Režija: David Fincher

Igrajo: Daniel Craig, Rooney Mara, Stellan Skarsgård, Robin Wright, Christopher Plummer, Goran Višnjić

Snemanje priredbe leto po izvirniku je nekoliko nepotrebno, sploh če je izvirnik odličen. A ameriško visokoproračunsko različico švedske adaptacije kultnega romana Moški, ki sovražijo ženske/Dekle z zmajskim tatujem je režiral David Fincher, režiser, ki je s filmom Sedem utemeljil novi film noir, ki mu nedvomno pripadajo tudi romani Stiega Larssona.

Če je že bilo treba narediti priredbo, najbrž ne bi bilo mogoče najti primernejšega režiserja. In tak je tudi rezultat. Film je temačen in umirjen, a z dovolj hitrim tempom. Zasedba z Danielom Craigom in Rooney Maro na čelu se odlično odreže, pa čeprav je bilo težko verjeti, da bo to ljubko dekle prepričljiva Lisbeth Salander.

Kakovost filma je krepko nad ravnjo običajnih trilerjev, in predvsem produkcijsko presega švedski izvirnik. Ljubitelji tega bodo morda vseeno nekoliko razočarani, ali pa vsaj ne tako očarani, saj sta si filma precej podobna. A tudi Dvojna igra je skoraj neposredna kopija hongkonškega Notranje vražje zadeve, a zato ni nič manj odličen film.

Prvič objavljeno v Vikendu v januarju 2012.

Filmske predelave knjižnih uspešnic so zmeraj kot hoja po tankem ledu. Za začetek je zgodbo skoraj vedno potrebno skrajšati in običajno se zalomi že na tej točki. Tempo pogosto ni dovolj dinamičen ali način pripovedi dovolj filmski, kar zahteva že bolj korenite spremembe in lahko privede do tega, da film in knjiga zgolj nosita isti naslov, ostale skupne značilnosti pa izginejo. A vsake toliko se najdejo filmarji, ki uspejo premagati te prepreke in ustvariti odličen film, ki je knjižni predlogi lahko v čast. V teh primerih pa pridemo do naslednje dileme: si najprej ogledati film, ali prebrati knjigo? Ne skrbite, poglobili smo se v primerjave kriminalk v tiskani besedi in na platnu in vam lahko svetujemo.

Dekle z zmajskim tatujem (oz. Moški, ki sovražijo ženske)

Avtor: Stieg Larsson Režija: Niels Arden Oplev

Začeti s: filmom

Razlog: Eden najboljših trilerjev zadnjih let je odlično posnet, z dobro igro in nepozabnimi scenami. A neverjetno stkana in prepletena zgodba je vseeno najmočnejša lastnost. In če najprej preberemo knjigo, potem nas zgodba ne drži v tako popolni napetosti, zmotijo pa nas določene razlike glede na izvirnik. Hkrati so te razlike in izpuščene scene toliko bolj zanimive pri kasnejšem branju knjige. Kakor tudi izjemno presenetljiva dodatna scena na koncu, ki je samo v knjigi, v filmu pa ne.

Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo

Avtor: Stieg Larsson Režija: Daniel Alfredson

Začeti s: knjigama

Razlog: Glede na dejstvo, da bodo vsi trije romani Larssonove trilogije Millennium štartali v kinu v treh zaporednih tednih, je najbolj preprosto si najprej ogledati filme in potem prebrati knjige, predvsem tretjo, ki še ni prevedena v slovenščino. A obratni vrstni red bi na tem mestu bil boljši. Drugi film in knjiga imata skorajda identično zgodbo, vključno s precej dolgimi seksualnimi scenami v prvi polovici, a je v knjigi osnovna dilema zgodbe (kdo je ubil novinarja) boljše predstavljena in razvodeni, če veš odgovor. Tretja kombinacija pa je pravo presenečenje, saj se zgodba filma osredotoča le na zadnjih par strani romana, večina izvirne zgodbe pa je na hitro odpravljene. Zato je seveda bolje najprej prebrati roman, nato pa si, povsem brez pričakovanj še ogledati film.

Parfum: zgodba o morilcu

Avtor: Patrick Süskind Režija: Tom Tykwer

Začeti s: filmom

Razlog: Roman Patricka Süskinda je eno najbolj branih del povojne nemške literature in postmoderne literature nasploh, zato je tudi več kot primerno, da je filmsko predelavo posnel eden najbolj ustvarjalnih nemških režiserjev, in za to dobil proračun 50 milijonov evrov, s čimer se je Parfum uvrstil med najdražje evropske filme vseh časov. Ravno tako kot Süskind na straneh Parfuma oživi svet Francije 18. stoletja, uspe Tykwerju to pričarati na platnu. A, podobno kot pri Dekletu z zmajskim tatujem, je tudi pri Parfumu zgodba precej ključnega pomena in filmu odvzame nekaj čara, če jo poznaš. Knjigi pa še vedno ostanejo neverjetno živi opisi vonjav in en cel del zgodbe, ki je v film ni bilo mogoče spraviti.

Ni dežela za starce in Cesta

Avtor: Cormac McCarthy Režija: Ethan in Joel Coen (Ni prostora za starce), John Hillcoat (Cesta)

Začeti s: knjigo

Razlog: Cormac McCarthy velja za enega najboljših živečih ameriških pisateljev, pogosto ga primerjajo z Williamom Faulknerjem, njegova romana Cesta in Blood Meridian pa po izbiri kritikov sodita med najboljša literarna dela 20. stoletja. Obema filmoma uspe odlično prenesti ton McCarthyjeve proze na platno in kljub nedvomnemu pritisku filmskih studiev sta oba filma ostala zvesta celotni zgodbi, vključno z vsemi zamorjenimi, temačnimi elementi. Tako Cesta kot Ni prostora za starce sta zares odlična in dodelana filma, a na koncu le vizualizacija dveh osupljivih romanov, ki ju je preprosto treba prebrati.

