Režija: Jonathan Demme

Igrajo: Denzel Washington, Meryll Strep, Liev Schriver, Jeffrey Wright, Vera Farmiga.

Leta 1931 je Japonska izrabila eksplozijo na južnomandžurski železnici za okupacijo dežele, pod krinko zaščite pred kitajskim terorizmom. Leta 1959 je Richard Condon napisal roman Mandžurski kandidat, v katerem vod ameriških vojakov na misiji v Korejski vojni ugrabijo komunisti in jim operejo možgane. Raymond Shaw, polkovnik v vodu, sicer sin kongresnika, postane skrivni morilec za komunistično partijo, ki hoče prevzeti oblast v ZDA. Tri leta po objavi romana je John Freinkenheimer po njem posnel film s Frankom Sinatro in Angelo Landsbury v glavnih vlogah. 25 let kasneje je Jonathan Demme posnel nov film, ki za vir jemlje tako knjigo kot tudi prvi film, dogajanje pa prestavi v današnji čas.

Vendar Mandžurija ni več aktualna, komunizma pa nihče več ne jemlje kot kakršnokoli grožnjo, zato so avtorji izbrali novo grožnjo obstoju civilizacije – korporacije. Za pranje možganov vojakov, izginulih v Prvi zalivski vojni, je odgovorna korporacija Manchurian Global, nekakšen konglomerat holdingov, ki nadzoruje dobršen del svetovnega kapitala in skuša tako prevzeti Belo hišo. Sovražnik je kapitalizem.

Dobri dve uri trajajoči vohunski triler je posnet izjemno dobro in dokazuje, da je oskarjevec Johnatan Demme (Ko jagenjčki obmolknejo) ponovno v sedlu, za glavne igralce pa bi lahko rekli, da skorajda ne bi mogli biti boljši. Denzel Washington je v vlogi Bena Marca (v verziji iz 1962 je to vlogo odigral Frank Sinatra), vojaškega poveljnika, ki skuša ugotoviti kaj se je dogajalo, ko je bil pogrešan v akciji, suveren in prav tako prepričljiv kot je bil v Filadelfiji ali Dnevu za trening (Training Day), za katerega je tudi dobil oskarja. Liev Scrieber (trilogija Krik) se kot Raymond Shaw izkaže z več kot solidno igro in uspe parirati tako Washingtonu, kot tudi Jonu Voightu ter nenadkriljivi Meryll Streep. Slednja uspe z upodobitvijo (preveč) ambiciozne matere skorajda povsem zasenčiti življenjsko vlogo Angele Landsbury (Umor, je napisala), ki si je z vlogo v Freinkenheimerjevem filmu prislužila nominacijo za oskarja.

Mandžurski kandidat pokaže, da predelave starejših filmov niso nujno inferiorne, še posebej takrat, ko je potrebno poudariti, da se neka zgodovina ponavlja. Kljub temu pa priporočamo tudi ogled originala.

Napovednik:

In še napovednik originala:

Prvič objavljeno v Večeru.