Željo, da bi posnel film o baletu, je režiser Darren Aronofsky dobil že v času študija, ko je njegova sestra študirala ples, a to je bila zgolj ideja. Zgodba se je pojavila kasneje, ko mu je v roke prišel scenarij o pripravah gledališke predstave in paranojo glavnega igralca pred njegovim dvojnikom. Pisalo se je leto 2000 in Aronofsky je ravno zaključil s snemanjem Rekvijema za sanje, med kritiki in gledalci izjemno pozitivno sprejeto dramo na temo odvisnosti. Idejo, da bi zgodbo o pripravah predstave in paranoji združil z baletom, natančneje z zgodbo Labodjega jezera, je Aronofsky predstavil še ne dvajsetletni študentki psihologije Natalie Portman, ki je takrat ravno žela svetovno slavo z glavno žensko vlogo v trilogiji predzgodb Vojne zvezd.

Čeprav je manjkal še scenarij, sta se Portmanova, ki je v otroštvu več let trenirala balet, in Aronofsky načelno dogovorila za sodelovanje. A Pormanova je najprej želela dokončati študij, Aronofsky pa je dobil veliko priložnost – režijo visokoproračunskega spektakla Batman: Year One. Po skoraj letu dni dela na projektu in izbiri Christiana Bala za glavno vlogo, se je filmski studio raje odločil posneti film Batman vs. Superman, ki so ga nato prav tako opustili, a vseeno obdržali nekaj sestavnih delov Year One, ko je Batmana prevzel Chris Nolan. Aronofsky pa je dobil drugo veliko priložnost, režijo visokoproračunskega ZF spektakla Fontana življenja (The Fountain) z Bradom Pittom in Cate Blanchett v glavnih vlogah. Po zamudah in prepolovitvi proračuna sta oba zvezdnika odšla, Aronofsky pa je vseeno posnel film, ki pa ni našel veliko gledalcev, niti naklonjenosti kritikov.

Po neuspehu mu filmski studiji niso bili pripravljeni ponuditi visokih proračunov, zato sta njegova naslednja filma, Rokoborec in Črni labod, že postala legendarna primera krčenja stroškov. Po osnovni ideji bi to naj bil en film, saj je Aronofsky odkril precej vzporednic med baletom in rokoborbo, predvsem v odnosu športnika/plesalca/igralca do svojega telesa. A uspel je dobiti dva odlična scenarija in se je raje odločil posneti dva filma. Ni pa bilo lahko. Pri Rokoborcu sta Mickey Rourke za glavno vlogo in Bruce Springsteen za pesem pristala na honorar v višini enega dolarja, pri Črnem labodu pa je bila stiska še večja, saj si na snemanju niso mogli privoščiti niti bolničarja. To se je izkazalo kot zelo slaba odločitev, ko si je Natalie Portman pri padcu poškodovala rebra. Zvezdnica je nato požrtvovalno predlagala, da naj najamejo bolničarja namesto posebne prikolice zanjo. Čeprav bi si jo nedvomno zaslužila. Ne samo, da se je na snemanju nekajkrat poškodovala, filmu je posvetila kar leto dni zelo trdega dela z vsakodnevnimi večurnimi vajami baleta. Na koncu je uspela skoraj vse plesne scene posneti sama, čeprav je soplesalci zaradi poškodb niso smeli prijemati v pasu, temveč pod pazduho.

In v prihodnje? Natalie Portman je takoj po Črnem labodu posnela še par lahkotnejših filmov, nato pa si vzela čas za porodniški dopust, Darren Aronofsky pa je končno dobil visokoproračunski projekt s superjunaki. Režiral bo nadaljevanje Wolverina, a to želi narediti povsem v svojem slogu, brez vpletanja ostalih Mož X. In Hughu Jackmanu je že razložil, da bo na prvem delu snemanja potreboval 10 kg dodatne mišične mase, na drugem delu pa 15 kg manj kot jih ima trenutno. Obsesija z fizičnim telesom torej ostaja.

Plesni filmi

Plesni filmi doživijo kar razgiban odziv publike – nekateri jih ne prenesejo, drugi pa si jih želijo ogledati že zgolj zaradi plesa. A ples, kot katerikoli drugi element, je lahko del filma in del sporočila tudi na drugačen način. Sledi izbor filmov v katerih je ples ključni sestavni del.

