Režija: Rob Marshall

Igrajo: Johnny Depp, Penélope Cruz, Ian McShane, Geoffrey Rush, Keith Richards, Astrid Berges-Frisbey,  Kevin McNally, Stephen Graham, Greg Ellis

Četrta pustolovščina Piratov s Karibov je še ena puhla, a povsem zabavna dogodivščina, ki morda traja nekaj deset minut preveč, a premori med akcijskimi in komičnimi scenami niso tako dolgi, da bili moteči. Johnny Depp je spet (kapitan) Jack Sparrow, ki je tokrat na lovu za izvirom večne mladosti. Poleg njega poskušajo priti do izvira tudi španski konkvistadorji, zastopniki angleškega kralja pod vodstvom Sparrowovega “privražnika” (prijatelja/sovražnika), kapitana Barbosse (Geoffrey Rush), in Črnobradec (Ian McShane), najbolj zloglasen pirat, ki mu pomaga hčerka Angelica (Penélope Cruz). No, in potem so tukaj še smrtno nevarne morske deklice, zombiji, skrivnostna pred 200 leti izginula ladja in zabaven prikaz takratnega Londona.

Režiser Rob Marshall, ki je prevzel krmilo Piratov od Gora Verbinskega, se je doslej že dokazal z muzikali, kot sta Chicago in Devet, in zgodovinsko dramo Gejša, kar se izkaže za odlično kombinacijo za ta film. Združuje namreč izjemno razkošno kostumografijo zgodovinske drame s spektakularnimi koreografijami in ironičnim odnosom do realnosti muzikala. Zasedba se odlično izkaže, predvsem ker so se ob teh vlogah očitno tudi sami zabavali. Film je na voljo v 2D in 3D, pri čemer je 3D sicer dobro narejen, vendar ni nujno vreden razlike v ceni.

Prvič objavljeno v Vikendu maja 2011.

Napovednik:


Bonus: Lonley Island in Michael Bolton

Režija: Gore Verbinski

Glasovi: Johnny Depp / Andrej Vozlič, Timothy Olyphant / Tone Gogala, Abigail Breslin / Lija Pečnikar, Isla Fisher / Vesna Slapar, Bill Nighy / Valter Dragan, Ned Beatty / Tone Kuntner, George DelHoyo / Sebastian Cavazza

Rango je popoln film za ljubitelje risank, kot so Simpsonovi. Vendar ne zaradi animacije in vizualne podobe, saj  je ta bližje vizijam Tima Burtona in kakopak pošastim iz Piratov s Karibov, prejšnjega projekta režiserja Verbinskega. Simpsonovi si z Rangom delijo ljubezen in spoštovanje do filmskih klasik ter seveda željo po norčevanju iz njih.

Vendar Ranga, tako kot Simpsonovih, nikakor ne moremo označiti zgolj za parodijo, saj ima film svojo povsem dodelano in zabavno zgodbo in prevzete scene iz drugih filmov v prvi vrsti služijo tej zgodbi. Treba je pohvaliti zabavno izbiro virov,  iz katerih je Verbinski črpal; poleg “klasičnih osumljencev”, torej špageti vesternov, je v filmu med drugim mogoče opaziti tudi poklone dvema bizarnima scenama iz tretjega dela Piratov s Karibov in Deppovi uspešnici Strah in groza v Las Vegasu.

Zgodba o junaku, ki z lažmi, pretiravanjem in srečo navdihne svoje bližnje, ko ga antagonist razkrinka, a po kratkem obdobju dvoma odkrije, da pravzaprav zmore narediti vse, kar je prej samo govoril, je vse prej kot sveža. A četudi so vse najboljše zgodbe že povedane, je pomemben način pripovedi. In pri Rangu ta res navduši, tako otroke kot tudi odrasle.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik:

Klasični vesterni

Prvo klasično obdobje vesterna se je začelo leta 1903 z nemim filmom The Great Train Robbery, ki mu je sledila kopica posnemovalcev. Ti filmi so bili večinoma posneti v studiih in okolici Los Angelesa, ki je takrat še ponujal več kot dovolj neurbaniziranih prostorov za udobno ježo.

Zlato obdobje vesterna

Po premoru v dvajsetih letih dvajsetega stoletja je konec tridesetih prinesel prvo “obuditev” žanra, ko so vestern zaznamovala imena, kot sta režiserja John Ford in Howard Hawks ter seveda igralca John Wayne in Henry Fonda. Ti filmi so povzdignili vesterne nad šundovsko oznako, ki se jih je dotlej držala. Pogosti motivi so vsebovali razkorak med civiliziranim (oz. “civilizirajočim”) mestecem in divjimi zločinci, nevarna popotovanja in sočustvovalen (čeprav s sodobnega stališča še zmeraj grobo rasističen) prikaz Indijancev.

Špageti vesterni

Ta podžanr je dobil svoje nenavadno ime, ker so bili filmi večinoma italijanske produkcije, posneti v Španiji (v predelu Almeria). A zaradi nižjih stroškov in visoke stopnje umetniške svobode so postali legendarni. Sergio Leone je ključni filmar tega obdobja, med igralci sta seveda glavna Clint Eastwood in Lee Van Cleef, vse skupaj pa je odlično dopolnila glasba italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja.

Revizionistični vestern

V nasprotju z drugimi podžanri revizionistični vesterni niso toliko odsev časa, temveč spreminjajočega se odnosa do enakopravnosti in rasizma. V teh filmih so Indijanci pozitivni liki, ki običajno končajo tragično, ni več jasnih negativcev s črnim klobukom, pa tudi ženske imajo večje vloge. Ključna primera sta Mali veliki mož z Dustinom Hoffmanom in Pleše z volkovi Kevina Costnerja.

Sodobni vesterni

Oznaka obsega vse filme, ki se sicer ne dogajajo na Divjem zahodu v drugi polovici 19. stoletja, a vseeno vsebujejo mnoge elemente vesterna; osamljene junake, strelske obračune, občutek časti, kavboje … Sem spadajo filmi,  kot so Gora Brokeback, Ni prostora za starce in mnogi filmi Roberta Rodrigueza.

Österni

To so vesterni, pa tudi filmi, ki uporabljajo teme in motive vesternov in so posneti v državah socialističnega vzhodnega bloka, tudi pri nas. Ruska produkcija je preslikala Divji zahod v Ural, v obdobje vojne s Turki, romunska je zgodbe o naseljevanju Zahoda prenesla v gorato Transilvanijo, medtem ko so v Vzhodni Nemčiji posneli pravi vestern Die Söhne der Grossen Bärin (Sinovi Velike medvedke), le da so bili Indijanci junaki, ameriški naseljenci pa zlobneži.

ZF vesterni

Kot je mogoče sklepati iz imena, so to ZF filmi z elementi vesterna. Primeri vključujejo Divji divji zahod (Wild Wild West), Serenity, Vrnitev v prihodnost III (Back to the Future Part III), Vojno zvezd in seveda prihajajoči Kavboje in vesoljce.

“Zadeti” vesterni

Ameriški izraz je “acid western”, pri čemer je “acid” drugo ime za LSD. Filmi v tej skupini imajo mnoge značilnosti vesternov, pogosto so tudi postavljeni na Divji zahod, vendar pa vsebujejo tudi nadrealistične elemente. Večina jih je bila (kakopak) posnetih v šestdesetih in sedemdesetih, čeprav se najdejo tudi odlični primeri iz drugih obdobij (na primer Mrtvec Jima Jarmuscha) in drugih okolij (češkoslovaška parodija Limonada Joe).

Gibanica vestern

Ta oznaka ni povsem splošno priznana, je pa vsekakor zabavna. Je namreč eno žanrskih oznak za partizanske filme iz SFRJ, ki so vsebovali elemente vesternov. Ameriški filmski teoretiki so se nasploh zelo navdušili nad poimenovanjem tujih vesternov po tipični hrani države, kjer so bili posneti. Tako poznamo tudi: “golaž” vestern iz Madžarske, “kislo zelje” (sauerkraut) vestern iz Nemčije, “boršč” (borscht) vestern iz Rusije in seveda zgoraj omenjeni “špageti” vestern iz Italije.

Skupno vsem

Ob vsej raznolikosti vesterna, pa je prav, da izpostavimo tudi tisto, kar je tem filmom skupnega. Čeprav samosvoji, v osnovi vesterni izvirajo iz srednjeveških viteških romanc. No, kakopak niso napisani v verzu. Tukaj je nekaj stalnic.

Junak: glavni junak je praviloma osamljen in drugačen od okolice ter sledi trdnim moralnim pravilom. To običajno velja tudi za antijunake, čeprav so pri moralnih pravilih nekoliko bolj kreativni.

Oblačila: negativec nosi klobuk črne barve, dobri fantje pa prisegajo na svetlejše. Značilen primer prenosa tega pravila je Vojna zvezd, kjer imajo sithi svetlobne meče rdeče barve, jediji pa zelene.

Konflikt: osnovni konflikti vesterna so povečini vezani na okolje v katero so filmi postavljeni, torej: razmerje med civilizacijo in naravo, med skupnostjo in individualnostjo, med poštenim delom in hitrim zaslužkom … Pri tem so v različnih filmih, pač glede na obdobje v katerem so nastali, različne stvari predstavljene kot pozitivne; Indijanci so bodisi necivilizirani krvi željni divjaki, bodisi pristna, z naravo edina spiritualna bitja; prihod železnice v mesto je lahko prihod napredka in boljšega življenja, ali pa prihod industrializacije, onesnaževanja in zloma moralnih vrednot. Divji zahod je dovolj prostran za vse te motive in še več.

Kraj in čas: tradicionalna lokacija vesternov je “divji zahod”, torej območje od Teksasa do Nevade v času po ameriški državljanski vojni. To pa seveda ni omejitev. Ključni so določeni elementi: civilizacija v nastajanju, odsotnost polne vladavine prava, odrezanost od preostanka sveta, poti skozi neobljudene krajine … Najti takšne pogoje v kateremkoli obdobju človeške zgodovine seveda ni posebej težko, kakor tudi ne si zamisliti takšne prihodnosti.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Film je posnel režiser Gore Verbinski, ki se je po naporni trilogiji Pirati s Karibov odločil sprejeti nekoliko lažji projekt. Podobno kot mnogi drugi režiserji igranih filmov je podcenjeval težavnost in zamudnost animacije, tako da je  film snemal precej dlje kot kateregakoli  iz trilogije. Rango je hkrati že četrto sodelovanje Verbinskega z Johnnyjem Deppom, ki se je doslej izkazalo za odlično. In morda je to tudi znamenje, da bo Depp v prihodnje redno sodeloval z večjim naborom režiserjev in ne zgolj s Timom Burtonom.

Rango pa ni animiran prvenec zgolj za režiserja, temveč tudi za filmski studio Industrial Light and Magic (ILM). Največji mojstri posebnih učinkov v Hollywoodu, ki jih je George Lucas ustanovil za Vojno zvezd, so se pred leti že ukvarjali z animacijo in v ta namen ustanovili ločeno podjetje, ki so ga poimenovali Pixar. A še preden je Pixar postal najboljši animacijski studio na planetu, ki je zadnja leta celo nominiran za oskarja za najboljši film in skoraj brez izjeme odnese oskarja za animacijo, ga je ILM prodal Stevu Jobsu, ustanovitelju računalniškega podjetja Apple. In ko je Disney pred par leti prevzel Pixar, je Steve Jobs s tem postal največji posamični lastnik Disneyja. A bo ILM-ju  ponovno uspel tako velik met?

Vestern je zelo širok pojem, ki obsega tako različne filme, kot so Gora Brokeback, Vojna zvezd in Na svoji zemlji. Kako je to mogoče in kakšno vezo ima z vsem skupaj gibanica, boste izvedeli v prihodnji številki Vikenda (v petek 11.3., oz. soboto 12.3.).

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik (angleški):

Napovednik (slovenski):

Režija: Florian Henckel von Donnersmarck

Igrajo: Angelina Jolie, Johnny Depp, Paul Bettany, Timothy Dalton, Steven Berkoff, Rufus Sewell

Prva tretjina Turista je izjemno obetajoča, s preciznim nastavljanjem zapleta in počasnim razkrivanjem ozadja zgodbe, ki privede do scene na vlaku, kjer fatalna Angelina Jolie prisede k prikupno zmedenemu Johnnyju Deppu in reče: “Ti bereš vohunske romane. Jaz sem skrivnostna ženska, ki je na vlaku prisedla k tebi. Povej mi mojo zgodbo.” Na tej točki se zdi, da so na mestu vsi elementi za odličen film s klasično vohunsko zgodbo, nevarno romanco, intrigantskimi liki, odličnimi dialogi, kopico humorja in čudovitimi lokacijami ter ščepcem nedvomnega seksapila obeh glavnih igralcev. Žal začne ta vtis bledeti že s prvo akcijsko sceno nekaj minut kasneje. Tek po strehah je v zadnjih letih postal pravi kliše, a to prav zares ne bi bilo moteče, če bi ga režiser znal narediti vsaj približno zanimivega. Še slabše je divjanje s čolni po kanalih, saj je tako počasno, da se zdi, da bi jih lahko brez težav prehitel že povprečen plavalec. Te razpoke se hitro razširijo tudi na fasade vseh likov, ko iz minute v minuto postajajo vse bolj prozorni, tako da v zadnji tretjini gledalec le še stežka drži zanimanje zanje. Končni razplet sicer prinese nekaj suspenza in presenečenj, a nikakor ne izpere slabega priokusa ob tako nepotrebno uničenem potencialu.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2011.

Scena iz začetka, ko film še obeta:

Režija: Tim Burton

Igrajo: Mia Wasikowska, Johnny Depp, Helena Bonham Carter, Crispin Glover, Anne Hathaway, Stephen Fry, Christopher Lee

Režiser Tim Burton se je s filmi kot so Batman, Čarli in tovarna čokolade, Velika riba, Beetle Juice in Sweeney Todd: Hudičev brivec izkazal kot mojster estetike, ki zmore prepletati domišljijski in stvarni svet s čudovito pretiranimi podobami in drugimi vizualnimi elementi. Tako se zdi, da je Burton idealen avtor, da se spopade z eno izmed najbolj priljubljenih (in hkrati najbolj nenavadnih) otroških, oziroma mladinskih zgodb: Alico v Čudežni deželi. Zgodba o Alici v filmu je prirejena Carollova zgodba, v kateri jih Alica šteje 19 in je tik pred tem, da zavrne zaročenca, ko zagleda zajca in mu ponovno sledi v Čudežno deželo. To drugo popotovanje dokaj tesno sledi tistemu iz knjige, a ga Burton naredi neverjetno barvitega in nepredvidljivega.

A kljub vizualni eksploziji, ki dere iz filmskega platna (v 3D), ima Alica v Čudežni deželi tudi kar nekaj napak. Čeprav je Burton zatrjeval, da je zgodba najpomembnejši del tega filma, je le-ta vseeno zmedena in pogosto nepovezana, neizkušenost glavne igralke Mie Wasikowske pa le še poglobi težavo. Nič manj problematičen ni Johnny Depp v vlogi Norega Klobučarja, saj na trenutke preveč spominja na druge like, ki jih je igral v zadnjih letih, od Edwarda Škarjerokega do Willija Wonke in Jacka Sparrowa. A končni rezultat je vseeno osupljiv.

Namesto napovednika video Avril Lavigne:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2010.

Alica samo v Planetu Tuš: Kolosej je ta teden povsem brez obvestila preprosto umaknil film Alica v Čudežni deželi s sporeda. V ozadju naj bi bil spor z Disneyjem, nedvomno pa gre Koloseju tudi v račun, da Avatar še zmeraj pritegne po 10 tisoč gledalcev na teden, tako da jih ne skrbi za prazne 3D dvorane. Pri tem potgnemo takratko predvsem prebivalci prestolnice, kjer ni Planeta Tuš, vendar pa nenazadnje tudi vožnja do Kranja ali Celja ni ravno dolga, če nas lahko pripelje do Čudežne dežele.

Preberite si še oceno filma.

