Režija: James L. Brooks

Igrajo: Reese Witherspoon, Paul Rudd, Owen Wilson, Jack Nicholson, Kathryn Hahn, Mark Linn-Baker, Lenny Venito

Reese Witherspoon igra Liso, profesionalno igralko softballa, ki jo odslovitev iz ameriške državne ekipe prisili v razmislek o življenju. In kot je značilno za romantične komedije , se ravno v tem času v njenem življenju pojavita dva snubca, uspešen igralec bejzbola Matty (Owen Wilson) in pozitivni George (Paul Rudd), ki pa se mu je prav tako kot Lisi ravno sesul ves svet.

Ta prijetna romantična komedija z živahnimi in konsistentnimi liki je naletela na precej deljena mnenja. Deljena v smislu, da večini ni bila všeč. Pogost očitek kritikov in splošne publike je, da se z liki ni mogoče poistovetiti, zato njihove težave niso prepričljive, film pa je posledično dolgočasen. Režiser in scenarist James L. Brooks je sicer avtor uspešnih TV serij in filmov kot so Simpsonovi in Taxi ter Bolje ne bo nikoli (As Good As It Gets), in tudi za ta film bi težko dejali, da je strel v prazno. Seveda pa je identifikacija z liki zmeraj v očeh gledalca in tako je težko reči ali vas bo ta film prepričal.

Vseeno pa je Brooksu in ekipi treba priznati všečne dialoge, za romantično komedijo zadnjih let skoraj nepredstavljivo kakovostno igro in odličen izkoristek najbolj tipiziranih vlog vseh štirih glavnih igralcev, vključno z Jackom Nicholsonom.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik:

Režija: Jay Roach

Igrajo: Steve Carell, Paul Rudd, Stephanie Szostak, Jemaine Clement, Zach Galifianakis, Lucy Punch, Bruce Greenwood

Pred Timom je zelo lepa prihodnost – ima prijetno, lepo, pametno in uspešno dekle, ki še ni sprejela (a tudi ne zavrnila) njegove snubitve in dobro službo z možnostjo napredovanja. A to je povezano s povabilom na ekskluzivno večerjo pri šefu, kamor bi naj pripeljal največjega čudaka, ki ga lahko najde.

Ko že razmišlja, da bi odklonil povabilo, z avtom povozi Barryja, dacarja z nenavadnim hobijem – oblikovanjem nagačenih miši v slavna umetniška dela, oziroma “mištrovine” kot jih sam imenuje. A Barry ni tako nedolžen kot je videti; v enem samem dnevu uspe v sklopu nesrečnih naključij in nerodnosti skorajda uničiti Timovo življenje.

Komedija temelji na neumnih in neugodnih situacijah in režiser Jay Roach (Austin Powers, Njeni tastari) je precej dober v ustvarjanju tistega napol morečega, napol histerično smešnega vzdušja, ko gre vse narobe in vsak izmed likov v sceni uspe reči in narediti najbolj napačno stvar. A pri tem je ključno ujeti pravo razmerje in tega film pogosto ne uspe zagotoviti. Tako je povečini sicer smešen in ima precej dobrih trenutkov, vseeno pa film kot celota ne deluje; liki niso povsem dodelani in njihove zgodbe niso verjetne, tako da na koncu ostane nekaj smešnih situacij in med njimi veliko praznine.

Na sporedu v  Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikendu septembra 2010.

Igrajo: Paul Rudd, Jason Segel, Rashida Jones, Jamie Pressley, Jon Favreau.

Stari, rad te imam je ena boljših odraslih komedij zadnjega časa, pri čemer “odraslo” ne pomeni, da ni na trenutke tudi povsem otročja. Ali pa vsaj najstniška. Glavni junak Peter se zave, da pravzaprav nima prijateljev in za skorajšnjo poroko bi pravzaprav potreboval enega za pričo. Tako se prične iskanje, ki je pravzaprav znatno napornejše kot iskanje dekleta, nakar spozna Sydneyja, s katerim se izjemno ujameta. A zaradi tega novega prijateljstva prične kmalu trpeti Petrovo razmerje z njegovo zaročenko.

Pri tovrstnih komedijah je dokaj običajno, da je zgodba predvsem ogrodje na katerega so obešene šale, neprijetne, a smešne situacije ter zaključek v katerem se vsi naučijo pomemben življenjski nauk. In Stari, rad te imam ne razočara, saj ponudi vse to, hkrati pa tudi sama zgodba ni nekaj, kar bi že videli v stotih drugih filmih. A film bi kljub temu lahko postal popolna polomija, če ne bi bilo obeh glavnih igralcev, Paula Rudda in Jasona Segela. Vlogi od njiju res ne zahtevata nekega dramatičnega razpona, zato pa sta bolj pristna in zabavna kot bi pričakovali, in s tem postane tak tudi cel film. Poleg tega, da je kakopak noro smešen.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu aprila 2009.

Igrajo: Paul Rudd, Seann William Scott, Christopher Mintz-Plasse, Bobb’e J. Thompson, Elizabeth Banks, Jane Lynch.

Modela je precej nekonvencionalna komedija s povsem svojevrstnim humorjem, ki vsekakor ne bo navdušil prav vseh gledalcev. Mnogim se bodo deli filma nedvomno zdeli tudi bedni, ali celo žaljivi. Kljub temu je pohvalno, da režiser David Wain, čigar prejšnjih dveh filmov, še bolj odbitih Deset in Vroče, vlažno ameriško poletje, sploh nismo videli v naših kinematografih, ostaja zvest svojim konvencijam, čeprav to pot vsaj prikaže precej klasično zgodbo.

Glavna junaka filma sta Danny in Wheeler, promotorja energijske pijače Minotaver, ki bi težko bila bolj različna. Danny je zatežen in nezadovoljen s svojim življenjem, medtem ko bi žurerski Wheeler težko bil srečnejši z življenjem brez pravih odgovornosti. Ko zares zamočita in njun minotavermobil pristane na kipu šolskega konja (ga naskoči, heh), imata na izbiro ali gresta v zapor, ali pa bosta pomagala v skupnosti z majhnimi otroci, ki nimajo prijateljev. Seveda sta otroka, ki jima jih določijo sprva težavna, a tekom filma uspeta z njima vzpostaviti pristne odnose iz katerih se tudi sama naučita nekaj pomembnih življenjskih naukov. Vmes pa film stlači še veliko šal na račun pedofilije, drog, jošk, seksa, taborjenja, kave in seveda prijateljstva. Denimo: “Gospa, ali se lahko družim z vašim sinom, ko se bom vrnil iz zapora.”

Paul Rudd in Seann William Scott

Modeli je nov film sicer malo znanega režiserja Davida Waina, ki je doslej posnel dve skrajno butasto nori komediji, Mokro vroče ameriško poletje (Wet Hot American Summer) in Deset (The Ten) ter cel kup serij za Comedy Central in podobne teve postaje. Kot je mogoče sklepati po napovedniku za Modele, je to njegov najbolj komercialen film, a vseeno gre pričakovati kaj odštekanih trenutkov.

Napovednik se začne s predstavitvijo glavnih junakov Dannyja (Paul Rudd) in Wheelerja (Seann William Scott), ki se preživljata s promocijo energijske pijače Minotaver po srednjih šolah in fakultetah. Čeprav sta najboljša prijatelja, sta si hkrati precej različna, saj je Danny kronično nezadovoljen, Wheeler pa zmeraj srečen. Kot zaključi Wheeler, je njuna služba idealna, saj jo lahko opraviš tudi z mačkom, medtem pa vidimo Dannyja kako se spre z baristo v nečemu podobnem Starbucksu glede tega, da venti (oznaka za največjo kavo) ne pomeni veliko, saj “large” (oznaka za majhno) in “grande” (oznaka za srednjo) oboje pomeni veliko, medtem ko “venti” pomeni pač 20 in nima smisla.

In nato se jima zgodi nesreča. Njun promocijski avtomobil obtiči na vrhu kipa pred neko šolo, zaradi česar skoraj odletita v zapor. Prijateljica jima pomaga, da namesto zapora dobita kazen družbeno koristnega dela in pristaneta v projektu Sturdy Wings, kjer morata igrati vlogo starejšega brata majhnima, neprilagojenima otrokoma. Danny pristane s fantom, ki živi v svetu Harryja Potterja, Wheelerju pa prepustijo malega temnopoltega nagjivca, ki uživa v obtoževanju ljudi, da ga zlorabljajo. In opazovanju jošk.

Kot je pričakovati za tovrstni film, se Danny in Wheeler spoprijateljita s fantoma, kar jima pomaga urediti tudi lastni življenji, nato pa proti koncu filma pride do nekega problema, ki ga morajo rešiti skupaj, kar jim vsem pomaga, da zrasejo in postanejo boljši ljudje. Ali kaj podobnega. No, glede na režiserja, lahko tudi pričakujemo scene, ki morda ne bodo imele največjega smisla, ali pa bodo smešne, ker bodo prisiljeno smešne (težko razložim, poglejte si zgoraj omenjena filma).

Modela štartata v naših kinih že naslednji teden.