Film Osebna prtljaga je ušel pod marsikaterim radarjem, saj ga je mogoče videti zgolj ob četrtkih zvečer v dvorani Slovenske kinoteke. In tam bo na sporedu do julija. To je odločitev režiserja Janeza Lapajneta, saj, kot je povedal, preveč ljubi svoje filme, da bi predvajanje prepustil multipleksom.

Ali drži, da je Nina Rakovec dobila vlogo tako, da je na avdiciji klofnila nazaj Tjašo Železnik?

Tega, da bodo kandidatke na avdiciji od Tjaše, ki je pri dogodku sodelovala kot že izbrana igralka, dobile klofuto, nisem povedal niti sodelavcema na avdiciji. Rad imam drzne ljudi. In Nina je svojo filmsko mamo nemudoma smelo klofnila nazaj. To vsekakor ne bi zadoščalo za vlogo, a s takojšnjim odzivom je dokazala, da je pri stvari, da je igralsko v situaciji, da sledi dogajanju. Precej pozneje je iz te izmenjave klofut nastal prizor v filmu.

In to je bila potem točno takšna reakcija, ki bi jo pričakovali od tega lika.

Nina je s tem položaj na avdiciji v trenutku obrnila, nato se je morala znajti Tjaša.

Na novinarski konferenci ob premieri na letošnjem Festivalu slovenskega filma ste rekli, da je za Slovence značilno, da smo za svoj klub od rojstva do smrti in da ta klub ni nikoli nič kriv. Kako se to odraža v Osebni prtljagi?

Najprej, ne želim pripadati nobeni ideološki skupini, kar je za agnostika verjetno razumljivo. Družina v Osebni prtljagi je mala celica, za katero skrbi mama Mojca, ki egoistično ščiti družino in njen zunanji videz. Nad Mojco in s tem nad rodbino pa še vedno na svoj način bdi njen oče Ignac. Osebna prtljaga je v prvi vrsti film o tukaj in zdaj, ne toliko o preteklih dogodkih, v Portorožu pa sem imel v mislih delitev na ideološka kluba, ki se med Slovenci vleče od 19. stoletja naprej. Tako povojni poboji kot kolaboracija imajo zavetje v svojih ideoloških družinah. Te skrbijo, da vse ostane v familiji, kot radi rečemo. Zločini se v družini lažje prikrijejo. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. In človek, ki noče pripadati nobeni ideološki skupini, je hitro izobčen. Saj poznate tisto, kdor ni z nami, je proti nam ali grozljivke o naših in njihovih, iz katerih se ne razvijejo nobene resne razprave o zgodovinskih zločinih. Celo zgodovinarji se sklicujejo na politične sisteme ali na nekdanje razmere, čeprav so za vsakim sistemom vedno stali konkretni ljudje. Kot za zločini stojijo konkretni posamezniki. (več …)

Kriminalka in osebna drama z odlično kinematografijo. Ocena: 4 od 5. Kriminalna drama.

Režija: Janez Lapajne

Igrajo: Nataša Barbara Gračner, Brane Završan, Tjaša Železnik, Grega Zorc, Nina Rakovec, Boris Cavazza

Za slovenski film pregovorno velja, da se preveč posveča socialnim in osebnim dramam, premalo pa zanimivim zgodbam. Osebna prtljaga dejansko uspe združiti oboje in zraven ponudi še osupljivo kinematografijo, odlično igro in družbeno kritiko. Žal film v zadnji tretjini izgubi precej tempa, kar nekoliko pokvari odličen vtis.

Zgodba se osredotoča na dokaj premožno in na videz srečno družino v kateri se začne idila krhati, ko sinovo dekle prične zapeljevati njegovega očeta. Njuna romanca privede do uničujoče katastrofe, ki se nikakor ne neha stopnjevati. Liki so dodelani in uspejo biti hkrati stereotipni in življenjski, k čemur pripomore tudi odlična igra. Najbolj izstopa Nataša Barbara Gračner v vlogi posesivne matere in uspešne podjetnice Mojce, ki proti koncu filma postaja vse bolj in bolj grozljiva. Kadri so pogosto postavljeni kot slike, bodisi portreti, bodisi krajine, ki nekaj kratkih trenutkov stojijo in se nato zaženejo v gibanje, kar (vsaj v prvi polovici filma) odlično določa tempo dogajanja in dodaja pavze, ko so potrebne. Glasba v filmu, povečini zborovska, je skrajno profesionalno izvedena ter mojstrsko vključena v dogajanje. (več …)