Režija: Woody Allen

Igrajo: Owen Wilson, Rachel McAdams, Marion Cotillard, Kurt Fuller, Mimi Kennedy, Michael Sheen, Nina Arianda, Carla Bruni, Alison Pill, Corey Stoll, Tom Hiddleston, Kathy Bates, Adrien Brody

Polnoč v Parizu ni le finančno najuspešnejši film Woodyja Allena, ampak tudi eden njegovih boljših izdelkov zadnjih let. Režiser še zmeraj ostaja znotraj okvirjev svoje nevrotične osebnosti, ki jo projicira v glavnega junaka in ostale like, a tokrat enakovredno vključi celotno obsežno zasedbo, ki jo dobro izrabi za zabaven prikaz duhovite in zanimive zgodbe.

Fantastičen element preskoka v preteklost, v Pariz divjih dvajsetih, Allen uporabi za vključitev legendarnih zgodovinskih osebnosti, od Pabla Picassa do F. Scotta Fitzgeralda in Ernesta Hemingwayja, hkrati pa zgodbo in osebne dileme glavnega junaka poveže s sodobnim časom, in to z manj nepotrebnega filozofiranja o mehaniki preskoka, kot ga najdemo v filmu Biti John Malkovich ali pa v Allenovi Škrlatni roži Kaira.

Zasedba je odlična. Owen Wilson je v glavni vlogi idealni nadomestek Woodyja Allena, saj mu uspe prikazati vse klasične allenovske trenutke in hkrati liku dodati svoj pečat, preostanek zasedbe je poln zvezdnikov in oskarjevcev, tako da bi bilo nenavadno, če film ne bi bil izjemen. Kar nedvomno je.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Režija: Christopher Nolan

Igrajo: Leonardo DiCaprio, Ken Watanabe, Joseph Gordon-Levitt, Ellen Page, Marion Cotillard, Tom Hardy, Cillian Murphy.

Izvor je eden najbolj kompleksnih, dodelanih in svežih filmov zadnjih let. Večina dogajanja je postavljena v sanje, kjer je fizikalne in druge omejitve mogoče odstraniti z močjo volje in kreativnosti. Z uporabo posebne tehnologije in prave kombinacije sedativov lahko več ljudi deli iste sanje in tako posebej izurjeni vlomilci kot je Cobb (DiCaprio) kradejo najbolj zaupne informacije. A to je samo ogrodje, zgodba se kmalu zaplete, saj se v človekovo podzavest vdira preko sanj v sanjah (v sanjah).

Zgodba je izjemno hitra in brez večjih premorov v ritmu, kar je pri 142 minutah filma lahko za gledalca že nekoliko naporno, vendar je dogajanje dovolj zanimivo in tako mojstrsko zgrajeno, da o odmoru ni mogoče razmišljati vse do konca. Igra je izvrstna – DiCaprio je sicer ponovno v podobni vlogi trpečega iskalca izhoda iz zelo neugodne situacije (podobno kot v Zloveščem otoku in Krvavem diamantu), vendar je v tej vlogi zares prepričljiv, nič kaj manj pa se ne izkažejo Joseph Gordon-Lewitt, Ellen Page, Marion Cotillard in Cillian Murphy. A zvezdniki niso glavne zvezde tega filma, to vlogo prevzame vizualna podoba sanjskih svetov, ki jih zgradi Nolan, denimo Pariza, ki se upogne sam vase in sprememb v težnosti, ki nastanejo zaradi dogajanja na višjem nivoju sanj. Vsekakor posebno filmsko doživetje.

Prvič objavljeno v Vikendu, julija 2010.

Napovednik:

Režija: Rob Marshall

Igrajo: Daniel Day-Lewis, Marion Cotillard, Penelope Cruz, Judi Dench, Nicole Kidman, Kate Hudson, Sophia Loren, Stacy Ferguson

Že bežen prelet zasedbe filma Devet da slutiti, da gre za velik spektakel. Prvi kadri filma to tudi potrdijo. Daniel Day-Lewis igra režiserja Guida Continija, ki se pripravlja na snemanje novega filma, a še ni uspel spisati niti stavka scenarija. V svoji ustvarjalni krizi se namesto delu prepušča sanjarjenju o ženskah v svojem življenju (od matere, do žene, ljubice, oboževalke, starejše prijateljice, glavne igralke …), kar je v filmu upodobljeno skozi ekstravagantne pevsko-plesne točke. In ker je to bolj ali manj vsa zgodba filma, morajo te točke zares izstopati, da pritegnejo gledalca. Žal režiser Marshall na tej točki hkrati uspe in pogrne. Scene, ples, petje in igra so zares odlični, žal pa so same pesmi povečini predolge in posledično je večina ekstravagance v filmu videti kot da bi bila namenjena sami sebi. Zaradi tega film vseeno ni nič manj vizualno privlačen, treba je le premagati razočaranje, da je to vse kar film ponudi.

Devet bržkone ne bo navdušil gledalcev, ki niso že sicer oboževalci muzikalov, vendar pa vseeno ponudi vizualno in glasbeno izkušnjo, ki se lahko primerja z Luhrmannovim Moulin Rougom!, čeprav ga vseeno ne doseže.

Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2010.

Režija: Michael Mann

Igrajo: Johnny Depp, Christian Bale, Billy Crudup, Marion Cotillard, Stephen Graham.

Zgodba Državnih sovražnikov je postavljena v trideseta leta dvajsetega stoletja, čas prohibicije in razcveta organiziranega kriminala ter začetkov Zveznega preiskovalnega urada (FBI). V ospredju je John Dillinger, bančni ropar, ki ga je direktor FBI poimenoval “državni sovražnik št. 1″. Čeprav bančni roparji niso bili pretiran družbeni problem, so bili njihovi uspehi preveč opazni in tako so se znašli na vrhu spiska državnih sovražnikov.

Film je odlično posnet, vizualno dovršen in premišljeno sestavljen, kar ga postavi ob bok Mannovim uspešnicam kot sta Vročica in Postranska škoda ter krepko nad denimo Miami Vice. V zasedbi najbolj izstopa Johnny Depp, ki je z vlogo Dillingerja potrdil, da je trenutno eden najboljših igralcev; odlična je tudi Cotillardova v vlogi njegove izvoljenke Billie, preostala zasedba pa ima težavo v tem, da njihovi liki niso dovolj dodelani, tako da se posledično ne morejo dokazati. To velja tako za Christiana Bala v vlogi agenta Purvisa kot tudi Billyja Crudupa v vlogi direktorja FBI Edgarja Hooverja.

Kljub tej pomanjkljivosti film odpelje naprej zanimiva in dobro podajana zgodba, impresivna kostumografija in prepričljiva igra, tako da se sploh ne zdi dolg dve uri dvajset. Prej nasprotno; ko se zgodba predvidljivo (in v skladu z zgodovino) zaključi na pločniku pred kinom Biograph v Chicagu, bi želeli še več tega sveta.