Režija: Greg Mottola

Igrajo: Simon Pegg, Nick Frost, Kristen Wiig, Seth Rogen, Jason Bateman, Bill Hader, Sigourney Weaver, Jane Lynch

Angleška ZF navdušenca se po obisku konvencije ComicCon z avtodomom odpravita na potovanje po ZDA, ko sredi puščave v Nevadi pobereta čisto pravega vesoljca na begu pred FBI. Osnovni zaplet je več kot zanimiv, predvsem ker ZF navdušenca igrata Simon Pegg in Nick Frost, glavna igralca komičnih uspešnic Noč neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead) in Vroča kifeljca (Hot Fuzz), vesoljcu Paulu glas posodi komik Seth Rogen (Zeleni sršen, Komiki, Napumpana), za kamero pa je Greg Mottola, režiser ene najuspešnejših komedij zadnjih let, Super hudo (Superbad).

O zbranem talentu ni dvoma, a kakšen je rezultat? Zelo velik del humorja temelji na referencah na kultne filme, vendar ne skrbite, če niste ravno odraščali v jami, jih bo večina zvenela znano. Liki so prepričljivi in všečni, odnos med glavnima junakoma (Frost in Pegg) pa je enako pristen in odštekan kot v njunih prejšnjih sodelovanjih. Predvsem pa navdušuje, da se jima uspe preostanek zasedbe povsem naravno priključiti, kot da bi tudi oni pred Paulom z njima posneli že celo vrsto filmov.

Paul je dobro narejen in zabaven film, ki bo nedvomno navdušil mnoge, a se v nasprotju s prejšnjimi podvigi Pegga, Frosta in Mottole, preveč ukvarja z refleksijo na popkulturne reference, da bi lahko ustvaril nove.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.

Napovednik:

Režija: Andy Fickman

Igrajo: Kristen Bell, Sigourney Weaver, Jamie Lee Curtis, Odette Yustman, Betty White, Kristin Chenoweth, Victor Garber, James Wolk

Komedija zmešnjav v kateri uspešna piarovka Marni, nekoč zasmehovana srednješolka, ugotovi, da se bo njen brat poročil z Joanno, dekletom, ki ji je štiri leta grenila življenje. Vendar vse ni tako preprosto, saj na poroko pride tudi Joannina teta Ramona, ki ima neporavnane srednješolske račune z Marnijino materjo Gail.

Film s predvidljivim koncem je poln ne zmeraj predvidljivih, a povečini posrečenih zapletov in vsebuje tudi presenetljivo število dodelanih plesnih in glasbenih vložkov. Zasedba je odlična in čeprav film nima nikakršne veze z znanstveno fantastiko ali grozljivkami, prav vse glavne igralke izhajajo iz teh žanrov. Vse se odlično obnesejo tudi v komediji. Največ smeha pa, kot pogosto zadnje čase (Snubitev, oglas za Snickers, serija Community), pobere Betty White z nekoliko žgečkljivimi pripombami.

Spet ti sicer ni film, ki si ga bomo zapomnili za dalj časa, je pa za razliko od mnogih komedij v zadnjem času solidno izveden, dobro odigran in uspešno zakrije nedodelano zgodbo z abstraktnostjo ter zraven še nasmeje.

Spet ti si lahko ogledate v Koloseju in Planetu Tuš.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu november 2010.

Nocoj, v soboto in jutri v nedeljo si na HTV lahko ogledate prvi in drugi del Osmega potnika. Najverjetneje naslednji vikend sledita tretji in četrti, a načrtovanje programa na HTV ni ravno natačno.

Spodnje besedilo je nastalo leta 2004, ob 25. obletnici filma Osmi potnik (Alien), ki so ga ponekod prikazovali tudi v kinematografih.

Ravno te dni po vsem svetu pričenja svoj pohod (ponovno) reinkarniran Osmi potnik (Alien), v nekoliko lepše obarvani, digitalizirani režiserjevi različici, kar je primeren trenutek, da se ozremo na celotno kvadrologijo, ki je uvedla celoten žanr grozljivk v vesolju in predstavila nov obraz zla.

»V vesolju te nihče ne more slišati kričati« je bil osnovni slogan filma v letu 1979, ki je nakazoval na neznano grozo s katero se bomo soočili. A prava groza, pravo zlo ni zunajzemeljsko bitje. Je antagonist filma, a je ubijalec po svoji naravi, ne odločitvi, ravno tako kot aligatorji in volkovi. Celoten milje, torej vesoljska ladja, vesolje in seveda planet z vesoljci deluje izjemno zloslutno, vendar nikakor ne hudobno, zato pa tembolj prazno in samotno.

Napovednik ob 25. letnici Osmega potnika.

Pravo zlo je tisto, kar posadko žene v smrt. Tisto, kar jih pošlje na nalogo, za katero niso niti približno pripravljeni in tisto, ki določi, da so vsi skupaj tako ali tako pogrešljivi, le običajen potrošni material. Zlo je korporacija Weyland Yutani pri kateri je zaposlena posadka vesoljskega trajekta Nostromo.

