Režija: David Yates

Igrajo: Daniel Radcliffe, Emma Watson, Rupert Grint, Ralph Fiennes, Helena Bonham Carter, Gary Oldman, Alan Rickman, Ralph Fiennes

Tako smo prišli na konec poti. Osmi film, finale, spopad med dobrim in zlom. Harry Potter proti Mrlakensteinu. Konec je predvidljiv (ne nazadnje je Harry Potter v osnovi pravljica), pot do razrešitve pa polna nepričakovanih preobratov in zapletov, vključno z eno najbolj spektakularnih akcijskih scen tega leta (narejeno občutno bolje kakor v Transformerjih).

Po ne ravno dinamičnem prvem delu “Svetinj smrti”, v katerem so bili uspešno predstavljeni dvomi in težave, ki so jih morali glavni junaki premagati, da so postali kos izzivu, s katerim se potem spopadejo, drugi del že takoj na začetku junake izstreli v zabaven, a smrtonosen rop banke in ježo zmaja. A to je šele uvod v spopad na Bradavičarki, ki v več stopnjah traja večino preostanka filma. Vendar film ni zgolj brezglava akcija, ampak tudi poveže in zaokroži zgodbe in poti stranskih junakov, tako da je povsem jasno, da napisi pomenijo pravi in zadovoljiv konec poti. Kar pri osmih filmih nikakor ni preprosto (in je veliko bolje kakor zaključek Skrivnostnega otoka ali Bojne ladje Galaktika) in gledalci se lahko le zahvalimo pisateljici in filmskim ekipam, ki so nas popeljale skozi to čarovniško sago.

Prvič objavljeno v Vikendu julija 2011.

Napovednik:

Vzroka za preskok gledališkega odra sta dva: nad predelavo drame v film sta se zelo hitro navdušila Geoffrey Rush, eden izmed peščice igralcev, ki je v karieri prejel vse najprestižnejše nagrade (oskarja, emmyja, tonyja, bafto), in Tom Hooper, britanski režiser s pestrim renomejem v televizijskih produkcijah. Rush se je projektu pridružil kot producent in se kot Avstralec zagrel za vlogo kraljevega terapevta za govor Lionela Logua, prav tako Avstralca. Rush se je vlogi popolnoma posvetil in vanjo vnesel ves tisti žar, ki je vel iz vsake njegove dosedanje biografske upodobitve – maničnega Petra Sellersa v Življenju in smrti Petra Sellersa, trdnega Sira Francisa Walsinghama v Elizabeti, družbeno kritičnega Markiza de Sada v Škandaloznem peresu, strogega Leva Trockega v Fridi in seveda artističnega pianista Davida Helfgotta v oskarjevskem Sijaju.

Tako je bilo treba najti še igralca in igralko za kraljevski par, ki bosta kos Rushu. Helena Bonham Carter je že desetletja prva izbira, ko se gre za kostumsko dramo, saj se je v začetku kariere celo šalila, da si bo odstranila rebri, da bi lažje nadela korzet. Zadnja leta se je največ pojavljala v filmih svojega moža Tima Burtona, a tudi on jo je v Alici v čudežni deželi in musicalu Sweeney Todd stlačil v korzet. No, ne glede na to kakšna oblačila in koliko maske je Bonham Carterjeva nosila na sebi, pa je zmeraj prikazala dovršene, celovite in svojevrstne like, tako v klasikah kot so Howardov kot kot tudi v Klubu golih pesti, in celo v Planetu opic.

Colin Firth se na prvi pogled ne zdi najboljša izbira za kralja Jurija VI. Za začetek je nekoliko preveč buckast. Poleg tega ga je krepko preveč zaznamovala vloga D’Arcyja v BBC-jevi seriji Prevzetnost in pristranost, ter nato še variacija na ta lik v Dnevniku Bridget Jones. A po vseh letih igranja zelo podobnih likov, od Zaljubljenega Shakespeara do Pravzaprav ljubezen, je lani s filmom A Single Man, ki ga pri nas žal nismo videli, povsem očaral kritike in gledalce ter zasluženo osvojil Bafto. Po takšnem preskoku in kljub Mamma Mii! je bilo kar naenkrat jasno, da je Firth daleč najboljša izbira za glavno vlogo. In tako ob ogledu filma tudi vi ne boste v njem več videli D’Arcyja, temveč kralja Jurija in eno najboljših igralskih interpretacij zadnjega leta.

Prvič objavljeno na Filmosferi februarja 2011.

Ocena filma.

Fotografije: http://www.kingsspeech.com

Režija: Tom Hooper

Igrajo: Colin Firth, Helena Bonham Carter, Geoffrey Rush, Guy Pearce, Derek Jacobi, Jennifer Ehle, Michael Gambon, Eve Best

Redko kateri predalček filma v žanrskih ali drugačnih okvirjih ima večji potencial za odvračanje gledalcev kot prav zgodovinska drama. Zdi se, da gre za zaprašene zgodbe z junaki, prepletenimi s pajčevino in omejenimi z dejstvi. In včasih tudi je tako. A Kraljev govor, čeprav je zgodovinski in tudi drama, in dejansko “le” zgodba o človeku, ki se trudi premagati govorne motnje (da bo lahko imel naslovni govor), je tako živ, pristen in odlično posnet film, da mu ta oznaka kar nekako ne pristaja.

V središču zgodbe je Albert, vojvoda Yorški (Colin Firth), ki se nikakor ne more znebiti jecljanja. Njegova žena Elizabeta (Helena Bonham Carter) najde avstralskega logopeda Lougua (Geoffrey Rush), ki uspe s svojo kombinacijo nenavadnih prijemov – in predvsem psihoterapije – princu pomagati.
A to je zgolj zgodba, ogrodje filma, na katerem je režiser Tom Hooper s pomočjo neverjetne zasedbe ustvaril presunljivo pristne, večplastne, človečne like in vse skupaj gledalcu prikazal skozi čudovite kadre direktorja fotografije Dannyja Cohena. Film je poetičen, realističen, pristno človeški in kraljevsko odtujen hkrati ter si povsem zasluži ogled v kinu in cel ducat prejetih nominacij za oskarje.

Prvič objavljeno v Vikendu februrarja 2011.

Napovednik:

Režija: David Yates

Igrajo: Daniel Radcliffe, Emma Watson, Rupert Grint, Ralph Fiennes, Helena Bonham Carter, Alan Rickman, Tom Felton

Napovednik obljublja, da se pričenja končni spopad, a ne se pustiti zavesti, v prvem delu Svetinj smrti vidimo šele priprave nanj. Na  sceno v kateri se Harry in Mrlakenstein uzreta iz oči v oči bo treba počakati do poletja 2011. Namesto tega dobimo par kratkih akcijskih scen, s spopadom  takoj na začetku, med tem, po tem in predvsem namesto tega pa lahko kakšni dve uri (film traja skoraj dve uri in pol!) opazujemo Harryja, Hermiono in nekaj časa še Rona kako otožni in nemočni tavajo po gozdovih ter skušajo ugotoviti kako naprej. Dejansko v Svetinjah smrti glavni junaki več časa preživijo v šotoru kot v Gremo mi po svoje.

Počasen tempo in temačno okolje v filmu prikažejo težavno obdobje skozi katero mora Harry, da se bo lahko soočil z največjim izzivom, ki ga čaka v zadnjem delu zgodbe. A dogajanje je vseeno prepočasno in film predolg. Največjih oboževalcev Harryja Potterja, ki so odraščali ob knjigah (in deloma tudi filmih), ne bo motil ta podrobni prikazu odraščanja in iskanja sebe, saj so ti liki njihovi dobri prijatelji in jim bodo z veseljem stali ob strani. Vsi ostali, še posebej tisti, ki od filma pričakujejo pustolovščino in akcijo, pa se bodo najverjetneje kar pogosto zalotili med zehanjem.

Film Harry Potter in Svetinje smrti si lahko ogledate v Koloseju, Planetu Tuš in Party Maxu.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu novembra 2010.

Režija: Tim Burton

Igrajo: Mia Wasikowska, Johnny Depp, Helena Bonham Carter, Crispin Glover, Anne Hathaway, Stephen Fry, Christopher Lee

Režiser Tim Burton se je s filmi kot so Batman, Čarli in tovarna čokolade, Velika riba, Beetle Juice in Sweeney Todd: Hudičev brivec izkazal kot mojster estetike, ki zmore prepletati domišljijski in stvarni svet s čudovito pretiranimi podobami in drugimi vizualnimi elementi. Tako se zdi, da je Burton idealen avtor, da se spopade z eno izmed najbolj priljubljenih (in hkrati najbolj nenavadnih) otroških, oziroma mladinskih zgodb: Alico v Čudežni deželi. Zgodba o Alici v filmu je prirejena Carollova zgodba, v kateri jih Alica šteje 19 in je tik pred tem, da zavrne zaročenca, ko zagleda zajca in mu ponovno sledi v Čudežno deželo. To drugo popotovanje dokaj tesno sledi tistemu iz knjige, a ga Burton naredi neverjetno barvitega in nepredvidljivega.

A kljub vizualni eksploziji, ki dere iz filmskega platna (v 3D), ima Alica v Čudežni deželi tudi kar nekaj napak. Čeprav je Burton zatrjeval, da je zgodba najpomembnejši del tega filma, je le-ta vseeno zmedena in pogosto nepovezana, neizkušenost glavne igralke Mie Wasikowske pa le še poglobi težavo. Nič manj problematičen ni Johnny Depp v vlogi Norega Klobučarja, saj na trenutke preveč spominja na druge like, ki jih je igral v zadnjih letih, od Edwarda Škarjerokega do Willija Wonke in Jacka Sparrowa. A končni rezultat je vseeno osupljiv.

Namesto napovednika video Avril Lavigne:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2010.

Alica samo v Planetu Tuš: Kolosej je ta teden povsem brez obvestila preprosto umaknil film Alica v Čudežni deželi s sporeda. V ozadju naj bi bil spor z Disneyjem, nedvomno pa gre Koloseju tudi v račun, da Avatar še zmeraj pritegne po 10 tisoč gledalcev na teden, tako da jih ne skrbi za prazne 3D dvorane. Pri tem potgnemo takratko predvsem prebivalci prestolnice, kjer ni Planeta Tuš, vendar pa nenazadnje tudi vožnja do Kranja ali Celja ni ravno dolga, če nas lahko pripelje do Čudežne dežele.

Preberite si še oceno filma.

Režija: David Fincher

Scenarij: Jim Uhls (po romanu Chucka Palahniuka)

Igrajo: Brad Pitt, Edward Norton, Helena Bonham Carter, Meat Loaf, Jared Leto

Redko pride trenutek, ko se surove ideje, talent in izkušnje skupine ustvarjalcev zložijo tako popolno kot v Klubu golih pesti. Izjemen roman Chucka Palahniuka, ki propagira terorizem kot možnost pobega iz spirale potrošniške družbe, je bil zelo kontroverzna predloga, scenarist in režiser pa sta jo priredila tako, da je kvečjemu še bolj. Med drugim sta spremenila konec (ki je bil Palahniuku bolj všeč kot njegov) in zgodbo prav dizajnersko stilizirala, tako da so Palahniukovi v osnovi luzerski in neprivlačni liki ter dogodki postali ultra dodelani. In, kar je zares dokaz Pincherjevega mojstrstva, cel ta »potrošniško« dizajnersko zapakiran paket »prodala« publiki z istim proti-potrošniškim žarom, ki ga je nosil Palahniukov roman.