Obala in Trainspotting

Avtor: Alex Garland (Obala), Irvine Welsh (Trainspotting) Režija: Danny Boyle

Začeti s: filmoma

Razlog: Obala morda ni povsem v isti ligi kot ostali filmi na tem seznamu, a je glede na siceršnje delo režiserja Boyla in Garlandov roman hitro mogoče zaključiti, da bi rezultat lahko bil povsem drugačen, če filmski studio ne bi v zameno za visok proračun in Leonarda DiCapria zahteval preveč sprememb. Vizualno je film pogosto osupljiv, a Garlandova zgodba je tista, ki najbolj povleče in ta je v knjigi precej boljša. Ogled filma po branju romana preprosto vodi v razočaranje. S Trainspottingom je zgodba drugačna, saj Boyla takrat ni nihče omejeval in film brez dvoma sodi med največje mojstrovine devetdesetih. A treba se je zavedati, da je roman napisan v grobem edinburškem delavskem dialektu, ki je v slovenščino preveden v pristno, a za mnoge nič manj težavno ljubljanščino, kar skupaj s hitrimi miselnimi preskoki pripovedovalcev prinese precej težavno branje. Hkrati ima roman precej več stranskih zgodb, ki obogatijo svet Trainspottinga.

Klub golih pesti

Avtor: Chuck Palahniuk Režija: David Fincher

Začeti s: filmom

Razlog: Palahniukov prvenec je tematsko spektakularen, a avtor je svoj slog pisanja od takrat še krepko dodelal (čeprav žal ni bil več preveden v slovenščino), Fincherjeva predelava pa je, po drugi strani, skorajda popolna mojstrovina. Kljub istem osnovnem zapletu in tematikam, ki jih film in knjiga vsebujeta, je zgodba filma (predvsem pa konec) precej spremenjena in to tako, da so nepovezani mrtvi rokavi dogajanja povezani v en močan tok, gejevske metafore pa potencirane do konca, brez da bi za trenutek “stopile iz omare” ali postale karikature. Hkrati je treba upoštevati tudi spektakularen preobrat na koncu, ki je v filmu precej bolj učinkovit in nepredvidljiv kot v knjigi.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2010.

Igralci, ki so bili letos v dobri formi: George Clooney, Leonardo DiCaprio in Robert Downey Jr. Čeprav si letos nobeden izmed njih najverjetneje ne bo prislužil nominacije za oskarja, kaj šele glavne nagrade, pa so vsi trije to leto večkrat dokazali, da so v odlični formi.

Clooneyja smo lahko gledali v kar treh filmih: Možje, ki strmijo v koze, V zraku in Američan, poleg tega pa je posodil glas g. Lisjaku v filmu Fantastic Mr. Fox, ki ga pri nas žal nismo videli.

Leonardo DiCaprio je v dveh vlogah dokazoval, da ne more preboleti pokojne žene, najprej kot ujetnik nevarnega otoka v Zloveščem otoku, nato pa še kot tajni agent za sanje v Izvoru.

Robert Downey Jr. je v zadnjih letih doživel pravi preporod. Letos nam je prinesel Sherlocka Holmesa, drugo dozo Iron Mana in se za konec še izkazal v komediji Draga, počakaj, sem na poti.

ŠTIRJE MUŠKETIRJI

Zvezdniki pa so bili tudi režiserji, ki so kljub slavi in preteklim uspehom letos svoj uspeh še povečali.

David Fincher je uspel v Socialnem omrežju iz zgodbe o nadutem multimiljarderju narediti neverjetno hiter, zanimiv in celo čustven film.

Christoper Nolan nas je z Izvorom popeljal v popolnoma nove svetove in dokazal, da sta bili uspešnici, kot sta Memento in Vitez teme, samo priprave na nekaj večjega.

Sylvester Stallone s Plačanci ni naredil dobrega filma, je pa naredil vsaj zabavnega, medtem ko se je Michael Moore s filmom Kapitalizem: Ljubezenska zgodba precej približal Bovlingu za Columbine.

ŽENSKE ZADEVE

Letošnje leto je bilo prijaznejše do ženski vlog kot 2009, a zvezdnice so bile vseeno bolj v ozadju. Izjemi sta Angelina Jolie v akcijskem trilerju Salt in Sandra Bullock v The Blind Side za katero je dobila tudi oskarja. Žal tega filma pri nas nismo videli. Precej uspešnejše so bile mlade igralke.

ZVEZDA JE ROJENA

Prodor leta: Carey Mulligan, Gemma Arterton in Aaron Johnson

Pred letom dni za te tri mlade britanske igralce skorajda še nismo slišali, a letos so nas kar naenkrat prepričali v odmevnih glavnih vlogah, Carey Mulligan pa si je s  Šolo za življenje prislužila celo nominacijo za oskarja. Manj opazne, a vseeno odlično izvedene vloge je imela tudi v Wall Street: Denar nikoli ne spi, Državnih sovražnikih in Bratih, marca pa jo lahko pričakujemo v ZF drami Ne zapusti me nikdar.

Aaron Johnson je v Nowhere Boy: Zgodba o Johnu Lennonu prikazal, kakšen naj bi bil slavni Beatle kot razvajen in čustveno nestabilen najstnik. Še bolj nestabilen je bil njegov lik v Klepetalnici, v kateri je manipuliral s čustveno labilnimi najstniki, v Kick-Ass (ki ga pri nas žal nismo videli) pa je upodobil zmedenega in (dobesedno) lomljivega fanta, ki se odloči postati superjunak.

