Režija: Ron Howard

Igrajo: Vince Vaughn, Kevin James, Winona Ryder, Jennifer Connelly, Channing Tatum, Queen Latifah

Osnovna dilema s katero je soočen Ronny (Vince Vaughn), glavni junak filma, je, ali povedati svojemu najboljšemu prijatelju Nicku (Kevin James), da ga njegova žena Geneva (Winona Ryder) vara, ali ne. Po eni strani si prijatelj zasluži izvedeti resnico, po drugi strani pa sta ravno sredi velikega projekta in Nick mora ostati osredotočen, da ga bosta lahko izpeljala do konca.

Zasnova je zanimiva, zasedba obljublja, režiser je oskarjevec, a zgodba … Na zgodbo so pa očitno pozabili, saj so se najverjetneje vsi preveč osredotočili na plačo. Film, ki je postavljen na peščico lokacij, nima eksplozij, “akcijske” scene pa so poosebljene v enem pretepu, je stal kar 70 milijonov dolarjev. Kar očitno ni dovolj, da bi se vsi ti ustvarjalci dovolj potrudili za dober izdelek. Še največje razočaranje pa je Queen Latifah, pa ne zato, ker bi od nje lahko pričakovali, da nenadoma zna igrati, temveč zato, ker njen lik v filmu nima prav nobene druge funkcije kot to, da je v filmu pač en temnopolti obraz. Njene scene so stlačene med dogajanje in niti najmanj ne vplivajo na druge like ali zgodbo. Nič manj nepotrebno ni skoraj dvourno trajanje filma, saj je zgodbe premalo, preobrazbe skozi katere gredo liki pa tudi preveč plehke, da bi bile pomembne.

Da poenostavimo dilemo – počakajte, da bo film na televizijskem sporedu, ko lahko zraven v miru zaspite.

Prvič objavljeno v Vikendu febturarja 2011.

Napovednik:

Igrajo: Ginnifer Goodwin, Ben Affleck, Jennifer Aniston, Justin Long, Jennifer Connelly, Scarlett Johansson, Drew Barrymore

Mu pač ni do tebe je film z ogromnim številom likov in dejansko šele skoraj po polovici filma gledalec ugotovi kakšne so povezave med njimi. A zgolj ena izmed zgodb, oziroma razmerij, je zanimiva in to je zgodba o Gigi (Goodwin) in Alexu (Long). Gigi ima težave, ker obsesivno zmenkuje, a zmeraj ostane sama. Nato ji Alex, vodja lokala v katerega je Gigi prišla zalezovati njegovega nezainteresiranega prijatelja, razloži kako moški dejansko delujejo in kako bo lahko izvedela ali jim ni do nje. Njun odnos je lahkoten in hektičen, na trenutke psihotičen in povsem zabaven. Vsi ostali (zvezdniški) pari pa so precej dolgočasni in njihove zgodbe služijo predvsem prikazu širšega spektra razmerij. A pravzaprav bi bilo bolje, če bi bil cel film o Gigi in Alexu. Skupaj seveda z zabavnimi izlivi neznancev ob začetku vsakega “poglavja”.

Čeprav romantične komedije pogosto igrajo na par znanih obrazov, pa se zdi, da so producenti tega kar nekoliko pretiravali. Sploh ker se večina teh zvezdnikov ni prav zares potrudila – Jennifer Aniston je ista kot zmeraj, Ben Affleck povsem nezainteresiran, oskarjevka Jennifer Connelly pa že dolgo ni bila tako medla. Tako povlečejo film navzdol, vendar ga pa vseeno ne uspejo povsem pokvariti.

Ocena: 3 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2009

Dan, ko bo obstala Zemlja so prvič posneli leta 1951, osnova za zgodbo pa je bila kratka zgodba Harryja Batesa Farewell to the Master. Film, ki se kljub temu, da gre za enega klasičnih predstavnikov “Jojme, vesoljci napadajo!” filmov iz petdesetih let, klasika, saj je avtorjem uspelo v zgodbo vplesti celo vrsto vprašanj, ki si jih moramo kot posamezniki pa tudi kot vrsta postaviti samemu sebi. No, na plakatu je še vedno narisan ogromen robot, ki se skozi armade vojakov prebija s pomanjkljivo oblečeno in nezavestno punco v naročju – za petdeseta se je to spodobilo. Letošnja predelava zgodbe naj bi služila istemu namenu: film prestaviti v sodobne čase in gledalcem zastaviti vprašanja, ki so pomembna danes. Hladno vojno je zamenjalo ekološko uničenje, pomanjkljivo oblečeno punco v naročju robota pa so, kot se za 21. stoletje spodobi, nadomestili z vrhunsko znanstvenico, ki niti v enem trenutku robotu ne zleze v naročje.

Če smo za original lahko rekli, da je klasika, tega za novo predelavo nikakor ne moremo trditi. Film namreč nima zgodbe. Oz. jo ima… za okoli 20 minut. Ker pa traja skoraj dve uri, so se avtorji znašli pred problemom, ki so ga razrešili tako, da so film napolnili s posebnim učinkom za posebnim učinkom. Keanu “Whoa” Reeves se je tokrat znašel v vlogi, pisani na kožo – igra namreč vesoljca brez čustev, ampak mu vseeno uspe odigrati slabo. Jennifer Connely (naivna znanstvenica Helen Benson) je kar patološko naivna, tako da cel film Klaatuju, kot se Keanujev lik imenuje, pravzaprav pomaga uničiti človeško vrsto, vzrok za to pa je občutek krivde, ker jo razvajeni pastorek nikoli ne uboga. Ostali liki so tam bodisi da streljajo bodisi da dajejo ukaze da streljajo, John Cleese pa na tablo napiše eno enačbo, robotu predvaja Bacha (ki je menda čudovit tudi vesoljcem) in nato čez dve minuti postane nepomemben.

Film, ki govori o vesoljcih, morilskih robotih, napredku ali uničenju človeštva in ki naj bi gledalcu zastavil nekaj resnih vprašanj, se pač ne sme uro in pol dogajati v avtu, s katerim naša pogumna ekipa in stoični prišlek iz vesolja bezlja po gozdovih New Jerseyja. Škoda za zamujeno priložnost… iz osnove, ki so jo imeli avtorji na voljo, bi lahko naredili res dober film. Imamo pa zato res dobre eksplozije. Tudi to je nekaj.

Ocena: 2 od 5