Režija: Steven Spielberg

Igrajo: Jamie Bell, Daniel Craig, Toby Jones, Simon Pegg, Andy Serkis, Nick Frost, Cary Elwes, Daniel Mays, Tony Curran

Priredbe vêlikih del literature so običajno razlog za zaskrbljenost, tudi kadar se jih loti tako prekaljen režiser, kot je Steven Spielberg. In to čeprav mu pomaga Peter Jackson in so scenarij napisali trije trenutno bržkone najboljši britanski scenaristi, Steven Moffat (Parčkanje, Doctor Who), Edgar Wright (Noč neumnih mrtvecev) in Joe Cornish (Attack the Block). A Hergéjev Tintin se zaradi kombinacije edinstvenih ilustracij in napetih zgodb zdi usojen svojemu osnovnemu mediju (in morda še risankam), animacija s tehniko motion capture pa je že večkrat razočarala (npr. Beowulf).

Že nekaj minut po prvem kadru postane jasno, da gledamo enega najboljših filmov leta in da so bile skrbi odveč. Spielberg se pokaže v svoji najboljši luči, ko (korenito nadgrajeno, a vseeno pristno) zgodbo zapleta in razpleta, pušča prostor humorju in poskrbi za vizualno osupljivost, pri tem pa niti za trenutek ne pozabi na srčnost. Tintin je film, ki v sklopu režiserjevega opusa sodi ob bok pustolovskim klasikam, kot so Iskalci izgubljenega zaklada, Indiana Jones in zadnji križarski pohod, Jurski park in E.T. Skratka, film za vse generacije in eden boljših razlogov za obisk kina v tem letu.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.

Režija: Greg Mottola

Igrajo: Simon Pegg, Nick Frost, Kristen Wiig, Seth Rogen, Jason Bateman, Bill Hader, Sigourney Weaver, Jane Lynch

Angleška ZF navdušenca se po obisku konvencije ComicCon z avtodomom odpravita na potovanje po ZDA, ko sredi puščave v Nevadi pobereta čisto pravega vesoljca na begu pred FBI. Osnovni zaplet je več kot zanimiv, predvsem ker ZF navdušenca igrata Simon Pegg in Nick Frost, glavna igralca komičnih uspešnic Noč neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead) in Vroča kifeljca (Hot Fuzz), vesoljcu Paulu glas posodi komik Seth Rogen (Zeleni sršen, Komiki, Napumpana), za kamero pa je Greg Mottola, režiser ene najuspešnejših komedij zadnjih let, Super hudo (Superbad).

O zbranem talentu ni dvoma, a kakšen je rezultat? Zelo velik del humorja temelji na referencah na kultne filme, vendar ne skrbite, če niste ravno odraščali v jami, jih bo večina zvenela znano. Liki so prepričljivi in všečni, odnos med glavnima junakoma (Frost in Pegg) pa je enako pristen in odštekan kot v njunih prejšnjih sodelovanjih. Predvsem pa navdušuje, da se jima uspe preostanek zasedbe povsem naravno priključiti, kot da bi tudi oni pred Paulom z njima posneli že celo vrsto filmov.

Paul je dobro narejen in zabaven film, ki bo nedvomno navdušil mnoge, a se v nasprotju s prejšnjimi podvigi Pegga, Frosta in Mottole, preveč ukvarja z refleksijo na popkulturne reference, da bi lahko ustvaril nove.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik:

Režija: Richard Curtis

Igrajo: Bill Nighy, Kenneth Branagh, Phillip Seymour Hoffman, Nick Frost, Gemma Arterton.

Richard Curtis, režiser in scenarist Rock’n'roll priratov, je eden najboljših britanskih avtorjev komedij, saj je spisal denimo Černega gada, Gospoda Fižolčka, Našo vikarko, Štiri poroke in pogreb in seveda Pravzaprav ljubezen, ki ga je tudi režiral. Z Rock’n'roll pirati se vrača v podobno razdrobljeni zgodbi, vendar mu žal ne uspe doseči enako enovite in zanimive zgodbe.

Sama zgodba delno temelji na resničnih dogodkih – v šestdesetih so v Veliki Britaniji obstajale piratske radijske postaje, ki so oddajale rokenrol glasbo iz ladij v mednarodnih vodah. Kot bi od Curtisa pričakovali, so prav vsi liki odlični in zabavni, vendar pa jih je preveč, da bi se lahko katerikoli med njimi zares razvil.

Posledično je film površen in z več kot dvema urama hkrati tudi razvlečen, kar je past, ki se ji je Curtis odlično izognil v Pravzaprav ljubezen in Štirih porokah in pogrebu, to pot pa je zakorakal naravnost vanjo. Glede na njegove izkušnje iz televizije, bi to zgodbo lahko bistveno bolje predstavil skozi miniserijo, saj bi liki tako dobili dovolj prostora, da bi lahko zares zaživeli.

Čeprav celotna zasedba odlično opravi svoje delo, pa je treba izpostaviti oskarjevskega nominiranca Kennetha Brannagha, ki je v antagonistični vlogi ministra za komunikacije uspel pokazati eno svojih najboljših in najbolj komičnih vlog doslej.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.