Črni labod (Black Swan), 2010

Režija: Darren Aronofsky
Ples: balet
Razlog: Balet je odlično stičišče različnih tematik in motivov tega filma, pri katerem je ples sicer ključni element, a vseeno zgolj eden izmed koščkov kompleksne sestavljanke.

Bele noči (White Nights), 1985

Režija: Taylor Hackford
Ples: balet
Razlog: Balet zapakiran v zgodbo hladne vojne o sovjetskem baletniku, ki prebegne v ZDA, nato pa je ob zasilnem pristanku letala v SZ ponovno zajet. V glavni vlogi Mikhail Baryshnikov, sovjetski baletnik, ki je dejansko prebegnil v ZDA.

Billy Elliot, 2000

Režija: Stephen Daldry
Ples: balet
Razlog: Mlad Billy Elliot, kiodrašča v rudarski družini, si želi postati baletnik, a ga družina in okolica sili v bolj “moški” šport – boks. Ples tako postane hkrati pot osamosvojitve in vnašanja lepote v kruto okolje.

Plesni ansambel (The Company), 2003

Režija: Robert Altman
Ples: balet
Razlog: Film prikazuje življenje in delo čikaškega baletnega ansambla. Podobno kot Črni labod, vendar z manj drame in bolj dokumentaričnim pristopom.

Cilinder (Top Hat), 1935

Režija: Mark Sandrich
Ples: step
Razlog: Fred Astaire je bil tako dober plesalec, da je celo Mikhail Baryshnikov izjavil, da mu ne seže do kolen. V tem filmu igra plesalca, tako da izgovori za obsežne plesne scene sploh niso potrebni.

Strictly Ballroom, 1992

Režija: Baz Luhrmann
Ples: standardni in latinsko-ameriški plesi
Razlog: Prvenec avstralskega režiserja je z izbiro sveta tekmovanj standardnih in latinsko ameriških plesov našel izgovor za postavitev ljubezenske zgodbe v izjemno živahne barvne podobe, kar je postala stalnica njegovih filmov.

Zapleši svoje sanje (Step up), 2006

Režija: Anne Fletcher
Ples: balet in ulični ples
Razlog: Klasična zgodba o dveh najstnikih iz različnih družbenih okolij, ki ju druži skupna strast – do plesa. Ona je balerina, on ulični plesalec, skupaj sta nepremagljiva.

Revni milijonar (Slumdog Millionaire), 2008

Režija: Danny Boyle
Ples: skupinska koreografija
Razlog: Zadnja scena v filmu je čisti bollywood – celotna zasedba, tudi negativci in liki, ki so umrli, odpleše pisano koreografirano točko ob veselih melodijah, kot da bi hoteli reči: “Vse skupaj je bil samo film, zabavajte se.”

Umazani ples (Dirty Dancing), 1987

Režija: Emile Ardolino
Ples: standardni in latinsko-ameriški
Razlog: V tem filmu je seksualna revolucija skoncentrirana v Patricku Swayzeju, profesionalnem plesalcu, ki si drzne plesati tudi bolj “umazano”.

Flashdance, 1983

Režija: Adrian Lyne
Ples: izrazni
Razlog: Podobno kot Billy Elliot se tudi Alex Owens želi prebiti iz industrijskega sveta v umetniški. Razlika je edino v tem, da Jennifer Beals prav zares ne pleše pretirano dobro. A če imaš naslovno pesem, ki gre v uho, je to najbrž dovolj za hit.

Fight Club: Members Only, 2006

Režija: Vikram Chopra
Ples: bollywood
Razlog: Bollywoodski recept: a) vzameš zgodbo (in naslov) ameriške uspešnice in b) vključiš ples in petje. V primeru konflikta med a in b, b zmaga. V primeru konflikta med b in koherenco v zgodbi, b zmaga.

Slačipunce (Showgirls), 1995

Režija: Paul Verhoeven
Ples: Las Vegas ektravaganca
Razlog: Klišejska zgodba, obupna igra in slabi dialogi uvrščajo ta film med najslabše hollywoodske izdelke vseh časov, dejstvo, da režiser skuša odvrniti pozornost od teh pomanjkljivosti s prikazovanjem golih deklet pa tudi ne pripomore. A razkošne koreografije in scene so vseeno dobro narejene.

Vročica sobotne noči (Saturday Night Fever), 1977

Režija: John Badham
Ples: disko
Razlog: Pred tem filmom disko ni obstajal. Scenarij temelji na članku o newyorški underground disco sceni, ki si ga je avtor izmislil, režiser pa je stilistki dal zelo proste roke. In tako se je rodil nov žanr.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2011.

Morgan Freeman in Chris Rock v Betty (Nurse Betty)

Čeprav neusmiljena in neustrašna, sta Charlie in Wesley vseeno precej neučinkovita. Medtem ko mlad Wesley nikoli ne utihne, se Charlie dejansko zaljubi v žensko, ki bi jo moral ubiti. Poleg tega nikoli ne uspeta ugotoviti, da se je njuni tarči dejansko zmešalo, čeprav je dobro poznavanje tarče ključno za dobro opravljeno delo.

John Travolta in Samuel L. Jackson v Šundu (Pulp Fiction)

Mia, žena šefa gangsterjev, ki jo igra Uma Thurman, reče, da so gagnsterji hujši opravljivci kot branjevke, in prav nenehno opravljanje je razlog, da Vincent in Jules zamočita nalogo ter pomotoma v avtomobilu ubijeta informatorja. Čistilna akcija traja skorajda predolgo in Jules se ob njej zamisli nad svojo poklicno in življenjsko izbiro. Kar posledično privede do Vincentove smrti.

Nicolas Cage in Shahkrit Yamnarm v Nevarnosti v Bangkoku (Bangkok Dangerous)

Joe je pravi profesionalec, ki sledi popolnoma dodelanemu načrtu in svoje delo metodično opravi brez kakršnekoli možnosti za napako. Za pomočnika si zmeraj izbere kakšnega majhnega tatu, ki ga po opravljeni nalogi odstrani. V Bangkoku naleti na Konga s katerim se spoprijatelji in ga prične učiti za posel. A ko spozna gluhonemo dekle, prične Joe kršiit svoja pravila, kar ga privede do poslednje, neizbežne odločitve.

Bruce Willis in Josh Hartnett v Srečnežu Slevinu (Lukcy Number Slevin)

G. Goodkat je najnevarnejši morilec, ki ga gangsterji pokličejo zgolj, kadar nimajo nobene alternative in ko se nenadoma pojavi v New Yorku, policija takoj postane pozorna. A njegove igre ne razumeta (skoraj do konca) niti rivalska gangsterja, ki sta ga najela, oziroma vsaj tako mislita. In kakšno vlogo ima nenavadni fant po imenu Slevin, ki je skoraj polovico filma odet zgolj v roza brisačo?

Leon Lai in Michelle Reis v Padlih angelih (Fallen Angels / Duo luo tian shi)

Ubijalec in Ubijalčeva agentka delujeta v tandemu, čeprav se nikoli ne srečata. Agentka se dogovori za umor, Ubijalec ga načrtuje in izvede ter takoj za tem izgine, medtem ko Agentka počisti vse dokaze o njegovem obstoju v tem kraju. Čeprav sta dejansko zaljubljena v drug drugega, se ne smeta srečati in tako tragično tavata po Hong Kongu.

Skorajda celotna zasedba Asa v rokavu (Smokin’ Aces)

Ko mafija razpiše milijon dolarjev nagrade za umor Buddyja Acesa, se nad hotel v Nevadi zgrne skoraj cel ducat poklicnih morilcev. Poleg njih pa še policija, FBI in tri zgube, ki delajo za odvetnika. Kmalu nihče več ne sledi pravilom, vsi še samo streljajo.

George Clooney in Quentin Tarantino v Od mraka do zore (From Dusk Till Dawn)

Seth in Richard Gecko sta morilca in roparja na begu pred policijo in se skušata prebiti v Mehiko. Medtem ko ima Seth neke moralne osnove, je Richard popoln psihopat, ki ga je treba cel čas nadzorovati. Vsaj do druge polovice filma, ko se znajdeta sredi vampirskega gnezda, kjer Richard hitro postane malica.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu (brez vseh teh YouTube videov, seveda)

Travolta igra Gabriela Sheara, tajnega agenta, ki se odloči izprazniti pozabljene državne bančne račune, da bi lahko financiral boj proti terorizmu. Da bi prišel do denarja, potrebuje računalniškega genija, po domače heckerja in s sodelavko Ginger Knowles (Halle Berry) najdeta Stanleyja Jobsona (Hugh Jackman), ki je ravno prišel iz zapora zaradi vdora v FBI-jev nadzorni sistem in si v življenju želi zgolj pridobiti nazaj svojo hčerko, ki jo ima v oskrbi alkoholična bivša žena. Travoltin lik pa seveda, kljub pogojno moralnim ciljem, sam nikakor ni moralen, prej je psihopatski terorist. In čeprav se je že uspel izkazati kot dober antagonist v Brez obraza (Face/Off), se v vlogi Gabriela Sheara ne znajde prav dobro (resda pa neprimerljivo bolje kot v Maščevalcu (The Punisher)). Pri tem gre krivdo najbrž pripisati tudi scenaristu Skipu Woodsu, za katerega je Mečarica šele drug film in režiserju Dominicu Seni, ki se doslej lahko kar lepo pohvali s Kalifornijo in Samo 60 sekund (Gone in 60 Seconds). Mečarica se vsekakor trudi na področju hitre akcije in izjemnih učinkov in celo uspe prikazati nekatere izmed najboljših posnetkov eksplozij v zgodovini filma (eksplozija na začetku filma), vendar mnogi med njimi bojda kar preveč spominjajo na razne scene iz drugih Silverjevih filmov, predvsem Matrike. Zgodba in dialogi pa ob takih učinkih že tradicionalno (na žalost) precej šepajo, oziroma kot se je izrazil nek kritik, je scenaristovo primarno delo pri ustvarjanju filma najverjetneje bilo kuhanje kave mnogim strokovnjakom za eksplozije. Čeprav, vseeno so se spomnili enega najbolj zabavnih kadrov hackanja, v katerem mora Jobson vdreti v NSA medtem ko mu neimenovana lepotica nudi oralno zadovoljstvo (a blowjob for jobson, heh), Sheare pa mu na glavo drži pištolo in odšteva do strela.

Ocena: 3 od 5

Prvič objavljeno v Večeru leta 2001

Operacijo Mečarica si lahko ogledate danes ob 20.55 na TV3

Glasovi: Jernej Kuntner, Tanja Đurić Ribič, Zala Đurić Ribič, Andrej Murenc, Zlatko Čodrič

Eno izmed osnovnih sporočil nove Disneyjeve risanke Bolt je, da ne smemo verjeti vsemu kar vidimo na televiziji. In nekje na sredi filma Bolt je postavljena ena povsem očitna neresnica, ko mačka Štumfek reče psu Boltu, da mačke pravzaprav zavidajo psom. Vsakdo, ki je kdaj imel mačko, bo vedel, da to preprosto ne drži. A to je, nenazadnje, risanka v kateri živali govorijo, tako da naturalističnega prikaza ni mogoče pričakovati.
Glavni junak je kuža Bolt, zvezdnik televizijske serije v kateri ima nadnaravne moči, s pomočjo katerih rešuje svojo lastnico Piko. Odlična uvodna scena prikaže del te serije – namenoma povsem neizvirne, ki vključuje scene, ki spominjajo na Gospodarja prstanov, Divje v sedlu in Matrico, ob tem, da je povsem očitna kopija Inšpektorja Gadgeta.

A Bolt je prepričan, da je serija resničnost in ko nekega dne pobegne iz studia, da bi rešil Piko, pade v poštni zaboj in pristane v New Yorku. S prepričanjem, da so mačke zlobne (antagonist serije ima mačko), ugrabi Štumfka, prvo mačko, ki jo sreča in jo prisili, da ga odpelje do Pike. Štumfek ugotovi, da je treba iti v Hollywood, zato se odpravita preko ZDA in sproti pobereta še hrčka Rajkota.

Film je prisrčen in zabaven, čeprav na trenutke nekoliko razvlečen. Glavni minus filma je 3D, ki za razliko od Muhic ni najbolj v fokusu in lahko povzroči glavobol. Sinhronizacija je precej boljša kot pri Madagaskarju, predvsem po zaslugi Tanje Đurić Ribič v vlogi Štumfka.

Ocena: 3 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2009