Režija: Gerard Krawczyk

Igrajo: Samy Naceri, Frederic Diefenthal, Emma Wilklund, Bernard Farcy.

Pred 11 leti smo lahko videli prvo zgodbo o nerodnem in vozno nesposobnem policistu Emilienu, ki se spoprijatelji z dirkaškim taksistom Danielom, da skupaj ujameta nemške bančne roparje. Dve leti kasneje sta se v še bolj butasto komičnem akcionerju borila proti nindžam. In divjala po ulicah Pariza. A to je bilo še v časih, ko se je Luc Besson, scenarist in producent Taxijev (in Transporterja) očitno še ubadal z akcijskimi scenami. Zdaj se zdi, da je izgubil veselje do tega. Posledično v filmu Taxi 4 ni niti ene spodobne scene dirkanja z avtomobili, temveč se glavna junaka namesto tega ubadata s svojima mladima sinovoma. Celotna zgodba pa ni več poklon Rožnatemu panterju, temveč kar poskus imitacije. In to ne Rožnatega panterja s Petrom Sellersem, temveč tega novega s Stevom Martinom. In filmu niti to ne uspe prav dobro.

Komične scene sicer še zmeraj temeljijo na popolnem pretiravanju in nacionalističnih izpadih šefa policije, vendar to pot niso ravno smešne. Niti zabavne. Povrh sta glavna junaka to pot povsem brezizrazna – Emilien se zdi kot zavrt, a slaboviden brat inšpektorja Clousseauja, saj niti ne prepozna svoje žene v lasulji, medtem ko je Daniel preprosto nehal biti “kul” in postal povprečen francoski taksist srednjih let. Kljub temu bi Taxi 4 morda vseeno lahko bil zanimiv oboževalcem prvih treh delov, če ne zaradi drugega, pa zaradi šefa policije.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu maja 2009.