Konec sedemdesetih je še vladal fatalizem hladne vojne, strah pred popolnim jedrskim holokavstom, v ZDA pa še velika apatija po izgubi Vietnamske vojne, in korporacije, predvsem japonske so že pred velikim pohodom regan/thatcherjevske politike osemdesetih stegovale lovke in dušile posameznike v svojem objemu. Zaposlenih v korporacijah se je na Japonskem tako prijelo ime »sarariman«, ki izvira iz angleških besed »salary man«, torej človek, ki dela za plačo, pravzaprav plačanec. V kontekstu takratnega časa je zlo Korporacija in Weyland Yutani je več kot primerna skovanka, saj zveni hkrati ameriško in japonsko.

Pravzaprav je bil Osmi potnik eden izmed prvih filmov, ki je to izpostavil, saj je v splošnem družbenem konsenzu takrat še zmerom bil poglaviten sovražnik komunizem, občasno kak drug totalitarni režim, nikakor pa ne nekaj kar izhaja iz (edinega pravega) kapitalizma. Kmalu po Osmem potniku je vsemogoča Korporacija postala zelo pogost simbol zla, nenazadnje v Scottovem Iztrebljevalcu (Blade Runner), celotnem kiberpanku in seveda Wall Streetu, da se ne bomo zadrževali samo v okvirjih znanstvene fantastike.

Na krovu Nostroma Korporacijo poosebljata dva »računalnika«; centralni računalnik Mati (Mother), ki poveljniku sporoča naloge in predeluje podatke ter Ash (Ian Holm, znan tudi kot Bilbo Baggins iz Gospodarja prstanov), android, ki edini pozna pravi cilj naloge ter ga skupaj s svojo pravo identiteto skriva pred ostalimi člani posadke. Ko pride v precep med izpolnitvijo svoje naloge in osnovnim zakonom robotike (kot jih je postavil Isaac Asimov in jih v drugem delu tudi omeni android Bishop), ki govori, da android ne sme namerno poškodovati človeka, mu »pregori varovalka« in skuša ubiti Ripleyjevo, v stilu HAL-a iz Kubrick/Clarkove Odiseje v vesolju. To je pomembno dejstvo, saj zlo ni le Korporacija, temveč tudi njeni najbolj predani sužnji – računalniki, ki so takrat v večini ljudi zbujali precej groze. Na koncu Ripleyjeva sicer uspe pobegniti vesoljcu in uničiti oba računalnika, vendar se zaveda, da je prav Korporacija njeno edino upanje, edina rešitev iz praznega, ogromnega vesolja.

Originalni napovednik iz osemdesetih.

In to rešitev tudi najde v drugem delu. Korporacija jo sicer reši, a jo kadrovska komisija obsodi uničenja vesoljskega tankerja s tovorom ter ji odvzame čin. Drugi del je bil posnet leta 1986, ko se je korporativno zlo že zajedlo v splošno družbeno zavest in zato pravzaprav ni bilo več tako močan simbol. Weyland Yutani je sicer še zmeraj vsemogočen, a njegovo zlo je to pot poosebljeno v Carterju J. Burku (Paul Reiser), mladem povzpetniškem juppieju, ki pravzaprav deluje na lastno pest mimo togih pravil korporacije in najprej pusti Ripleyjevo na cedilu, nato naroči družini naj gre pregledati koordinate, kjer se nahaja vesoljska ladja, na planetu pa skuša iti preko trupel, da bi zaščitil »interese korporacije« in pri tem pridobil čim več točk za napredovanje. Sicer pa je film povsem očiten izdelek Jamesa Camerona z veliko orožja in eksplozijami ter marinci, ki so tam zgolj po naročilu Korporacije, vendar so del Neodvisne, Poštene Vojske. Le-ta v filmu predstavlja dokaj pozitivno vlogo, kar je tudi v skladu s časom, saj osemdeseta niso prinesla mnogo filmov, ki bi dejansko prikazovali vojsko kot Zlo. Tudi android Bishop (Lance Henriksen) je pozitiven lik, ki uspe rešiti Ripleyjevo in se ji s tem odkupiti za »grehe« predhodnika, hkrati pa tudi publiki prikazati, da se računalnikov ni potrebno bati. S teh zornih kotov je Osmi potnik 2, čeprav daleč najbolj uspešen iz serije, tudi daleč najbolj konformističen, saj je antagonist zgolj en juppie, medtem ko je korporacija benigna, vojska na mestu in računalnik naš najboljši prijatelj.

Kot je mogoče videti iz napovednika tretji del ni imel velikega proračuna.

Tretji del je že otrok devetdesetih in kot tak ponovno bolj alternativen. Zlo je sedaj bolj kot kadarkoli Korporacija, za katero ugotovimo, da celo upravlja zaporniške planete. Njihov prvi ukaz je, da mora Ripleyjeva preživeti. Obveščeni so o tem, da je vsaj en vesoljec preživel in da ga Ripleyjeva nosi v sebi. Medtem se pokaže nova mora, ki jo predstavlja svet z bolj zastarelo tehnologijo kot smo je vajeni mi danes, kaj šele liki iz dobe vesoljskih potovanj. Prevelika navezanost na tehnologijo je tisto kar omogoči Vesoljcu pobiti večino zapornikov. Ripleyjeva na koncu uspe dokončno pobegniti pred Korporacijo in objame vesoljca, ki ga je nosila v sebi ter se poda v smrt.

Napovednik Vstajenja, vizualno najbolj odbitega izmed Osmih potnikov.

Do Vstajenja. Četrti del ponovno izpostavi nevarno tehnologijo, a to pot ni na tapeti umetna inteligenca, temveč kloniranje in genski inženiring. Osnovno zlo ni več Korporacija, saj projekt prevzame vojska, ki pa dejansko ne ravna kaj bolj pametno kot pred njo Weyland Yutani. Film se loteva še nekaterih drugih vprašanj, vendar na koncu izpostavi končno zlo – človeka. Pravzaprav so ljudje tisti, ki so hoteli cel čas preučevati vesoljca in ga uporabiti za svoje napredovanje, bodisi v imenu korporacije, bodisi vojske, bodisi v lastni režiji. Med kloniranjem Ripleyjeve je nastal križanec med človekom in vesoljcem za katerega pa ni dvoma, da ima zle namene, saj kar takoj po rojstvu umori svojo vesoljsko mati.

Četudi je Korporacija bila črtana iz zgodbe za četrtega Osmega potnika, pa to ne pomeni, da je dejansko ni v filmu. Korporacije so namreč prisotne zmeraj in povsod. Prisotne so bile ob razsiciranju tretjega dela, ki se ga je moral režiser odreči, prisotne so bile ob prodaji licenc za igrače, film in video igre in seveda so bile prisotne tudi ob izplačilu honorarjev, saj je Sigurney Weaver za četrti del dobila višji honorar kot so bili celotni stroški za snemanje prvega dela. Za nameček pa so bile prisotne tudi takrat, ko so nas »razveselile« z novim nadaljevanjem, ki je izviralo iz (pri nas k sreči ne-)popularnega stripa Alien vs. Predator, v katerem  vesoljsko zlo bori z vesoljskim zlom, ljudje pa si še naprej zagotavljamo, da smo civilizirani. No, in prihodnje leto, ko lahko pričakujemo še predzgodbo.

Prvič objavljeno v Večeru.

Režija: James Cameron

Igrajo: Sam Worthington, Zoe Saldana, Sigourney Weaver, Stephen Lang, Michelle Rodriguez

Na kratko: Avatar je nova Vojna zvezd. Otroci in mladostniki se bodo spominjali tega filma, ko bodo odrasli in na večini generacije bo nedvomno pustil velik vtis. Vsaj dve nadaljevanji sta neizogibni in bosta le še bolj uspešni. Vizualno Avatar nima konkurence v prav nobenem filmu in tudi v bližnji prihodnosti ni pričakovati, da bo kak drug ustvarjalec zmogel izvesti kaj približno tako dodelanega in spektakularnega.

A kot vsak film ima tudi Avatar zgodbo. In čeprav je le-ta epskih razsežnosti in obsega cel spekter vsega – akcijo, romanco, dramo, izgubo, srečo, odkrivanje novega, upanje, zadoščenje, smrt, ekološko sporočilo … – ima vseeno precej napak. Na trenutke je površinska, nekateri dogodki nimajo pravega smisla, večina likov je nedodelanih, osnovno sporočilo pa pokroviteljsko. Hkrati celoten film spominja na veliko preveč drugih filmov, da bi temu lahko rekli poklon – začne se s pripovedovanjem kot v (izvirnem) Iztrebljevalcu, ogrodje zgodbe je isto kot v Lawrencu Arabskem in Pleše z volkovi, določene scene so iz prejšnjih Cameronovih filmov, predvsem Osmega potnika 2 in Resničnih laži, za nameček pa se ni prav zares mogoče izogniti občutku, da je Avatar preblizu Vojni zvezd, predvsem Jedijevi vrnitvi (a k sreči brez Ewokov).

Te pomanjkljivosti zares pridejo do izraza, ko gledalec uspe toliko odtrgati pogled od spektakularnega 3D dogajanja, da nekoliko razmisli o vsemu. A Avatar zares tako dobro izgleda, da to ni mogoče.

Še napovednik:

PS: Glede problematičnosti zgodbe in prikritega rasizma so v io9 spisali veliko bolj dodelano argumentacijo kot bi jo zmogel sam. Priporočamo.

Prvič objavljeno v Vikend magazinu decembra 2009.