Nikakor pa ne gre spregledati, da film nosi njegova izjemna zgodba. Pripovedovalec katerega imena nikoli ne izvemo (Edward Norton) je zgubljen ocenjevalec škode pri enem večjih proizvajalcev avtomobilov. Njegova naloga je pregledovati prometne nesreče, ki so posledica serijskih napak v avtomobilih in izračunavati, če se njegovemu podjetju bolj splača poravnava z žrtvami, ali pa vpoklic vseh avtomobilov z napako. Njegove moralne dileme akumulirajo v nespečnost, ki se je skuša neuspešno rešiti s potrošništvom, nakar odkrije skupine za samopomoč, kjer uspe zajokati. A tudi urejena življenja se zrušijo, če ostaneš brez stanovanja in pripovedovalec se znajde pri skrivnostnem Tylerju Durdenu (Brad Pitt), ki začne rušiti vse njegove koncepte o življenju, za začetek s pretepom. In preden se dobro zave, pripovedovalec že živi povsem drugačno, samostojno in predvsem bolj »živo« življenje. Tyler Durden pa nima načrtov zgolj s prirejanjem bitk, temveč z rušenjem civilizacije. A da lahko začneš rasti, moraš najprej doseči skrajno dno…

Še bolj kot neverjetna zgodba o moralnih dilemah mnogih v sodobni družbi in njeno stilsko pakiranje, pa Klub golih pesti navduši z mojstrskim načinom pripovedovanja te zgodbe in izjemno igro vseh glavnih igralcev. Vsekakor remek delo, ki prikaže terorizem kot so si ga zamislili hipiji.

Režija: David Yates

Igrajo: Daniel Radcliffe, Michael Gambon, Emma Watson, Rupert Grint, Alan Rickman, Helena Bonham Carter.

Težko pričakovani šesti film o Harryju Potterju pripelje glavne junake v puberteto in do novega spopada z Mojstrom, oziroma njegovimi podaniki.

Vizualno film naredi še korak naprej v primerjavi s prejšnjim delom, čeprav se pri nekaterih mladih igralcih pričnejo pojavljati težave s podpovprečno igro, ki je bila pri otrocih bolj sprejemljiva kot je sedaj, ko se približujejo polnoletnosti. Sploh ob odličnih igri glavne trojice (Radcliffe, Watson, Grint) in izvrstni predstavi nekaterih zvezdnikov, predvsem Helene Bonham Carter in Jima Broadbenta. Druga težava filma je ista kot pri vseh dosedanjih filmih o Harryju Potterju (kakor tudi pri večini filmov, ki temeljijo na obsežnih knjigah) in sicer da zgodba ni dovolj konsistentna, vsaj za tiste gledalce, ki niso prebrali knjige. Tisti, ki niso videli vsaj nekaterih prejšnjih filmov, pa bi težko sploh sledili zgodbi. Vendar Harry Potter pač ni James Bond, temveč zaključena zgodba, ki se pospešeno bliža koncu. No, glede na dejstvo, da je sedma knjiga razdeljena v dva filma (kar je vseeno dobra odločitev, saj bi sicer film trajal krepko preko tri ure), bo treba na zaključek počakati še dve leti. Ali pa prebrati knjigo.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.

Čeprav kaže, da bo leto 2009 prav orgazmično za ljubitelje znanstvene fantastike z obljubljenimi Watchmeni, Zvezdnimi stezami in Transformerji 2, je nedvomno četrti del Terminatorja (s podnaslovom Salvation – odrešitev) na prvem mestu. In ta teden so avtorji filma končno predstavili nov, dobri dve minuti dolg napovednik, ki še zmeraj ne izda zgodbe, zato pa totalno zrajca s podobami terminatorjev prihodnosti in par akcijskimi izseki. Christian Bale je odličen v vlogi Johna Connorja, preostala zasedba, ki vključuje Bryce Dallas Howardovo, Sama Worthingtona, Heleno Bonham Carter, Commona in Antona Yelchina, pa ni nič manj profesionalna.

Napovednik se začne s posnetkom puščave in tiste bencinske črpalke, ki jo je Sarah Connor zapustila na koncu Terminatorja in kjer je bila posneta tista ključna fotografija, ki jo je Kyle Reese nosil s seboj v prihodnosti. Tja se pripelje lik po imenu Marcus Wright (Sam Worthington), o katerem še ni veliko znanega in vpraša katero leto je in kaj se je zgodilo. To očitno nakazuje, da je tudi Marcus časovni popotnik, ki je prišel iz neke druge prihodnosti, kjer Skynet ni uničil človeštva. Odgovore na vprašanje dobi od mladega Kyla Reesa (Anton Yelchin), nakar skozi streho nenadoma udari nek stroj in nekoga zagrabi.

