Režija: David S. Goyer

Igrajo: Oddete Yustman, Gary Oldman, Meagan Good, Idris Elba

Pravični uboj (Righteous Kill)

Režija: Jon Avnet

Igrajo: Robert DeNiro, Al Pacino, Carla Gugino, John Leguziamo, Donnie Wahlberg

Čeprav sta filma Nerojen in Pravični uboj precej različna, pa imata eno skupno točko, ki si je ne bi smel privoščiti noben film. Oba sta namreč primera popolne potrate izjemnega talenta.

Režiser in scenarist grozljivke Nerojen David S. Goyer je sicer začel kariero z B-grozljivkami, vendar se je v zadnjih letih podpisal pod uspešnice kot so Rezilo, Mesto teme, Batman: Na začetku in celo Vitez teme. Ob tem pa ima Nerojen bolj luknjasto zgodbo kot švicarski sir, slabšo igro kot srednješolske predstave in je v celoti slabši od povprečne slovenske grozljivke (recimo Morane). Zgodba o demonu, ki hoče obsesti najstnico je povsem klišejska, vsi dodani izvirni elementi pa preprosto butasti.

Režiser Pravičnega uboja Jon Avnet sicer že dolgo ni posnel kakšne mojstrovine, vendar pa bi sklepali, da se bosta Robert De Niro in Al Pacino, dva izmed najbolj proslavljenih igralcev vseh časov (vsaj v kriminalkah) za svoj prvi skupni projekt po Vročici nekoliko bolj potrudila. Tako pa lahko v prvem kadru spremljamo kako izstrelita vsak po kakih sto nabojev, kar je pa tudi bolj ali manj vsa akcija v celem filmu, medtem ko je “presenetljiv” preobrat na koncu jasen že po kakih desetih minutah.

Oceni:

Nerojen: 1 od 5

Pravični uboj: 2 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu marca 2009

Nekako je v zadnjih letih že tradicija, da nas konec oktobra pričaka novo nadaljevanje Žage. Letošnja noč čarovnic je tako že peta, ko lahko na velikem platnu spremljamo nov film o morilski karieri Jigsawa in njegovih naslednikov.

Film nadaljuje tam, kjer se četrti del konča. Detektiv Hoffman je po Jigsawovi smrti nadaljeval njegovo delo, vendar pa s svojim krvavim pohodom nase vleče čedalje več pozornosti. Da bi lahko nadaljeval z misijo, mora oprati sum s sebe in utišati vse, ki ga lahko povežejo z umori. Najbolj nevaren mu je agent Strahm, ki je tik pred tem, da zloži vse kose sestavljanke skupaj.

Peti del kaže na to, da je avtorjem zmanjkalo originalnih idej. Film se ne trudi z zanimivo zgodbo, ki bi gledalca pritegnila, ampak se lahko pohvali predvsem s hektolitri krvi. Pasti in uganke v filmu niso več zato, da takšne in drugačne grešnike spokorijo in jih naučijo, da morajo za življenje tudi nekaj žrtvovati, ampak so le še zato, da liki eden za drugim umirajo grozovite smrti. Pozna se, da je lik Jigsawa umrl v tretjem delu: Tobin Bell, ki ga igra se sicer v nekaj scenah pojavi, vendar pa Costas Mandylor v vlogi glavnega negativna niti približno ni tako karizmatičen kot Bell, tako da se gledalec z njim ne more poistovetiti in težje razume njegov motiv za krvave orgije, ki jih izvaja.

Nad igro ne moremo biti navdušeni: dialogi so plehki, v likih ni neke strasti, tudi sami igralci so dokaj leseni. Pohvaliti moramo dejstvo, da film dopolni zgodbo prejšnjih štirih delov (in se pri tem precej vrača v preteklost predvsem četrtega dela filma) saj na ta način avtorji zaključijo marsikatero odprto nit, Kljub temu pa scene z Jigsawom delujejo kot mašilo, k sami zgodbi pa ne prinesejo veliko. Celotno dogajanje je zastavljeno kot uro in pol dolg uvod v Žago 6, v katerem bo Hoffman lahko začel z novim morilskim pohodom, brez balasta, ki se je na njegove pete obesil v prejšnjih delih.

Film so slabo sprejeli tako kritiki kot tudi gledalci, saj gre za prvo Žago, ki se ni zavihtela na prvo mesto najbolj gledanih filmov na vikend, ko pride na velika platna. Kljub temu ni strahu, da bi imeli avtorji s filmom izgubo: obisk je še vedno precejšen, stroški snemanja pa nizki. Največji navdušenci nad serijo bodo tako lahko nestrpno pričakovali šesti del sage, ostali pa si verjetno želijo, da bi se končala s tretjim filmom.

Ocena: 2/5

Izvirno objavljeno novembra 2008 v TV Večeru.