Igralci, ki so bili letos v dobri formi: George Clooney, Leonardo DiCaprio in Robert Downey Jr. Čeprav si letos nobeden izmed njih najverjetneje ne bo prislužil nominacije za oskarja, kaj šele glavne nagrade, pa so vsi trije to leto večkrat dokazali, da so v odlični formi.

Clooneyja smo lahko gledali v kar treh filmih: Možje, ki strmijo v koze, V zraku in Američan, poleg tega pa je posodil glas g. Lisjaku v filmu Fantastic Mr. Fox, ki ga pri nas žal nismo videli.

Leonardo DiCaprio je v dveh vlogah dokazoval, da ne more preboleti pokojne žene, najprej kot ujetnik nevarnega otoka v Zloveščem otoku, nato pa še kot tajni agent za sanje v Izvoru.

Robert Downey Jr. je v zadnjih letih doživel pravi preporod. Letos nam je prinesel Sherlocka Holmesa, drugo dozo Iron Mana in se za konec še izkazal v komediji Draga, počakaj, sem na poti.

ŠTIRJE MUŠKETIRJI

Zvezdniki pa so bili tudi režiserji, ki so kljub slavi in preteklim uspehom letos svoj uspeh še povečali.

David Fincher je uspel v Socialnem omrežju iz zgodbe o nadutem multimiljarderju narediti neverjetno hiter, zanimiv in celo čustven film.

Christoper Nolan nas je z Izvorom popeljal v popolnoma nove svetove in dokazal, da sta bili uspešnici, kot sta Memento in Vitez teme, samo priprave na nekaj večjega.

Sylvester Stallone s Plačanci ni naredil dobrega filma, je pa naredil vsaj zabavnega, medtem ko se je Michael Moore s filmom Kapitalizem: Ljubezenska zgodba precej približal Bovlingu za Columbine.

ŽENSKE ZADEVE

Letošnje leto je bilo prijaznejše do ženski vlog kot 2009, a zvezdnice so bile vseeno bolj v ozadju. Izjemi sta Angelina Jolie v akcijskem trilerju Salt in Sandra Bullock v The Blind Side za katero je dobila tudi oskarja. Žal tega filma pri nas nismo videli. Precej uspešnejše so bile mlade igralke.

ZVEZDA JE ROJENA

Prodor leta: Carey Mulligan, Gemma Arterton in Aaron Johnson

Pred letom dni za te tri mlade britanske igralce skorajda še nismo slišali, a letos so nas kar naenkrat prepričali v odmevnih glavnih vlogah, Carey Mulligan pa si je s  Šolo za življenje prislužila celo nominacijo za oskarja. Manj opazne, a vseeno odlično izvedene vloge je imela tudi v Wall Street: Denar nikoli ne spi, Državnih sovražnikih in Bratih, marca pa jo lahko pričakujemo v ZF drami Ne zapusti me nikdar.

Aaron Johnson je v Nowhere Boy: Zgodba o Johnu Lennonu prikazal, kakšen naj bi bil slavni Beatle kot razvajen in čustveno nestabilen najstnik. Še bolj nestabilen je bil njegov lik v Klepetalnici, v kateri je manipuliral s čustveno labilnimi najstniki, v Kick-Ass (ki ga pri nas žal nismo videli) pa je upodobil zmedenega in (dobesedno) lomljivega fanta, ki se odloči postati superjunak.

Gemme Arterton se od lani sicer lahko spomnimo kot Bondovega dekleta s katerim Bond ni spal, ker je prehitro umrla. Ta motiv je nadaljevala tudi v dveh letošnjih akcijskih spektaklih – Spopadu titanov in Perzijskem princu (čeprav je v obeh na koncu vnovič oživela), po robu smrti pa je hodila tudi v neodvisni britanski grozljivki Izginotje Alice Creed, ki je pri nas prav tako nismo videli. Je pa zato v Tamari Drewe dokazala, da ni zgolj lepo dekle, temveč tudi dobra igralka.

