Režija: Christopher Nolan

Igrajo: Leonardo DiCaprio, Ken Watanabe, Joseph Gordon-Levitt, Ellen Page, Marion Cotillard, Tom Hardy, Cillian Murphy.

Izvor je eden najbolj kompleksnih, dodelanih in svežih filmov zadnjih let. Večina dogajanja je postavljena v sanje, kjer je fizikalne in druge omejitve mogoče odstraniti z močjo volje in kreativnosti. Z uporabo posebne tehnologije in prave kombinacije sedativov lahko več ljudi deli iste sanje in tako posebej izurjeni vlomilci kot je Cobb (DiCaprio) kradejo najbolj zaupne informacije. A to je samo ogrodje, zgodba se kmalu zaplete, saj se v človekovo podzavest vdira preko sanj v sanjah (v sanjah).

Zgodba je izjemno hitra in brez večjih premorov v ritmu, kar je pri 142 minutah filma lahko za gledalca že nekoliko naporno, vendar je dogajanje dovolj zanimivo in tako mojstrsko zgrajeno, da o odmoru ni mogoče razmišljati vse do konca. Igra je izvrstna – DiCaprio je sicer ponovno v podobni vlogi trpečega iskalca izhoda iz zelo neugodne situacije (podobno kot v Zloveščem otoku in Krvavem diamantu), vendar je v tej vlogi zares prepričljiv, nič kaj manj pa se ne izkažejo Joseph Gordon-Lewitt, Ellen Page, Marion Cotillard in Cillian Murphy. A zvezdniki niso glavne zvezde tega filma, to vlogo prevzame vizualna podoba sanjskih svetov, ki jih zgradi Nolan, denimo Pariza, ki se upogne sam vase in sprememb v težnosti, ki nastanejo zaradi dogajanja na višjem nivoju sanj. Vsekakor posebno filmsko doživetje.

Prvič objavljeno v Vikendu, julija 2010.

Napovednik:

Režija: Drew Barrymore

Igrajo: Ellen Page, Marcia Gay Harden, Zoë Bell, Juliette Lewis, Andrew Wilson, Kristen Wiig, Drew Barrymore, Alia Shawkat

Osnovna zgodba je preprosta in videna že ničkolikokrat – mlado dekle, ki ga že vso življenje usmerja mati, najde svojo posebno in divjo strast, kar privede do konflikta in preko njega do srečnega konca. A le redko je ta zgodba prikazana tako živo, pristno in predvsem zabavno kot v Divjih mrhah. Glavna zasluga za to gre vsekakor Drew Barrymore in Ellen Page. Barrymorova je zaslovela z desetimi v filmu E.T., imela uspešno kariero v komedijah v devetdesetih, v zadnjih letih pa nekako ni navdušila (Glasba in besedilo, Čivava z Beverly Hillsa). A njeno delo za kamero je povsem druga zgodba; postavitev kamere in kadrov je izjemno razgibana in učinkovita, tempo filma upade le v redkih trenutkih, komedija je vključena na točno pravih točkah in v pravi meri, iz igralcev uspe spraviti njihove najboljše strani, poleg tega pa je zase rezervirala najbolj (prijazno) neumen lik in ga odigrala bolje kot karkoli v zadnjih letih. In čeprav je celotna zasedba odlična, uspe Ellen Page vseeno izstopati. 22-letnica, ki si je pred dvema letoma z Juno že prislužila nominacijo za oskarja, uspe v tem filmu biti hkrati prikupna, borbena, ranljiva, zasanjana in predvsem neustrašna.

Divje mrhe je film, ki lahko navduši prav vsakogar, hkrati pa eden izmed redkih letošnjih filmov s pozitivnimi ženskimi liki.

Napovednik:

Režija: Jason Reitman

Scenarij: Diablo Cody

Igrajo: Ellen Page, Michael Cera, Jennifer Garner, Jason Bateman, J.K. Simmons, Olivia Thirby, Allison Janney

Kot je mogoče opaziti, ko prvič od daleč zagledamo plakat za film Juno, je njegova glavna junakinja noseča najstnica. V najbolj optimistični filmski različici ima takšna zgodba praviloma termin enkrat zgodaj popoldne, bolj kot igra in vse ostalo v takšnem filmu, pa je pomembno sporočilo. Načeloma je o pomembnosti življenja in odgovornosti pri spolnih aktivnostih za mladostnike. To bi naj bil film, ki najstnikom razloži stvari, ki jih starši ne upajo.

A Juno ni prav zares takšen film. Je precej boljši. Kar ga razlikuje od moralno striktnih in filmsko revnih predstavnikov žanra, so dialogi in igra. Še ne tridesetletna scenaristka Diablo Cody (trenutno željno pričakujemo njen nov film Telo lepe Jennifer) ni dobila oskarja zgolj zaradi prikupnega nasmeha, temveč zaradi zares odličnih, pristnih in živih najstniških dialogov, ki jih je prevajalec Damijan Zorc nato skrajno elegantno prenesel v slovenščino. Jezik v veliki meri temelji na frazah, vzdevkih in stavkih pobranih iz glasbe, filmov in televizijskih serij, vendar so ti elementi zloženi skupaj na živ in pristen način. Druga lastnost filma je odlična igra. Pri tem seveda izstopa Ellen Page, ki jo ta teden lahko vidimo na televiziji v Prepovedanem sadežu, predlani pa smo jo opazili že v tretjem delu Možev X. Podobno kot v Prepovedanemu sadežu, tudi v vlogi Juno deluje odrasla za svoja leta (kar po eni strani tudi drži, saj je na snemanju bila stara 19 let), vendar vlogo odigra s takšno prepričljivostjo in karizmo, da ji brez težav verjamemo, da je noseča najstnica. Tudi preostali člani zasedbe so preprosto odlični – tako sami liki, kot tudi njihova upodobitev na platnu. Michael Cera kot Junin sramežljiv prijatelj, J.K. Simmons in Allison Janney kot razumevajoča starša in Jennifer Garner kot krhka, a odločna bodoča mati.

Juno se odloči obdržati svojega nenačrtovanega otroka, prestati nosečnost in ga dati v posvojitev, saj se zaveda, da je premlada za starševstvo. A to ni odločitev do katere bi prišla postopoma skozi film, temveč je druga stvar, ki ji pade na pamet. Film tako opravi z moraliziranjem v petnajstih minutah in se raje osredotoča na težave s katerimi se Juno sooča v nosečnostjo. Ter seveda načini kako jih razreši. Predvsem seveda težavo s čustvi do otrokovega očeta Bleekerja.

Juno je zelo dober film, po katerem se počutite lepše glede sveta. Je skrajno pozitiven, a se uspešno izogne pocukranosti in puhlicam. In je ravno dovolj dobro narejen, da ni niti najstniška komedija, niti resnična zgodba, temveč film, ki je dobil oskarja.

Prvič objavljeno v TV Večeru