V petek ob 19. uri se prične Grindhouse Roberta Rodriguza in Quentina Tarantina s Planetom terorja (Planet Terror) in Smrtno varnim (Death Proof). Gre za zanimiv projekt dveh kultnih filmarjev, ki jima je prinesel še več slave in hvale kot sta je že imela prostora kam stlačiti, filmskemu studiu pa precejšnje finančne preglavice. Dejansko sta posnela vsak svoj odštekan film, narejen v slogu b-filmov sedemdesetih. Hvalevreden podvig z veliko truda posvečenega detajlom, a z majhno težavo, da dejansko gre za dva b-filma. Res je, da cela množica ljudi takšne filme (in tudi ta dva filma) obožuje in si jih z veseljem ogleda, a ta množica ni bila dovolj velika, da bi lahko v kina pritegnila dovolj gledalcev. Ni še znano, ali bo Kinotekin double-bill vseboval tudi vse napovednike, ki sta jih avtorja s pomčjo prijateljev (Eli Roth, Edgar Wright in Rob Zombie) posnela za vmesne scene, sta pa oba filma na voljo za ceno ene vstopnice.

Sobotni večer je precej bolj umetniški, saj bodo od 18. ure naprej predvajali celotno trilogijo Tri barve scenarista in režiserja Krzysztofa Kieslowskega. Prvi bo nas sporedu Tri barve – Modra, ob osmih bo sledil Tri barve – Bela in ob desetih zaključek s Tri barve – Rdeča. Kieslovski je verjetno eden najbolj proslavljenih evropskih filmskih avtorjev (oz. auteurjev) prejšnjega stoletja, trilogija Tri barve pa predstavlja finale njegove kariere, saj je med ustvarjanjem teh filmov napovedal upokojitev zaradi zdravstvenih težav (AIDS) in dve leti po premeri zadnjega filma tudi umrl. Za seboj je zapustil scenarije za še eno trilogijo, Raj, Pekel in Vice, ki so jo v zadnjih letih posneli trije vrhunski evropski režiserji – Tom Tykwer, Danis Tanović in Stanislaw Mucha.

Po skoku si oglejte še vse napovednike:
Grindhouse

Tri barve – Modra

Tri barve – Bela

Tri barve – Rdeča

Režija: Ethan Maniquis, Robert Rodriguez

Igrajo: Danny Trejo, Michelle Rodriguez, Jessica Alba, Robert De Niro, Lindsay Lohan, Cheech Marin, Jeff Fahey, Steven Seagal, Don Johnson.

Mačeta (Trejo) je nekdanji mehiški zvezni policist, ki so ga izdali, mu ubili družino in ga skušali zažgati. Preživlja kot ilegalni delavec v Teksasu, ko ga najame senatorjev vodja kampanje (Fahey), da izvede atentat na senatorja (De Niro). Izkaže se, da je poskus atentata past, ki naj bi senatorju dvignila možnost ponovne izvolitve, podpira pa jo tudi mogočni mehiški narko šef (Segal), ki je uničil Mačeto v Mehiki. Mačeta se odloči razkrinkati in uničiti zločince, pomagata pa mu Shé (Rodriguez), vodja mreže, ki skrbi za ilegalce, in poročnica Sartana (Alba) iz urada za priseljence.

To je po Predatorjih že drugi film Roberta Rodrigueza letos, za katerega je scenarij spisal v devetdesetih. Očitno se je odločil, da je čas za čiščenje ostankov, medtem ko čaka, da bo dobil priložnost posneti filme za katere ne dobi financiranja (predelavi Barbarelle in Rdeče Sonje), oziroma inspiracije (Mesto greha 2). A poimenovati Mačeto “ostanek” je neprimerno; film je namreč odličen. Vizualna podoba, dialogi in akcijske scene spominjajo na poceni, t.i. eksploitacijske filme iz sedemdesetih, vendar za to fasado film skriva zanimivo in družbeno relevantno zgodbo, na vse pa je nagrmadena še cela kopica odličnega humorja, ki pa ga bodo najverjetneje zares cenili zgolj Rodriguezovi in Tarantinovi oboževalci.

Prvič objavljeno v Vikendu, danes.

Napovednik:

In še izvirni “fake” napovednik iz filma Grindhouse, po katerem je ta film dejansko nastal:

Grška mestna država Šparta je bila znana po svojih neusmiljenih bojevnikih, ki so jih kalili s ‘špartansko vzgojo’ kot temu še danes pravimo. In kot priča grški zgodovinar Herdot se je leta 480 pnš 300 njihovih elitnih vojakov pri Termopilah borilo proti milijonski perzijski vojski in jih več dni zadržalo ter jim povzročilo izjemne izgube. Ta zgodba je navdihnila mnoge, od vojaških poveljnikov, pa vse do filmarjev in striparjev. Med slednje sodi Frank Miller, ki je s svojo vizualno podobo in neizprosnimi zgodbami navdahnil že film Mesto greha (Sin City), nato pa še pričujoči film 300.

In če je Mesto greha v režiji Roberta Rodrigueza in samega Millerja (ter Quentina Tarantina) izgledalo impresivno, pa je 300 v režiji Zacka Snyderja kvečjemu nadgradnja. Celoten film je namreč bil posnet v studiu, pred modrimi in zelenimi zasloni, preko katerih so nato izrisali celotne scene filma. In te scene so peklenske kot je lahko le bitka na življenje in neizogibno smrt.

Kot je povedal režiser Snyder in pred njim tudi Miller, popolna zgodovinska natančnost nikoli ni bila cilj filma ali grafičnega romana 300, bistvo je bilo v estetskem prikazu bojevnikov, njihovega nadčloveškega napora, orgije krvi in klanja ter demistificirane smrti, ki je za naslednjim ščitom, v naslednjem kopju. In ta estetika najprej temelji na izpopolnjenih moških telesih, odetih v čim manj nepotrebnih oblačil, težkih mečih in ostrih sulicah ter zverinskih nasprotnikih, barvno pa v zelo temačnih odtenkih rdeče, zlate in srebrne. Rdeča so špartanska ogrinjala in kri, srebrno, oziroma kovinsko je orožje in oklepi, z zlatom pa so okiteni predvsem perzijski zavojevalci, še najbolj ‘božji kralj’ Kserkses.

Kot mnogi filmi z zgodovinskimi tematikami je tudi 300 nemudoma doživel napade z vseh strani. Režiser trdi, da je film 90 odstotno zgodovinsko resničen, razlike so edinole v estetiki. Poleg tega so vključili manj slonov in nosorogov ter drugih živali kot naj bi jih uporabili Perzijci, ker je bila njihova izdelava predraga. Težava pri zgodovinski avtentičnosti je vsekakor že v tem katere zgodovinske zapise bereš. V skladu z grškimi zgodovinarji zgodba bolj ali manj drži vodo, vendar pa je v bitki sodelovala še ena stran. Perzijska. In danes državi, ki se je nekoč imenovala Perzija, pravimo Iran. In ta država jemlje vladavino kralja Kserksesa kot enega izmed svetlih trenutkov svoje ponosne zgodovine. Vsekakor konflikt pogledov, ki ga iranska vlada ni mogla spregledati, pa čeprav vsi ustvarjalci trdijo, da je edino bistvo tega filma estetika in zabava.

A še večji problem predstavlja postavitev Šparte kot vzor demokracije. Špartanci so s svojo ‘špartansko vzgojo’ in poveličevanjem boja in smrti dejansko bližje nacistični ideologiji kot pa kakršnikoli demokraciji. In poveličevanje izpopolnjenih moških teles v ne-homoerotičnih prizorih je še ena izmed tipičnih značilnosti nacistične ikonografije, pa čeprav je deloma namenjena temu, da v kina pritegne tudi ženske in geje. In navkljub temu, da sta, glede na zgodovinske vire, homoerotičnost, predvsem pa pederastvo (ki mu danes rečemo pedofilija) bila osnovna temelja ‘špartanske vzgoje’.

Ne glede na vso poveličevanje nasilja in zgodovinske (ne)resnice pa je treba pri 300 v obzir vzeti še eno dejstvo. Kot omenjeno je Zack Snyder pred 300 režiral film Zora živih mrtvecev. Izvirni film s tem naslovom iz leta 1978 je predstavljal ostro kritiko potrošništva in sodobne družbe, medtem ko Snyderjeva predelava predvsem temelji na množicah hodečih trupel in strašljivih situacijah v katerih se znajdejo glavni junaki. Cilj filma ni ozavestiti ljudi s pomočjo simbolizma, temveč jih prestrašiti in v njih zbuditi grozo ter stud, da lahko po odhodu iz kina doživijo katarzo. Nekako podobno kot so si dramo zamislili Stari Grki.

Roboti in risbe

Iz stališča posebnih učinkov in animacije sodi 300 med najzahtevnejše filmske projekte v zgodovini. Postprodukcija je trajala kar eno leto, udeleženih pa je bilo kar 10 podjetij za posebne učinke, poleg 130 ljudi, ki je oživilo peščico mehanskih živali in pošasti. V filmu uporabljeni konji, sloni in nosorog so namreč mehanski, saj bi sicer obstajala prevelika nevarnost, da bi katero izmed teh živali poškodovali. Samo pri risanju pršeče krvi sta sodelovali dve podjetij, saj tega eno samo ne bi zmoglo.

Špartansko urjenje

Priprave na snemanje so trajale pol leta, v tem času pa so orožarji morali skovati velike količine dovolj mečev, ščitov in sulic, medtem ko so igralci morali izklesati svoja telesa. Filmski producenti so za igralce najeli vaditelja Marka Dwighta, ki sicer uri mojstre borilnih veščin za resnične spopade v ringu. Urjenju se je pridružil tudi režiser Zack Snyder, sicer pa je rezultat večmesečnega treninga več kot očiten na telesih glavnih igralcev.

Napovednik

Vsekakor je največjo promocijo za 300 naredil njegov napovednik, prvič predstavljen skupaj s filmom Apokalipto. Oba filma temeljita na zgodovinskih dogodkih in oba vsebujete nenormalno veliko nasilja, tako da je to bilo pravzaprav pričakovano. A napovednik za 300 izgleda kot še noben doslej. Mišice, kopja, meči in osupljiva vizualna podoba, ki jo še nadgradijo skladba Nine Inch Nails Just Like You Imagined ter junaški citati, ki so do danes že postali kultni (predvsem: »Norost? To JE ŠPARTA!« in pa »Nocoj večerjamo v Peklu!«). Resda so napovedniki praviloma boljši od samih filmov, a ta napovednik bi skorajda lahko bil film sam zase. In če film vsebuje le še nekaj dodatnih scen, potem že ne more biti slab.

300 si lahko ogledate nocoj ob 20.00 na HBO