalec Cie Jedburgh), “da bi povezal a in b” ter prišel resnici do dna.

Odlomek iz filma:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.