Režija: John Michael McDonagh

Igrajo: Brendan Gleeson, Don Cheadle, Liam Cunningham, David Wilmot, Rory Keenan, Mark Strong, Katarina Čas, Fionnula Flanagan

Gerry Boyle (Brendan Gleeson) je policist na zahodu Irske, bivši plavalec in velik cinik, ki ima pristen odnos le z umirajočo mamo. Ko ugotovi, da je preiskava umora povezana s tihotapci kokaina, najprej zbada nadrejene in se šele nato loti preiskave. A ko mu tihotapci ponudijo podkupnino, ki jo še podkrepijo z grožnjami, se edini upre.

Scenarist in režiser John Michael McDonagh je brat filmarja in dramatika Martina McDonagha, ki je pred tremi leti posnel odlično kriminalko Morilca na kolektivca (In Bruges), kjer se je v glavni vlogi prav tako izkazal Brendan Gleeson. To ni edina vzporednica med filmoma, saj sta oba prežeta s trpkim humorjem, neprikritim nasiljem in nenavadnimi moralnimi dilemami junakov. Pri tem je Morilca na kolektivca (v petek na TVS 2)  sicer boljši film, saj se pri Policistu na nekaterih neizbrušenih točkah pozna (npr. koreografija končnega strelskega obračuna), da je režiserjev prvenec, a je vseeno zelo zabaven in zanimiv. Največja zasluga gre Brendanu Gleesonu, ki je ustvaril tako izjemno vlogo, da je je skoraj škoda za le en film, saj bi ga bilo užitek gledati v TV seriji.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Vlogo v filmu Policist ste dobili, ker ste bili na avdiciji za film Drevo življenja. Kako sploh dobiš priložnost za takšno avdicijo?

To je precej neverjetna zgodba in za vse je pravzaprav kriva Barbara Predin, ker mi je omenila, da bo v Ljubljani igralski seminar, ki ga bo imela tuja casting menedžerka. Seminarja sem se udeležila, menedžerka pa je pobrala naše e-poštne naslove in čez dva meseca sem dobila povabilo na avdicijo za glavno vlogo v filmu Drevo življenja Terrenca Malicka.

Kako dolgo potrebuješ, da se prepričaš, da to ni nezaželena pošta (spam)?

Če je ne bi poznala, bi najprej pomislila, da gre za spam, tako pa sem vedela, da mi piše oseba, ki nas je pred dvema mesecema učila. Torej, šla sem v London, kjer sicer nisem spoznala Malicka, ampak sta bila tam casting menedžer in snemalec. Avdicija je bila težka, z ogromno improvizacije in branjem besedila v stari angleščini. Že med avdicijo so bili zelo skrivnostni glede filma, tako pravzaprav nisem vedela, za kaj gre. Iskali so nekoga, ki je eteričen, ima rad živali, otroke, tak je bil opis vloge. Po uri avdicije sem bila izčrpana, ampak zadovoljna, ker sem imela dober občutek, in čez približno tri tedne so me poklicali, da sem prišla v ožji krog. To je bila zame že zmaga. Nato sem odšla v Pariz na drugi krog, a na koncu nisem bila sprejeta. Ekipa Policista je nato zame izvedela od Malickove ekipe. Ko so iskali so nekoga iz tega dela Evrope, jim je Malickova ekipa pokazala moje posnetke in dobila sem vabilo na avdicijo. Avdicija za Policista je bila drugačna, saj sem brala dejanske scene iz filma, medtem ko je bila pri Drevesu življenja že avdicija metafizična.

Glede na to, da Malick o filmu do premere ni hotel povedati nič konkretnega, bi bilo nenavadno, če bi igralcem na avdiciji dal natančna navodila.

Točno tako, bili so zelo skrivnostni. Šele pozneje sem izvedela, da v filmu igrata Brad Pitt in Sean Penn, a nisem razumela, kako naj bi se v to vključila jaz s svojo vzhodnoevropsko angleščino. Pozneje sem brala intervju z Radetom Šerbedžijo, v katerem je omenil, da se je z Malickom pogovarjal za vlogo v filmu Drevo življenja, ampak se je nato Malick odločil za Brada Pitta. Možno je, da je imel Malick dve različici. V kateri kombinaciji me je videl, pa najbrž ne bom izvedela.

Koliko velik pritisk je za človeka, ko ugotovi, da je v filmu z nominirancem za oskarja, kot je Don Cheadle, in priznanimi igralci, kot sta Mark Strong in Brendan Gleeson?

Po avdiciji sem izvedela le, da sem dobila vlogo v irskem filmu, in sem bila že zaradi tega navdušena. Potem sem v e-pošti izvedela, da v filmu igrata tudi Cheadle in Gleeson. Zdelo se mi je super, hkrati sem bila rahlo živčna, ampak pritisk ni bil tako močan, ker sem si rekla, saj so me izbrali na avdiciji, saj nisem dobila vloge s pomočjo vez. Tako sem tja prišla precej samozavestna in k zadevi pristopila enakopravno, oni pa so bili enaki do mene, nato pa se je strah razblinil. Ko si tam, se ti ne zdi nič čudnega, ker so samo ljudje in se normalno pogovarjaš. Šele ko prideš domov, z distanco dobiš občutek, kje si pravzaprav bil.

Kako pa sami gledate na razliko v kakovosti igre? Denimo v filmu Nevarna metoda se opazi, da je Viggo Mortensen boljši kakor Michel Fassbender. Čeprav sta oba odlična igralca. Podobno se tudi med vami in Brendanom opazi razlika in zanima me, kako jo vidite vi?

A, bejž, bejž…(smeh) Gleeson snema filme že 20 let, tako da je to logično. Poleg tega se Gleeson pojavi v glavni vlogi, jaz v stranski. Tudi vloga je zapletena, saj Gabriela nima veliko, s čimer bi lahko igralec delal. Večina stranskih vlog v scenariju ni razdelanih, smo sateliti okrog Brendanovega lika Boyla. Jaz in njegova mama (Fionnula Flanagan) sva v filmu zato, da pokaževa, da je Brendan pozitivec, ker samo do mene in mame pokaže čustva, drugače pa je sarkastičen. Seveda je Brendan super, veliko več izkušenj ima, in da sem imela kot igralka možnost delati z njim, je zame uspeh. Poleg tega pa je njegov lik veliko bolj zanimiv kot Gabriela. Menim pa, da je nisem odigrala na prvo žogo. In predvsem je pomembno, da tako menijo tudi režiser John McDonagh, Brendan Gleeson in ameriški Variety, pa še kdo.

Ste jih poskušali prepričati, da bi vlogo spremenili v Slovenko?

Ja, a že ko sem to omenila v intervjujih, sem se hitro spomnila, da ne more biti Slovenka, ker smo v EU in ne potrebujemo vize za Irsko. Zanimivo pa je, koliko ljudi se je ob to spotaknilo. Ko Rade Šerbedžija igra Srbe, Ruse, Ukrajince, je vse v redu, če jaz igram Hrvatico, pa je problem. Ampak sem Hrvatica z argumentom.

Igrali ste tudi v hrvaški nadaljevanki Pod srečno zvezdo…

Ja, ampak tam igram Slovenko, tako da se nekako izenači.

Če se vrnemo k Policistu. Kakšna je razlika v produkciji? Sicer je šlo za neodvisen film, ne za hollywoodsko produkcijo, ampak razlike vseeno so.

Ja, to ni bil Hollywood, ampak vseeno so tudi za Slovenko, ki igra Gabrielo, lepo skrbeli. Vsak igralec je imel svojega šoferja, ki je prišel pote in te odpeljal na prizorišče snemanja. Stanovali smo v lepih hotelih, na snemanju sem imela svojo prikolico, kamor sem se lahko umaknila. Meni se je zdelo, da nič ne manjka, in sem razmišljala, kako je šele pri hollywoodskih filmih.

Glede na to, da ste že delali kot asistentka režije, ste zagotovo opazili še kakšne razlike.

Definitivno je drugače, denimo asistent režije ni samo eden. En ima čez igralce, drugi logistiko, tretji je pri kamerah. Režiser John Michael McDonagh je imel vse že zelo razdelano, tako da ni bilo nekega daljšega čakanja, ki smo ga vajeni. A tudi če se je kdaj zavleklo, se nihče ni pritoževal. Vse je bilo umirjeno, to je bila zame glavna razlika. Res lepa ozračje v tem mrzlem vremenu.

To je za vas vsekakor veliko priznanje in vam najbrž tudi odpira marsikatera vrata?

Ja, odpira, sem že dobila nekaj e-sporočil iz tujine, v katerih so pohvalili mojo igro v Policistu in me vabili na avdicijo. Predvsem bi bilo pametno iti ven, da bi bila sredi vsega. Ker ta zgodba je res splet naključij ali usode, kdo ve, bila sem ob pravem času na pravem mestu.

Kaj mislite z ven? London, Los Angeles?

London, New York ali Los Angeles, ampak to ni preprosto uresničiti, sem že malo v letih (smeh). Če se ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kje bom živela in kaj bom jedla, da bi lahko hodila dva meseca na avdicije, bi takoj šla, vendar je za to potreben denar. Vsekakor moram najti tudi dobrega agenta …

Vas morda pri slovenskem filmu jemljejo manj resno, ker niste obiskovali AGRFT?

Precej slovenskih režiserjev in igralk in igralcev, ki jih spoštujem, mi je dalo pozitivne kritike. To mi veliko pomeni. Morda se komu včasih zdi, da skačem v zelje, ker nimam akademije, zato mi precej pomeni, da so me sprejeli ljudje iz stroke. V Sloveniji pogosto niti ne izvem za avdicije, ker imajo prednost igralci iz akademije. Če pa že grem na avdicijo, se ponavadi dobro odrežem, a nekatere skrbi, da me ljudje preveč poznajo kot Katarino Čas.

S kom od velikih imen bi si še želeli delati?

