Režija: Karyn Kusama

Igrajo: Megan Fox, Amanda Seyfried, Johnny Simmons, Adam Brody, J. K. Simmons, Amy Sedaris

Telo lepe Jennifer je eden izmed mnogih filmov, ki so bili že napovedani za predvajanje v lanskem letu, nato pa brez razlage ali razloga izginili iz Kolosejevega in Tuševega sporeda. Razlog za to je najverjetneje dokaj medel uspeh filma v ZDA in skrb distributerja, da bi film prinesel izgubo. Glede na mnoge filmske zmazke, ki so vseeno prišli v kina v lanskem letu in ki prav tako niso dosegli uspeha v kinih v ZDA (Killshot, Hell Ride …), je ta odločitev sicer nekoliko nenavadna, a vsekakor v domeni lastnika pravic za predvajanje. A dovolj uvoda, lotimo se raje ocene filma.

Čeprav je Telo lepe Jennifer promoviran kot grozljivka z vampirsko seksi navijačico, gre dejansko za zgodbo o odraščanju, o dekletu, ki postaja ženska. Avtorica scenarija Diablo Cody (Juno, serija United States of Tara) se je očitno zgledovala po Stephenu Kingu, pri katerem najdemo tematiko odraščanja v skoraj vseh pomembnejših delih, tako grozljivkah (It), predvsem pa v nežanrskih romanih za katere je prejel tudi nekaj literarnih nagrad, denimo Stand by Me. Kljub temu Codyjeva ni zgolj kopija Kinga, saj uspe s premišljenim razpletanjem zgodbe, samosvojimi dialogi in precej humornim simbolizmom ponuditi precej več kot bi pričakovali od takšnega žanrskega izdelka. Žal je Codyjeva edina, ki ji to uspe. Ostale vpletene, režiserka in obe glavni igralki, namreč ne uspejo iz tega materiala narediti prepričljivega izdelka. Tako ima film cel kup pomanjkljivosti v neuravnoteženem dogajanju in argumentaciji dejanj večine likov, predvsem pa težave z neprepričljivo igro. Vsakomur je jasno, da je Megan Fox slavna in uspešna igralka predvsem zaradi svojega videza in sposobnosti tekanja proč od eksplozij, nikakor pa ni zmožna (vsaj ne brez pomoči zares dobrega režiserja ali režiserke) prepričljivo izgovarjati takšnih stavkov kot jih je v svojih dialogih Ellen Page v Juno. Ellen Page je pač ena izmed najboljših mladih igralk, Megan Fox pa pač ne.

Kljub pomanjkljivostim je film vsekakor vreden ogleda. Kot žanrski izdelek je pravzaprav nad povprečjem, vsaj kar se tiče nadgrajevanja s kontekstom in humorjem, še posebej pa je priporočljiv za najstnice in najstnike, saj prikaže povsem svež pogled na odraščanje in puberteto.

Napovednik in promocijski videi.

Prvič objavljeno na Filmosferi januarja 2010.

Žrtvovanje:

Vrnitev:

Mala malca:

Lezbični poljub:

Bazen:

Kaj je tako posebnega na Telesu lepe Jennifer? Za začetek je v glavni vlogi Megan Fox, trenutno ena najbolj vročih mladih igralk, scenarij pa je spisala oskarjevka Diablo Cody, znana po filmu Juno in seriji United States of Tara. Za nameček je v filmu še Amanda Seyfried iz Mamme Mie!, za kamero pa Karyn Kusama, ena najbolj akcijskih režiserk v Hollywoodu.

Zgodba je “preprosta”. Megan Fox igra naslovno Jennifer, navijačico, ki jo obsede demon in pod njegovim vplivom prične ubijati sošolce. Amanda Seyfried je njena najboljša prijateljica Needy, ki jo skuša ustaviti. Več pa naj spregovori napovednik:

In še Megan Fox o tem zakaj se ne smemo ukloniti pritisku vrstnikov:

Režija: Michael Bay

Igrajo: Shia LaBeouf, Megan Fox, Josh Duhamel, Tyrese Gibson, Peter Cullen, John Turturro

Transformerji so ogromni roboti, ki se spremenijo v vozila. Dobri Transformerji  se praviloma spremenijo v vozila ameriškega proizvajalca GM, zlobni pa v evropske avtomobile, forde, ali druge vrste vozil. Celoten film je  reklama za igrače, na katero je prilepljena akcijska zgodba v kateri roboti na Zemlji bijejo svoj starodavni boj, od katerega je odvisna tudi prihodnost človeštva. V to epsko bitko je vpletena še zgodba o mladem fantu, ki se ravno odpravlja na univerzo, kar služi lažji identifikaciji z dogajanjem.

Kot vsi filmi režiserja Michaela Baya je tudi ta epskih razsežnosti z veliko akcije in eksplozijami, posnet v slogu videospota. A kljub precej bolj dodelani zgodbi kot v prvem delu, je tudi to pot pogosto težko slediti dogajanju, saj so si roboti preveč podobni, da bi jih v obsežnih akcijskih scenah lahko razločil. Posledično gledalec opazuje zares neverjeten spopad, a lahko večinoma le ugiba kdo zmaguje. Zgodba tudi to pot vključuje precej komičnih elementov, med katerimi so nekateri zelo posrečeni (John Turturro), večinoma pa so banalni (robotsko prdenje).

Gledalcem, ki lahko sprejmejo premiso z ogromnimi vesoljskimi roboti, se tudi preostanek te zelo neumne in klišejske zgodbe ne bo zdel moteč, vendar pa je dobro vedeti v kaj se spuščate preden pustite v kinodvorani poltretjo uro (150 minut) svojega življenja.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu.