Režija: Branko Đurić Đuro

Igrajo: Tanja Ribič, Branko Đurić Đuro, Jaka Fon, Semka Sokolović, Jernej Kuntner, Nataša Matjašec, Vlado Novak, Kičo Slabinac, Vlado Kreslin

Film Traktor, ljubezen in rock’n'roll ponuja številne zanimive iztočnice. Čeprav nekatere navdušijo, se prehitro izgubijo v determiniranosti glavnih junakov, ki počasi drsijo v povsem očitno usodo. Podobno kot v Halgatu, ki si s tem filmom poleg soscenarista in avtorja literarne predloge Ferija Lainščka deli tudi velik del zasedbe. Nekaj vzporednic najdemo tudi s filmom Kajmak in marmelada, čeprav je v tem filmu manj  humorja na prvo žogo in več zaupanja v neusahljivo romantično ljubezen.

Branko Đurić Đuro in Tanja Ribič sta za glavni vlogi nekoliko prestara (glede na vedenje njunih likov, položaj v življenju in čas dogajanja bi morala biti stara največ 25 let), a jima uspe ustvariti tako posrečena lika vaških posebnežev, da je starost mogoče hitro prezreti. Hkrati je to tudi težava filma, saj sta Breza in Silvija tako drugačna od svoje idilične prekmurske vasice, da si je prav težko predstavljati, da bi v njej lahko preživela. Morda bi jima ob traktorju bolj ustrezala cesta.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Režija: Stephen J. Anderson, Don Hall

Režija sinhronizacije: Robert Waltl in Vojko Sfiligoj

Glasovi: Janez Hočevar – Rifle, Uroš Buh, Miki Vlahovič, Sandi Pavlin, Jernej Kuntner, Jakob Slapar, Tanja Potočnik, Iztok Jereb, Nuka Grom, Niko Goršič, Primož Petkovšek

Biti star pet, morda šest let … Veseli spomini otroške igrivosti, brezbrižne zabave, tekanja v naravi, plišastih igrač, spoznavanje vsega novega. Vsega. Občutki, ki jih je Terrence Malick poskušal (in uspel) ujeti na filmski trak v Drevesu življenja, se ob ogledu Medvedka Puja gledalcu nehote pojavijo sami.

Disneyjeva risanka, posneta po knjižnih predlogah A.A. Milna, je pristno otroška, neobremenjena z napeto in zapleteno zgodbo ter kompleksnimi liki, a hkrati še zmeraj zanimiva in zabavna. Živali v Stoletnem gozdu poskušajo najti izgubljeni rep oslička Sivčka, nato iščejo svojega človeškega prijatelja Christopherja Robina, za katerega mislijo, da je ugrabljen, Pu pa se ves čas trudi dobiti nekaj medu, da bi potešil lakoto.

Seveda je zgodbo mogoče gledati tudi z odraslimi očmi, kot prigodo o skupini nepismenih bedakov, ki ustvarijo namišljenega sovražnika, pripravijo past zanj in se sami ujamejo vanjo, morda torej celo kot metaforo za vojno v Iraku ali kaj podobnega. A podobno kot pretirano analiziranje vsake druge srčno otroške zadeve to nikakor ni tako zabavno kakor se znova počutiti star pet let.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2011.

Režija: Raja Gosnell. Režija sinhronizacije: Jernej Kuntner.

Igrajo: Neil Patrick Harris / Klemen Slakonja, Jayma Mays / Tjaša Železnik, Hank Azaria / Jernej Kuntner, Janez Hočevar – Rifle, Kataya Ajster, Jure Mastnak, Aljaž Jovanovič, Vlado Vlaškalič, Iztok Valič, Jure Longyka. 103 minute.

V zadnjih letih je kino za tiste, ki smo odraščali v osemdesetih, pogosto travmatičen prostor, kjer samo nemo opazujemo, kako filmski studii mrcvarijo prijetne spomine iz našega otroštva. In vse je kazalo, da bo podobna usoda doletela tudi Smrkce. Dogajanje je iz pravljičnega gozda prestavljeno v New York, risanka spremenjena v igrano-animirani hibrid, za nameček pa še sinhronizirana z novimi glasovi. A filma ni mogoče soditi po napovedniku in Smrkci so v nasprotju s pričakovanji povsem gledljiv otroški film, ki odraslih ne zamori (včasih jih celo nasmeje), najmlajše pa precej navduši. In čeprav obisk v prvem vikendu predvajanja ni popoln pokazatelj (predvsem ob vročinskem valu, ko je obisk klimatiziranega kina boljša izbira kakor kakšna druga aktivnost), bi Smrkci lahko postali eden največjih uspehov leta.

Zgodba je tipično “smrkovska”, kar pomeni, da Gargamel lovi Smrkce, ki so zmeraj dva koraka pred njim, le da se tokrat lovijo po New Yorku, Smrkcem pa na pomoč priskočita še zakonca Winslov. Kar zadeva igrano-animirane filme, je sinhronizacija najboljša doslej, predvsem pa je odličen Gargamel v podobi Hanka Azarie in z glasom Jerneja Kuntnerja, tudi režiserja sinhronizacije.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.

Napovednik:

Režija: Jennifer Yuh. Režija sinhronizacije: Jernej Kuntner.

Glasovi: Jack Black/Klemen Slakonja, Angelina Jolie/Tanja Đurić Ribič, Gary Oldman/Uroš Smolej, Seth Rogen/Bojan Emeršič, David Cross/Jernej Kuntner, Jackie Chan/Klemen Mauhler, Dustin Hoffman/Pavle Ravnohrib, Jean-Claude Van Damme/Vid Valič, Lucy Liu/Pia Zemljič, Michelle Yeoh/Urška Hlebec, James Hong/Iztok Valič, Victor Garber/Iztok Jereb. 90 minut.

Pri nadaljevanjih priljubljenih in pristnih filmov zmeraj obstaja nevarnost, da bo drugi del prazen in namenjen predvsem izkoriščanju prepoznavnosti prvega dela. In za Kung fu pando je bila ta skrb upravičena. Zgodba prvega filma je v veliki meri temeljila na tem, da je panda Po v svetu kung fuja sprva kot riba na kopnem, a sčasoma najde svoje mesto pod soncem, česar v drugem delu ni mogoče ponoviti. Vendar so tovrstne skrbi bile odveč, saj je drugi del še boljši in to v skoraj vseh pogledih. Zgodba je polna akcije in še bogatejša s humorjem, šale delujejo,tudi v slovenščini, animacija je zaradi 3D nekoliko izdatnejša (čeprav spet ne toliko, da bi upravičila dražjo vstopnico in neudobna očala), sinhronizacija pa sodi med najboljše doslej.

Zgodba se posveti enemu izmed ključnih vprašanj, ki so bila v prvem delu odlično in zabavno zamolčana: kdo sta Pojeva starša in kako to, da ga je vzgajal gosak. Ostali člani ekipe silnih bojevnikov imajo večje vloge in se razvijejo v zabavne like, odličen je tudi lik negativca Shena ter njegove tolpa volkov in goril.

V Kung fu pandi 2 smeha ne manjka, medtem ko je akcija zelo preudarno razporejena čez cel film, tako da nikoli ne zapade v dolgčas, vendar pa tudi ne vključuje preveč nasilja, ki bi lahko koga odvrnilo. Skratka zelo priporočljiv film za vso družino.

Prvič objavljeno v Vikendu junija 2011.

Napovednik:

Režija: Nathan Greno, Byron Howard

Glasovi: Nika Rozman, Aljaž Jovanović, Katarina Bordner, Marko Vozelj, Tanja Ribič, Jernej Kuntner, Vincenc Lotos Šparovec

Ponovno je čas Disneyjevih princesk, saj vsako leto posnamejo novo uspešnico, narejeno v duhu in s sestavinami njihovih klasik. Lani smo tako lahko videli Princeso in žabca (The Princess and the Frog), prihodnje leto pa lahko pričakujemo Snežno kraljico. Letošnja Zlatolaska (Tangled) prinaša animirano različico pravljice o Motovilki, le da ji je v tem prevodu ime Zlatolaska (kljub dejstvu, da Zlatolaska že obstaja v drugi pravljici, Zlatolaska in trije medvedi). Zgodba se drži pravljice, a je zelo simpatično nadgrajena z nekaterimi sodobnimi elementi, posrečen pa je tudi lik Flynna Fakina, svobodnega razbojnika, ki se zaljubi z Zlatolasko.

Sinhronizacija risank je v zadnjih letih vse boljša, a pri Disneyjevih je delo še težje, saj je potrebno sinhronizirati tudi pesmi. Pri Princesi in žabcu je bila izvedba odlična, pri Zlatolaski pa žal ni. Katarina Bordner, ki je v Zlatolaski odpela že drugo princesko, je ponovno zelo dobra, žal pa se pri duetih s Flynnom (Marko Vozelj) nikakor ne ujameta in je rezultat precej porazen.

Film je na voljo tudi v 3D, vendar to tehniko izkoristi najslabše izmed vseh risank doslej, tako da je nakup 3D vstopnice prav zares potrata denarja.

Prvič objavljeno v Vikendu februarja 2011.

Napovednik:

Video: Napovednik Zlatolaska na GenSpot.com

Režija: Tom Dey

Igrajo: Lee Pace, Judy Greer, Caroline Sunshine, Finley Jacobsen

Glasovi: Jernej Kuntner, Štefan Kušar, Maruša Bertoncelj, Saša Kastelic, Miha Čater, Romeo Grebenšek, Martin Štibernik, Mojca Partljič

Marmaduke je tako slab film, da se ob njemu zdi, da bi si Čivava z Beverly Hillsa, Alvin in veverički in G-Force skorajda zaslužili oskarje. Zgodba je nedodelana do meje žaljivosti za inteligenco ciljne publike, dialogi jo že v izvirniku povlečejo še nižje, ko na vse skupaj dodamo povsem neposrečeno prilagojeno in za nameček še nacionalistično obarvano slovensko sinhronizacijo, pa rezultat prav zares ni vreden kritike.

Zato samo nekaj opomb:
družina Kušar se preseli iz Dupleka (ni definirano, če Zgornjega ali Spodnjega) v Koper z letalom; v Fiesi deskajo na valovih; velik val naj bi se privalil iz “našega Trsta”; samo oče družine Kušar (glas Štefan Kušar) približno govori s štajerskim naglasom, pa še to le polovico časa; negativec filma ima (slab in napačno izveden) srbski naglas; tudi ostali naglasi (z izjemo ljubljanskega) so povsem zgrešeni; Marmaduke je pasme nemška doga (angl.: great dane) in ne danska doga, kar je samo napačen prevod; film v zadnji, akcijski sceni povsem izgubi rep in glavo ter še užali kalifornijske gasilce; nekateri prizori ponazarjajo mučenje živali; sinhronizacija igranih likov v slovenščino je videti obupno.

In še glavni greh: kino poln otrok, a po 20 minutah se nihče več ne zasmeji.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu avgusta 2010.

Zgledjo ljubko, kajne? Ampak res so neumni in nadležni.

Režija: Betty Thomas

Igrajo/Glasovi: Zachary Levi / Domen Valič, Jason Lee / Jernej Kuntner, David Kross / Jure Mastnak. Glasovi veveričk: Klemen Slakonja, Jure Godler, Tanja Ribič, Alenka Tetičkovič

Alvin in veverički 2 nadaljuje zgodbo prvega filma, v katerem smo spoznali tri cvileče govoreče animirane veveričke, ki so se naselile pri glasbenem producentu Davu (Lee) ter ob njegovi pomoči postale največje glasbene zvezde vseh časov. V drugem delu skrb zanje prevzame Davov len in neroden bratranec Toby (Levi), veverički pa se odpravijo v šolo. Film prav zares nima zgodbe, večina je posvečena glasbenim točkam, priredbam znanih hitov s cvilečimi vokali veveričkov. Preostanek dogajanja je zapolnjen z lumparijami veveričkov, ki običajno privedejo do padcev na spolzkih tleh in udarcev v mednožje.

A pomanjkanje zgodbe ni poglavitna težava tega filma. Za začetek vse skupaj sploh ni smešno in cvileče veveričke pa tudi nimajo dovolj šarma, da bi nosile film. Predvsem pa je problematičen osrednji zaplet filma – občinsko šolsko tekmovanje talentov z nagradnim skladom 25 tisoč dolarjev. Šola, ki zmaga, si bo tako lahko še naprej privoščila glasbeno vzgojo. Resda je financiranje šolstva odvisno od dijakov, a ta koncept je že žaljiv.

Sinhronizacija je moteča, saj nas večina ni vajenih gledati sinhroniziranih igranih filmov, sploh ob tem, da so pesmi kar v angleščini, vendar se bomo sčasoma navadili in postali zadovoljni, da ni treba otrokom brati podnapisov.

Napovenik:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Režija: Pete Docter in Bob Peterson

Glasovi: Edward Asner / Drago K. Razboršek, Christopher Plummer / Iztok Jereb, Jordan Nagai / Matic Blagonič, Bob Peterson / Jernej Kuntner

V višave je pravi biser kinematografije, saj je le redko mogoče naleteti na tako odlično dodelan film z uravnoteženo zgodbo, ki obsega pustolovščino, akcijo, dramo in romanco, prepričljivo pristnimi, čeprav karikiranimi liki, in za nameček še Pixarjevo nenadkriljivo animacijo, pri kateri 3D sicer ni nujen za polno doživetje filma, vseeno pa filmu doda vizualno globino in širino.

Glavni junak je Carl Fredricksen, vdovec, ki je z ženo že od otroštva hotel raziskovati svet, čeprav se na koncu nista premaknila iz svoje soseščine. Ko ga hoče gradbeno podjetje razlastiti in preseliti v dom za ostarele, zbere ves svoj pustolovski duh, na streho pripne helijeve balone in odleti v višave, proti Južni Ameriki. A s tem se njegova prava pustolovščina šele začne.

O V višave je mogoče zapisati ogromno čudovitih stvari, napako pa bi le stežka našli. Animacijski studio Pixar, sedaj pod okriljem Disneyja, vsako leto posname en odličen film (lani WALL-E), a z V višave so se dejansko presegli. Resda se po opisu lahko zdi, da upokojenec in buckasti tabornik nista pravi material za glavne junake, a film izkoristi prav ta predsodek za to, da se oba gledalcu še bolj prikupita.

Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu oktobra 2009.

Režija: Andrew Stanton (režija sinhronizacije: Jernej Kuntner)

Glasovi: Jernej Kuntner, Helena Petelin, Bojan Emeršič, Iztok Valič, Alenka Tetičkovič.

Wall-E je zadnji delujoči robotek za reciklažo, ki ga je človeštvo pustilo na Zemlji ob evakuaciji zaradi onesnaženja. V 700 letih samote je razvil osebnost na osnovi musicalov iz petdesetih in ko sreča EVO, robotsko sondo, ki išče znake življenja na opustošenem planetu, izživi svojo fantazijo, se zaljubi in ji sledi v vesolje.

Wall-E je domišljijsko dodelan film z odlično animacijo in zgodbo, ki gledalca ne izpusti, ne glede na njegovo starost. To so sicer značilnosti vseh risank animacijskega studia Pixar. Svojim predhodnikom kot sta Avtomobilčki in Svet igrač film sledi tudi z moralo zgodbe, ki povzdiguje družbene vrednote majhnih mest, nuklearne družine in dela na zemlji, hkrati pa doda še ekološko opozorilo.

Kljub dejstvu, da gre za otroški film, je v njem mogoče najti tudi celo vrsto raznih referenc, ki bodo še posebej nasmejale odrasle, predvsem pogoste aluzije na 2001: Odisejo v vesolju. A Wall-E je daleč od slaboumnih parodij, saj uspe tovrstne trenutke vključiti na povsem neprisiljen in ljubek način.

Pohvaliti je treba tudi izvedbo sinhronizacije, saj je povsem nevsiljiva. Edino dokaj nenavadno dejstvo je, da vsi (zavaljeni, leni) ljudje v filmu govorijo z mariborskim naglasom. Morda zato, ker slovenska publika lažje sprejme Mariborčane kot take, ali pa so avtorji sinhronizacije hoteli sporočiti, da bi v primeru uničenja sveta preživeli zgolj Mariborčani.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Režija: Carlos Saldanaha in Mike Thurmeier

Glasovi: John Leguizamo / Jernej Kuntner, Ray Romano / Jure Mastnak, Simon Pegg / Jan Bučar, Seann William Scott / Primož Ekart, Denis Leary / Sebastjan Cavazza

Ledena doba je ena izmed tistih risank, ki so v prvem delu navdušile z zabavnimi liki in posrečeno zgodbo, kar je prineslo dovolj finančnega uspeha, da so nadaljevanja neizbežna, pa čeprav prisiljena. Pri Ledeni dobi se sicer na prvi pogled zdi, da je tretji del nekoliko nepotreben in da se predvsem osredotoča na tehnologijo 3D, vendar se zgodba precej hitro prične razvijati, dobro znani liki zasijejo in zabava se ne ustavi.

Glavna tematika tretjega dela Ledene dobe je starševstvo in odraščanje, zgodba pa popelje naše junake v skrivni podzemni svet, ki se zaradi reke lave ni ohladil in v katerem še zmeraj živijo dinozavri. In podlasica Buck, ki je brez dvoma najbolj zabaven lik filma, čeprav tudi lenivec Sid ne razočara. Pri tem je treba pohvaliti odlično sinhronizacijo, predvsem teh dveh likov, saj Kuntnerju in Bučarju uspe odigrati svoji vlogi vsaj tako dobro kot Leguizamu in Peggu.

Predvsem pa je treba Ledeno dobo 3 pohvaliti zaradi dobre zgodbe, ki ima, za razliko od (pre)mnogih risank v zadnjih letih (s častno izjemo Pixarjevih), smisel, dober tempo in smiselno strukturo.

Film je na voljo tudi v 3D izvedbi in čeprav sta zgodba in igra enako dobri tudi v klasični 2D izvedbi, je v tem filmu 3D zares dobro izkoriščen in dejansko vreden višje cene vstopnice.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.