Gemme Arterton se od lani sicer lahko spomnimo kot Bondovega dekleta s katerim Bond ni spal, ker je prehitro umrla. Ta motiv je nadaljevala tudi v dveh letošnjih akcijskih spektaklih – Spopadu titanov in Perzijskem princu (čeprav je v obeh na koncu vnovič oživela), po robu smrti pa je hodila tudi v neodvisni britanski grozljivki Izginotje Alice Creed, ki je pri nas prav tako nismo videli. Je pa zato v Tamari Drewe dokazala, da ni zgolj lepo dekle, temveč tudi dobra igralka.

JUTRI NIKOLI NE UMRE

Glavna igralca romantične grozljivke Spusti me k sebi, ki ravno zadnji teden v letu začenja pot po naših kinematografih, sta  letos že prepričala, Kodi Smit-McPhee v Cesti, Chloe Moretz za v zgoraj omenjenem Kick-Ass.

Pozor v prihodnje: Mia Wasikowska in Saoirse Ronan

Letošnje leto je bilo prijazno do novih obrazov v glavnih vlogah in čeprav se morata še dokazati, velja biti v prihodnje pozoren tudi na Mio Wasikowsko, Alico v Čudežni deželi, in Saoirse Ronan, glavno igralko filma V mojih nebesih.

NE JOČI, PETER

Solzava odraščanja najstniških zvezdnikov
Trpeli  smo še bolj, kot smo pričakovali: Miley Cyrus v Poslednji pesmi

Bolje kot smo pričakovali: Zac Efron v Charlieju in Robert Pattinson v Ne pozabi me

DO KONCA IN NAPREJ

Pomanjkanje novih zgodb je precejšnja težava Hollywooda, ki prinaša kopico nadaljevanj in ponovnih zagonov. In 2010 ni bilo nič drugače.

Reciklaže, ki so nas razveselile: Sherlock Holmes, A-ekipa, Robin Hood, Alica v Čudežni deželi

Reciklaže, ki so razveselile samo studio: Karate Kid, Mora v ulici Brestov, Spopad titanov, Čarovnikov vajenec (nadaljevanja večine so že v pripravi)

Reciklaže, ki so povsem zgrešile: Volkodlak

Nadaljevanja, ki niso bila potrebna: Nevidno zlo: Drugi svet, Wall Street: Denar nikoli ne spi, Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje, Njuna družina

Nadaljevanja, ki bi morala biti prepovedana: Alvin in veverički 2, Seks v mestu 2, Žaga VII 3D

Nadaljevanja, ki so ponudila pričakovano: Shrek za vedno, Odpleši svoje sanje v 3D, Harry Potter in Svetinje smrti, Paranormalno 2, Mrk, Iron Man 2

Nadaljevanja, ki so nadgradila predhodnike: Predatorji, Svet igrač 3

CESARSTVO ČUTIL

Po revolucionarnem Avatarju je bilo pričakovati, da bo 2010 leto 3D, in žal je res bilo tako. Kar naenkrat smo doživeli pravo poplavo 3D filmov, pri čemer pa je 3D zares prinesel nekaj novega zgolj pri risankah, medtem ko je bila večina igranih filmov le predelanih v 3D, brez kakršnekoli dodane vrednosti. No, razen dodatne vrste v Koloseju in dodatnega dobička filmskih studiev.

Ko te 3D svet potegne vase: Kako izuriti svojega zmaja, Svet igrač 3, Jaz, baraba, Megaum, Tron: Zapuščina

Dimenzija gor ali dol: Oblačno z mesnimi kroglicami, Alica v Čudežni deželi, Shrek za vedno, Spopad titanov,  Zadnji gospodar vetra, Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje

3D namesto zgodbe: Ulični ples 3D, Odpleši svoje sanje v 3D, Nevidno zlo: Drugi svet

Ko je še druga dimenzija odveč: Mačke in psi: Maščevanje gospe muce 3D,  Žaga VII 3D

KAKO ZELENA JE BILA MOJA DOLINA

Morda se sliši nenavadno, a slovenski film je v letu 2010 zares zasijal. Gremo mi po svoje je zaznamoval generacijo mladih najstnikov in postal kulturna referenca, ki jih bo spremljala vse življenje. Po drugi strani je Oča čudovita osebna drama, film, ki te povleče vase in ne izpusti, Piran/Pirano pa kompleksen film o različnih pojmovanjih doma, pripadnosti in sožitja nacionalnih kultur. Hkrati je prvega pol leta v Kinoteki igrala še Osebna prtljaga, Slovenka pa žela uspehe po festivalih v tujini.

DVOJNA IGRA

Film odzvanja zeitgeist družbe in v času globalne recesije morda ni nenavadno, da so si številni popularni filmi vzeli za izhodišče potovanje v virtualni/sanjski/domišljijski svet (Izvor, Alica v Čudežni deželi, Tron: Zapuščina, Igričar, Scott Pilgrim proti vsem, Charlie, V mojih nebesih …). A za mnoge spodnje podvojene teme bi težko rekli, da kakorkoli odsevajo družbeno realnost ali kaj podobnega. No, morda pa le potrebujemo nekaj več časovne distance.

Lepotice, ki se odločijo za umetno oploditev: Jennifer Aniston v Zamenjavi in Jennifer Lopez v Rezervnem načrtu

Zlobneži, ki želijo postati dobri: Gru v Jaz, baraba in Megaum v Megaumu

Pohod skozi postapokaliptično pustinjo: Cesta in Knjiga odrešitve

Legenda o Perzeju: Percy Jackson in olimpijci – kradljivec strele in Spopad titanov

Ples v 3D: Ulični ples 3D, Odpleši svoje sanje v 3D

O dekletu, ki se zaljubi v tajnega agenta: Morilci, Kot noč in dan

Elitne skupine specialcev: A-ekipa, Plačanci

OD GROBA DO GROBA

2010 ni bilo dobro leto za komedije. Romantične so bile povečini slabe, brez izstopajočih likov in humorja. Odrasli, letošnji izgovor igralcev za plačan dopust, je bil bistveno slabši kot lanske Počitnice za odrasle. Preverjeno smešni komiki, kot so Will Ferrell (Rezervna policista), Steve Carell (Butec na večerji) in Zach Galifianakis (Draga, počakaj, sem na poti) so nas sicer nasmejali, a teh filmov se najverjetneje ne bomo dolgo spominjali. A v tem letu so komedijo rešili akcionerji. Plačanci, zvezdniški eksplozivni spektakel pod taktirko Sylvestra Stallona, A-ekipa Joa Carnahana in Mačeta Roberta Rodrigueza so v osnovi nasilni filma z mnogimi eksplozijami in pretepi. Vendar pa je akcijski element potenciran prek vseh meja banalnosti in tako daleč od realizma, da gledalcu ne preostane drugega kot smeh. In to veliko smeha.

DESET ZAPOVEDI

Drama: Socialno omrežje

ZF: Izvor

Kriminalka: Dekle z zmajskim tatujem

Grozljivka: Hibrid

Dokumentarec: Mož, ki je premagal Amazonko

Mladinski film: Gremo mi po svoje

Romanca: Greva

Melodrama: Mati in hči

Risanka: Svet igrač 3

ZGODILO SE JE ČISTO BLIZU VAS

Ob skorajda 150 filmih, ki so letos prišli v naše kinematografe ni čudnega, da nekateri kar zbežijo mimo. Prišli so k nam, a po krivici ostali prezrti:

Zlovešči otok (Shutter Island): psihološki triler z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi in v režiji Martina Scorseseja.

Scott Pilgrim proti vsem (Scott Pilgrim vs. the World): komedija, ki je najbližje svetu računalniških iger, čeprav se niti za trenutek ne zdi kot igra. Mojstrski kolaž Edgarja Wrighta.

Na robu teme (Edge of Darkness): temačen triler z Melom Gibsonom v eni boljših vlog njegove kariere.

Osebna prtljaga: lanski zmagovalec Festivala slovenskega filma je odlična kriminalka in družinska drama v enem, a predvajana zgolj v Kinoteki.

Zblazneli (The Crazies): zares spodobna grozljivka.

Zelena cona (Green Zone): akcijski triler o iraški vojni v katerem Matt Damon odkrije zakaj v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje. Režija Paul Greengrass.

Zletelo je mimo Slovenije:

The Town

Fantastic Mr. Fox

The Blind Side

Kick-Ass

Moon

NEOPROŠČENO

Vsako leto se pojavi nekaj filmov, ki so prav zares žaljivi. Letošnji prvaki so poleg inteligence gledalcev uspeli užaliti še naslednje:

Alvin in veverički 2: ušesne bobniče, moralo, ameriški šolski sistem, koherenco v zgodbi

Seks v mestu 2: ženske, geje, arabski svet, New York, Lizo Minnelli, Beyoncé

Marmaduke: slovenščino, Slovenijo, živali, ljudi, trak na katerega so ga posneli

Najbolj gledani filmi v Sloveniji (po številu gledalcev)

1. Avatar – 165.824 *
2. Gremo mi po svoje – 139.630 **
3. Shrek za vedno (Shrek Forever After) – 128.712
4. Alvin in veverički 2 (Alvin and the Chipmunks 2) – 107.361
5. Robin Hood – 72.761

Najbolj uspešni filmi v ZDA (po zaslužku v milijonih dolarjev)

1. Avatar: 749 (skupaj z lanskim letom)
2. Svet igrač 3 (Toy Story 3): 415
3. Alica v Čudežni deželi (Alice in Wonderland): 334
4. Iron Man 2: 312
5. Mrk (The Twillight Saga: Eclipse): 300
6. Izvor (Inception): 292

*Film je prišel v kina lani, to je njegov letošnji zaslužek
** Film je še na sporedu, to je številka za predzadnji teden v letu.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2010.

Režija: David Fincher

Igrajo: Jesse Eisenberg, Rooney Mara, Andrew Garfield, Justin Timberlake, Armie Hammer

Facebook je družabno omrežje, ki je spremenilo način komuniciranja in druženja celotne generacije. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 2004 in je povezano s precej kontroverznostmi. Običajno so tako hitro po dogodkih posneti zgolj televizijski filmi (npr. The Crooked E: The Unshredded Truth about Enron), prav tako s televizijske produkcije pa izhaja doslej najbolj realistični (čeprav precej slabo narejen) film s sveta informacijskih tehnologij, Pirati Silicijeve doline (o rivalstvu med Microsoftom in Applom). A Socialno omrežje ni v tem razredu, je eden najboljših filmov leta in bo najverjetneje pobral nominacije za scenarij, režijo in film. Zasluži si jih brez dvoma.

Film prikazuje zgodbo ustanovitelja Facebooka, Marka Zuckerberga (Jesse Eisenberg), prikazano skozi dva predsodna procesa povezana z lastništvom idej in zaslug za to podjetje. Čeprav to morda ne zveni kot zanimiva tematika, pa jo scenarij Aarona Sorkina (Zadnji dobri možje, Zahodno krilo) in režija Davida Fincherja (Klub golih pesti, Sedem) naredita napeto, ostro, živo in preprosto odlično. Zasedba se izjemno izkaže, kljub temu, da je bila prisiljena za slabe tri ure dialogov povedati v dveh urah (režiser se je odločil, da scenarija na bo krajšal, temveč pospešil tempo), predvsem pa izstopa Jesse Eisenberg, ki je s tem filmom dokazal, da ni zgolj nadomestni Michael Cera (Juno, Scott Pilgrim).

Socialno omrežje si lahko ogledate v Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu novembra 2010.

Kljub pregovoru da je “vsaka reklama dobra reklama”, pa pri Facebooku nad filmom niso navdušeni, saj se ne sklada povsem s podobo, ki jo želijo projicirati. No, humoristična stran Babelgum je pripravila različico napovednika pod katero bi se podpisal tudi Mark Zuckerberg.

