Zgledjo ljubko, kajne? Ampak res so neumni in nadležni.

Režija: Betty Thomas

Igrajo/Glasovi: Zachary Levi / Domen Valič, Jason Lee / Jernej Kuntner, David Kross / Jure Mastnak. Glasovi veveričk: Klemen Slakonja, Jure Godler, Tanja Ribič, Alenka Tetičkovič

Alvin in veverički 2 nadaljuje zgodbo prvega filma, v katerem smo spoznali tri cvileče govoreče animirane veveričke, ki so se naselile pri glasbenem producentu Davu (Lee) ter ob njegovi pomoči postale največje glasbene zvezde vseh časov. V drugem delu skrb zanje prevzame Davov len in neroden bratranec Toby (Levi), veverički pa se odpravijo v šolo. Film prav zares nima zgodbe, večina je posvečena glasbenim točkam, priredbam znanih hitov s cvilečimi vokali veveričkov. Preostanek dogajanja je zapolnjen z lumparijami veveričkov, ki običajno privedejo do padcev na spolzkih tleh in udarcev v mednožje.

A pomanjkanje zgodbe ni poglavitna težava tega filma. Za začetek vse skupaj sploh ni smešno in cvileče veveričke pa tudi nimajo dovolj šarma, da bi nosile film. Predvsem pa je problematičen osrednji zaplet filma – občinsko šolsko tekmovanje talentov z nagradnim skladom 25 tisoč dolarjev. Šola, ki zmaga, si bo tako lahko še naprej privoščila glasbeno vzgojo. Resda je financiranje šolstva odvisno od dijakov, a ta koncept je že žaljiv.

Sinhronizacija je moteča, saj nas večina ni vajenih gledati sinhroniziranih igranih filmov, sploh ob tem, da so pesmi kar v angleščini, vendar se bomo sčasoma navadili in postali zadovoljni, da ni treba otrokom brati podnapisov.

Napovenik:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Igrajo: Kate Winslet, David Kross, Ralph Fiennes, Jeanette Hain

V svojem otvoritvenem performansu na podelitvi oskarjev je Hugh Jackman Bralca opisal s stavkom, da filma pravzaprav ni utegnil pogledati, ker je predolgo sestavljal sceno za Batmana. Kar je bila pravzaprav dobra odločitev, saj zgodbe Bralca ne bi bilo mogoče prikazati v komični pevsko-plesni postavitvi, poleg tega pa filma res ni videlo kaj dosti ljudi. Za to obstaja dober razlog. Zgodba filma o ljubezenskem razmerju najstnika in odrasle ženske, za katero se izkaže, da je bila paznica v Auschwitzu in je za to tudi obsojena, ni ravno tematika, ki bi pritegnila gledalce. Hkrati je “težava” filma tudi vesten in pristen odnos do romana Bernharda Schlinka, ki ga prevzame britanski režiser Stephen Daldry (Ure do večnosti, Billy Elliot). Tako se film vplete v realistični, nič kaj olepšani ali olajšani prikaz dogodkov in občutkov krivde, ki jih prežemajo. Ti občutki v prvi vrsti pripadajo glavnemu junaku Michaelu, ker je sploh imel razmerje s Hanno in ker ji nato ni pomagal na sojenju, v ozadju pa so še občutki krivde nemškega naroda zaradi druge svetovne vojne in grozot, ki so se v njej zgodile. Moreč občutek nemoči in bega pred krivdo je tako vseprisoten. In prikazati kaj takega na filmu je mojstrovina, ki jo gre pripisati predvsem režiserju Daldryju in Kate Winslett ter Davidu Krossu v glavnih vlogah. Hkrati pa zaradi tega film zahteva od gledalcev precej več potrpežljivosti in čustvene vpletenosti kot je je večina pripravljena dati.

Ocena: 5 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2009