Režija: Martin Campbell

Igrajo: Ryan Reynolds, Blake Lively, Peter Sarsgaard, Mark Strong, Angela Bassett, Tim Robbins, Temuera Morrison, Jenna Craig

Redko se pojavijo filmi, v katerih je toliko različnih elementov tako zelo zgrešenih. Zgodba Zelene svetilke je mešanica pravljice in znanstvene fantastike, kar je prepričljivo v izjemno redkih primerih (bolj ali manj zgolj v Vojni zvezd). Dogajanje je namreč v veliki meri skrajno nesmiselno, pogosto je celo videti, kot da je scenarij posledica naključnega nizanja sličic iz stripa. Dialogi so, kot je pričakovati, še slabši. Igra sicer ni najslabša, a se je kljub temu boleče spomniti, kako izjemni so lahko Ryan Reynolds (Zakopan), Blake Lively (The Town), Peter Sarsgaard (Šola za življenje), Mark Strong (Rokenroler) in seveda oskarjevec Tim Robbins (Kaznilnica odrešitve).

No, potem so tukaj še posebni učinki. Zelo velik del filma, vključno z oblačili “Zelenih svetilk” in dogajanjem v vesolju, je narisan. Žal slog učinkov ni niti stripovski, kot denimo v Mestu greha, niti bolj stvaren kot v večini vesoljskih filmov od 2001: Odiseje v vesolju naprej. Z živimi barvami in zaobljenimi krivuljami včasih deluje skoraj psihedelično, večinoma pa je podoben risankam za petletne otroke. Kar je bržkone tudi edino občinstvo, ki bi se ob tem filmu lahko zabavalo.

Prvič objavljeno v Vikendu avgusta 2011.
Napovednik:

In še razlaga popularnosti Zelene svetilke, ki jo je pripravil The Onion:

‘Green Lantern’ To Fulfill America’s Wish To See Lantern-Based Characters On Big Screen

Režija: Martin Campbell

Igrajo: Mel Gibson, Ray Winstone, Danny Huston, Bojana Novakovic, Jay O. Sanders

Mel Gibson je sicer znan po celi seriji dobrih (in tudi takšnih nekoliko manj dobrih) kriminalk v katerih igra dokaj podoben lik neusmiljenega maščevalca (ali pa tak postane proti koncu filma). Smrtonosno orožje, Maščevanje, Odkupnina in nenazadnje Pobesneli Max so le nekateri izmed takšnih filmov. In čeprav ima Na robu teme podoben zaplet – kriminalist išče morilca svoje hčerke, za katerega sprva sumi, da je hotel ubiti njega – je film kar znaten korak pred večino trilerjev zadnjih nekaj let. Večina zahvale za to sicer ne gre (zmeraj) odličnemu Gibsonu, temveč režiserju Martinu Campbellu (Casino Royale), tudi avtorju originalne BBC-jeve serije iz osemdesetih, ki je služila za predlogo. Čeprav je film več kot polovico krajši od miniserije, je zgodba mojstrsko skoncentrirana, še boljše kot v lanskem, prav tako odličnem trilerju Državniške igre. Tempo se ne ustavlja, temveč le občasno upočasni za kak trenutek retrospektive, medtem ko dogodki in odkritja peljejo kriminalista v osrčje vse večje in smrtonosnejše zarote.

Na robu teme je preprosto odličen triler, ki gledalca posrka v dogajanje in ga cel čas drži korak pred tem (kot se v filmu izrazi skrivnostni svetovalec Cie Jedburgh), “da bi povezal a in b” ter prišel resnici do dna.

Odlomek iz filma:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.