JUTRI NIKOLI NE UMRE

Glavna igralca romantične grozljivke Spusti me k sebi, ki ravno zadnji teden v letu začenja pot po naših kinematografih, sta  letos že prepričala, Kodi Smit-McPhee v Cesti, Chloe Moretz za v zgoraj omenjenem Kick-Ass.

Pozor v prihodnje: Mia Wasikowska in Saoirse Ronan

Letošnje leto je bilo prijazno do novih obrazov v glavnih vlogah in čeprav se morata še dokazati, velja biti v prihodnje pozoren tudi na Mio Wasikowsko, Alico v Čudežni deželi, in Saoirse Ronan, glavno igralko filma V mojih nebesih.

NE JOČI, PETER

Solzava odraščanja najstniških zvezdnikov
Trpeli  smo še bolj, kot smo pričakovali: Miley Cyrus v Poslednji pesmi

Bolje kot smo pričakovali: Zac Efron v Charlieju in Robert Pattinson v Ne pozabi me

DO KONCA IN NAPREJ

Pomanjkanje novih zgodb je precejšnja težava Hollywooda, ki prinaša kopico nadaljevanj in ponovnih zagonov. In 2010 ni bilo nič drugače.

Reciklaže, ki so nas razveselile: Sherlock Holmes, A-ekipa, Robin Hood, Alica v Čudežni deželi

Reciklaže, ki so razveselile samo studio: Karate Kid, Mora v ulici Brestov, Spopad titanov, Čarovnikov vajenec (nadaljevanja večine so že v pripravi)

Reciklaže, ki so povsem zgrešile: Volkodlak

Nadaljevanja, ki niso bila potrebna: Nevidno zlo: Drugi svet, Wall Street: Denar nikoli ne spi, Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje, Njuna družina

Nadaljevanja, ki bi morala biti prepovedana: Alvin in veverički 2, Seks v mestu 2, Žaga VII 3D

Nadaljevanja, ki so ponudila pričakovano: Shrek za vedno, Odpleši svoje sanje v 3D, Harry Potter in Svetinje smrti, Paranormalno 2, Mrk, Iron Man 2

Nadaljevanja, ki so nadgradila predhodnike: Predatorji, Svet igrač 3

CESARSTVO ČUTIL

Po revolucionarnem Avatarju je bilo pričakovati, da bo 2010 leto 3D, in žal je res bilo tako. Kar naenkrat smo doživeli pravo poplavo 3D filmov, pri čemer pa je 3D zares prinesel nekaj novega zgolj pri risankah, medtem ko je bila večina igranih filmov le predelanih v 3D, brez kakršnekoli dodane vrednosti. No, razen dodatne vrste v Koloseju in dodatnega dobička filmskih studiev.

Ko te 3D svet potegne vase: Kako izuriti svojega zmaja, Svet igrač 3, Jaz, baraba, Megaum, Tron: Zapuščina

Dimenzija gor ali dol: Oblačno z mesnimi kroglicami, Alica v Čudežni deželi, Shrek za vedno, Spopad titanov,  Zadnji gospodar vetra, Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje

3D namesto zgodbe: Ulični ples 3D, Odpleši svoje sanje v 3D, Nevidno zlo: Drugi svet

Ko je še druga dimenzija odveč: Mačke in psi: Maščevanje gospe muce 3D,  Žaga VII 3D

KAKO ZELENA JE BILA MOJA DOLINA

Morda se sliši nenavadno, a slovenski film je v letu 2010 zares zasijal. Gremo mi po svoje je zaznamoval generacijo mladih najstnikov in postal kulturna referenca, ki jih bo spremljala vse življenje. Po drugi strani je Oča čudovita osebna drama, film, ki te povleče vase in ne izpusti, Piran/Pirano pa kompleksen film o različnih pojmovanjih doma, pripadnosti in sožitja nacionalnih kultur. Hkrati je prvega pol leta v Kinoteki igrala še Osebna prtljaga, Slovenka pa žela uspehe po festivalih v tujini.

DVOJNA IGRA

Film odzvanja zeitgeist družbe in v času globalne recesije morda ni nenavadno, da so si številni popularni filmi vzeli za izhodišče potovanje v virtualni/sanjski/domišljijski svet (Izvor, Alica v Čudežni deželi, Tron: Zapuščina, Igričar, Scott Pilgrim proti vsem, Charlie, V mojih nebesih …). A za mnoge spodnje podvojene teme bi težko rekli, da kakorkoli odsevajo družbeno realnost ali kaj podobnega. No, morda pa le potrebujemo nekaj več časovne distance.

Lepotice, ki se odločijo za umetno oploditev: Jennifer Aniston v Zamenjavi in Jennifer Lopez v Rezervnem načrtu

Zlobneži, ki želijo postati dobri: Gru v Jaz, baraba in Megaum v Megaumu

Pohod skozi postapokaliptično pustinjo: Cesta in Knjiga odrešitve

Legenda o Perzeju: Percy Jackson in olimpijci – kradljivec strele in Spopad titanov

Ples v 3D: Ulični ples 3D, Odpleši svoje sanje v 3D

O dekletu, ki se zaljubi v tajnega agenta: Morilci, Kot noč in dan

Elitne skupine specialcev: A-ekipa, Plačanci

OD GROBA DO GROBA

2010 ni bilo dobro leto za komedije. Romantične so bile povečini slabe, brez izstopajočih likov in humorja. Odrasli, letošnji izgovor igralcev za plačan dopust, je bil bistveno slabši kot lanske Počitnice za odrasle. Preverjeno smešni komiki, kot so Will Ferrell (Rezervna policista), Steve Carell (Butec na večerji) in Zach Galifianakis (Draga, počakaj, sem na poti) so nas sicer nasmejali, a teh filmov se najverjetneje ne bomo dolgo spominjali. A v tem letu so komedijo rešili akcionerji. Plačanci, zvezdniški eksplozivni spektakel pod taktirko Sylvestra Stallona, A-ekipa Joa Carnahana in Mačeta Roberta Rodrigueza so v osnovi nasilni filma z mnogimi eksplozijami in pretepi. Vendar pa je akcijski element potenciran prek vseh meja banalnosti in tako daleč od realizma, da gledalcu ne preostane drugega kot smeh. In to veliko smeha.

DESET ZAPOVEDI

Drama: Socialno omrežje

ZF: Izvor

Kriminalka: Dekle z zmajskim tatujem

Grozljivka: Hibrid

Dokumentarec: Mož, ki je premagal Amazonko

Mladinski film: Gremo mi po svoje

Romanca: Greva

Melodrama: Mati in hči

Risanka: Svet igrač 3

ZGODILO SE JE ČISTO BLIZU VAS

Ob skorajda 150 filmih, ki so letos prišli v naše kinematografe ni čudnega, da nekateri kar zbežijo mimo. Prišli so k nam, a po krivici ostali prezrti:

Zlovešči otok (Shutter Island): psihološki triler z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi in v režiji Martina Scorseseja.

Scott Pilgrim proti vsem (Scott Pilgrim vs. the World): komedija, ki je najbližje svetu računalniških iger, čeprav se niti za trenutek ne zdi kot igra. Mojstrski kolaž Edgarja Wrighta.

Na robu teme (Edge of Darkness): temačen triler z Melom Gibsonom v eni boljših vlog njegove kariere.

Osebna prtljaga: lanski zmagovalec Festivala slovenskega filma je odlična kriminalka in družinska drama v enem, a predvajana zgolj v Kinoteki.

Zblazneli (The Crazies): zares spodobna grozljivka.

Zelena cona (Green Zone): akcijski triler o iraški vojni v katerem Matt Damon odkrije zakaj v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje. Režija Paul Greengrass.

Zletelo je mimo Slovenije:

The Town

Fantastic Mr. Fox

The Blind Side

Kick-Ass

Moon

NEOPROŠČENO

Vsako leto se pojavi nekaj filmov, ki so prav zares žaljivi. Letošnji prvaki so poleg inteligence gledalcev uspeli užaliti še naslednje:

Alvin in veverički 2: ušesne bobniče, moralo, ameriški šolski sistem, koherenco v zgodbi

Seks v mestu 2: ženske, geje, arabski svet, New York, Lizo Minnelli, Beyoncé

Marmaduke: slovenščino, Slovenijo, živali, ljudi, trak na katerega so ga posneli

Najbolj gledani filmi v Sloveniji (po številu gledalcev)

1. Avatar – 165.824 *
2. Gremo mi po svoje – 139.630 **
3. Shrek za vedno (Shrek Forever After) – 128.712
4. Alvin in veverički 2 (Alvin and the Chipmunks 2) – 107.361
5. Robin Hood – 72.761

Najbolj uspešni filmi v ZDA (po zaslužku v milijonih dolarjev)

1. Avatar: 749 (skupaj z lanskim letom)
2. Svet igrač 3 (Toy Story 3): 415
3. Alica v Čudežni deželi (Alice in Wonderland): 334
4. Iron Man 2: 312
5. Mrk (The Twillight Saga: Eclipse): 300
6. Izvor (Inception): 292

*Film je prišel v kina lani, to je njegov letošnji zaslužek
** Film je še na sporedu, to je številka za predzadnji teden v letu.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2010.

Ali drži, da je Nina Rakovec dobila vlogo tako, da je na avdiciji klofnila nazaj Tjašo Železnik?

Tega, da bodo kandidatke na avdiciji od Tjaše, ki je pri dogodku sodelovala kot že izbrana igralka, dobile klofuto, nisem povedal niti sodelavcema na avdiciji. Rad imam drzne ljudi. In Nina je svojo filmsko mamo nemudoma smelo klofnila nazaj. To vsekakor ne bi zadoščalo za vlogo, a s takojšnjim odzivom je dokazala, da je pri stvari, da je igralsko v situaciji, da sledi dogajanju. Precej pozneje je iz te izmenjave klofut nastal prizor v filmu.

In to je bila potem točno takšna reakcija, ki bi jo pričakovali od tega lika.

Nina je s tem položaj na avdiciji v trenutku obrnila, nato se je morala znajti Tjaša.

Na novinarski konferenci ob premieri na letošnjem Festivalu slovenskega filma ste rekli, da je za Slovence značilno, da smo za svoj klub od rojstva do smrti in da ta klub ni nikoli nič kriv. Kako se to odraža v Osebni prtljagi?

Najprej, ne želim pripadati nobeni ideološki skupini, kar je za agnostika verjetno razumljivo. Družina v Osebni prtljagi je mala celica, za katero skrbi mama Mojca, ki egoistično ščiti družino in njen zunanji videz. Nad Mojco in s tem nad rodbino pa še vedno na svoj način bdi njen oče Ignac. Osebna prtljaga je v prvi vrsti film o tukaj in zdaj, ne toliko o preteklih dogodkih, v Portorožu pa sem imel v mislih delitev na ideološka kluba, ki se med Slovenci vleče od 19. stoletja naprej. Tako povojni poboji kot kolaboracija imajo zavetje v svojih ideoloških družinah. Te skrbijo, da vse ostane v familiji, kot radi rečemo. Zločini se v družini lažje prikrijejo. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. In človek, ki noče pripadati nobeni ideološki skupini, je hitro izobčen. Saj poznate tisto, kdor ni z nami, je proti nam ali grozljivke o naših in njihovih, iz katerih se ne razvijejo nobene resne razprave o zgodovinskih zločinih. Celo zgodovinarji se sklicujejo na politične sisteme ali na nekdanje razmere, čeprav so za vsakim sistemom vedno stali konkretni ljudje. Kot za zločini stojijo konkretni posamezniki.

Povedali ste že, da ne pripadate nobeni ideološki skupini. Kaj pa športno?

Vsak ima svoje simpatije. V tem tednu vemo, kje so bile naše kolektivne nogometne. Logično je, da si želimo, da bi bile naše reprezentance uspešne, ker nam to vliva prepotrebno samozavest. Ni pa pogoj, da so športniki naši, da postanejo moji. Spoštujem tiste, ki premorejo značaj. Držim pesti za samostojno Tino Maze in za Anžeta Kopitarja, kot sem jih prej za Križaja, Svetovo, Zahoviča in Otteyjevo, a uživam tudi v Federerjevi teniški eleganci in ob suverenih tekih Usaina Bolta, kot sem nekoč užival ob Borgovih in Stenmarkovih dosežkih, ob Platinijevih golih … Rad vidim Barcelonino žogo v Realovi mreži, še raje pa svoja sinova pri prvih teniških zamahih ali pri smučarskih zavojih. Nisem pa fanatičen športni navijač. Sem strasten navijač avtorske kinematografije. To je klub, ki mu pripadam.

Na omenjeni tiskovni konferenci ste tudi rekli, da želite snemati slovenske filme. Lahko to pojasnite?

Naj Slovenci snemamo filme o življenju v iglujih, če jih ne gradimo? Kaj mislite, zakaj pri nas ne snemamo filmov o ljudeh, ki pobijajo tjulnje? Preprosto, ker Slovenci skozi zgodovino niso pobijali tjulnjev ampak sami sebe. Pobijali so se med seboj, drug drugega ali individualno. Najmanj nenavadno je, da se rekorderji v samomorih vedno znova sprašujejo, zakaj tukajšnja umetnost govori o samomorih in o drugih naših olimpijskih disciplinah. Če bi našim stiskam in šibkostim gledal skozi prste, bi svojim filmom in svojim gledalcem delal medvedjo uslugo. Filmsko platno mora, tako kot odrske deske, zrcaliti človeka, ne pa prostovoljnih kretenov. V času, ko smo obkoljeni s televotingom, z nakupovalno bebavostjo, s kmetijami – pa ne s tistimi klenimi, toplimi in dostojanstvenimi, so srečanja s senzibilnostjo še toliko bolj dragocena. In tukajšnja avtorska senzibilnost lahko govori o tukajšnjem človeku. Le tako bo nagovorila tudi človeka nekje zunaj.

Pravite, da je tema vašega filma pomanjkanje sočutja, ki ga opazite v družbi. Kje konkretno?

Recimo v tem, da radi iščemo krivdo pri žrtvah ali jo celo valimo nanje. Veste, žrtvam je vseeno, ali jim nekdo naredi nekaj v dobri veri ali iz zlobe, vseeno jim je, če njihovi rablji menijo, da imajo prav. Moja prababica je rekla: »Vsak ima svoj prav. Čez prav ga pa ni.«

Ali menite, da bi lahko k večjemu sočutju pripomogli s filmi?

Filmski avtorji nimamo moči, da bi popravljali ljudi, kaj šele cel svet. To tudi ni naša naloga. Uspeh je že, če uspemo pridržati zrcalo ali ljudi pripravimo do tega, da po filmu o nečem razmišljajo. Želim si, da bi šel gledalec iz kina drugačen, kot je vstopil, kar pa ne pomeni, da želim spreminjati ljudi. Tisti, ki bi radi spreminjali svet, so vedno nevarni. Zato raje dopuščam možnosti. S filmi ne želim povedati, kakšen mora biti človek, ampak kakšen je lahko. V dobrem in slabem.

V filmu Osebna prtljaga ni psovk. Namenoma?

Namenoma, a ne zato, ker bi bil puritanec. Na Slovenskem obstaja butalska navada – ljudstvo se krohota ob vsaki psovki v filmih. Že ta ugotovitev ni bila psovkam v prid, a pomembnejše je bilo spoznanje, da kadar gre v življenju zares, ni prostora za psovke. Takrat ljudje izbiramo besede in predvsem molčimo. Nič nimam proti psovkam, v mojih prvih dveh celovečercih jih je kar nekaj, sploh v Šelestenju, kjer so bili prizori zanje primerni. V ekstremnih situacijah, ki se dogajajo v Osebni prtljagi, bi psovke, kar zadeva ustvarjanje filma, pomenile ubiranje lažje poti. S psovkami zlahka zgradiš odnos, pokažeš da je nekdo jezen in podobno, tokrat pa sem se odločil za težjo pot. Na njej ostajam tudi v prihodnje.

Za snemanje ste uporabljali kamero Red One. Če se ne motim, ste prvi v Sloveniji, ki ste to naredili?

Osebna prtljaga je prvi evropski film, ki se je snemal s to kamero. Ni pa prvi, ki je bil z njo posnet, ker smo snemali v več letnih časih. Naš prvi snemalni dan je bil prvi snemalni dan evropskega filma s to kamero. Kot zanimivost, von Trierjev Antikrist je bil posnet z enako kamero.

Red One je pravzaprav najsodobnejša tehnologija. Ali tako podrobno spremljate tehnologijo, da ste se odločili zanjo?

Tehnologija me nikoli ni privlačila, v bistvu me silno dolgočasi. Z njo se ukvarjajo drugi, ki o njej vedo vse. Od Kratkih stikov naprej imam v dunajskem laboratoriju isto ekipo kot Michael Haneke. Julija je ta ekipa vzporedno delala kinematografski kopiji Belega traku in Osebne prtljage. Haneke, ki prav tako raje posega po novejših tehnologijah, je pred tem v Cannesu predstavil le digitalno različico svojega filma. Nimam razlogov, da bi se ob takšnih mojstrih zmrdoval nad novimi tehnologijami, ki so dostopnejše, okretnejše in gospodarnejše od starejših. Omogočajo takojšen pregled posnetega gradiva, predvsem pa so avtorju prijazne. Primerne so za moj način dela z igralci. Novejša snemalna tehnika se prilagaja režiserju in ne obratno. To je vse, kar lahko povem o tehnologijah.

Ne uporabljate storyboardov?

Ne, ker režiram sproti, improviziram. Tudi snemalnih knjig ne potrebujem. Na akademiji sem jih pisal, ker sem jih moral, ampak se jih potem nisem držal. Česar ni nihče opazil… Zdaj za snemalno knjigo ne vidim nobenih razlogov. Nisem plačan, da bi jo pisal in ne vem, zakaj bi porabil mesec ali dva za ubadanje z njo za projekt, ki morda ne bo dobil zelene luči. Pa tudi če dobiš denar od države, te v pogojih slovenske kinematografije še vedno čaka kup improviziranja. Ni težko režirati po snemalni knjigi, to zmore vsak. Snemalna knjiga je mit filmsko polpismenih mešetarjev. Kaj pomaga snemalna knjiga v režiserjevih rokah, če ta filma nima v glavi. Skušam ostajati na preži za naključji. Lahko oplemenitijo celoto, če jih opazim in presodim, da sodijo v film, ki ga režiram. Delam z ekipami, ki so sposobne slediti sprotnim spremembam. Zelo težko sodelujem z ljudmi, ki slepo sledijo prvotnemu načrtu. Ovirajo mojo avtorsko svobodo, pa še dolgočasijo me.

Kako to, da ste se odločili za distribucijo skozi Kinoteko, kjer je po ena predstava na teden? Kako se to zaenkrat obnese v smislu števila gledalcev?

Dvorana je vedno zelo dobro zasedena. Slovenska kinoteka je tehnično ustrezen, dostojen in spokojen prostor, v katerem gledalec zbrano sledi filmu, kar je paradoksalen, a čudovit predpogoj, da film po ogledu lahko pride za njim.

Kako pa nameravate predstaviti film publiki izven Ljubljane?

Osebna prtljaga tudi izven prestolnice ne bo šla v kinematografe ampak na nekakšno turnejo po Sloveniji, kjer se bo predstavila na visokoločljivih digitalnih projekcijah. Dogovarjamo se s kulturnimi domovi in z drugimi primernimi prostori. Film bo v posameznem kraju dan ali največ dva, odvisno od števila šolskih projekcij, ki bodo potekale čez dan.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu novembra 2009.