Režija: Guy Ritchie

Igrajo: Robert Downey Jr., Jude Law, Rachel McAdams, Noomi Rapace, Stephen Fry, Jared Harris, Kelly Reilly

Filmski studio Warner je od režiserja Guya Ritchieja in ekipe zahteval, da kujejo železo, dokler je vroče, in tako je v dveh letih pred nami že drugi kinetičen pustolovski film o Sherlocku Holmesu. Prehitro? Vsekakor.

Medtem ko je prvi film prinesel uravnoteženo mešanico akcije, drame, humorja in vizualno čudovite viktorijanske temačnosti, je Igra senc povsem temna, akcija pogosto utopljena v Ritchiejevi pretirani fascinaciji s počasnimi posnetki, drama premalo osebna, humor pa stlačen v dogajanje tudi, kadar ni potreben. Čeprav bi profesor Moriarty moral biti Holmsov največji sovražnik in najbolj nevaren zločinec pod soncem, se lord Blackwood (Mark Strong) iz prvega filma zdi neprimerljivo bolj strašljiv in nevaren. Saj ne, da je kaj narobe z igralcem Jaredom Harrisom ali da Moriartyjev načrt ni dovolj megalomanski, a zaradi šibke zgodbe in neenakomernega tempa je precej manj grozeč. Še večja težava so ženski liki, ki so v zgodbi zgolj zaradi lepšega, saj so po nekaj sekundah odrinjeni na stran (tudi dobesedno).

Downey Jr. in Law imata najbrž pred seboj še serijo filmov kot Holmes in Watson, a upajmo, da bodo producenti v prihodnje zmogli počakati na dobro zgodbo.

Prvič objavljeno v Vikendu v decembru 2011.

Režija: Woody Allen

Igrajo: Owen Wilson, Rachel McAdams, Marion Cotillard, Kurt Fuller, Mimi Kennedy, Michael Sheen, Nina Arianda, Carla Bruni, Alison Pill, Corey Stoll, Tom Hiddleston, Kathy Bates, Adrien Brody

Polnoč v Parizu ni le finančno najuspešnejši film Woodyja Allena, ampak tudi eden njegovih boljših izdelkov zadnjih let. Režiser še zmeraj ostaja znotraj okvirjev svoje nevrotične osebnosti, ki jo projicira v glavnega junaka in ostale like, a tokrat enakovredno vključi celotno obsežno zasedbo, ki jo dobro izrabi za zabaven prikaz duhovite in zanimive zgodbe.

Fantastičen element preskoka v preteklost, v Pariz divjih dvajsetih, Allen uporabi za vključitev legendarnih zgodovinskih osebnosti, od Pabla Picassa do F. Scotta Fitzgeralda in Ernesta Hemingwayja, hkrati pa zgodbo in osebne dileme glavnega junaka poveže s sodobnim časom, in to z manj nepotrebnega filozofiranja o mehaniki preskoka, kot ga najdemo v filmu Biti John Malkovich ali pa v Allenovi Škrlatni roži Kaira.

Zasedba je odlična. Owen Wilson je v glavni vlogi idealni nadomestek Woodyja Allena, saj mu uspe prikazati vse klasične allenovske trenutke in hkrati liku dodati svoj pečat, preostanek zasedbe je poln zvezdnikov in oskarjevcev, tako da bi bilo nenavadno, če film ne bi bil izjemen. Kar nedvomno je.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2011.

Režija: Roger Michell

Igrajo: Rachel McAdams, Harrison Ford, Diane Keaton, Jeff Goldblum, Patrick Wilson

Ustvarjanje televizijske oddaje je vsekakor fascinantno početje – nenazadnje nas večina redno gleda televizijo, tako da televizijske voditelje povabimo k sebi domov pogosteje kakor večino prijateljev. In posledično je večini zanimivo tudi njihovo življenje, še posebno ustvarjalcev sproščenih in mnenjskih oddaj. In točno o tem je Jutranje veselje. Glavna junakinja je producentka jutranjega programa v New Yorku, ki se znajde pred nalogo dvigniti gledanost in ugled oddaje, sicer jo bodo umaknili s programa, s tem pa bi se končala tudi njena kariera.

Rachel McAdams je kot Becky v glavni vlogi ljubka kot zmeraj, odločna v poslovnem svetu, a zmedena in blebetajoča v ljubezenskem. Oddajo se odloči rešiti s pomočjo priznanega novinarja Mika (Harrison Ford), ki pa si zgolj želi vrnitve v resne novinarske vode. Film je lahkoten in tudi ni pretirano dodelan. Liki so sprva pristni in konsistentni, počasi pa se kar nekako izgubijo v vse manj doživetih izmenjavah dialogov. Podobno je tudi z zgodbo, ki sprva še nekako povleče, v zadnji tretjini pa se vse skupaj zdi predvsem zapolnjevanje časa do nepresenetljivo srečnega konca.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik:

Režija: Guy Ritchie

Igrajo: Robert Downey Jr., Jude Law, Rachel McAdams, Mark Strong, Eddie Marsan

Predelava zgodovinsko priljubljene tematike je zmeraj tvegano opravilo in težko bi našli bolj priljubljen lik v literaturi in filmu kot je prav Sherlock Holmes. A režiser Guy Ritchie (Rokenroler, Pljuni in jo stisni) je uspel dokazati, da je brez dvoma pravi človek, da prenese Holmesa v 21. stoletje. Seveda mu to ne bi uspelo, če se glavna igralca, Robert Downey Jr. (Iron Man, Chaplin) in Jude Law (Alfie, A.I.), ne bi tako popolno ujela ter gledalcem predstavila Holmesa in Watsona v povsem novi luči. Sherlock Holmes kot ga je ustvarila ta ekipa je hkrati klasičen analitik in strateg, ki mu ne uide nobena podrobnost, in neustavljiv bojevnik, pretepač in akcijski junak. Watson je po drugi strani mlajši in vitalnejši, nekdanji vojak, ki se prav tako ne boji umazati si rok. Zgodba sicer ni vzeta iz Doylovih romanov o detektivu iz Baker st., a je povsem v skladu duhom njegovih del. In seveda, Holmes in Watson preiskujeta umor, razkrivanje dodatnih podrobnosti pa bi uničilo precej dobro zgrajeno presenečenje na koncu.

Seveda film ni brez napak, tempo zgodbe na trenutke presahne, lik Irene Adler ni povsem dovolj vključen v dogajanje, da bi lahko bila McAdamsova prepričljiva, Downey občasno pretirava s svojo zanesenostjo, a ob zaključku filma si boste želeli takojšnje vrnitve v ta svet.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu januarja 2010.

Režija: Kevin Macdonald

Igrajo: Russell Crowe, Ben Affleck, Rachel McAdams, Robin Wright Penn, Jeff Daniels.

V jesenski noči mlad džanki panično teče čez cesto in se skrije med smeti pod mostom. Nenadoma pred seboj zagleda človeka pred katerim je bežal, ki ga hladnokrvno dvakrat ustreli. Naslednje jutro na podzemni v skrivnostnih okoliščinah umre preiskovalka senatorja Stephena Collinsa, ki ravno vodi senatno preiskovalno komisijo o pomembnem vojaškem podjetju. Umor raziskuje novinar Cal McAffrey, sicer Collinsov prijatelj, ki kmalu ugotovi, da sta smrti povezani.

Državniške igre je film z odlično zgodbo, nadpovprečno igro in hitrim tempom. To ni pretirano presenečenje, saj sta pri predelavi odličnega scenarija BBC-jeve miniserije sodelovala Tony Gilroy (Dvojna igra) in Matthew Carnahan (Kraljestvo), režiser pa je pred tem režiral film Poslednji škotski kralj. Pridih miniserije se pri filmu pozna le občasno, ko je očitno, da se je del končal v napetem razkritju, ki se nato prične zelo počasi razpletati. Vseeno je pri tako dolgem filmu to dobrodošlo. Kar se tiče igre, sta Crowe in Affleck precej boljša kot smo ju zadnje čase vajeni. Crowe ima pogosto težavo s tem, da so soigralci opazno boljši (DiCaprio, Washington, Bale), kar bi Afflecku sicer težko uspelo, vendar je v tej vlogi povsem dovolj umirjen, da izpade prepričljivo.
Državniške igre so več kot dve uri dolg film, ki pa zaradi odlične zgodbe in dobre igre mine kot bi mignil.

Prvič objavljeno v Vikend Magazinu.

Še napovednik: