Igrajo: Steve Martin, Andy Garcia, John Cleese, Emily Mortimer, Jean Reno, Alfred Molina, Aishwarya Rai, Jeremy Irons.

Serija kultnih filmov o inšpektorju Clousseauju je bila rezultat dela režiserja Blaka Edwardsa in izjemno karizmatičnega igralca Petra Sellersa v šestdesetih in sedemdesetih. Po Sellersovi smrti se je Edwards še naprej trudil in najprej posnel Sled Rožnatega panterja v katerem je uporabil Sellersove arhivske posnetke, nato pa v devetdesetih še povsem zgrešeno nadaljevanje Sin Rožnatega panterja v katerem je skušal Sellersa nadomestiti z Benignijem.

Steve Martin morda res ni tako zelo zgrešen kot je bil Benigni, vendar pa je kljub temu zelo daleč od Sellersa. In tudi na splošno je film precej daleč od smešnega. Ob zvezdniški zasedbi vredni nadaljevanja Oceanovih bi lahko pričakovali kaj več, vendar očitno režiser Zwick ne zmore obvladati ali razporediti toliko talenta, tako je zasedba povsem nekoristna.

Tudi zgodba ni pretirano zanimiva ali smešna. Zloglasni tat Tornado ukrade Magno Carto, Torinski prt in japonski cesarski meč, nakar Clousseauja vključijo v mednarodno ekipo, ki ga skuša ujeti. Ob tem se Clousseau še ljubezensko zapleta s sodelavko Nicole, njegov pomočnik Ponton pa z otrokoma pristane v njegovem stanovanju. Dogajanje je precej predvidljivo in dolgočasno, zaključek pa razveseli predvsem z dejstvom, da je filma konec. Čeprav je treba priznati, da ima tik pred tem eno in edino odlično, izvirnika vredno šalo.

Ocena: 2 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2009

Dan, ko bo obstala Zemlja so prvič posneli leta 1951, osnova za zgodbo pa je bila kratka zgodba Harryja Batesa Farewell to the Master. Film, ki se kljub temu, da gre za enega klasičnih predstavnikov “Jojme, vesoljci napadajo!” filmov iz petdesetih let, klasika, saj je avtorjem uspelo v zgodbo vplesti celo vrsto vprašanj, ki si jih moramo kot posamezniki pa tudi kot vrsta postaviti samemu sebi. No, na plakatu je še vedno narisan ogromen robot, ki se skozi armade vojakov prebija s pomanjkljivo oblečeno in nezavestno punco v naročju – za petdeseta se je to spodobilo. Letošnja predelava zgodbe naj bi služila istemu namenu: film prestaviti v sodobne čase in gledalcem zastaviti vprašanja, ki so pomembna danes. Hladno vojno je zamenjalo ekološko uničenje, pomanjkljivo oblečeno punco v naročju robota pa so, kot se za 21. stoletje spodobi, nadomestili z vrhunsko znanstvenico, ki niti v enem trenutku robotu ne zleze v naročje.

Če smo za original lahko rekli, da je klasika, tega za novo predelavo nikakor ne moremo trditi. Film namreč nima zgodbe. Oz. jo ima… za okoli 20 minut. Ker pa traja skoraj dve uri, so se avtorji znašli pred problemom, ki so ga razrešili tako, da so film napolnili s posebnim učinkom za posebnim učinkom. Keanu “Whoa” Reeves se je tokrat znašel v vlogi, pisani na kožo – igra namreč vesoljca brez čustev, ampak mu vseeno uspe odigrati slabo. Jennifer Connely (naivna znanstvenica Helen Benson) je kar patološko naivna, tako da cel film Klaatuju, kot se Keanujev lik imenuje, pravzaprav pomaga uničiti človeško vrsto, vzrok za to pa je občutek krivde, ker jo razvajeni pastorek nikoli ne uboga. Ostali liki so tam bodisi da streljajo bodisi da dajejo ukaze da streljajo, John Cleese pa na tablo napiše eno enačbo, robotu predvaja Bacha (ki je menda čudovit tudi vesoljcem) in nato čez dve minuti postane nepomemben.

Film, ki govori o vesoljcih, morilskih robotih, napredku ali uničenju človeštva in ki naj bi gledalcu zastavil nekaj resnih vprašanj, se pač ne sme uro in pol dogajati v avtu, s katerim naša pogumna ekipa in stoični prišlek iz vesolja bezlja po gozdovih New Jerseyja. Škoda za zamujeno priložnost… iz osnove, ki so jo imeli avtorji na voljo, bi lahko naredili res dober film. Imamo pa zato res dobre eksplozije. Tudi to je nekaj.

Ocena: 2 od 5