Režija: Jason Reitman

Igrajo: George Clooney, Vera Farmiga, Anna Kendrick, Jason Bateman

Redki filmi so tako močno povezani z duhom časa kot V zraku. Tema filma je namreč izgubljanje služb in nihče ne pozna tega področja bolje kot Ryan Bingham (Clooney), svetovalec za zmanjševanje zaposlenosti, ki nepretrgano potuje po ZDA in odpušča ljudi v podjetjih, kjer vodstvo in kadrovska služba tega ne zmoreta, oziroma nimata dovolj poguma ali izkušenj. A nenadoma se izkaže, da je tudi njegovo delovno mesto pod vprašajem, saj njegovo podjetje začenja uvajati odpuščanje prek spleta. Tako se še zadnjič odpravi na pot, da uvede mlado Natalie (Kendrick), ki razvija ta spletni sistem.

V zraku se pogosto omenja v povezavi z oskarji in ni dvoma, da sta igra in režija odlična. Jason Reitman je mojster dela z igralci (in njihove izbire), saj ima film na tem področju skorajda težavo s tem, da je Clooney v svoji vlogi preveč dober. Ko si v hotelskem baru naroči viski, je videti kot da mu je to najbolj naravna gesta na svetu. Gledalca dejansko prepriča, da George Clooney tako živi.

Vseeno pa film ni brez težav, ki izvirajo ravno iz tega, da je zgodba v duhu časa. Dasiravno je prav, da se film ukvarja s temo, ki pesti velik del prebivalstva, pa je pristop, ki ga ubere, lahko za koga tudi pokroviteljski.

Napovednik:

Prvič objavljeno januarja 2010 v Vikend magazinu

Režija: Peter Billingsley.

Igrajo: Vince Vaughn, Malin Akerman, Jon Favreau, Kristin Davis, Jason Bateman, Kristen Bell, Faizon Love, Kali Hawk, Jean Reno.

Štirje pari se odpravijo na rajske počitnice, pri čemer ima eden izmed parov dejanske zakonske težave, preostali trije pari pa so mnenja, da bodo lahko namesto terapije uživali na plaži. Kmalu ugotovijo, da se terapiji ne morejo izogniti in da jo morda celo potrebujejo. Kljub temu niso najbolj prepričani glede nekaterih bolj alternativnih metod.

Film Počitnice za odrasle je v veliki meri delo Vinca Vaughna in Jona Favreauja, ki sta spisala scenarij (skupaj z Dano Fox, scenaristko lanske uspešnice Dokler naju Jackpot ne loči) in odigrala glavni vlogi. Vaughn in Favreau sta sicer dobra prijatelja in običajno sodelujeta pri filmih, saj se pred kamero odlično ujameta. Preostanek zasedbe se uspe odlično vključiti v njuno navezo, kar je tisto kar naredi celoten film zabaven in gledljiv.

Zgodba je namreč povsem predvidljiva, nekateri deli so celo obupni (tekmovanje v Guitar Hero) in liki povsem običajni, tako da bi brez zares dobre kemije med njimi film lahko tudi povsem razočaral. A rezultat je povsem zabaven film, ki bržkone ne bo spremenil sveta, bo pa uspel nasmejati večino gledalcev.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Režija: Jason Reitman

Scenarij: Diablo Cody

Igrajo: Ellen Page, Michael Cera, Jennifer Garner, Jason Bateman, J.K. Simmons, Olivia Thirby, Allison Janney

Kot je mogoče opaziti, ko prvič od daleč zagledamo plakat za film Juno, je njegova glavna junakinja noseča najstnica. V najbolj optimistični filmski različici ima takšna zgodba praviloma termin enkrat zgodaj popoldne, bolj kot igra in vse ostalo v takšnem filmu, pa je pomembno sporočilo. Načeloma je o pomembnosti življenja in odgovornosti pri spolnih aktivnostih za mladostnike. To bi naj bil film, ki najstnikom razloži stvari, ki jih starši ne upajo.

A Juno ni prav zares takšen film. Je precej boljši. Kar ga razlikuje od moralno striktnih in filmsko revnih predstavnikov žanra, so dialogi in igra. Še ne tridesetletna scenaristka Diablo Cody (trenutno željno pričakujemo njen nov film Telo lepe Jennifer) ni dobila oskarja zgolj zaradi prikupnega nasmeha, temveč zaradi zares odličnih, pristnih in živih najstniških dialogov, ki jih je prevajalec Damijan Zorc nato skrajno elegantno prenesel v slovenščino. Jezik v veliki meri temelji na frazah, vzdevkih in stavkih pobranih iz glasbe, filmov in televizijskih serij, vendar so ti elementi zloženi skupaj na živ in pristen način. Druga lastnost filma je odlična igra. Pri tem seveda izstopa Ellen Page, ki jo ta teden lahko vidimo na televiziji v Prepovedanem sadežu, predlani pa smo jo opazili že v tretjem delu Možev X. Podobno kot v Prepovedanemu sadežu, tudi v vlogi Juno deluje odrasla za svoja leta (kar po eni strani tudi drži, saj je na snemanju bila stara 19 let), vendar vlogo odigra s takšno prepričljivostjo in karizmo, da ji brez težav verjamemo, da je noseča najstnica. Tudi preostali člani zasedbe so preprosto odlični – tako sami liki, kot tudi njihova upodobitev na platnu. Michael Cera kot Junin sramežljiv prijatelj, J.K. Simmons in Allison Janney kot razumevajoča starša in Jennifer Garner kot krhka, a odločna bodoča mati.

Juno se odloči obdržati svojega nenačrtovanega otroka, prestati nosečnost in ga dati v posvojitev, saj se zaveda, da je premlada za starševstvo. A to ni odločitev do katere bi prišla postopoma skozi film, temveč je druga stvar, ki ji pade na pamet. Film tako opravi z moraliziranjem v petnajstih minutah in se raje osredotoča na težave s katerimi se Juno sooča v nosečnostjo. Ter seveda načini kako jih razreši. Predvsem seveda težavo s čustvi do otrokovega očeta Bleekerja.

Juno je zelo dober film, po katerem se počutite lepše glede sveta. Je skrajno pozitiven, a se uspešno izogne pocukranosti in puhlicam. In je ravno dovolj dobro narejen, da ni niti najstniška komedija, niti resnična zgodba, temveč film, ki je dobil oskarja.

Prvič objavljeno v TV Večeru