Režija: Garry Marshall

Igrajo: Taylor Lautner, Anne Hathaway, Bradley Cooper, Jessica Biel, Taylor Swift, Ashton Kutcher, Emma Roberts, Jennifer Garner, Patrick Dempsey, Jamie Foxx

Pri Valentinovem naslov in bežni prelet zasedbe povesta vse. Gre za novo “uber” romantično komedijo v kateri igrajo vsi, ki niso dobili priložnosti v prejšnjih dveh – Pravzaprav ljubezen in Mu pač ni do tebe. Rezultat je bolj podoben slednjemu kot Pravzaprav ljubezen, saj je ta edini izmed treh, kjer je vsaka izmed množice zgodb zanimiva. Pri Valentinovem je privlačnih približno polovica zgodb, zares smešnih ali dodelanih pa le par. Nadalje film trpi zaradi dejstva, da se nekaterim zvezdnikom prav zares ni ljubilo igrati (predvsem Jameiju Foxxu, Jessici Alba in Jessici Biel). Posledično je rezultat precej presenetljiv, saj se v filmu s štirimi oskarjevci in 16 nominacijami najbolje odreže Ashton Kutcher. Kljub vsem pomanjkljivostim pa filmu ne gre spregledati šarma in preproste zabavne vrednosti, saj je sicer nekoliko predolg in zmeden, vendar je vsak poljub srečnega konca povsem na mestu, točno tam kjer mora biti. In tudi dobro premišljena predvidljivost, sploh, če je polna lepih in slavnih ljudi, lahko prinese odlično filmsko doživetje. Zapakirano v škatli čokoladic.

Namesto napovednika: utrinki s snemanja:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Režija: Jason Reitman

Scenarij: Diablo Cody

Igrajo: Ellen Page, Michael Cera, Jennifer Garner, Jason Bateman, J.K. Simmons, Olivia Thirby, Allison Janney

Kot je mogoče opaziti, ko prvič od daleč zagledamo plakat za film Juno, je njegova glavna junakinja noseča najstnica. V najbolj optimistični filmski različici ima takšna zgodba praviloma termin enkrat zgodaj popoldne, bolj kot igra in vse ostalo v takšnem filmu, pa je pomembno sporočilo. Načeloma je o pomembnosti življenja in odgovornosti pri spolnih aktivnostih za mladostnike. To bi naj bil film, ki najstnikom razloži stvari, ki jih starši ne upajo.

A Juno ni prav zares takšen film. Je precej boljši. Kar ga razlikuje od moralno striktnih in filmsko revnih predstavnikov žanra, so dialogi in igra. Še ne tridesetletna scenaristka Diablo Cody (trenutno željno pričakujemo njen nov film Telo lepe Jennifer) ni dobila oskarja zgolj zaradi prikupnega nasmeha, temveč zaradi zares odličnih, pristnih in živih najstniških dialogov, ki jih je prevajalec Damijan Zorc nato skrajno elegantno prenesel v slovenščino. Jezik v veliki meri temelji na frazah, vzdevkih in stavkih pobranih iz glasbe, filmov in televizijskih serij, vendar so ti elementi zloženi skupaj na živ in pristen način. Druga lastnost filma je odlična igra. Pri tem seveda izstopa Ellen Page, ki jo ta teden lahko vidimo na televiziji v Prepovedanem sadežu, predlani pa smo jo opazili že v tretjem delu Možev X. Podobno kot v Prepovedanemu sadežu, tudi v vlogi Juno deluje odrasla za svoja leta (kar po eni strani tudi drži, saj je na snemanju bila stara 19 let), vendar vlogo odigra s takšno prepričljivostjo in karizmo, da ji brez težav verjamemo, da je noseča najstnica. Tudi preostali člani zasedbe so preprosto odlični – tako sami liki, kot tudi njihova upodobitev na platnu. Michael Cera kot Junin sramežljiv prijatelj, J.K. Simmons in Allison Janney kot razumevajoča starša in Jennifer Garner kot krhka, a odločna bodoča mati.

Juno se odloči obdržati svojega nenačrtovanega otroka, prestati nosečnost in ga dati v posvojitev, saj se zaveda, da je premlada za starševstvo. A to ni odločitev do katere bi prišla postopoma skozi film, temveč je druga stvar, ki ji pade na pamet. Film tako opravi z moraliziranjem v petnajstih minutah in se raje osredotoča na težave s katerimi se Juno sooča v nosečnostjo. Ter seveda načini kako jih razreši. Predvsem seveda težavo s čustvi do otrokovega očeta Bleekerja.

Juno je zelo dober film, po katerem se počutite lepše glede sveta. Je skrajno pozitiven, a se uspešno izogne pocukranosti in puhlicam. In je ravno dovolj dobro narejen, da ni niti najstniška komedija, niti resnična zgodba, temveč film, ki je dobil oskarja.

Prvič objavljeno v TV Večeru

Režija: Mark Waters

Igrajo: Matthew McConaughey, Jennifer Garner, Michael Douglas, Emma Stone, Lacey Chabert

Connor Mead je odličen fotograf in še boljši ženskar. A ko pride na bratovo poroko, da bi ga še zadnjič skušal prepričati, da je ljubezen samo opij za ljudstvo, ga obišče duh njegovega vzornika, strica Wayna, da mu pokaže njegove zmote. Podobno kot v Dickensovi Božični pesmi v prozi ga obiščejo trije duhovi, ki mu predstavijo preteklost, sedanjost in (kakopak temačno) prihodnost.

Matthew McConaughey je v glavni vlogi enak kot v vseh (mnogih) romantičnih komedijah, ki jih je doslej posnel, vendar je še nekoliko potenciran. Z vase zagledanim, neotesanim, narejeno šarmantnim in povsem neodgovornim glavnim junakom se večina ljudi težko poistoveti. Kljub temu ustvarjalci filmov McConaugheyja prepogosto postavljajo v točno take vloge, saj najbrž upajo, da bo omrežil gledalke tako kot soigralke. Vendar pa je film ena stvar, resničnost pa nekaj povsem drugega.

Med ostalimi liki je treba izpostaviti Michaela Douglasa kot playboyjevskega strica, ki je vzgojil Connorja po svoji podobi in prvega duha, Emmo Stone, ki Connorja popelje skozi njegova nekdanja razmerja. Jennifer Garner je, po drugi strani, precej neizrazita in neizkoriščena v tem filmu, saj njen lik pač ni dovolj dodelan. Slednje velja tudi za vse ostale like v filmu.