*Socialno omrežje je sicer napačen prevod angleške fraze “social network”; pravilno je namreč družabno omrežje (saj omogoča druženje). A to ni prvi in bržkone tudi ne zadnji film z obupno prevedenim naslovom; še pomnite Driblerjev pod košem?

Nocoj, v soboto in jutri v nedeljo si na HTV lahko ogledate prvi in drugi del Osmega potnika. Najverjetneje naslednji vikend sledita tretji in četrti, a načrtovanje programa na HTV ni ravno natačno.

Spodnje besedilo je nastalo leta 2004, ob 25. obletnici filma Osmi potnik (Alien), ki so ga ponekod prikazovali tudi v kinematografih.

Ravno te dni po vsem svetu pričenja svoj pohod (ponovno) reinkarniran Osmi potnik (Alien), v nekoliko lepše obarvani, digitalizirani režiserjevi različici, kar je primeren trenutek, da se ozremo na celotno kvadrologijo, ki je uvedla celoten žanr grozljivk v vesolju in predstavila nov obraz zla.

»V vesolju te nihče ne more slišati kričati« je bil osnovni slogan filma v letu 1979, ki je nakazoval na neznano grozo s katero se bomo soočili. A prava groza, pravo zlo ni zunajzemeljsko bitje. Je antagonist filma, a je ubijalec po svoji naravi, ne odločitvi, ravno tako kot aligatorji in volkovi. Celoten milje, torej vesoljska ladja, vesolje in seveda planet z vesoljci deluje izjemno zloslutno, vendar nikakor ne hudobno, zato pa tembolj prazno in samotno.

Napovednik ob 25. letnici Osmega potnika.

Pravo zlo je tisto, kar posadko žene v smrt. Tisto, kar jih pošlje na nalogo, za katero niso niti približno pripravljeni in tisto, ki določi, da so vsi skupaj tako ali tako pogrešljivi, le običajen potrošni material. Zlo je korporacija Weyland Yutani pri kateri je zaposlena posadka vesoljskega trajekta Nostromo.

Konec sedemdesetih je še vladal fatalizem hladne vojne, strah pred popolnim jedrskim holokavstom, v ZDA pa še velika apatija po izgubi Vietnamske vojne, in korporacije, predvsem japonske so že pred velikim pohodom regan/thatcherjevske politike osemdesetih stegovale lovke in dušile posameznike v svojem objemu. Zaposlenih v korporacijah se je na Japonskem tako prijelo ime »sarariman«, ki izvira iz angleških besed »salary man«, torej človek, ki dela za plačo, pravzaprav plačanec. V kontekstu takratnega časa je zlo Korporacija in Weyland Yutani je več kot primerna skovanka, saj zveni hkrati ameriško in japonsko.

Pravzaprav je bil Osmi potnik eden izmed prvih filmov, ki je to izpostavil, saj je v splošnem družbenem konsenzu takrat še zmerom bil poglaviten sovražnik komunizem, občasno kak drug totalitarni režim, nikakor pa ne nekaj kar izhaja iz (edinega pravega) kapitalizma. Kmalu po Osmem potniku je vsemogoča Korporacija postala zelo pogost simbol zla, nenazadnje v Scottovem Iztrebljevalcu (Blade Runner), celotnem kiberpanku in seveda Wall Streetu, da se ne bomo zadrževali samo v okvirjih znanstvene fantastike.

Na krovu Nostroma Korporacijo poosebljata dva »računalnika«; centralni računalnik Mati (Mother), ki poveljniku sporoča naloge in predeluje podatke ter Ash (Ian Holm, znan tudi kot Bilbo Baggins iz Gospodarja prstanov), android, ki edini pozna pravi cilj naloge ter ga skupaj s svojo pravo identiteto skriva pred ostalimi člani posadke. Ko pride v precep med izpolnitvijo svoje naloge in osnovnim zakonom robotike (kot jih je postavil Isaac Asimov in jih v drugem delu tudi omeni android Bishop), ki govori, da android ne sme namerno poškodovati človeka, mu »pregori varovalka« in skuša ubiti Ripleyjevo, v stilu HAL-a iz Kubrick/Clarkove Odiseje v vesolju. To je pomembno dejstvo, saj zlo ni le Korporacija, temveč tudi njeni najbolj predani sužnji – računalniki, ki so takrat v večini ljudi zbujali precej groze. Na koncu Ripleyjeva sicer uspe pobegniti vesoljcu in uničiti oba računalnika, vendar se zaveda, da je prav Korporacija njeno edino upanje, edina rešitev iz praznega, ogromnega vesolja.

Originalni napovednik iz osemdesetih.

In to rešitev tudi najde v drugem delu. Korporacija jo sicer reši, a jo kadrovska komisija obsodi uničenja vesoljskega tankerja s tovorom ter ji odvzame čin. Drugi del je bil posnet leta 1986, ko se je korporativno zlo že zajedlo v splošno družbeno zavest in zato pravzaprav ni bilo več tako močan simbol. Weyland Yutani je sicer še zmeraj vsemogočen, a njegovo zlo je to pot poosebljeno v Carterju J. Burku (Paul Reiser), mladem povzpetniškem juppieju, ki pravzaprav deluje na lastno pest mimo togih pravil korporacije in najprej pusti Ripleyjevo na cedilu, nato naroči družini naj gre pregledati koordinate, kjer se nahaja vesoljska ladja, na planetu pa skuša iti preko trupel, da bi zaščitil »interese korporacije« in pri tem pridobil čim več točk za napredovanje. Sicer pa je film povsem očiten izdelek Jamesa Camerona z veliko orožja in eksplozijami ter marinci, ki so tam zgolj po naročilu Korporacije, vendar so del Neodvisne, Poštene Vojske. Le-ta v filmu predstavlja dokaj pozitivno vlogo, kar je tudi v skladu s časom, saj osemdeseta niso prinesla mnogo filmov, ki bi dejansko prikazovali vojsko kot Zlo. Tudi android Bishop (Lance Henriksen) je pozitiven lik, ki uspe rešiti Ripleyjevo in se ji s tem odkupiti za »grehe« predhodnika, hkrati pa tudi publiki prikazati, da se računalnikov ni potrebno bati. S teh zornih kotov je Osmi potnik 2, čeprav daleč najbolj uspešen iz serije, tudi daleč najbolj konformističen, saj je antagonist zgolj en juppie, medtem ko je korporacija benigna, vojska na mestu in računalnik naš najboljši prijatelj.

Kot je mogoče videti iz napovednika tretji del ni imel velikega proračuna.

Tretji del je že otrok devetdesetih in kot tak ponovno bolj alternativen. Zlo je sedaj bolj kot kadarkoli Korporacija, za katero ugotovimo, da celo upravlja zaporniške planete. Njihov prvi ukaz je, da mora Ripleyjeva preživeti. Obveščeni so o tem, da je vsaj en vesoljec preživel in da ga Ripleyjeva nosi v sebi. Medtem se pokaže nova mora, ki jo predstavlja svet z bolj zastarelo tehnologijo kot smo je vajeni mi danes, kaj šele liki iz dobe vesoljskih potovanj. Prevelika navezanost na tehnologijo je tisto kar omogoči Vesoljcu pobiti večino zapornikov. Ripleyjeva na koncu uspe dokončno pobegniti pred Korporacijo in objame vesoljca, ki ga je nosila v sebi ter se poda v smrt.

Napovednik Vstajenja, vizualno najbolj odbitega izmed Osmih potnikov.

Do Vstajenja. Četrti del ponovno izpostavi nevarno tehnologijo, a to pot ni na tapeti umetna inteligenca, temveč kloniranje in genski inženiring. Osnovno zlo ni več Korporacija, saj projekt prevzame vojska, ki pa dejansko ne ravna kaj bolj pametno kot pred njo Weyland Yutani. Film se loteva še nekaterih drugih vprašanj, vendar na koncu izpostavi končno zlo – človeka. Pravzaprav so ljudje tisti, ki so hoteli cel čas preučevati vesoljca in ga uporabiti za svoje napredovanje, bodisi v imenu korporacije, bodisi vojske, bodisi v lastni režiji. Med kloniranjem Ripleyjeve je nastal križanec med človekom in vesoljcem za katerega pa ni dvoma, da ima zle namene, saj kar takoj po rojstvu umori svojo vesoljsko mati.

Četudi je Korporacija bila črtana iz zgodbe za četrtega Osmega potnika, pa to ne pomeni, da je dejansko ni v filmu. Korporacije so namreč prisotne zmeraj in povsod. Prisotne so bile ob razsiciranju tretjega dela, ki se ga je moral režiser odreči, prisotne so bile ob prodaji licenc za igrače, film in video igre in seveda so bile prisotne tudi ob izplačilu honorarjev, saj je Sigurney Weaver za četrti del dobila višji honorar kot so bili celotni stroški za snemanje prvega dela. Za nameček pa so bile prisotne tudi takrat, ko so nas »razveselile« z novim nadaljevanjem, ki je izviralo iz (pri nas k sreči ne-)popularnega stripa Alien vs. Predator, v katerem  vesoljsko zlo bori z vesoljskim zlom, ljudje pa si še naprej zagotavljamo, da smo civilizirani. No, in prihodnje leto, ko lahko pričakujemo še predzgodbo.

Prvič objavljeno v Večeru.

Režija: David Fincher

Scenarij: Jim Uhls (po romanu Chucka Palahniuka)

Igrajo: Brad Pitt, Edward Norton, Helena Bonham Carter, Meat Loaf, Jared Leto

Redko pride trenutek, ko se surove ideje, talent in izkušnje skupine ustvarjalcev zložijo tako popolno kot v Klubu golih pesti. Izjemen roman Chucka Palahniuka, ki propagira terorizem kot možnost pobega iz spirale potrošniške družbe, je bil zelo kontroverzna predloga, scenarist in režiser pa sta jo priredila tako, da je kvečjemu še bolj. Med drugim sta spremenila konec (ki je bil Palahniuku bolj všeč kot njegov) in zgodbo prav dizajnersko stilizirala, tako da so Palahniukovi v osnovi luzerski in neprivlačni liki ter dogodki postali ultra dodelani. In, kar je zares dokaz Pincherjevega mojstrstva, cel ta »potrošniško« dizajnersko zapakiran paket »prodala« publiki z istim proti-potrošniškim žarom, ki ga je nosil Palahniukov roman.

Nikakor pa ne gre spregledati, da film nosi njegova izjemna zgodba. Pripovedovalec katerega imena nikoli ne izvemo (Edward Norton) je zgubljen ocenjevalec škode pri enem večjih proizvajalcev avtomobilov. Njegova naloga je pregledovati prometne nesreče, ki so posledica serijskih napak v avtomobilih in izračunavati, če se njegovemu podjetju bolj splača poravnava z žrtvami, ali pa vpoklic vseh avtomobilov z napako. Njegove moralne dileme akumulirajo v nespečnost, ki se je skuša neuspešno rešiti s potrošništvom, nakar odkrije skupine za samopomoč, kjer uspe zajokati. A tudi urejena življenja se zrušijo, če ostaneš brez stanovanja in pripovedovalec se znajde pri skrivnostnem Tylerju Durdenu (Brad Pitt), ki začne rušiti vse njegove koncepte o življenju, za začetek s pretepom. In preden se dobro zave, pripovedovalec že živi povsem drugačno, samostojno in predvsem bolj »živo« življenje. Tyler Durden pa nima načrtov zgolj s prirejanjem bitk, temveč z rušenjem civilizacije. A da lahko začneš rasti, moraš najprej doseči skrajno dno…

Še bolj kot neverjetna zgodba o moralnih dilemah mnogih v sodobni družbi in njeno stilsko pakiranje, pa Klub golih pesti navduši z mojstrskim načinom pripovedovanja te zgodbe in izjemno igro vseh glavnih igralcev. Vsekakor remek delo, ki prikaže terorizem kot so si ga zamislili hipiji.

Igrajo: Brad Pitt, Cate Blanchett, Taraji P. Henson, Jared Harris, Tilda Swinton.

Film z največjim številom oskarjevskih nominacij in relativno nizkim ter predvsem tehničnim izplenom je v nedeljo zvečer doživel usodo, ki si jo je zaslužil. Film je tehnično popoln in igralsko dodelan, to pa je že tudi vse. Zgodba je precej dolgovezna in, konec koncev tudi dokaj nepomembna, brez kakršnegakoli globljega sporočila.

Zgodba se prične leta 1918, ko se v New Orleansu rodi rodi deček, ki je videti kot starec. Mati umre ob rojstvu, oče pa ga pusti na stopnišču doma za ostarele, kjer ga oskrbnica Queenie vzame za svojega. Nenavaden deček kljub pričakovanjem ne umre, temveč se pomlajuje. To je precej fascinanten pojav, a prav nobenega izmed junakov v filmu to niti za trenutek ne preseneti. Z Benjaminovim odraščanjem (pomlajevanjem?) spremljamo razvoj dvajsetega stoletja, a prav noben dogodek ni ravno ključen.

Brad Pitt, Cate Blanchet, Taraji P. Hanson in vsi drugi igralci svoje delo opravijo odlično, a zgodbi manjka dramatičnosti, da bi njihov trud lahko zares zasijal. Tako v Nenavadnem primeru Benjamina Buttona vidimo predvsem trud, ki so ga vsi sodelujoči vložili v ta film, vključno z nami kot gledalci, ki moramo skoraj tri ure sedeti v kinu.

Ocena: 4 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2009

NADALJEVANJA

V lanskem letu (2007) so nadaljevanja velikih uspešnic prinesla največ denarja, saj med desetimi najbolj gledanimi filmi v ZDA edino Rattatouile ni bil posnet po predhodnem filmu ali risanki. V 2008 bo tovrstnih filmov nekoliko manj, vendar pa vseeno pričakujemo nekaj uspešnic.

Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje

Zagotovo najbolj pričakovano nadaljevanje, ki je v delu že skoraj 20 let bo v kina prišlo pred poletjem. Harrison Ford se vrača v vlogi najbolj znanega arheologa, zgodbo je ponovno spisal George Lucas, za kamero pa sedel Steven Spielberg. Na kupu so vsi pravi koščki puzzla, če so jih uspeli pravilno zložiti pa bomo videli konec maja.

Precejšnje razočaranje, saj sta se Spielberg in Lucas očitno odločila, da bosta spodobno zgodbo in zabavne like nadomestila z nenehno, a skrajno butasto akcijo. Shia LeBouf kot Tarzan?!? Indiana preživi jedrsko eksplozijo v hladilniku?!? In to ne Gorenje?!?!

Ocena: 2 od 5

Temni vitez

Batman: Na začetku izpred dobrih dveh let je nedvomno eden najboljših akcijskih stripovskih filmov in dejstvo, da je nadaljevanje posnela ista ekipa (režiser Christopher Nolan, v glavnih vlogah Christian Bale, Michael Caine, Gary Oldman in Morgan Freeman) vliva veliko zaupanja v projekt. To, da bo Jokerja igral Heath Ledger pa kaže, da bi znal film morda le še bolj navdušiti.

Povsem nad pričakovanji, saj je Vitez teme preprosto eden najboljših filmov vseh časov. Ledgerjevo odlično igro prekašajo le odlični učinki, nepozabne akcijske scene in tako zapletena zgodba, da le stežka verjamemo, da se nam med filmom dejansko zdi mogoča. Celotno oceno si lahko preberete tukaj.

Ocena: 7 od 5

Zvezdne steze

Čeprav smo nehali šteti nadaljevanja te teve serije na filmskem platnu, se letos obeta nov začetek. Zgodba se začne prav na začetku, režijo pa je prevzel J.J. Abrams, avtor serij Alias in Skrivnostni otok ter tretje Misije: nemogoče. Čeprav med zasedbo najdemo cel kup originalnih članov posadke Enterprisa, med njimi ni Williama Shattnerja.

Dejansko film še ni bil posnet. Napovednik je videti dokaj zanimiv, čeprav celotna ekipa Enterprisa nekoliko preveč spominja na manekene za Calvin Klein. Ocena napovednika sledi kmalu.

James Bond 22

Če so pri lanskem Casino Royale že ob začetku produkcije napovedali, da bo sledil zgodbi prvega Flemmingovega romana, pa avtorji naslednjega Bonda zelo skrbno čuvajo zgodbo. Povedali so le, da bo prvič v Bondovi zgodovini šlo za neposredno nadaljevanje. Sicer pa je film posnela ista ekipa kot Casino Royale, tako da lahko pričakujemo resno akcijo.

Daniel Craig je tudi v drugo dokazal, da je zanimiv in prepričljiv Bond, čeprav je v tem filmu zgodba na določenih točkah precej šepala (sploh pri zadnjem spopadu). Vsekakor nas zanima kaj bo še sledilo.

Ocena: 4 od 5

ZGODBA JE KRALJ

Pri pripovednih umetniških delih kot so knjige in filmi je vsekakor zgodba eden izmed najpomembnejših elementov. Sledeči filmi izstopajo po odličnih zgodbah, seveda pa zna sama izvedba biti vprašljiva.

Be Kind Rewind

Dva prijatelja pomotoma razmagnetita vse videokasete v videoteki in se odločita, da bosta na hitro sama posnela filme, ki si jih ljudje hočejo izposoditi – med drugim Nazaj v prihodnost, Levjega kralja in Robocopa. V glavnih vlogah Jack Black in Mos Def, režija Michael Gondry.

Dejansko butasta premisa zgodbe je v filmu še bolj butasto narejena in na koncu film ne ponudi nekaj več, čeprav smo to pričakovali po Večnem soncu brezmadežnega uma.

Ocena: 2 od 5

WALL-E

V prihodnost postavljena risanka o zadnjem robotu, ki ga je človeštvo pozabilo na Zemlji, ko se je moralo odseliti zaradi onesnaženosti. Po več stoletjih WALL-E sreča EVE, robota, ki je prišel preveriti stanje planeta in njuna pustolovščina se prične. Avtor Andrew Stanton je posnel že Zgodbo o igračah in Iskanje malega Nema.

Pixar ponovno zmaga. WALL-E je brez dvoma najboljša risanka leta, pa čeprav je pri nas bila slabše gledana kot Madagaskar 2 in Kung Fu Panda. Ljubka in zabavna zgodba, čudovita animacija, dober občutek po koncu filma. Kaj več bi si lahko želeli.

Ocena: 5 od 5

Trailer Trash

Tarantinov vajenec Eli Roth se je po lanskem sodelovanju pri eksperimentu Grindhouse odločil posneti film, ki temelji na napovednikih za izmišljene grozljivke. V intervjujih je povedal, da je njegov cilj narediti primerljiv film s klasiko Monty Python in Sveti gral. Ali mu bo uspelo bomo videli konec poletja.

Tudi ta film ni bil posnet in kot vse trenutno kaže, tudi ne bo. Režiser Eli Roth trenutno igra v novem Tarantinovem filmu Inglorious Basterds, nato pa bo posnel grozljivko Cell, po istoimenskem romanu Stephena Kinga.

The Curious Case of Benjamin Button

Zgodbo o moškemu, ki se nenadoma začne pomlajevati je spisal eden največjih ameriških pisateljev F. Scott Fitzgerald, režijo filmske različice pa je prevzel David Fincher. Zanimiva je tudi zasedba: Brad Pitt, Cate Blanchett in Tilda Swinton.

Filma še nisem videl, ocena bo nedvomno sledila kmalu.

BLAGOVNE ZNAMKE

Blagovne znamke v sodobni družbi pomenijo veliko in v filmskem svetu so pomembne blagovne znamke imena nekaterih zvezdnikov. Tudi, če se jim kdaj kaj ponesreči bodo sledeči filmi nedvomno vzbudili veliko zanimanja.

Righteous Kill

Pod taktirko Jona Avneta so se znašli Al Pacino, Robert DeNiro in Martin Scorsese (pa tudi Donnie Wahlberg, John Leguizamo in 50 Cent). Najbrž ste že uganili, da je kriminalka.

Totalno sranje in upajmo, da se bosta Pacino in De Niro kmalu spametovala in pričela snemati kakšne dobre filme. Scorsese pa je na koncu k sreči odstopil od te polomije.

Ocena: 1 od 5

Speed Racer

Po zaključku trilogije Matrica prvo delo Bratov Wachowski. Čeprav film temelji na risanki iz šestdesetih, je napovednik vizualno izjemno impresiven in obljublja precej.

Meni osebno eden bolj zabavnih in zanimivih filmov, vendar za večino gledalcev najbrž preveč zahteven v smislu, da se je potrebno postaviti v povsem nerealističen svet japonske risanke iz šestdesetih. Vizualno impresiven film, a še bolj impresivni flop v kinodvoranah.

Ocena: 4 od 5

The Lovley Bones

Prvi film Petra Jacksona po King Kongu ima tudi zanimivo zgodbo. O deklici, ki jo umori njen sosed, zgodba pa je podana iz Nebes.

Film še ni posnet in ga bomo morda videli konec 2009. Produkcijska hiša je vmes namreč propadla, tako da je bilo treba par stvari začeti znova. Upajmo, da letos res bo.

Brüno

Ta film ima seveda bistveno daljši naslov, podrobnosti pa skoraj nič. Ista ekipa, ki je posnela Borata nam sedaj prinaša še Cohenov tretji lik, avstrijskega geja Brüna. Vprašanje pa je, če bo lahko tako revolucionaren kot je bil Borat.

Film še ni gotov, saj so si Cohen in ostali avtorji vzeli nekaj več časa, da ga dokončajo. Njihov napredek smo lahko spremljali v tabloidih, saj so Cohena denimo nagnali iz predstavitve nove Pradine kolekcije v Milanu, ker je hodil po pisti, ekipa ga je morala ščititi, ko se je udeležil desničarskega protigejevskega zbora v Alabami in tako naprej.

10,000 p.n.š.

Prazgodovinski spektakel z mamuti in nevarno naravo je sicer brez zvezdniških igralcev, a ga je posnel Ronald Emmerich, režiser vizualno zelo impresivnih filmov kot sta Dan neodvisnosti in Dan po jutrišnjem.

Med gledalci skoraj tako velik flop kot Speed Racer, a brez kakršnihkoli umetniških vzgibov. Dolgočasna zgodba, ki nas skuša prepričati, da naj bi črnci na mamutih zgradili piramide (ki so tik pod Alpami), ni prepričala nikogar.

Ocena: 2 od 5

Valkyrie

Scenarist in režiser Osumljenih pet ponovno sodelujeta, v glavnih vlogah so Tom Cruise, Bill Nighy, Stephen Fry in Kenneth Branagh, zgodba pa prikazuje poskus atentata na Hitlerja. Ali je mogoče zgrešiti uspeh v kinu in pri kritikih?

Film še ni gotov, a prihaja kmalu v kina. Napovednik je videti kar zanimivo, a po vseh težavah pri snemanju, se dajmo raje pustiti presenetiti. In Stephen Fry ni več vključen.