Liam Cunnigham je strašansko zabaven, pa ujela sva se. Z ekipo smo se veliko družili tudi na festivalu Sundance. Mark Strong je tudi super, vedno igra negativce, a je zasebno zabaven in prijazen. Ko smo med snemanjem v Dublinu šli na pijačo, me je v nekem trenutku spomnil na Kramerja iz Seinfelda in sem mu to tudi povedala in smo se precej nasmejali na to temo. Saj mu dejansko ni podoben, ampak takrat je imel neke take kretnje, pa daljše lase. Takrat še ni bil tako znan, mislim, da je pred tem posnel Telo laži, ne pa še Sherlocka Holmesa. Vsi so me dobro sprejeli, verjetno tudi zato, ker se nisem prilizovala, ker nisem prosila za avtograme. In z Brendanom bi seveda še tudi delala. Pa z Johnom McDonaghom in njegovim bratom Martinom McDonaghom, ki je bil koproducent Policista. Oba veliko uporabljata črni humor, ki ga pri Ircih ne manjka. Tako tudi vem, da je bil film Policist izredno všeč Owenu Wilsonu, pa tudi Siguourney Weaver. Martin bo v naslednjem filmu delal z Woodyem Harrelsonom, kar me zelo veseli, ker Woodyja obožujem.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: Martin Campbell

Igrajo: Ryan Reynolds, Blake Lively, Peter Sarsgaard, Mark Strong, Angela Bassett, Tim Robbins, Temuera Morrison, Jenna Craig

Redko se pojavijo filmi, v katerih je toliko različnih elementov tako zelo zgrešenih. Zgodba Zelene svetilke je mešanica pravljice in znanstvene fantastike, kar je prepričljivo v izjemno redkih primerih (bolj ali manj zgolj v Vojni zvezd). Dogajanje je namreč v veliki meri skrajno nesmiselno, pogosto je celo videti, kot da je scenarij posledica naključnega nizanja sličic iz stripa. Dialogi so, kot je pričakovati, še slabši. Igra sicer ni najslabša, a se je kljub temu boleče spomniti, kako izjemni so lahko Ryan Reynolds (Zakopan), Blake Lively (The Town), Peter Sarsgaard (Šola za življenje), Mark Strong (Rokenroler) in seveda oskarjevec Tim Robbins (Kaznilnica odrešitve).

No, potem so tukaj še posebni učinki. Zelo velik del filma, vključno z oblačili “Zelenih svetilk” in dogajanjem v vesolju, je narisan. Žal slog učinkov ni niti stripovski, kot denimo v Mestu greha, niti bolj stvaren kot v večini vesoljskih filmov od 2001: Odiseje v vesolju naprej. Z živimi barvami in zaobljenimi krivuljami včasih deluje skoraj psihedelično, večinoma pa je podoben risankam za petletne otroke. Kar je bržkone tudi edino občinstvo, ki bi se ob tem filmu lahko zabavalo.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.
Napovednik:

In še razlaga popularnosti Zelene svetilke, ki jo je pripravil The Onion:

‘Green Lantern’ To Fulfill America’s Wish To See Lantern-Based Characters On Big Screen

Režija: Ridley Scott

Igrajo: Russell Crowe, Mark Strong, Cate Blanchett, Kevin Durand, Max von Sydow, Matthew Macfadyen, Danny Huston

Zgodbo o Robinu Hoodu in njegovih možeh, ki v Sherwoodskem gozdu prežijo na bogate, jih oropajo in denar dajo revnim, pozna vsak. A ta 140-minutni spektakel ima povsem drugo zgodbo. In ne vključuje kultnih scen kot je puščica, ki sredi tarče razkolje drugo puščico ali kakršnegakoli konflikta med nottinghamskim šerifom in Robinom Hoodom.

Kljub temu, ali pa morda prav zaradi tega, je film zanimiv in gledalca potegne v dogajanje, s folkloro neobremenjeni liki so sveži in celoviti, sploh Marion Loxley, ki jo odlično upodobi Cate Blanchett. Izkaže se tudi preostala zasedba, romanca med Robinom in Marion proti koncu filma sicer ni najbolj prepričljiva, nekoliko pretirane in ne najbolj dodelane so tudi nekatere druge scene v zadnjem spopadu na koncu filma, vendar ne toliko, da bi pokvarile vtis celotnega filma.

Robin Hood je odlično narejen zgodovinski spektakel, ki bo nedvomno navdušil vsakega ljubitelja tega žanra. Gledalci, ki pričakujejo “klasičnega” Robina Hooda, lahko ostanejo razočarani, prav tako tisti, ki bi od filma pričakovali nekakšno nadaljevanje Gladiatorja, saj imata filma skupnega režiserja, glavnega igralca in zgodovinsko ozadje. V primerjavi s tem dobitnikom petih oskarjev, je Robin Hood precej bolj neposredno akcijski in preprost, a še zmeraj predstavlja enega najboljših filmov tega žanra v zadnjem desetletju.

Prvič objavljeno v Vikendu maja 2010.

Napovednik: