Režija: Tim Burton

Igrajo: Mia Wasikowska, Johnny Depp, Helena Bonham Carter, Crispin Glover, Anne Hathaway, Stephen Fry, Christopher Lee

Režiser Tim Burton se je s filmi kot so Batman, Čarli in tovarna čokolade, Velika riba, Beetle Juice in Sweeney Todd: Hudičev brivec izkazal kot mojster estetike, ki zmore prepletati domišljijski in stvarni svet s čudovito pretiranimi podobami in drugimi vizualnimi elementi. Tako se zdi, da je Burton idealen avtor, da se spopade z eno izmed najbolj priljubljenih (in hkrati najbolj nenavadnih) otroških, oziroma mladinskih zgodb: Alico v Čudežni deželi. Zgodba o Alici v filmu je prirejena Carollova zgodba, v kateri jih Alica šteje 19 in je tik pred tem, da zavrne zaročenca, ko zagleda zajca in mu ponovno sledi v Čudežno deželo. To drugo popotovanje dokaj tesno sledi tistemu iz knjige, a ga Burton naredi neverjetno barvitega in nepredvidljivega.

A kljub vizualni eksploziji, ki dere iz filmskega platna (v 3D), ima Alica v Čudežni deželi tudi kar nekaj napak. Čeprav je Burton zatrjeval, da je zgodba najpomembnejši del tega filma, je le-ta vseeno zmedena in pogosto nepovezana, neizkušenost glavne igralke Mie Wasikowske pa le še poglobi težavo. Nič manj problematičen ni Johnny Depp v vlogi Norega Klobučarja, saj na trenutke preveč spominja na druge like, ki jih je igral v zadnjih letih, od Edwarda Škarjerokega do Willija Wonke in Jacka Sparrowa. A končni rezultat je vseeno osupljiv.

Namesto napovednika video Avril Lavigne:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2010.

Alica samo v Planetu Tuš: Kolosej je ta teden povsem brez obvestila preprosto umaknil film Alica v Čudežni deželi s sporeda. V ozadju naj bi bil spor z Disneyjem, nedvomno pa gre Koloseju tudi v račun, da Avatar še zmeraj pritegne po 10 tisoč gledalcev na teden, tako da jih ne skrbi za prazne 3D dvorane. Pri tem potgnemo takratko predvsem prebivalci prestolnice, kjer ni Planeta Tuš, vendar pa nenazadnje tudi vožnja do Kranja ali Celja ni ravno dolga, če nas lahko pripelje do Čudežne dežele.

Preberite si še oceno filma.

Režija: Michael Mann

Igrajo: Johnny Depp, Christian Bale, Billy Crudup, Marion Cotillard, Stephen Graham.

Zgodba Državnih sovražnikov je postavljena v trideseta leta dvajsetega stoletja, čas prohibicije in razcveta organiziranega kriminala ter začetkov Zveznega preiskovalnega urada (FBI). V ospredju je John Dillinger, bančni ropar, ki ga je direktor FBI poimenoval “državni sovražnik št. 1″. Čeprav bančni roparji niso bili pretiran družbeni problem, so bili njihovi uspehi preveč opazni in tako so se znašli na vrhu spiska državnih sovražnikov.

Film je odlično posnet, vizualno dovršen in premišljeno sestavljen, kar ga postavi ob bok Mannovim uspešnicam kot sta Vročica in Postranska škoda ter krepko nad denimo Miami Vice. V zasedbi najbolj izstopa Johnny Depp, ki je z vlogo Dillingerja potrdil, da je trenutno eden najboljših igralcev; odlična je tudi Cotillardova v vlogi njegove izvoljenke Billie, preostala zasedba pa ima težavo v tem, da njihovi liki niso dovolj dodelani, tako da se posledično ne morejo dokazati. To velja tako za Christiana Bala v vlogi agenta Purvisa kot tudi Billyja Crudupa v vlogi direktorja FBI Edgarja Hooverja.

Kljub tej pomanjkljivosti film odpelje naprej zanimiva in dobro podajana zgodba, impresivna kostumografija in prepričljiva igra, tako da se sploh ne zdi dolg dve uri dvajset. Prej nasprotno; ko se zgodba predvidljivo (in v skladu z zgodovino) zaključi na pločniku pred kinom Biograph v Chicagu, bi želeli še več tega sveta.

Režija: Gore Verbinski

Igrajo: Johnny Depp, Orlando Bloom, Keira Knightley, Jack Davenport in Geoffrey Rush

Pirati s Karibov so pravljica in eden najbolj klasičnih ter prijetnih hollywoodskih filmov zadnjih desetih let. Film namreč združi akcijo, napetost, grozo, romantiko in nauk na koncu zgodbe ter vse to preplete z nepozabnimi posebnimi učinki, ki na trenutke sicer zasenčijo dogajanje, a ne na račun gledljivosti, kar je sicer pogost primer. K temu bistveno pripomore tudi več kot izvrstna igralska zasedba; vloga gusarja Jacka Sparrowa je prinesla prvo oskarjevsko nominacijo nepozabnemu Johnnyju Deppu, čeprav drugi člani zasedbe niso nič manj izjemni.

Zgodba je precej zapletena, a dovolj razgibana, da dobri dve uri filma mineta kot bi mignil. Jack Sparrow skuša dobiti nazaj svojo nekdanjo ladjo, zdaj prekleto gusarsko nevarnost pod imenom Črni biser; Orlando Bloom (Gospodar prstanov) je Will Turner, gusarjev sin, ki je odrasel v izkušenega kovača; zaljubljen je v dekle višjega sloja v podobi Keire Knightley (Prevzetnost in pristranost), ta pa bi mu bila pripravljena ljubezen vračati, vendar je že obljubljena pogumnemu in pravičnemu kapitanu v podobi Jacka Davenporta (Steve iz Parčkanja). In potem je tukaj še zlobni kapitan Barbosa (Geoffrey Rush), ki je Sparrowu ukradel Črni biser, sedaj pa že deset let išče izgubljen zlatnik, ki bi ga lahko prekletstva rešil.

Pa še dve zanimivosti: film dejansko temelji na obstoječem vlakcu smrti v Disneylandu, Johnny Depp pa je svojo vlogo pripravil po preučevanju prijatelja Keitha Richarda iz Rolling Stonesov, saj se je odločil, da so pirati bili rock zvezdniki 18. stoletja. In ne preklopite ob napisih, saj na koncu sledi še ena scena. Kasneje so posneli še dve nadaljevanji, ampak, podobno kot pri Matrici, je potreba po nadaljevanju te zgodbe precej vprašljiva.

Prvič objavljeno v TV Večeru.