Režija: Oliver Parker in Barnaby Thompson

Igrajo: Talulah Riley, Rupert Everett, Gemma Arterton, Juno Temple, Colin Firth

Na prvi pogled je ob filmu Vražje punce iz Sv. Triniana mogoče zamahniti z roko in si reči, da je bistvo filma pokazati čim več prikupnih najstnic v šolskih uniformah, vendar se za to fasado skriva še precej komedije. Natančneje, za to fasado je cela serija petih filmov iz petdesetih in šestdesetih, ki so v Veliki Britaniji prava inštitucija, čeprav s sodobnega stališča precej plehki. Kot tudi denimo serija filmov Carry on in pa seveda večina filmov, ki so jih posneli The Beatles.

Nova generacija šole Sv. Triniana se ne trudi na novo definirati vsega, temveč predvsem prestavi dogajanje v sedanjost. Rezultat je film, ki je ljubiteljem te, dokaj specifične vrste britanskega humorja lahko precej všeč, večina ostalih gledalcev le stežka prepričal. Razen v kolikor so zadovoljni z butasto komedijo in ljubkimi najstnicami, kar pa nenazadnje obsega kar precejšnji krog prebivalstva.

Vsekakor pa sta plus odlična lika, ki ju ustvarita Colin Firth in Rupert Everett (slednji v dveh vlogah kot ravnateljica in njen brat), sploh ko proti koncu filma prepevata. Poleg njiju izstopajo še Gemma Arterton (Kvantum sočutja), Juno Temple (Rokenrol pirati), Mischa Barton (The O.C.) in Stephen Fry, ki igra samega sebe.

Še napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu oktobra 2009.

Režija: Richard Curtis

Igrajo: Bill Nighy, Kenneth Branagh, Phillip Seymour Hoffman, Nick Frost, Gemma Arterton.

Richard Curtis, režiser in scenarist Rock’n'roll priratov, je eden najboljših britanskih avtorjev komedij, saj je spisal denimo Černega gada, Gospoda Fižolčka, Našo vikarko, Štiri poroke in pogreb in seveda Pravzaprav ljubezen, ki ga je tudi režiral. Z Rock’n'roll pirati se vrača v podobno razdrobljeni zgodbi, vendar mu žal ne uspe doseči enako enovite in zanimive zgodbe.

Sama zgodba delno temelji na resničnih dogodkih – v šestdesetih so v Veliki Britaniji obstajale piratske radijske postaje, ki so oddajale rokenrol glasbo iz ladij v mednarodnih vodah. Kot bi od Curtisa pričakovali, so prav vsi liki odlični in zabavni, vendar pa jih je preveč, da bi se lahko katerikoli med njimi zares razvil.

Posledično je film površen in z več kot dvema urama hkrati tudi razvlečen, kar je past, ki se ji je Curtis odlično izognil v Pravzaprav ljubezen in Štirih porokah in pogrebu, to pot pa je zakorakal naravnost vanjo. Glede na njegove izkušnje iz televizije, bi to zgodbo lahko bistveno bolje predstavil skozi miniserijo, saj bi liki tako dobili dovolj prostora, da bi lahko zares zaživeli.

Čeprav celotna zasedba odlično opravi svoje delo, pa je treba izpostaviti oskarjevskega nominiranca Kennetha Brannagha, ki je v antagonistični vlogi ministra za komunikacije uspel pokazati eno svojih najboljših in najbolj komičnih vlog doslej.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Scenarij: Paul Haggis, Neal Purvis in Robert Wade.

Igrajo: Daniel Craig, Olga Kurylenko, Mathieu Amalric, Judi Dench, Giancarlo Giannini, Gemma Arterton.

Nov film o Jamesu Bondu je nedvomno eden najbolj pričakovanih filmov leta, saj je bil Casino Royale spektakularna uspešnica, Kvantum sočutja pa je prvo neposredno nadaljevanje v celotni seriji Bondov. In vredno je bilo počakati. V prvi sceni Bond že drvi z aston martinom DB9 (ki smo ga v prejšnjem filmu videli samo za pokušino) okrog Gardskega jezera, takoj za tem, po špici, pa se loti razkrinkavanja organizacije, katere majhen delček je bil Le Chiffre, negativec iz Casino Royale. To pot je negativec Dominic Greene (Mathieu Amalric), eden najbolj neizstopajočih bondovskih negativcev, ki je svoj lik (dokaj uspešno) zasnoval na nekdanjem britanskem premieru Tonyju Blairu in francoskem predsedniku Nicholasu Sarkozyju. Bond je še zmeraj isti kot prej – surov, neposreden in zelo akcijski. In še zmeraj ne pije vodke z martinijem.

Sama zgodba filma je odlična, pravzaprav ena izmed boljših doslej, saj se ubada z dejansko aktualnimi težavami (korporacije, ki skušajo pod krinko okoljevarstva pridobiti monopole), vendar pa se žal ne uspe izogniti nekaterim precej zevajočim luknjam. Denimo t.i. eko hotelu v puščavi, ki je očitno zgrajen tako, da samo čaka kdaj se bo sprožila verižna reakcija, ki ga bo razstrelila. Ob vsemu realizmu izpade končna rešitev o tem kako bo Camille rešila Bolivijo izjemno naivna in tako sam zaključek pusti precej nedorečenega. A še znatno večji minus je naslovna pesem, ki za razliko od prejšnje ni neizrazna, temveč je preprosto slaba, pa čeprav sta Jack White in Alicia Keyes odlična glasbenika. Očitno bondovski film vseeno ne more biti popoln.

Ocena: 4 od 5