Sledi par sekvenc vojske strojev in nato še ljudi, voice over pa prevzame John Connor, ki reče: “Ne vem, če bomo lahko zmagali v tej vojni.” Sledi precej ekplozij in prvi kader novih modelov terminatorjev-motorjev v akciji. Čeprav se je sprva zdela ideja, da je motor lahko terminator nekoliko butasta, pa so med streljanjem in divjanjem po cesti videti zelo grozeče. Poleg bojevanja so v hitrih rezih prikazana še koncentracijska taborišča z ljudmi, podzemna baza in par bližnjih posnetkov zgoraj omenjenih zvezdnikov (Bale, Dallas Howardova, Common, Yelchin).

Nato vidimo stranski kader Connorja in zvezanega terminatorja, ki mu Connor razloži, da sta v vojni že dlje kot oba obstajata in da mu ne bo dovolil, da ga ubije. Po mnogih kadrih eksplozij Bryce Dallas Howardova  zakriči “Jooooooohn!”, nato pa John reče, da se bo ta vojna končala še nocoj z zmago ali porazom, ob tem pa položi roko na Howardovin zajeten nosečniški trebušček. Temu sledi še napis “KONEC. SE. ZAČNE”, nato pa v zadnjih par sekundah napovednik pokaže še več deset metrov velikega terminatorja, ki pohodi hišo.

John Connor v voice overju pove še eno ključno informacijo: “Nekaj se je spremenilo. To ni prihodnost pred katero me je svarila moja mati.” Zakaj je to pomembno? Časovna potovanja so v ZF običajno razložena na dva načina – v prvem je vse že določeno in je časovni popotnik prišel v preteklost narediti vse točno tako kot mora, da se bo njegova “bivša sedanjost” lahko sploh zgodila. V drugem načinu pa spremembe preteklosti spremenijo prihodnost in že najmanjša sprememba lahko privede do metuljevega učinka (eden najslabših filmov posnet po tej premisi je Zvok grmenja). Pri Terminatorju je avtor zgodbe in režiser prvih dveh filmov James Cameron v prvem delu očitno izbral prvi način razumevanja potovanja skozi čas – terminator in Kyle Reese se vrneta v preteklost, a namesto, da terminator uspe ubiti Saro Connor, ji Klye naredi otroka, ki ga Sarah nato vzgoji za vojaškega poveljnika, kar bo John moral postati. V drugem filmu so precej zapletli vse skupaj, saj ugotovimo, da načrti za Skynet temeljijo na ostankih prvega terminatorja, kar torej pomeni, da je Skynet izumil samega sebe s potovanjem skozi čas. Hkrati tudi izvemo, da je bil Sodni dan zgolj prestavljen na drugi datum, spopadu med ljudmi in stroji pa se očitno ni mogoče izogniti. Terminator 3 je nato prikazal ta neizogibni spopad, v katerem je imela robotka iz prihodnosti ponovno precej pomembno vlogo in torej soustvarila Skynet. Vmes je še nastala precej dobra televizijska serija Terminator: kronike Sare Connor, ki se pretvarja, da se zgodba drugega filma ni zgodila in precej zaplete vso posledičnost dogodkov (v sedanjost nenehno prihajajo ljudje in terminatorji iz prihodnosti, da bi vplivali na prihodnosti – uničijo elektrarno, nastavijo orožje v zaklonišče, ubijejo razne voditelje upora ali izdajalce človeštva …). Kako točno se bo Terminator Odrešitev lotil razlage odnosov med sedanjostjo in prihodnostjo (oziroma različnimi prihodnostmi, glede na to, da se film dogaja v prihodnosti, zaenkrat še ni jasno). Očitno je, da sprejema premiso, da so možne različne prihodnosti, za natančne razlage pa bomo morali počakati. Morda celo nekaj let, saj sta načrtovani še dve nadaljevanji tega Terminatorja, a le pod pogojem, da bo ta uspešen. In nekako dvomimo, da ne bo.