Režija: Goran Vojnović

Igrajo: Mustafa Nadarević, Boris Cavazza, Nina Ivanišin, Moamer Kasumović, Francesco Borchi, Peter Musevski, Nataša Tič Ralijan

Odlično posnet, vrhunsko odigran in z zgodbo, ki ima smisel in na pristen način obravnava pomembno in kontroverzno zgodovinsko obdobje. To je bržkone bil cilj filma Ljubljana je ljubljena izpred petih let, vendar se je režiser Matjaž Klopčič precej izgubil v nadrealističnih scenah in umetniškem pristopu. Mlad režiser in uspešen pisatelj Goran Vojnović teh težav nima, njegov po slovenskem mestu poimenovan film pa se drži trdno ustrojene in dobro razdelane zgodbe ter izpolni zgoraj naveden cilj. Zgodbo sicer pesti nekaj nedoslednosti in manjših lukenj, kakor tudi do neke mere neenakomerno razviti liki, a vsaj ni nedoslednosti, zmede in anahronizmov pri preskakovanju zgodbe med sedanjostjo in letom 1945. Iz vrhunske igralske zasedbe uspe Vojnoviću dobiti odlične rezultate, kar prav zares ni presenečenje, temveč le dokaz, da dobrih igralcev v Sloveniji ne manjka, težave filmov so drugje.

Piran/Pirano vsebuje mnoge stereotipe slovenskega filma, ki jih najdemo že vse od filma Na svoji zemlji (nevrotična osrednja junakinja, razumevanje doma), a mu jih uspe prikazati bolj naravno in predvsem manj patološko, kot so praviloma v slovenskih filmih  in literaturi. Rezultata je film, ki kljub temu, da sta glavna junaka Italijan in Bošnjak, ne bi mogel biti bolj slovenski.

Piran/Pirano si lahko ogledate v Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu oktobra 2010.

Režija: Damjan Kozole.

Igrajo: Nina Ivanišin, Peter Musevski, Primož Pirnat, Maruša Kink, Uroš Fürst, Aleš Valič.

Aleksandra, v oglasnikih znana pod šifro “Slovenka”, ni prijazno dekle. Ima samo eno prijateljico, bivšega fanta, ki je zanjo pustil ženo, a se ga intenzivno izogiba, mati, ki jo sovraži in očeta, ki ga ima izjemno rada, a ga niti slučajno ne spusti blizu. Kupila si je stanovanje v centru Ljubljane in se prostituira, da odplačuje kredit. Njene stranke so večinoma tujci, posel pa opravi v hotelih. Posel je dober, saj Slovenija predseduje EU.

Režiser Damjan Kozole je s Slovenko uspešno nadgradil svojo filmografijo, saj vsebuje vse ključne elemente, ki so naredili vse njegove dosedanje filme uspešne – povečini pristni in pogosto tudi smešni dialogi, prepričljivi liki z roba družbe in zanimiva zgodba. Ponovno mu je tudi uspelo dobiti kar največ iz skrbno izbranih igralcev, pri čemer izstopata Nina Ivanišin v glavni vlogi in Peter Musevski v vlogi njenega očeta Eda. A čar Slovenke ni zgolj v zgodbi in igri, film največ ponudi v kratkih, na videz nepomembnih trenutkih, kot je denimo pogovor Eda in njegovega prijatelja Zdravka o samomoru, ki ga zaključita s frazo: “Smrt me fascinira bolj kot življenje”. In kljub obupu, ki ga njun pogovor razkrije, je treba priznati, da je na smrt smešen.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Igrajo: Marjuta Slamič, Dejan Spasić, Peter Musevski, Mojca Partljič.

“Ti gledaš preveč vzhodnoevropskih filmov.”

Prva stvar, ki jo je treba povedati o tem filmu je, da je odličen. Šele nato izpostavimo dejstvo, da je slovenski. In da se dogaja v enem stanovanju. V katerem se mož in žena prepirata. Veliko možnosti je, da bi tak film lahko bil slab. Pravzaprav že dejstvo, da je slovenski pogosto ne pomeni nič dobrega. A Damijan Kozole ni običajen slovenski režiser. Za začetek ni nikoli hodil na AGRFT. To ni nič nujno slabega, a vseeno ima precej drugačen odnos do filma in v primeru tega filma pride ta njegova “drugačnost” še najbolj do izraza.

Žena pride pozno ponoči domov in mož jo oklofuta. Ni bilo prvič. In to pot ji je dovolj. Hoče oditi, a ji vzame ključe. Tako kot ji že cel njun zakon jemlje razne koščke svobode. Postaja še bolj nasilen, ko se ona zapre v kopalnico. Hrup prične motiti sosede, ki pokličejo policijo, ta pa, kot običajno v tovrstnih primerih, ne more storiti ničesar. Kljub nasilju se zakonca še naprej pogovarjata in na dan pridejo vse težave njunega zakona.

Zveni zamorjeno? Pravzaprav ni. Moževe izjave so namreč tako zelo zelo tipične izjave slovenskega ljubosumnega moža, ki pretepa ženo, da na neki točki presežejo realnost in postanejo skrajno smešne (“A veš koliko ljudi živi v Ljubljani? Saj ne morejo biti vsi srečni.”). Žena trpeče gleda in Kozole uspe posneti nekaj prav osupljivo slovenskih kadrov njenega trpečega izraza, s katerimi nam pokaže na kaj bi se osredotočil kak drug, bolj slovenski režiser.

Za vedno je odličen vpogled v nesrečno slovensko življenje za katerega sta oba zakonca do neke mere prepričana, da si ga zaslužita. No, pa tudi soseda pravi, da si je zagotovo zaslužila batine, tako da bo že držalo. In čeprav bi bilo skrajno čudovito videti slovenski film o možu, ki udari ženo in ona zares udari nazaj (nekako v smislu Miikejeve Avdicije, ali pa vsaj Poslednjega zapeljevanja) ter razbije vse te stereotipe, je Za vedno vseeno več kot vreden cene vstopnice. Ujemite ga na Liffu, ali pa počakajte na 8. januar 2009, ko prihaja na spored kinematografov.

Ocena 5 od 5