Režija: Michael Mann

Igrajo: Johnny Depp, Christian Bale, Billy Crudup, Marion Cotillard, Stephen Graham.

Zgodba Državnih sovražnikov je postavljena v trideseta leta dvajsetega stoletja, čas prohibicije in razcveta organiziranega kriminala ter začetkov Zveznega preiskovalnega urada (FBI). V ospredju je John Dillinger, bančni ropar, ki ga je direktor FBI poimenoval “državni sovražnik št. 1″. Čeprav bančni roparji niso bili pretiran družbeni problem, so bili njihovi uspehi preveč opazni in tako so se znašli na vrhu spiska državnih sovražnikov.

Film je odlično posnet, vizualno dovršen in premišljeno sestavljen, kar ga postavi ob bok Mannovim uspešnicam kot sta Vročica in Postranska škoda ter krepko nad denimo Miami Vice. V zasedbi najbolj izstopa Johnny Depp, ki je z vlogo Dillingerja potrdil, da je trenutno eden najboljših igralcev; odlična je tudi Cotillardova v vlogi njegove izvoljenke Billie, preostala zasedba pa ima težavo v tem, da njihovi liki niso dovolj dodelani, tako da se posledično ne morejo dokazati. To velja tako za Christiana Bala v vlogi agenta Purvisa kot tudi Billyja Crudupa v vlogi direktorja FBI Edgarja Hooverja.

Kljub tej pomanjkljivosti film odpelje naprej zanimiva in dobro podajana zgodba, impresivna kostumografija in prepričljiva igra, tako da se sploh ne zdi dolg dve uri dvajset. Prej nasprotno; ko se zgodba predvidljivo (in v skladu z zgodovino) zaključi na pločniku pred kinom Biograph v Chicagu, bi želeli še več tega sveta.

Režija: Gore Verbinski

Igrajo: Johnny Depp, Orlando Bloom, Keira Knightley, Jack Davenport in Geoffrey Rush

Pirati s Karibov so pravljica in eden najbolj klasičnih ter prijetnih hollywoodskih filmov zadnjih desetih let. Film namreč združi akcijo, napetost, grozo, romantiko in nauk na koncu zgodbe ter vse to preplete z nepozabnimi posebnimi učinki, ki na trenutke sicer zasenčijo dogajanje, a ne na račun gledljivosti, kar je sicer pogost primer. K temu bistveno pripomore tudi več kot izvrstna igralska zasedba; vloga gusarja Jacka Sparrowa je prinesla prvo oskarjevsko nominacijo nepozabnemu Johnnyju Deppu, čeprav drugi člani zasedbe niso nič manj izjemni.

Zgodba je precej zapletena, a dovolj razgibana, da dobri dve uri filma mineta kot bi mignil. Jack Sparrow skuša dobiti nazaj svojo nekdanjo ladjo, zdaj prekleto gusarsko nevarnost pod imenom Črni biser; Orlando Bloom (Gospodar prstanov) je Will Turner, gusarjev sin, ki je odrasel v izkušenega kovača; zaljubljen je v dekle višjega sloja v podobi Keire Knightley (Prevzetnost in pristranost), ta pa bi mu bila pripravljena ljubezen vračati, vendar je že obljubljena pogumnemu in pravičnemu kapitanu v podobi Jacka Davenporta (Steve iz Parčkanja). In potem je tukaj še zlobni kapitan Barbosa (Geoffrey Rush), ki je Sparrowu ukradel Črni biser, sedaj pa že deset let išče izgubljen zlatnik, ki bi ga lahko prekletstva rešil.

Pa še dve zanimivosti: film dejansko temelji na obstoječem vlakcu smrti v Disneylandu, Johnny Depp pa je svojo vlogo pripravil po preučevanju prijatelja Keitha Richarda iz Rolling Stonesov, saj se je odločil, da so pirati bili rock zvezdniki 18. stoletja. In ne preklopite ob napisih, saj na koncu sledi še ena scena. Kasneje so posneli še dve nadaljevanji, ampak, podobno kot pri Matrici, je potreba po nadaljevanju te zgodbe precej vprašljiva.

Prvič objavljeno v TV Večeru.