Režija: Goran Vojnović

Igrajo: Mustafa Nadarević, Boris Cavazza, Nina Ivanišin, Moamer Kasumović, Francesco Borchi, Peter Musevski, Nataša Tič Ralijan

Odlično posnet, vrhunsko odigran in z zgodbo, ki ima smisel in na pristen način obravnava pomembno in kontroverzno zgodovinsko obdobje. To je bržkone bil cilj filma Ljubljana je ljubljena izpred petih let, vendar se je režiser Matjaž Klopčič precej izgubil v nadrealističnih scenah in umetniškem pristopu. Mlad režiser in uspešen pisatelj Goran Vojnović teh težav nima, njegov po slovenskem mestu poimenovan film pa se drži trdno ustrojene in dobro razdelane zgodbe ter izpolni zgoraj naveden cilj. Zgodbo sicer pesti nekaj nedoslednosti in manjših lukenj, kakor tudi do neke mere neenakomerno razviti liki, a vsaj ni nedoslednosti, zmede in anahronizmov pri preskakovanju zgodbe med sedanjostjo in letom 1945. Iz vrhunske igralske zasedbe uspe Vojnoviću dobiti odlične rezultate, kar prav zares ni presenečenje, temveč le dokaz, da dobrih igralcev v Sloveniji ne manjka, težave filmov so drugje.

Piran/Pirano vsebuje mnoge stereotipe slovenskega filma, ki jih najdemo že vse od filma Na svoji zemlji (nevrotična osrednja junakinja, razumevanje doma), a mu jih uspe prikazati bolj naravno in predvsem manj patološko, kot so praviloma v slovenskih filmih  in literaturi. Rezultata je film, ki kljub temu, da sta glavna junaka Italijan in Bošnjak, ne bi mogel biti bolj slovenski.

Piran/Pirano si lahko ogledate v Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu oktobra 2010.

Režija: Ron Clements in John Musker

Glasovi: Zala Đurić Ribič, Kristina Bordner, Daniel Bavec, Valter Dragan, Mitja Šedlbauer, Branko Đurić, Nataša Tič Ralijan, Branko Završan, Vita Mavrič

Tiana je revno dekle iz New Orleansa, ki si vso življenje prizadeva izpolniti sanje svojega pokojnega očeta in odpreti svojo restavracijo. Zato gara po dve izmeni kot natakarica, saj verjame, da je za dosego ciljev potrebno trdo delo. Njeno nasprotje je princ Naveen, ki vidi življenje skozi glasbo in zabavo, a si mora najti nevesto, saj ga je družina prenehala preživljati. A zlobni vudu čarovnik dr. Facilier ga pretenta in spremeni v žabo. Ko žabec Naveen zagleda Tiano, ki je za pusta preoblečena v princesko, misli, da ga bo, kot v pravljici, poljub spremenil nazaj v človeka, a zgodi se ravno obratno – Tiana postane žaba. Tako se morata skupaj odpraviti na pustolovščino, da bi se rešila.

Film je delo istih avtorjev kot Aladdin, kar je bila eden izmed zadnjih zares dobrih klasičnih Disneyjevih risank, in mestoma tudi nekoliko spominja nanj. Vseeno je treba pohvaliti zelo pozitivno sporočilo filma in odlično glasbo, ki je tudi v slovenščini zelo dobro odpeta (Vita Mavrič, Mitja Šedlbauer), kar to risanko postavlja pred večino podobnih izdelkov. Predvsem pa je čudovito ponovno videti risanko narejeno s klasično, ročno tehniko, kar filmu doda še večji čar kot magični New Orleans.

Glasovi: Gašper Jarni, Polona Juh, Sebastjan Cavazza, Nataša Tič-Ralijan, Pavle Ravnohrib.

Povest o Desperauxu ima za predlogo preko 200 strani debelo pravljico, ki jo je leta 2003 spisala Kate DiCamillo. Risanka traja 90 minut. Kot je mogoče sklepati, so pri predelavi morali zgodbo skrčiti. Zelo skrčiti. Tako skrčiti, da je pri ogledu risanke povsem mogoče sklepati, da so se avtorji odločili raje vzeti elemente iz par uspešnih risank in pustiti zgodbo ob strani. Tako ima glavni junak, mišek Desperaux ogromna ušesa s katerimi lahko leti kot slon Dumbo, stranska zgodba pa vključuje podgano, kuharja in juho.Pravzaprav razdelitev na glavno in stranske zgodbe ne drži najbolj, saj je dogajanje tako zavozlano, da bi se brez naslova težko odločili, da je Desperaux sploh glavni junak. Vsaj po prve pol ure. Takrat namreč spremljamo podgano Roscura, ki prispe v mesto in pade kraljici v juho, zaradi česar gospa umrejo. Kralj prepove podgane in juho, kar spravi ljudi (in vreme) v depresijo. Iz katere jih nato rešuje Desperaux, mišek, ki ne zna biti boječ in raje bere knjige kot da bi jih jedel. In potem je tukaj še cel kup drugih likov in njihovih zgodb.

Čeprav zelo lepo, pravljično animiran film s čudovitim napovednikom in v osnovi zanimivimi liki, je Povest o Desperauxu grozljivo dolgočasen, nepovezan in brez pravega smisla. Prav škoda lepih risb.

Ocena: 2 od 5

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu februarja 2009