Režija: Martin Campbell

Igrajo: Mel Gibson, Ray Winstone, Danny Huston, Bojana Novakovic, Jay O. Sanders

Mel Gibson je sicer znan po celi seriji dobrih (in tudi takšnih nekoliko manj dobrih) kriminalk v katerih igra dokaj podoben lik neusmiljenega maščevalca (ali pa tak postane proti koncu filma). Smrtonosno orožje, Maščevanje, Odkupnina in nenazadnje Pobesneli Max so le nekateri izmed takšnih filmov. In čeprav ima Na robu teme podoben zaplet – kriminalist išče morilca svoje hčerke, za katerega sprva sumi, da je hotel ubiti njega – je film kar znaten korak pred večino trilerjev zadnjih nekaj let. Večina zahvale za to sicer ne gre (zmeraj) odličnemu Gibsonu, temveč režiserju Martinu Campbellu (Casino Royale), tudi avtorju originalne BBC-jeve serije iz osemdesetih, ki je služila za predlogo. Čeprav je film več kot polovico krajši od miniserije, je zgodba mojstrsko skoncentrirana, še boljše kot v lanskem, prav tako odličnem trilerju Državniške igre. Tempo se ne ustavlja, temveč le občasno upočasni za kak trenutek retrospektive, medtem ko dogodki in odkritja peljejo kriminalista v osrčje vse večje in smrtonosnejše zarote.

Na robu teme je preprosto odličen triler, ki gledalca posrka v dogajanje in ga cel čas drži korak pred tem (kot se v filmu izrazi skrivnostni svetovalec Cie Jedburgh), “da bi povezal a in b” ter prišel resnici do dna.

Odlomek iz filma:

Prvič objavljeno v Vikend magazinu februarja 2010.

Nemški režiser nam je v zadnjih dveh desetletjih prikazal nekatere izmed najbolj spektakularnih filmskih scen, ki jih kljub butasti zgodbi še zmeraj radi pogledamo. S tem mislimo predvsem Dan neodvisnosti (ki ga danes ponovno lahko vidimo na teve programu) in ekološki spektakel Dan po jutrišnjem, poleg njiju pa mu je uspelo posneti tudi par docela obupnih stvaritev in nekatere komaj znosne. Denimo Univerzalnega vojaka z Jean Claude Van Dammom, Patriota z Melom Gibsonom o ameriški vojni za neodvisnost in filmsko različico Godzille.

Emmerich je svojo filmsko kariero začel spektakularno že med študijem leta 1984, saj je bil njegov diplomski film, znanstveno-fantastičen Princip Noetove barke z milijonom takratnih mark najdražji študentski film v nemški zgodovini in kasneje tudi uspešno prodan v distribucijo v kar 20 držav. Zgodba se dogaja na vesoljski postaji, ki lahko nadzoruje vreme, poleg (za evropski film) neverjetno dodelane scene in učinkov pa film odlikuje tudi odličen tempo in dobra zgodba. Na slednje elemente je Emmerich po prihodu v ZDA očitno pozabil, čeprav je uspel posneti dva solidna ZF filma – Zvezdna vrata (s serijo Emmerich ni imel nikoli nobene veze) in Luna 44 (sicer najbolj nenamerno gejevski ZF film vseh časov).

Z prazgodovinskim spektaklom 10.000 pnš se je Emmerich podal v daljno preteklost, vendar bi bilo precej bolje, če tega ne bi storil, saj zgodbe preprosto ni uspel narediti zanimive, zato pa je toliko bolj navdušil njegov lanski apokapliptični film 2012. In to kljub vsem napakam. V prihodnje načrtuje dva večja projekta: nadaljevanje Dneva neodvisnosti v katerem se bodo vesoljci vrnili na Zemljo in filmsko predelavo kultne ZF serije knjig Isaaca Asimova Foundation.

Prvič objavljeno v TV Večeru leta 2007